3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/104

—

ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (t. i. newyorški sporazum z dne 4. avgusta 1995),

—

ob upoštevanju kodeksa vedenja za odgovorno ribištvo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, sprejetega 31. oktobra 1995,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2002 o zeleni knjigi Komisije o prihodnosti skupne ribiške politike (1),

—

ob upoštevanju izjave s svetovnega vrhunskega srečanja o trajnostnem razvoju od 26. avgusta do 4. septembra 2002 v Johannesburgu,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. septembra 2007 z naslovom "Zagotovitev trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom" (COM(2006)0360) in svoje resolucije o zagotovitvi trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2007 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije "Politika zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu" (COM(2007)0136) in svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu (5),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 12/2011 "Ali so ukrepi EU prispevali k prilagoditvi zmogljivosti ribolovnih flot razpoložljivim ribolovnim možnostim?",

—

ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji) (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o vlogi SRP pri izvajanju ekosistemskega pristopa k upravljanju morij (COM(2008)0187) in svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o SRP in ekosistemskem pristopu k upravljanju ribištva (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. septembra 2008 "Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje: skladen okvir za Evropski raziskovalni prostor v podporo trajnostni uporabi oceanov in morij" (COM(2008)0534) in svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o aplikativnih raziskavah na področju skupne ribiške politike (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2009 o upravljanju na področju skupne ribiške politike: Evropski parlament, regionalni svetovalni sveti in drugi udeleženci (9),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije "Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva – Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva" (COM(2009)0162),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 22. aprila 2009 z naslovom "Reforma skupne ribiške politike" (COM(2009)0163),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2010 o zeleni knjigi o reformi skupne ribiške politike (11),

—

ob upoštevanju cilja 6 iz Aičija v Protokolu iz Nagoje, ki je bil objavljen po vrhunskem srečanju o biotski raznovrstnosti v Nagoji od 18. do 29. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. julija 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki (COM(2011)0425) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2011)0891),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije "Reforma skupne ribiške politike" (COM(2011)0417),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (COM(2011)0804),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (COM(2011)0416),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike (COM(2011)0424),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o obveznostih poročanja na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (COM(2011)0418),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2012 o prispevku skupne ribiške politike k proizvodnji javnih dobrin (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o krizi v evropskem ribiškem sektorju zaradi zvišanja cen nafte (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji Evropa 2020 (COM(2010)2020,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za regionalni razvoj (A7-0253/2012),

A.

ker Evropski parlament prvič v zgodovini skupne ribiške politike (SRP) nastopa kot sozakonodajalec pri oblikovanju prenovljene SRP;

B.

ker je ribiški sektor strateškega pomena za javno oskrbo z ribiškimi proizvodi in prehrambenega ravnovesja tako v posameznih državah članicah kot v vsej Evropski uniji ter ker bistveno prispeva k socialni in ekonomski blaginji obalnih skupnosti, lokalnemu razvoju, zaposlovanju, ohranjanju in ustvarjanju gospodarskih dejavnosti v predelavi in prodaji ter ohranjanju lokalne kulturne tradicije;

C.

ker nedavno objavljeno sporočilo opozarja, da dosedanja skupna ribiška politika kljub določenemu napredku po reviziji leta 2002 ni dosegla nekaterih glavnih ciljev: številni ribji staleži so prelovljeni; ekonomski položaj nekaterih delov flote EU je nestabilen kljub subvencijam; v ribiškem sektorju se ukinjajo delovna mesta, ta pa tudi niso privlačna, zlasti za mlade, ki vstopajo v sektor; razmere v številnih obalnih skupnostih, odvisnih od ribolova in ribogojstva, pa so negotove;

D.

ker je imela prejšnja skupna ribiška politika vseeno nekatere pozitivne učinke, saj je omogočila obnovo določenih staležev in ustanovitev regionalnih svetovalnih svetov;

E.

ker je bistvenega pomena, da skupna ribiška politika ohranja pristop do ribiškega sektorja, ki upošteva ekološko ter ekonomsko in socialno raven (tri stebre reforme skupne ribiške politike), tako da se vedno doseže kompromis med stanjem obstoječih virov na različnih morskih območjih in zaščito socialno-ekonomske strukture obalnih skupnosti, katerih delovna mesta in blaginja so odvisni od obalnega ribolova;

F.

ker Evropska unija predstavlja približno 4,6 % svetovne ribiške in ribogojske proizvodnje in je s tem četrta največja proizvajalka na svetu; ker EU kljub temu za lastno potrošnjo uvozi prek 60 % rib;

G.

ker je po ocenah Evropske komisije in ne glede na pomanjkanje znanstvenih podatkov 75 % ribjih staležev v Evropski uniji prekomerno izkoriščanih, ribolov pri več kot 60 % staležev v evropskih vodah presega raven največjega trajnostnega donosa, EU pa zaradi netrajnostnega upravljanja ribištva letno izgubi približno 1,8 milijarde EUR potencialnih prihodkov;

H.

ker so nekatera ribištva EU kljub temu ocenjena kot trajnostna, kar je dokaz, da lahko sodelovanje med organi upravljanja, ribiško industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi prinese zadovoljive rezultate;

I.

