3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/77

—

ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (12562/2011),

—

ob upoštevanju člena 36 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, del II, oddelek G, odstavek 43 (1),

—

ob upoštevanju omenjenega Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o letnih poročilih o skupni zunanji in varnostni politiki za leti 2009 in 2008 z dne 11. maja 2011 (2) oziroma 10. marca 2010 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 (4) o Evropski službi za zunanje delovanje,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o politični odgovornosti (5),

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2010 o osnovni organizaciji osrednje uprave Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah (7),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 z naslovom "Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop" (COM(2011)0886),

—

ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti, resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih, resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1889 (2009) za krepitev izvajanja in spremljanja resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 ter ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1960 (2010), s katero je bil oblikovan mehanizem za zbiranje podatkov o storilcih spolnega nasilja v oboroženih spopadih ter objavo njihovih imen,

—

ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za proračun (A7-0252/2012),

A.

ker mora EU dodatno razvijati cilje svoje zunanje politike in po vsem svetu spodbujati svoje vrednote in interese, da bi prispevala k miru, varnosti ljudi, solidarnosti, preprečevanju konfliktov, upoštevanju načel pravne države in spodbujanju demokracije, varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enakosti spolov, spoštovanju mednarodnega prava, podpiranju mednarodnih institucij, učinkoviti večstranskosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, trajnostnemu razvoju, preglednemu in odgovornemu vodenju, svobodni in pošteni trgovini ter izkoreninjenju revščine;

B.

ker bi morala biti EU za doseganje teh ciljev sposobna ustvariti sinergije in razviti strateška partnerstva z državami, ki imajo iste vrednote ter so pripravljene sprejeti skupne politike in izvajati medsebojno dogovorjene ukrepe;

C.

ker izvajanje Lizbonske pogodbe prinaša novo razsežnost evropskemu zunanjemu delovanju in bo prispevalo h krepitvi skladnosti, povezanosti in učinkovitosti zunanje politike EU, ter obsežneje njenim zunanjim ukrepom; ker se je treba učiti iz preteklih neuspehov Evropske unije in držav članic, da bi EU preoblikovala svoje zunanje delovanje, hkrati pa postavila človekove pravice in demokracijo v središče svojih politik ter spodbujala tranzicijo v državah z avtoritarnimi režimi, zlasti kadar so pomisleki o stabilnosti in varnosti okrnili načelno politiko spodbujanja demokracije in človekovih pravic;

D.

ker Lizbonska pogodba daje nov zagon zunanji politiki EU, zlasti z zagotavljanjem institucionalnih in operativnih orodij, ki bi Uniji lahko omogočila, da prevzame mednarodno vlogo, ki je skladna z njenim zelo pomembnim gospodarskim statusom in njenimi prizadevanji, ter da se organizira na način, da bo pomemben svetovni dejavnik, ki bo lahko prevzel del odgovornosti za svetovno varnost in prevzel vodstvo pri določanju skupnih odgovorov na skupne izzive;

E.

ker sedanja finančna in državna dolžniška kriza močno vpliva na verodostojnost Evropske unije na mednarodnem prizorišču ter spodkopava učinkovitost in dolgoročno vzdržnost skupne zunanje in varnostne politike (SZVP);

F.

ker nov zagon evropskega zunanjega delovanja zahteva tudi, da EU deluje bolj strateško, da bi tako lahko v mednarodnem okolju uveljavila svoj pomen; ker sposobnost EU, da vpliva na mednarodni red, ni odvisna zgolj od skladnosti njenih politik, akterjev in institucij, temveč tudi od resničnega strateškega koncepta zunanje politike EU, ki mora vse države članice združiti za istim nizom prednostnih nalog in ciljev ter jih uskladiti, tako da na mednarodnem prizorišču nastopijo z odločnim enotnim stališčem in pokažejo solidarnost; ker je treba v zunanji politiki EU zagotoviti potrebna sredstva in instrumente za učinkovito in skladno delovanje Unije na svetovni ravni;

G.

ker je nadzor nad zunanjo politiko EU, ki ga vsak na svoji ravni izvajajo Evropski parlament in nacionalni parlamenti, bistvenega pomena, če naj državljani EU razumejo in podpirajo evropsko zunanje delovanje; ker parlamentarni nadzor povečuje legitimnost teh ukrepov;