ker so po mnenju Komisije sklepi Sveta od leta 2003 znanstvena priporočila presegali za povprečno 47 %, danes pa je 63 % ocenjenih staležev v Atlantiku prekomerno izkoriščanih, kar velja tudi za 82 % staležev v Sredozemlju ter za štiri od šestih staležev v Baltskem morju;

J.

ker je ribiška industrija Evropske unije zaradi slabega stanja ribjih staležev, padca cen zaradi cenejšega uvoza in tehnološkega napredka med letoma 2002 in 2007 sicer izgubila 30 % delovnih mest, vendar pa je ta sektor (vključno z ribogojstvom) po ocenah v tem obdobju še vedno ustvaril 34,2 milijarde EUR letnega prihodka in ustvaril več kot 350 000 delovnih mest vzdolž celotne verige v ribištvu, vključno s predelavo in trženjem rib, zlasti na obalnih območjih, v oddaljenih regijah in na otokih, kjer ustvarja "javne dobrine", ki niso ustrezno upoštevane; ker se je kljub izgubi delovnih mest ribolovna zmogljivost flot bistveno povečala zaradi tehnološkega napredka;

K.

ker razpoložljivi podatki o dejanskih zmogljivostih evropske ribiške flote niso zanesljivi, saj ne upoštevajo tehnološkega razvoja, poleg tega pa države članice tudi ne posredujejo točnih podatkov o zmogljivostih flote;

L.

ker so prihodki in plače zaposlenih v ribiškem sektorju negotovi zaradi načina trženja rib, načina oblikovanja cen pri prvi prodaji in nestanovitnosti dejavnosti, kar kaže, da je treba ohraniti ustrezno javno financiranje na nacionalni ravni in na ravni EU;

M.

ker imajo na eni strani flote obrtnega in malega ribolova, vključno s flotami v pobiranju lupinarjev in drugih dejavnostih tradicionalnega in ekstenzivnega ribogojstva, ter na drugi strani velike industrijske flote zelo različne značilnosti, tako kot tudi flote v različnih delih EU ne glede na velikost; v skladu s tem primernih instrumentov upravljanja in problemov ni mogoče spraviti v en kalup, tako da je treba različne flote obravnavati različno;

N.

ker je treba z reformo skupne ribiške politike zagotoviti prihodnje preživetje in blaginjo za flote obrtnega in malega ribolova ter obalna območja in najbolj oddaljene regije, ki so zelo odvisne od ribolova in ki bodo v okviru nove skupne ribiške politike morda potrebovale začasno socialno-ekonomsko podporo, kar pa ne sme voditi v povečanje skupne zmogljivosti flot;

O.

ker je treba v opredeljevanje in razvoj nove skupne ribiške politike vključiti predstavnike sektorjev industrijskih in malih flot ter ribogojstva;

P.

ker imajo ženske temeljno vlogo v predelovalnem in ribogojskem sektorju, pri opravljanju pomožnih upravljavskih in upravnih nalog ter pri pobiranju lupinarjev; ker so, čeprav v manjši meri, dejavne tudi v ribolovu; ker ta pomemben prispevek pogosto ni ustrezno priznan in nagrajen;

Q.

ker nas Lizbonska pogodba obvezuje k zagotavljanju usklajenosti politik Unije tudi pri reformi skupne ribiške politike;

R.

ker imajo ribiški proizvodi in proizvodi iz ribogojstva pomembno vlogo v prehrani ljudi tako v Evropi kot tudi po svetu, saj predstavljajo vir zdrave prehrane, bogate z beljakovinami;

S.

ker je treba šolarje od zelo zgodnje starosti poučevati o raznolikosti vrst rib in o sezonah, ko so na voljo;

T.

ker je treba potrošnike redno obveščati o različnih vrstah rib, ki so na voljo, da se ublaži pritisk na določene staleže;

U.

ker bi morala biti skupna ribiška politika odgovorna za financiranje svojih stroškov, zlasti sklepov in ukrepov, sprejetih v njenem okviru;

1.

meni, da mora biti glavni cilj ribiške politike zagotavljanje oskrbe prebivalstva z ribami in razvoj obalnih skupnosti, tako da se spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest in boljše delovne razmere poklicnih ribičev, hkrati pa si prizadeva za trajnost virov, kar pomeni ustrezno ohranjanje;

2.

meni, da je potrebna temeljita in ambiciozna reforma skupne ribiške politike (ribolov prostoživečih vrst in sektor ribogojstva), če naj Evropska unija zagotovi dolgoročno okoljsko trajnost, ki je predpogoj za zagotovitev ekonomske in socialne vzdržnosti evropskega ribiškega in ribogojskega sektorja; se zavzema za večjo usklajenost prenovljene skupne ribiške politike z drugimi evropskimi politikami, kot so kohezijska, okoljska, kmetijska in zunanja politika, ter za skladnost prihodnjih mednarodnih sporazumov o trajnostnem ribolovu s to politiko; poudarja, kako so v tej povezavi pomembna orodja, kot je celostna pomorska politika in makroregionalni pristop, ki lahko vodijo k boljšemu povezovanju;

3.

poudarja, da bi morala ribiška politika upoštevati številne razsežnosti (socialno, okoljsko in ekonomsko), ki zahtevajo celovit in uravnotežen pristop, nezdružljiv s pogledom, po katerem bi bile te razsežnosti razvrščene po pomembnosti na podlagi predhodne opredelitve prednostnih nalog;

4.

poudarja, da bi lahko ribolov prostoživečih vrst in ribogojstvo v Evropski uniji, če bi ju upravljali na osnovi svetovne trajnosti, v večji meri prispevala k izpolnitvi potreb evropske družbe za zanesljivo preskrbo s hrano, zaposlovanje, varstvo okolja in ohranjanje dinamičnih in raznolikih ribiških in obalnih skupnosti;

5.

se zaveda, da ribiški sektor v številnih, pogosto ekonomsko ranljivih skupnostih ob obalah Evrope zaposluje že več generacij; meni, da je treba vse te skupnosti ne glede na velikost zaščititi v okviru evropske ribiške politike ter ohraniti zgodovinske vezi med skupnostmi in vodami, kjer so vedno lovili;

6.

meni, da bi bilo treba tistim, ki izvajajo trajnosten ribolov ali pobirajo lupinarje in pri tem uporabljajo okoljsko trajnostno in bolj selektivno ribiško orodje in načine ribolova z majhnim vplivom na okolje, z uporabo pogojevanja nuditi spodbude, da bi zagotovili širšo rabo takih ribolovnih praks ter trajnostni razvoj obalnih skupnosti; meni, da mora imeti ribiški sektor sam osrednjo vlogo pri razvoju trajnostnih načinov ribolova in da bi bilo treba vse tovrstne spodbude ponuditi na ravni, ki je blizu zainteresiranim stranem, ter v sodelovanju z ribiči in drugimi zainteresiranimi telesi; ugotavlja, da to vključuje zagotavljanje podpore za prostovoljni znak EU za okolje, za kar bi lahko sklenili pogodbe o podizvajanju z obstoječimi certifikacijskimi organi, da bi zagotovili enake pogoje za ribiče in proizvajalce v EU in zunaj nje;

7.

je prepričan, da mora reforma skupne ribiške politike vzpostaviti primerne in učinkovite instrumente, ki bodo podpirali ekosistemski pristop k upravljanju ribištva; zato meni, da morajo večletni načrti upravljanja upoštevati tak ekosistemski pristop; meni, da je treba odpraviti institucionalni zastoj pri teh večletnih načrtih upravljanja in uporabljati redni zakonodajni postopek; meni, da je treba poleg tega pristojnosti mikroupravljanja prenesti na države članice, ki sodelujejo na regionalni ravni;

8.

ponovno poudarja, da mora ves razvoj na morskih in obalnih območjih upoštevati okoljsko zakonodajo, kot so okvirna direktiva o morski strategiji in direktive o varovanju biotske raznovrstnosti, saj bi moralo biti dobro okoljsko stanje pogoj za vse dejavnosti v morskih in obalnih regijah;

9.

poudarja, da je treba v skupni ribiški politiki uporabljati previdnostni pristop k upravljanju ribištva in zagotoviti, da se s trajnostnim izkoriščanjem živih morskih bioloških virov populacije vseh staležev lovljenih vrst obnovijo na ravneh, blizu katerih je mogoče doseči največji trajnostni donos, ter se na teh ravneh ohranijo; poudarja, da je treba v osnovni uredbi določiti jasen časovni razpored skupaj s končnim rokom; poudarja, da je treba za izvajanje skupne ribiške politike zagotoviti ustrezne ekonomske vire, da bi postopoma odpravili prelov, kjer je do njega prišlo, in dosegli trajnostno ohranjanje staležev, za kar so potrebni zanesljivi znanstveni podatki;

10.

meni, da bi bilo treba cilj doseganja največjega trajnostnega donosa na podlagi ribolovne umrljivosti rib (FMSY) uresničiti takoj, saj bo to znatno pripomoglo k dobremu trendu pri trajnosti staležev; poziva Komisijo in države članice, naj ta cilj uresničujejo na izvedljiv način, ki bo temeljil na trdnih znanstvenih podatkih in upošteval socialno-ekonomske posledice;

11.

vseeno poudarja težave, povezane z izvajanjem načela največjega trajnostnega donosa, zlasti v primeru mešanih ribištev ali kjer znanstveni podatki o ribjih staležih niso dostopni ali zanesljivi; zato poziva, naj se za znanstvene raziskave in zbiranje podatkov dodelijo ustrezni zneski, potrebni za izvajanje trajnostne ribiške politike;

12.

poziva Komisijo, naj zagotovi dolgoročne načrte upravljanja za vsa ribištva EU in uporabo ekosistemskega pristopa kot osnove za vse tovrstne načrte, pri čemer naj imajo v vsakem načrtu osrednjo vlogo jasno opredeljeni cilji ter pravila za nadzor ulova, kar pomeni, da je treba določiti pravila za določanje letnega ribolovnega napora ob upoštevanju razlike med trenutno velikostjo staležev in strukturo ribolova ter ciljno velikostjo staležev; v zvezi s tem poziva Svet, naj brez izjeme upošteva cilje dolgoročnih načrtov upravljanja;

13.