1.

pozdravlja ukrepe, ki jih je s podporo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Evropske komisije sprejel Svet v letnem poročilu za leto 2010 glede združitve zunanje politike Unije v napreden in strateški politični dokument;

2.

meni, da letno poročilo Sveta kljub temu ne izpolnjuje pomembnih ambicij iz Lizbonske pogodbe, med drugim: ne izpostavlja jasno srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog ali strateških smernic za SZVP; ne pojasnjuje mehanizmov politike za zagotavljanje skladnosti in doslednosti med različnimi sestavnimi deli zunanje politike, vključno s tistimi, za katere je odgovorna Komisija; ne obravnava pomembnih vprašanj o vlogi ESZD in delegacij pri zagotavljanju usklajenosti med viri Unije (kadrovski viri, finančna sredstva in diplomacija) in njihovimi prednostnimi nalogami v okviru zunanjih zadev; se izogiba razpravi, ki bi morala potekati znotraj novih strategij za Afriški rog in Sahel o tem, kako vključiti priložnostne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike (njihovo utemeljitev in končno stanje) v politično-strateški okvir prednostnih nalog zunanje politike EU za določeno državo ali regijo;

3.

opozarja na svojo posebno pravico iz Pogodbe, da je vključen v posvetovanja na področju SZVP in SVOP, da se njegova mnenja ustrezno upoštevajo in da daje priporočila; v zvezi s tem se zaveda, da je Evropskemu parlamentu na razpolago visoka predstavnica/podpredsednica; meni pa, da bi bilo mogoče z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe doseči izboljšave pri obveščanju pristojnih odborov o izidu zasedanj Sveta za zunanje zadeve ter pri posvetovanju s Parlamentom pri zagotavljanju, da se pred sprejetjem mandatov in strategij na področju SZVP dosledno upoštevajo njegova stališča; pozdravlja pregled instrumentov zunanje pomoči in izid, ki priznava pravice Parlamenta v zvezi s strateškimi dokumenti in večletnimi akcijskimi načrti, kot določa člen 290 PDEU; poleg tega poziva k izboljšanemu obveščanju in posvetovanju s Parlamentom v vseh fazah sprejemanja sklepov Sveta na področju SZVP glede sporazumov s tretjimi državami, zlasti pred pooblastitvijo Evropske komisije ali podpredsednice/visoke predstavnice za to, da se v imenu Unije pogaja o sporazumih in jih podpiše, ter kadar gre za okvire za sodelovanje tretjih držav v operacijah EU za krizno upravljanje;

4.

poziva Svet, naj pri pripravljanju prihodnjih letnih poročil o SZVP začne zgodaj sodelovati s Odborom za zunanje zadeve, da lahko obravnavata širok politični okvir za prihajajoče leto in dolgoročnejše strateške cilje, ter naj uvede primerjalno merilo, ki bo evropskim državljanom jasno prikazalo razvoj, prednostne naloge in napredek zunanje politike Evropske unije;

5.

poudarja, da se v drugem desetletju 21. stoletja evropski in tudi drugi državljani vse bolj zavedajo, da so samo celoviti pristopi, ki združujejo diplomatska, gospodarska, razvojna ter – v skrajnem primeru in ob popolnem upoštevanju določb Ustanovne listine Združenih narodov – vojaška sredstva, primerni za soočanje s svetovnimi grožnjami in izzivi;

6.

meni, da ima EU z Lizbonsko pogodbo vsa potrebna sredstva, da sprejme celovit pristop, kot je ta, v skladu s katerim se bodo vsi diplomatski in finančni viri Unije uporabljali v podporo smernicam skupne strateške politike, da bi čim močneje spodbujali varnost ter ekonomsko blaginjo evropskih državljanov in njihovih sosedov, pa tudi temeljne pravice; prav tako poziva k nadaljnjemu razvoju – v sodelovanju z ustreznimi službami Komisije – primernega mehanizma v ESZD, ki bo združeval geografsko in tematsko strokovno znanje kot vodilo celovitega pristopa k načrtovanju, oblikovanju in izvajanju politike;

7.

poudarja, da celovito razumevanje SZVP zajema vsa področja zunanje politike, vključno s postopnim oblikovanjem skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), ki bi lahko privedla do skupne obrambe, s poudarkom na prizadevanju za skladnost in doslednost ob upoštevanju posebnosti vsakega sestavnega dela zunanjega delovanja; ponovno poudarja, da mora biti tak pristop k razvoju zunanje politike EU osnovan na načelih in ciljih, ki jih določa člen 21 Pogodbe o Evropski uniji, kar pomeni, da mora zunanje delovanje EU temeljiti na spodbujanju in varovanju vrednot Unije, kot so spoštovanje človekovih pravic, svoboda, demokracija in pravna država; hkrati poudarja pomen obsežnejšega usklajevanja notranjih in zunanjih razsežnosti varnostnih politik EU, ki bi morale biti izražene v zunanjem delovanju Unije;

8.

ugotavlja, da bo leta 2013 minilo desetletje od sprejetja evropske varnostne strategije, zato poudarja potrebo po posodobitvi in utrditvi tega okvirnega dokumenta v skladu s sedanjimi mednarodnimi okoliščinami;

9.

poudarja vlogo političnega vodstva, ki se pričakuje od visoke predstavnice/podpredsednice pri zagotavljanju enotnosti, usklajenosti, doslednosti, verodostojnosti in učinkovitosti delovanja Unije; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj pravočasno uporabi vsa svoja pooblastila, da sproži, vodi in zagotavlja skladnost s SZVP, ter v ta prizadevanja v celoti vključi ustrezne organe Parlamenta; pozdravlja pomembno vodilno vlogo, ki jo je v imenu mednarodne skupnosti v težkih razmerah imela visoka predstavnica/podpredsednica v pogajanjih z Iranom; upošteva pomembno zgodovinsko povezanost med evropskimi in iranskimi ljudstvi; poziva k vodstvu pri krepitvi vloge Unije pri podpiranju evropskega sosedstva, kar zadeva arabsko pomlad in zlasti procese demokratičnega prehoda v južnem Sredozemlju, vključno z novo Evropsko ustanovo za demokracijo, ter pri zastalem bližnjevzhodnem mirovnem procesu;

10.

se zaveda bistvene vloge ESZD (vključno z njenimi delegacijami in posebnimi predstavniki EU), ki visoki predstavnici/podpredsednici pomaga pri prizadevanju za bolj strateški, skladen in dosleden politični pristop k zunanjemu delovanju Unije; potrjuje svoj namen, da bo še naprej spremljal uravnoteženost glede na geografsko pripadnost in spol med osebjem ESZD, tudi na visokih položajih, in ocenjeval, ali je imenovanje diplomatov držav članic na mesta vodij delegacij in na druge ključne položaje v interesu Unije, ne samo držav članic, katerih državljani so; poudarja, kako pomembno je imeti popolnoma delujočo in učinkovito ESZD ter okrepiti odnose med njo, Komisijo in državami članicami, da bi dosegli sinergije pri učinkovitem izvajanju zunanjega delovanja ter pri posredovanju enotnega sporočila EU o ključnih političnih vprašanjih;

11.

poudarja, da mora vloga posebnih predstavnikov EU dopolnjevati delo vodij delegacij EU v posameznih državah in biti skladna z njihovim delom ter zastopati in usklajevati politiko EU do regij s posebnimi strateškimi ali varnostnimi interesi, ki zahtevajo stalno navzočnost in prepoznavnost EU; pozdravlja pozitivni odziv visoke predstavnice/podpredsednice na predlog, da se novoimenovani posebni predstavniki in vodje delegacij EU pred prevzemom položaja predstavijo v Parlamentu in izmenjajo poglede s poslanci; poziva k boljšemu poročanju in dostopu do političnih poročil delegacij in posebnih predstavnikov EU, da bo Parlament v celoti in pravočasno obveščen o dogajanju na terenu, predvsem na področjih, ki veljajo za strateško pomembna ali središče političnega zanimanja;

12.

ponovno poudarja svoje mnenje, da morajo imeti pomembne tematske politike, s katerimi so se pred tem ukvarjali osebni predstavniki, popolno podporo ESZD in ustrezno zunanje politično zastopanje, ter zato poziva k predstavitvi predlogov, kot je predlog za človekove pravice;