poudarja neposredno povezavo med zavržki, neželenim prilovom in prelovom ter razume razloge Komisije in potrebo po oblikovanju učinkovite politike za odpravo zavržkov na ravni EU, pri čemer bi morala Evropska agencija za nadzor ribištva imeti večje pristojnosti, da bi lahko zagotovila pravičen sistem pravil in kazni po načelu enake obravnave;

14.

zato predlaga obvezno pripravo popolne dokumentacije o količini vrst rib, katerih ulov presega določen obseg, vendar ni bil iztovorjen, da bi lahko izvajali znanstvene raziskave in omogočili razvoj selektivne opreme za plovila na podlagi izčrpnih podatkov;

15.

meni, da bi morala postopna odprava zavržkov temeljiti na ribištvu ter biti odvisna od značilnosti in danosti različnih načinov in ribištev, pri čemer je treba upoštevati, da je to lažje doseči v nekaterih ribištvih ene vrste, da pa to za mešana ribištva predstavlja izziv, s katerim se bo treba soočiti; poudarja, da bi morali upoštevati organizacije proizvajalcev in ribičev, ki bi morale dejavno sodelovati; meni, da bi morali odpravo zavržkov spremljati tehnični ukrepi za zmanjšanje ali odpravo neželenega prilova in spodbude za uporabo selektivnih ribolovnih praks; meni, da bi si bilo treba v prvi vrsti prizadevati za preprečevanje neželenega ulova in ne reševanje tega problema; je zaskrbljen zaradi pojava vzporednega trga za zavržke, ki bi lahko ogrozil ekosistem in evropski ribiški sektor; poudarja, da je zato treba uvesti ustrezne zaščitne ukrepe; poudarja tudi potrebo po sodelovanju zainteresiranih strani in skrbnem oblikovanju obveznega iztovarjanja in poznejšega ravnanja z iztovorjenim ulovom, da se ne bi namesto s težavami zaradi neželenih rib v morju ukvarjali z neželenimi ribami na kopnem;

16.

poudarja, da je treba okrepiti znanstvene raziskave, ki jim je treba dodeliti dodatna finančna sredstva, ter razviti ribolovno orodje in tehnike, s katerimi bi preprečili neželeni ulov; poziva Komisijo, naj predlaga zadostne in ustrezne ukrepe ter državam članicam zagotovi finančno podporo v ta namen; zato poudarja, da je treba urediti upravljanje mešanih ribištev; ugotavlja, da obstoječa tehnologija za zmanjšanje ali odpravo zavržkov ni enako učinkovita za vse vrste ribištev; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja partnerstva med znanstveniki in ribiči, upošteva njihova mnenja pri pripravi politik ter pomaga državam članicam pri razvoju novih ribolovnih tehnik;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma izvedejo pilotske projekte za večjo selektivnost orodij;

18.

je seznanjen s težavami pri izvajanju tovrstnega ukrepa v mešanih ribištvih, tudi in ne zgolj v Sredozemlju, kjer se uporabljajo posebne ribolovne prakse in so posebne podnebne in geološke razmere; meni, da so potrebna nadaljnja posvetovanja, da bi obravnavali težave, povezane z vzpostavljanjem infrastrukture za zbiranje in predelavo prilova, kot to predlaga Komisija; poziva k sprejetju dodatnih ukrepov za zmanjšanje ulova mladic in preprečevanje njihovega trženja;

19.

poziva Komisijo, naj za ohranjanje živih virov in zagotavljanje dolgoročne okoljske trajnosti preuči možnost za uvedbo omrežja zaprtih območij, kjer bi bile določeno obdobje prepovedane vse ribolovne dejavnosti, s čimer bi povečali produktivnost rib ter ohranili žive morske vire in morski ekosistem;

20.

poudarja posebnosti najbolj oddaljenih regij, ki so v ekonomskem, socialnem in demografskem smislu zelo odvisne od ribolova, zlasti malega, in jih obdaja globoko morje; meni, da je treba dostop do njihovih biogeografsko občutljivih morskih območij omejiti na lokalno floto, ki uporablja okolju prijazno ribolovno orodje;

21.

dvomi v predloge za trg prilova in poudarja, da bi morali ob njihovi uvedbi zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe, da bi se izognili nastanku vzporednega trga, ki bi ribiče spodbujal k povečevanju ulova;

22.

meni, da bi morala prepoved zavržkov temeljiti na postopnem uvajanju za vsako ribištvo, kar bi sektorju omogočilo lažje prilagajanje; poudarja, da bi morale organizacije proizvajalcev dejavno sodelovati pri postopnem uvajanju take prepovedi;

23.

poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga pri blaženju različnih socialno-ekonomskih posledic zaradi sprejetja prepovedi zavržkov;

24.

poudarja, da bi bila zaradi uvajanja ukrepov za postopno odpravo zavržkov potrebna temeljita reforma sistema za nadzor in izvrševanje; poziva Komisijo, naj državam članicam pri tem pomaga, da bi zagotovila, da bo izvrševanje povsod potekalo enotno; meni, da je treba z zadostnimi pooblastili in viri primerno podpreti Evropsko agencijo za nadzor ribištva, da bo lahko izpolnjevala svoje dolžnosti in tako pomagala državam članicam pri uveljavljanju njihovih sistemov pravil in sankcij;

25.

poziva Komisijo, naj preuči zmanjšanje ribjih staležev zaradi naravnih plenilcev, kot so morski levi, tjulenji in kormorani, ter naj oblikuje in uvede načrte upravljanja, da bi urejala te populacije v sodelovanju s prizadetimi državami članicami;

26.

poziva Komisijo k izvajanju programov za izobraževanje šolarjev in potrošnikov o raznolikosti razpoložljivih vrst in o pomenu uživanja rib, ki so plod trajnostne proizvodnje;

27.

opozarja na obveznost iz Lizbonske pogodbe, da se zagotovi usklajenost politik Unije tudi pri reformi skupne ribiške politike;

28.

meni, da morajo biti zanesljivost in dostopnost znanstvenih podatkov ter ocen socialno-ekonomskega učinka pri različnih staležih v različnih morskih bazenih in njihovih ekosistemih ter izboljševanje in standardizacija uporabljenih modelov ena najpomembnejših prednostnih nalog reforme; je zaskrbljen zaradi pomanjkanja zanesljivih in dostopnih znanstvenih podatkov, potrebnih za zanesljivo znanstveno mnenje;

29.

poudarja, da so znanstvene raziskave ribištva bistveno orodje pri upravljanju ribištva, ki je nepogrešljivo za opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na razvoj ribolovnih virov, za pripravo kvantitativne ocene in razvijanje modelov, ki omogočajo napoved razvoja ribolovnih virov, pa tudi za izboljšanje ribolovnega orodja, plovil ter delovnih in varnostnih razmer ribičev ob upoštevanju njihovega znanja in izkušenj;

30.

poziva Komisijo, naj pripravi predloge za učinkovito zbiranje kakovostnih podatkov za znanstvenike, ki bo usklajeno na ravni EU; obenem jo poziva, naj vzpostavi okvir za odločanje v primerih, ko je na voljo premalo podatkov, in predloži znanstvene modele, na katerih bo temeljilo upravljanje večvrstnih ribištev; poudarja, da je treba k zbiranju in analizi informacij ter dejavnemu razvoju raziskovalnih partnerstev pritegniti ribiče in tudi vse zainteresirane strani, skupaj z znanstveniki;

31.

ugotavlja, da so glavni razlogi za pomanjkanje osnovnih znanstvenih podatkov o večini staležev neustrezno poročanje držav članic, pomanjkanje ustreznega financiranja ter skromni človeški in tehnični viri v državah članicah; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem sankcij za države članice, ki ne izpolnjujejo obveznosti o zbiranju in posredovanju podatkov; meni, da bi moral novi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo državam članicam po potrebi zagotoviti tehnično in finančno pomoč za zbiranje in analizo zanesljivih podatkov ter da je treba ustreznim znanstvenim raziskavam v državah članicah nameniti ustrezna finančna sredstva;

32.

ugotavlja, da prispevek Unije k financiranju pridobivanja, obdelave in razpoložljivosti znanstvenih podatkov za podporo na znanju temelječega upravljanja trenutno ne presega 50 %; zato poziva Unijo, naj okrepi svoja prizadevanja na tem področju;

33.

poziva Komisijo, naj določi opredelitev presežne zmogljivosti na ravni EU, ki bo vključevala regionalne opredelitve in upoštevala lokalne posebnosti; nadalje poziva Komisijo, naj ponovno opredeli ribolovne zmogljivosti tako, da bosta kot osnova uporabljena tako ribolovna zmogljivost plovila kot tudi njegov dejanski ribolovni napor; poleg tega poudarja, da je treba opredeliti mali ribolov, da bo ločen od industrijskega ribolova;

34.

meni, da so živi morski viri skupna javna dobrina, ki je ni mogoče privatizirati; zavrača opredelitev pravic do zasebne lastnine za dostop do izkoriščanja te javne dobrine;

35.

ugotavlja, da lahko predlog za uvedbo "prenosljivih ribolovnih koncesij" iz osnovne uredbe kot edina rešitev za zmanjšanje presežne zmogljivosti prinese protikonkurenčne in špekulativne prakse ter koncentracijo, in meni, da bi morala biti uvedba prostovoljna, o njej pa bi se morale tako kot doslej odločati države članice; opozarja, da neposredne izkušnje nekaterih držav članic, ki so že uvedle sistem prenosljivih ribolovnih koncesij brez učinkovitih omejitev in zaščitnih ukrepov, kažejo, da je uvedba teh koncesij neposredno povezana z večjo koncentracijo ribolovnih pravic v rokah nekaj trgovcev ter posledično s povišanjem cen ribiških proizvodov; ugotavlja, da je v nekaterih državah z uvedbo takega sistema sicer prišlo do zmanjšanja zmogljivosti ladjevja, vendar predvsem na račun malega in obrtnega priobalnega ribolova, ki ni del flote, ki bi najbolj uničeval okolje, je pa najbolj ekonomsko ogrožen del, ki zagotavlja največ delovnih mest in najobsežnejšo gospodarsko dejavnost v obalnih regijah; opozarja, da zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ne pomeni nujno zmanjšanja ribolovne dejavnosti, ampak zgolj koncentracijo izkoriščanja ribolovnih virov v rokah ekonomsko bolj konkurenčnih subjektov; poudarja, da bi bilo treba ob morebitni uvedbi shem prenosljivih ribolovnih koncesij uvesti ustrezne zaščitne ukrepe, s katerimi bi zaščitili mali in priobalni ribolov;