13.

pozdravlja odločitev za imenovanje posebnega predstavnika EU za človekove pravice, ki mora imeti obsežna pooblastila za vključevanje človekovih pravic v vse dele SZVP, SVOP in drugih politik EU ter zagotavljati prepoznavnost in usklajenost delovanja EU na tem področju;

14.

meni, da bodo jasno opredeljene strateške smernice pomagale prilagoditi pomembna, a omejena finančna sredstva Unije ambicijam in prednostnim nalogam zunanjega delovanja Unije; poudarja, da mora biti strateški pristop, kot je ta, pod demokratičnim nadzorom, vendar to ne sme ovirati ali upočasnjevati prožnosti pri odzivanju na spreminjajoče se politične razmere na terenu;

15.

pozdravlja zavezanost držav članic v Lizbonski pogodbi, da pri razvijanju in izvajanju zunanje politike EU ter pri zagotavljanju usklajenosti in združljivosti z drugimi politikami Unije v celoti odigrajo svojo vlogo; poudarja, kako pomembna je solidarnost držav članic v času gospodarskih omejitev pri izboljševanju učinkovitosti Unije kot enotnega svetovnega akterja; predvsem ugotavlja, kako pomembno je, da dajo države članice na razpolago civilne in vojaške zmogljivosti za učinkovito izvajanje skupne varnostne in obrambne politike; vendar obžaluje, da dvostranski odnosi nekaterih držav članic s tretjimi državami še vedno pogosto zasenčijo ali spodkopljejo skladnost delovanja EU, in v zvezi s tem poziva države članice k večjemu prizadevanju za uskladitev njihovih zunanjih politik s skupno zunanjo in varnostno politiko EU;

16.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj utrjuje sistematično sodelovanje med vsemi državami članicami v sklopu SZVP, obenem pa v celoti razišče možnosti okrepljenega sodelovanja, ki jih ponuja Lizbonska pogodba, vključno s pripravo smernic za sistematično dodeljevanje posebnih nalog in misij koaliciji voljnih, na primer osrednji skupini držav EU, prav tako pa naj začne proces, ki bo privedel do sklepov Evropskega sveta o stalnem strukturnem sodelovanju na področju varnosti in obrambe ter izvajanja klavzule o vzajemni obrambi;

17.

opozarja, da mora revizija medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju iz leta 2006 pomeniti nadaljnji korak k večji preglednosti na področju SZVP in k posredovanju ustreznih podatkov proračunskemu organu, v skladu z izjavo visoke predstavnice/podpredsednice o politični odgovornosti; v zvezi s tem meni, da so za popolno preglednost in demokratični nadzor potrebne ločene proračunske vrstice za vsako misijo in operacijo SVOP in za vsakega posebnega predstavnika EU ter poenostavljeni, a pregledni postopki za prerazporeditev sredstev iz ene postavke v drugo, če tako zahtevajo razmere; hkrati je prepričan, da se ne sme posegati v potrebno prožnost in odzivnost, ki se zahtevata za SZVP;

18.

vztraja, da je treba razpoložljiva sredstva EU za izvajanje SZVP uporabiti čim bolj učinkovito ter da je zato treba sinergijo med zunanjimi ukrepi EU in držav članic doseči v političnem in proračunskem smislu;

19.

meni, da mehanizem Athena za financiranje skupnih stroškov vojaških in obrambnih operacij pod vodstvom EU ne zagotavlja zadostnega pregleda nad vsemi finančnimi posledicami misij, ki potekajo v okviru SZVP, zato zahteva pregleden prikaz vseh odhodkov;

20.

pozdravlja večji poudarek na doslednosti in skladnosti med vrsto finančnih instrumentov Unije, na primer v obliki medsektorskih določb glede ESZD v predlogih uredb o novih finančnih instrumentih za zunanje odnose v obdobju 2014–2020; meni, da bo tovrsten pristop dokazal dodano vrednost Unije v prizadevanju za varnost in blaginjo evropskih državljanov; v zvezi s tem poudarja, da je treba finančne instrumente v celotnem izčrpnem obsegu zunanje politike Unije uporabljati dopolnjevalno in brez podvajanja;