36.

meni, da bi bilo treba prednostni dostop do ribolovnih območij ponuditi tistim ribičem, ki svojo dejavnost opravljajo na družbeno in okoljsko odgovoren način; poudarja, da je mogoče zmogljivost v nekaterih ribištvih zmanjšati tudi brez uporabe prenosljivih ribolovnih koncesij; poziva države članice, naj uvedejo ukrepe, ki najbolj ustrezajo njihovim razmeram, da bi zmanjšali zmogljivost, kjer je potrebno;

37.

meni, da je ekonomsko vzdržnost ribiškega sektorja poleg drugih dejavnikov prizadela nestanovitnost cen nafte; poziva Komisijo, naj pripravi primerne ukrepe za bolj učinkovito porabo goriva v sektorju ribištva in ribogojstva brez povečanja ribolovne zmogljivosti, da bi olajšala težke ekonomske razmere, v katerih so se znašli evropski ribiči in ribogojci, ter naj v zvezi s tem predlaga akcijski načrt za obalne regije in otoke, zlasti za najbolj oddaljene regije;

38.

opozarja, da svetovni oceani ne zagotavljajo le hrane, zanesljive oskrbe z njo in možnosti za preživetje za 500 milijonov ljudi po vsem svetu, za 400 milijonov ljudi v najrevnejših državah pa najmanj 50 % živalskih beljakovin, temveč so tudi osrednjega pomena pri blaženju posledic podnebnih sprememb, saj so modri ponori ogljika največji dolgoročni ponori, omogočajo promet in predstavljajo habitat za 90 % življenja na Zemlji;

39.

ponovno poudarja potrebo po strogem spremljanju in certificiranju ribiških proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, vključno z uvoženimi proizvodi, da se zagotovi, da izvirajo iz trajnostnega ribištva in da, v primeru uvoženih izdelkov, izpolnjujejo enake zahteve kot proizvajalci Unije, na primer za označevanje, sledljivost, fitosanitarne predpise in najmanjše dovoljene velikosti;

40.

je trdno prepričan, da se prenovljene skupne ribiške politike ne sme obravnavati izven socialno-ekonomskega in okoljskega okvira, v katerem ta obstaja; meni, da je treba ribištvo in ekstenzivno ribogojstvo obravnavati kot pomemben posreden in neposreden vir za ustvarjanje delovnih mest, ki oživlja gospodarstvo v obmorskih regijah in krepi njihovo gospodarstvo kot celoto, hkrati pa prispeva k zanesljivi preskrbi s hrano v Evropski uniji; meni, da bi skupna ribiška politika zato morala prispevati k izboljšanju življenjskega standarda skupnosti, odvisnih od ribištva, ter k zagotavljanju boljših delovnih razmer za ribiče, zlasti z izpolnjevanjem zahtev zdravstvene in varnostne zakonodaje in upoštevanjem pravil iz kolektivnih pogodb;

41.

je zaskrbljen, ker je ribiški sektor v preteklem desetletju izgubil več kot 30 % delovnih mest; meni, da zmanjšanje ribjih staležev, neobstoj zagotovljene minimalne plače, nizka vrednost pri prvi prodaji in težke delovne razmere ovirajo potrebno obnavljanje človeških virov v tem sektorju;

42.

z zadovoljstvom ugotavlja, da nekatere študije kažejo, da bi dosegli znatne socialne in ekonomske koristi, vključno z večjo zaposlenostjo, ulovom in večjo donosnostjo, če bi se ribji staleži lahko povečali nad ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos;

43.

meni, da lahko ribiški sektor ostane vzdržen, če bo vzpostavljeno ravnovesje med socialno-ekonomskimi in okoljskimi vidiki in če bo imel zadostno število ustrezno usposobljenih in izurjenih delavcev; meni, da morajo za uresničitev tega cilja poklicne poti v ribištvu postati privlačne, standardi za pridobitev kvalifikacij in usposabljanje pa morajo ustrezati mednarodnim in evropskim zahtevam; poziva Komisijo, naj spodbuja ustrezne programe usposabljanja in izobraževanja o najboljših praksah in morski biologiji na različnih področjih tega sektorja, saj bo to privabilo mlade in prispevalo k vzpostavitvi konkurenčnih in trajnostnih ribištev ter trajnostnega sektorja ribogojstva; meni, da bi morala obstajati možnost zagonskih paketov, saj bi to novi generaciji ribičev omogočilo vstop v mali ribolov;

44.

pozdravlja predlog Komisije za pobudo "Modra rast – trajnostna rast za oceane, morja in obale"; meni, da so večja poklicna mobilnost v ribiškem sektorju, raznolikost delovnih mest in opredelitev instrumentov, ki bi omogočali usklajevanje veščin in znanja, kvalifikacij in izobraževalnih programov s potrebami sektorja, pomembne za rast v sektorjih pomorstva, ribištva in ribogojstva;

45.