21.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da so novi finančni instrumenti za zunanje odnose, ki jih obravnavata Parlament in Svet, prilagojeni in ustrezno financirani za odzivanje v skladu s strateškimi interesi Unije, obenem pa zmožni prilagajanja spreminjajočim se političnim razmeram; zato poziva, da se za proračun Unije (večletni finančni okvir 2014–2020) zagotovijo ustrezna sredstva v skladu z ambicijami in prednostnimi nalogami Unije kot svetovnega akterja ter da se z njim poskrbi za varno in cvetočo prihodnost državljanov in tudi za potrebno prožnost pri soočanju z nepredvidenimi dogodki;

22.

meni, da bo bolj združen in celovit pristop k izvajanju instrumentov zunanjih odnosov EU v podporo skupnim političnim in strateškim ciljem obrodil uspešnejše in stroškovno bolj učinkovite odzive na izzive zunanje in varnostne politike ter posledično zagotovil več varnosti in blaginje za evropske državljane; poudarja, da se morajo pristojnosti, ki jih Parlamentu podeljujejo Pogodbe (predvsem člen 290 PDEU), ustrezno odražati pri reviziji finančnih instrumentov in predvsem pri uporabi delegiranih aktov za dokumente o strateškem načrtovanju, da lahko Parlament zatrdi državljanom, da so zunanje politike in finančni instrumenti Unije skladni in stroškovno učinkoviti;

23.

meni, da je treba, če se želi doseči skladnost z lastnimi vrednotami Unije, okrepiti finančne instrumente, ki med drugim spodbujajo vzpostavljanje miru, varnost, demokracijo, načela pravne države, dobro upravljanje in pravične družbe, saj gre za strateška orodja zunanje politike in zunanjega delovanja EU pri spoprijemanju s svetovnimi izzivi;

24.

poudarja pomen zagotavljanja skladnosti med načrtovanjem, oblikovanjem in izvajanjem politike z ustrezno kombinacijo zunanjih finančnih instrumentov na področju zunanjih zadev; mod drugim poziva k nadaljevanju dopolnjevanja med SZVP in instrumentom za stabilnost na področjih posredovanja, preprečevanja konfliktov, kriznega upravljanja in vzpostavljanja miru po končanih konfliktih ter k nadaljnjemu prizadevanju za dopolnjevanje z geografskimi instrumenti za dolgoročno sodelovanje z državami ali regijami; pozdravlja uvedbo novega partnerskega instrumenta – kot je zahteval Parlament –, ki z zagotavljanjem finančnega okvira za sodelovanje EU s tretjimi državami pri izpolnjevanju ciljev, ki izhajajo iz dvostranskih, regionalnih in večstranskih odnosov Unije, a ne spadajo v področje uporabe instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, prinaša pomembno dodano vrednost SZVP EU;

25.

meni, da je takšnemu pristopu lahko v pomoč uvedba jasnih primerjalnih meril, ki bi jih moral kratko-, srednje- in dolgoročno spremljati in ocenjevati Parlament; poziva k primerjalnemu ocenjevanju zunanje politike EU, s črpanjem iz obstoječih dokumentov o strateškem načrtovanju ali okvirov strateških politik (kot na primer tistih, ki se izvajata za Afriški rog ali Sahel) in vključevanjem bolj sistematične in merljive opredelitve prednostnih nalog in ciljev politike, kakor tudi sredstev, ki bi se naj uporabila v skladu z natančnimi kratko-, srednje- in dolgoročnimi časovnimi okviri;

26.

meni, da celovit pristop k zunanjemu delovanju Unije zahteva med drugim obsežnejše usklajevanje in medsebojno krepitev SZVP in evropske sosedske politike; v tem kontekstu pozdravlja skupni politični odziv Komisije in ESZD na dogodke v južnem sosedstvu, ponazorjen s skupnim sporočilom z dne 25. maja 2011; poleg tega meni, da je treba večstranske strukture evropske sosedske politike utrditi in jih bolj strateško oblikovati, da bi se učinkovito podprle zunanjepolitične prednostne naloge Unije; trdi, da bi morali ESZD in Komisija glede na osrednji pomen "učinkovite večstranskosti" v zunanjem delovanju Unije preučiti, ali bi bilo večstransko raven evropske sosedske politike praktično uporabiti kot okvir za organizacijo političnih odnosov v širši Evropi;

27.

meni, da morajo strateški interesi, cilji in splošne smernice, za katere si prizadeva SZVP, temeljiti na zagotavljanju miru, varnosti in blaginje za evropske in druge državljane, najprej v našem sosedstvu, a tudi širše, voditi pa jih morajo načela, ki so bila navdih za samo ustanovitev EU, vključno z demokracijo, pravno državo, univerzalnostjo in nedeljivostjo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanjem človekovega dostojanstva, enakostjo in solidarnostjo, upoštevanjem mednarodnega prava in Ustanovne listine Združenih narodov ter izvajanjem načela odgovornosti za varovanje;

28.

še naprej podpira morebitno širitev Evropske unije na katero koli evropsko državo, ki spoštuje vrednote Unije, je zavezana njihovemu spodbujanju ter je pripravljena in zmožna izpolniti pristopna merila;

29.

ugotavlja, da je Unija sčasoma razvila odnose z državami in regionalnimi organizacijami, ki imajo različne pogodbene in pravne podlage, nekateri med njimi pa veljajo za "strateške"; opaža, da ni jasne formule, s katero bi bilo mogoče določiti, koga izbere Unija za strateškega partnerja, in da se Evropskega parlamenta pri sprejemanju teh odločitev niti ne obvesti niti ne vpraša za nasvet; ugotavlja, da lahko uporaba resničnih in odgovornih dvostranskih odnosov pomembno okrepi zunanjo politiko EU tako na regionalni ravni kot v večstranskih forumih ter da je zato treba natančno razmisliti o izbiri strateških partnerjev, pri tem pa upoštevati vrednote in strateške cilje, ki jih želi Unija zastopati;

30.

zato meni, da je treba prihodnje odločitve o strateških partnerjih pozorno uokviriti v skladu s prednostnimi nalogami zunanje politike Unije glede določene države ali regije oziroma v mednarodnih forumih in da je treba ustrezno pretehtati možnost prekinitve partnerstev, ki zastarajo ali imajo nasprotne učinke od želenih; zato poziva k nadaljnjim pogovorom s Parlamentom v zvezi z razpravo Evropskega sveta o strateških partnerstvih, ki je potekala septembra 2010, in k rednemu obveščanju Parlamenta pred odločitvami o prihodnjih partnerstvih, še zlasti kadar tovrstna partnerstva prejemajo finančno podporo iz proračuna Unije ali prinašajo tesnejše pogodbeno razmerje z EU;

31.

meni, da je pomembno osredotočiti omejena sredstva Unije na strateške prednostne naloge, najprej na izzive, ki so bliže domu, zlasti v državah širitve in sosedstvu, nato pa navzven v koncentričnih krogih, ter po potrebi vključiti vlogo in relativni vpliv regionalnih organizacij, če želi Unija učinkovito zagotavljati mir, varnost in družbeno-gospodarski razvoj državljanom v zelo konkurenčni, spreminjajoči se in nepredvidljivi mednarodni politični ureditvi;

32.

meni, da bo Unija s spoštovanjem zavez v okviru širitve in z dokazovanjem odgovornosti za sosedstvo okrepila verodostojnost svojega svetovnega dosega; potrjuje zavezo EU za učinkovito večstranskost s sistemom Združenih narodov v središču in poudarja pomen sodelovanja z drugimi mednarodnimi partnerji pri odzivanju na mednarodne krize, grožnje in izzive;

33.

podpira strategije EU za Zahodni Balkan, vključno z možnostjo širitve EU, ki spodbujajo demokratizacijo, stabilizacijo, mirno reševanje sporov in družbeno-gospodarsko modernizacijo tako posameznih držav kot celotne regije; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da politična nestabilnost, šibkost institucij, razširjena korupcija, organizirani kriminal ter nerešena regionalna in dvostranska vprašanja ovirajo nadaljnji napredek nekaterih držav pri vključevanju v EU; zato poziva EU, naj v skladu z Ustanovno listino ZN odločneje obravnava ta vprašanja v procesu povezovanja ter okrepi osrednjo vlogo v tej regiji;