meni, da je treba v pravnem in socialnem pogledu bolj priznati vlogo žensk v ribiškem sektorju in jo tudi bolje nagraditi; vztraja, da morajo imeti ženske v ribiškem sektorju v vseh pogledih popolnoma enake pravice kot moški, npr. kar zadeva članstvo in položaj v upravljavskih organih ribiških organizacij; meni, da bi morali ženam in življenjskim partnerkam ribičev, ki podpirajo družinsko podjetje, podeliti de facto pravni status in socialne prejemke, kakršne uživajo samozaposleni posamezniki v skladu z Direktivo 2010/41/EU; poleg tega meni, da bi morali v okviru Evropskega sklada za ribištvo ter prihodnjega Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo dati na voljo finančna sredstva za usposabljanje, ki bi bilo posebej prilagojeno ženskam, ki delajo v ribiškem sektorju;

46.

je zaskrbljen, da bi reforma skupne ribiške politike brez primernih spremljevalnih ukrepov lahko kratkoročno povzročila izgubo delovnih mest, predvsem v ribiškem sektorju in sektorju pakiranja na kopnem, kar bi trajno negativno vplivalo na negotovo rast v obalnih skupnostih in na otokih, zlasti v najbolj oddaljenih regijah; v zvezi s tem poudarja, da so potrebni spremljevalni socialno-ekonomski ukrepi, vključno s strokovnim sodelovanjem in načrtom za delovna mesta, da bi ublažili začasne učinke uresničevanja ciljev največjega trajnostnega donosa in da bi ta sektor postal privlačnejši za mlade in zagotavljal spodbude za vstop vanj; poziva Komisijo, naj preuči in okrepi sodelovanje z Evropsko investicijsko banko, da bi spodbudila naložbe v ta sektor;

47.

meni, da je treba spodbujati razvoj inovacij in dejavnosti, povezanih z ribištvom, ki lahko nadomestijo izgubo delovnih mest, do katere pride zaradi prilagoditev iz reforme skupne ribiške politike; poziva Komisijo, naj razvije posebne programe, namenjene razvoju ribolovnega turizma in drugim področjem gospodarskega razvoja, ki so povezana z morjem in ribolovno dejavnostjo;

48.

se strinja s stališčem Komisije, ki v svojem predlogu navaja potrebo po prilagajanju in posebnih ukrepih, ki bi temeljili na različnih razmerah v evropski ribiški in ribogojski industriji, zlasti na obalnih območjih in v najbolj oddaljenih regijah Unije; podpira zamisel, da bi regionalizacija postala eno glavnih orodij tega nove oblike upravljanja, da bi tako ustrezno odgovorili na potrebe posameznih morskih bazenov in spodbudili spoštovanje pravil, sprejetih na evropski ravni;

49.

meni, da bi morala biti reforma priložnost za pomemben premik k novi obliki sodelovanja med znanstveno skupnostjo, industrijo in socialnimi partnerji, da bi uresničili proces regionalizacije;

50.

poudarja pomen ribiškega sektorja za socialno-ekonomske razmere, zaposlovanje in spodbujanje ekonomske in socialne kohezije v najbolj oddaljenih regijah, za katere je značilno gospodarstvo s stalnimi strukturnimi omejitvami in malo možnostmi za diverzifikacijo;

51.

meni, da je treba pri regionalizaciji na ustrezni ravni določiti jasna in preprosta pravila ter tako okrepiti njihovo spoštovanje; ravno tako je trdno prepričan, da bi morali regionalni svetovalni sveti s širšim predstavništvom in več odgovornostmi spodbujati dialog in sodelovanje med zainteresiranimi stranmi in dejavno prispevati k pripravi dolgoročnih načrtov upravljanja; ponovno opozarja na vlogo sozakonodajalcev pri sprejetju teh načrtov;

52.

meni, da bi bilo treba vlogo regionalnih svetovalnih svetov okrepiti v smislu reprezentativnosti in pristojnosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predloži nov predlog, ki bo namenjen krepitvi sodelovanja zainteresiranih strani ter malih ribičev in ribičev obrtnikov ter tako privedel do resnične regionalizacije v okviru skupne ribiške politike; s tega vidika pozdravlja predlog Komisije za ustanovitev svetovalnega sveta za Črno morje, obenem poudarja, da Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju ni primeren okvir za upravljanje Črnega morja in da je zato potrebna nova regionalna organizacija za upravljanje ribištva; poziva Komisijo, naj okrepi dialog z državami Črnega morja, zlasti o izkoriščanju in ohranjanju staležev rib; poziva k ustanovitvi svetovalnega sveta za najbolj oddaljene regije; meni, da bi bilo treba v skladu s smernicami Evropske komisije o načelih regionalizacije in subsidiarnosti razmisliti o ustanovitvi regionalnega svetovalnega sveta za najbolj oddaljene regije in pri tem upoštevati občutljivo naravo njihovih posebnih značilnosti; poudarja, da morajo regionalni svetovalni sveti Parlamentu in Svetu svetovati pri sprejetju večletnih načrtov ter v sprejemanje svojih odločitev vključiti znanstvenike;

53.

meni, da mora regionalizacija skupne ribiške politike odražati geografski obseg ribištev v upravljanju, pri čemer je treba cilje in načela, ki jih sprejmeta sozakonodajalca EU, in podrobnosti o ukrepih upravljanja, ki se sprejmejo na regionalni ravni, sprejemati na čim bolj lokalni ravni, kar bi za nekatera ribištva pomenilo odločanje v več državah članicah, za druga pa odločanje znotraj ene same države članice; priznava, da bo za delovanje takega sistema morda treba vzpostaviti nove strukture;