34.

ponovno zagotavlja podporo izboljšanju pristopnega procesa zahodnega Balkana, in sicer s povečanjem ciljne usmerjenosti, preglednosti in vzajemne odgovornosti ter z uvedbo jasnih kazalnikov; poziva EU, naj si ponovno, prepričljivo in resno prizadeva za oživitev procesa širitve ter naj v svoji politiki širitve še naprej prednostno obravnava pogoje, kot so: konstruktiven politični dialog, dobri sosedski odnosi, gospodarski razvoj, utrditev pravne države, vključno z zagotavljanjem svobode izražanja ter spoštovanja pravic pripadnikov narodnih manjšin, učinkovit boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, krepitev učinkovitosti in neodvisnosti sodstva, izboljšanje upravnih zmogljivosti pri izvajanju zakonodaje, povezane z evropskim pravnim redom, reševanje medetničnih in medverskih konfliktov, rešitev problematike beguncev in razseljenih oseb ter reševanje odprtih dvostranskih in regionalnih vprašanj;

35.

poleg tega meni, da je za zunanjo politiko EU v regiji, v kateri so nedavno potekali medetnični oboroženi spopadi, ključnega pomena, da spodbuja ozračje strpnosti, spoštovanja pravic pripadnikov manjšin ter protidiskriminacijske politike in zakonodaje, dobrih sosedskih odnosov, regionalnega sodelovanja, med drugim z bolj povezanimi izobraževalnimi sistemi (medregijska izmenjava študentov), in znanstvenega sodelovanja, kar so osnovni pogoji za stabilnost v Evropi in sredstva za lažjo spravo;

36.

pozdravlja preoblikovanje misije EULEX ter njeno preusmeritev na pravno državo in izvršilna pooblastila; pričakuje, da bo v polnem obsegu delovala na celotnem ozemlju Kosova, vključno s severnim delom, in okrepila boj proti korupciji na vseh ravneh, tudi organiziranemu kriminalu;

37.

pozdravlja pozitivno agendo Komisije glede odnosov med EU in Turčijo; je zaskrbljen zaradi stanja na številnih področjih, zlasti kar zadeva svobodo izražanja, načela pravne države, pravice žensk v Turčiji, počasen napredek pri novi civilni ustavi in polarizacijo turške družbe; spodbuja Turčijo, naj pospeši reformni proces; poudarja, da je Turčija država kandidatka in obenem tudi pomembna strateška partnerica ter zaveznica Nata; zato poziva k okrepitvi obstoječega političnega dialoga s Turčijo o zunanjepolitičnih izbirah in ciljih v skupnem interesu; poudarja, kako pomembno je spodbujati Turčijo, naj svojo zunanjo politiko izvaja v okviru dobrih sosedskih odnosov, tesnega dialoga in usklajevanja z Evropsko unijo ter tako ustvari koristne sinergije in okrepi potencial za pozitiven vpliv, zlasti ko gre za podporo procesu reforme v arabskem svetu; upa, da se bodo pogoji za odpiranje novih poglavij v pogajanjih o članstvu izboljšali (npr. z ratifikacijo in izvajanjem protokola iz Ankare);

38.

poziva k popolnemu izvajanju osnovnih načel novega pristopa evropske sosedske politike (ESP), kot je opredeljen v skupnem sporočilu visoke predstavnice/podpredsednice in Komisije z dne 25. maja 2011, zlasti načel "več za več", razlikovanja in vzajemne odgovornosti ter "partnerstva z družbo", ter k popolni usklajenosti pomoči Unije s tem novim pristopom; opozarja, da so v skupnem sporočilu "Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike" z dne 15. maja 2012 navedeni naslednji izzivi, s katerimi se srečujejo države v regiji: trajnostna demokracija, vključujoč gospodarski razvoj in rast, mobilnost, regionalno sodelovanje in načela pravne države;

39.