54.

meni, da je pomembno bolj ovrednotiti nekatere segmente evropskega ribiškega sektorja, na primer mali priobalni ribolov, ki na nekaterih geografskih območjih, na primer v Sredozemskem morju, zagotavlja blaginjo in delovna mesta;

55.

ravno tako je prepričan, da je treba morsko okolje obravnavati bolj celostno in celovito ter da je pomorsko prostorsko načrtovanje na lokalni in regionalni ravni, v katerega so vključene vse zainteresirane strani, nujno orodje za uporabo resničnega ekosistemskega pristopa k upravljanju;

56.

ugotavlja, da bo učinkovito načrtovanje na regionalni ali lokalni ravni omogočilo najustreznejšo uporabo morskih virov ob upoštevanju lokalnih razmer, zahtev trga, konkurenčnih načinov rabe, potrebne zaščite območij, določitve specifičnih območij, kjer so dovoljene samo določene vrste ribolovnega orodja po vzoru najboljših praks itd.;

57.

poudarja, da bo ambiciozno in dejansko reformo skupne ribiške politike mogoče olajšati, če bo v naslednjih desetih letih na voljo dovolj finančnih sredstev za podpiranje vseh ukrepov te reforme in za odpravljanje socialno-ekonomskih in okoljskih težav, ki se lahko pojavijo; zavrača vse pozive držav članic k zmanjšanju finančnih sredstev EU za ribištvo in ribogojstvo;

58.

poudarja zlasti pomen sinergij med Evropskim skladom za regionalni razvoj, Evropskim instrumentom sosedstva in partnerstva in Evropskim skladom za ribištvo za prostorsko upravljanje obalnih območij; meni, da so makroregionalne strategije, programi evropskega teritorialnega sodelovanja in programi morskih bazenov ustrezna orodja za izvajanje celovitih razvojnih strategij za obalna območja Evropske unije;

59.

poudarja, da mora prihodnji Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo zagotavljati nepovratna sredstva za posodobitev ribiških flot zaradi varnosti, varstva okolja in prihranka goriva;

60.

poudarja, da je treba za nove politike, cilje ali prednostne naloge, ki vplivajo na morsko okolje, dodeliti nova sredstva; zavrača financiranje teh novih prednostnih nalog, ciljev ali politik (kakršna je celostna pomorska politika) na račun sredstev, potrebnih za ribiško politiko;

61.

opozarja na obveznost iz člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da mora Evropska unija upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju, tudi pri skupni ribiški politiki;

62.

poudarja, da bi za uvožene ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva morali veljati isti okoljski, zdravstveni in socialni standardi kot za domačo evropsko proizvodnjo, vključno s popolno sledljivostjo "od mreže do mize", ter meni, da bodo države v razvoju potrebovale finančno in tehnično pomoč za doseganje istih standardov ter za učinkovitejši boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

63.

poudarja, da je treba pri dostopu do ribolovnih virov v državah v razvoju spoštovati člen 62 Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS) o presežku staležev, pa tudi člena 69 in 70 o pravicah držav brez dostopa do morja in geografsko prikrajšanih držav v regiji, zlasti glede prehranskih in socialno-ekonomskih potreb lokalnega prebivalstva;

64.

ponovno poudarja presežek kot osnovni pogoj iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu pri dostopu do ribjih staležev v vodah tretjih držav; poudarja, da je treba presežek določiti pravilno in na znanstven način; poudarja, da mora skupna ribiška politika zagotavljati preglednost in izmenjavo vseh pomembnih informacij med Evropsko unijo in partnerskimi tretjimi državami o skupnem ribolovnem naporu za ustrezne staleže s strani nacionalnih in, kjer je to ustrezno, tujih plovil;

65.

ponovno poudarja, da mora prihodnja skupna ribiška politika temeljiti na načelih dobrega upravljanja, tudi preglednosti in dostopu do informacij v skladu z Aarhuško konvencijo, ter oceni sporazumov o trajnostnem ribolovu;

66.

poudarja, da bi morala Evropska unija spodbujati trajnostno upravljanje virov v tretjih državah, in jo zato poziva, naj okrepi ukrepe za boj proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim; poudarja, da bi morali biti sporazumi o trajnostnem ribolovu bolj osredotočeni na znanstveno raziskovanje in zbiranje podatkov, spremljanje, nadzor ter opazovanje; Evropska unija bi zato morala partnerskim tretjim državam nameniti ustrezno finančno in tehnično podporo ter podporo na področju človeških virov;

67.

ponovno poudarja, da mora biti skupna ribiška politika skladna z razvojno in okoljsko politiko, vključno z varstvom morskih ekosistemov; zato poziva k ukrepom za izboljšanje in razširitev znanstvenih spoznanj ter k tesnejšemu mednarodnemu sodelovanju, kar bi zagotovilo boljše rezultate;

68.

ponovno poudarja, da morajo vsi državljani Evropske unije, kjer koli opravljajo svojo dejavnost, spoštovati pravila in predpise skupne ribiške politike, med drugim tudi okoljske in socialne predpise;

69.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.