opozarja, da je južno sosedstvo bistvenega pomena za Evropsko unijo, poudarja potrebo po krepitvi partnerstva med EU ter državami ter družbami iz sosedstva pri podpiranju prehoda k utrjenim demokracijam ter poziva, naj se vzpostavi boljše ravnovesje v odzivu EU na arabsko pomlad med izvajanjem tržno usmerjenega pristopa na eni strani ter humanističnih in socialnih pristopov na drugi; zato poziva, naj se večji poudarek nameni človekovim pravicam, pravni državi, zaposlovanju (zlasti brezposelnosti mladih), izobraževanju, usposabljanju in regionalnemu razvoju, da bi tako pomagali ublažiti trenutno družbeno in gospodarsko krizo v teh državah ter da bi zagotovili potrebno pomoč za krepitev dobrega upravljanja in podporo demokratičnim političnim reformam ter družbenemu in gospodarskemu razvoju; prav tako poudarja, kako pomembno je podpirati vzpostavljanje institucionalnih zmogljivosti in učinkovito javno upravo, tudi v parlamentih teh držav, neodvisen sodni sistem, krepitev organizacij civilne družbe in neodvisnih medijev ter oblikovanje pluralističnih političnih strank v kolikor mogoče sekularnem sistemu, v katerem se v celoti spoštujejo pravice žensk in kjer so vidne precejšnje izboljšave pri glavnih temeljnih pravicah, kot je svoboda veroizpovedi, v individualnih, skupnih, javnih, zasebnih in institucionalnih vidikih;

40.

ponavlja, da morajo gospodarski, politični, socialni, kulturni ali kakršni koli drugi odnosi med EU in državami evropske sosedske politike temeljiti na enakem obravnavanju, solidarnosti, dialogu in spoštovanju posebnih razlik in lastnosti vsake države;

41.

meni, da mora ocenjevanje splošnega napredka partnerskih držav temeljiti na vzajemni preglednosti in stopnji zavezanosti k reformi ter jasno opredeljenih in skupaj dogovorjenih primerjalnih merilih, ki določajo časovne okvire za izvajanje reform iz akcijskih načrtov; ta primerjalna merila morajo biti osnova za redno in, če je to mogoče, skupno spremljanje in ocenjevanje, ki vključuje polno sodelovanje civilne družbe, da bi zagotovili učinkovito in pregledno izvajanje politik;

42.

poudarja pomen Unije za Sredozemlje, saj gre za instrument za institucionalizacijo odnosov z južnim sosedstvom; poudarja, da je treba premagati ohromitev, v kateri se je znašla organizacija; pozdravlja spremembe v zvezi z evropskim sopredsedovanjem in upa, da bo dinamičnost novega generalnega sekretarja pospešila opredeljene projekte;

43.

opozarja na zavezo EU k bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu in njeno podporo rešitvi z obstojem dveh držav, z državo Izrael in neodvisno, demokratično, sosednjo in preživetja sposobno državo Palestino, ki živita ena ob drugi v miru in varnosti;

44.

opozarja, da je rešitev spora na Bližnjem vzhodu temeljni interes Evropske unije, strank samih in širše regije. zato poudarja, da je napredek pri mirovnem procesu še toliko nujnejši zaradi sedanjih sprememb v arabskem svetu;

45.

podpira dvotirni pristop Sveta, ki je namenjen iskanju diplomatske rešitve, kot edini primeren pristop v primeru iranskega jedrskega vprašanja; opozarja, da sankcije niso same sebi namen; poziva skupino držav EU3+3 in Iran, naj nadaljujejo sodelovanje za pogajalsko mizo, pogajalce pa, naj dosežejo sporazum; opozarja, da ima Iran v skladu z osrednjim načelom Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja pravico do bogatenja urana v miroljubne namene in do tehnične pomoči za uresničitev tega cilja; je zaskrbljen, da bi utegnilo priti do vojaškega posredovanja, zato poziva vse strani, naj poiščejo miroljubno rešitev, ter poziva Iran, naj spoštuje Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in resolucije OZN ter popolnoma sodeluje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo;

46.

prav tako poziva Svet, naj razmisli o pozitivnih ukrepih, če se Iran zaveže, da bo omejil bogatenje urana na manj kot 5 %, izvozil vse zaloge urana nad to stopnjo za predelavo v gorivne palice za civilne jedrske namene in popolnoma razkril vse vidike svojega jedrskega programa Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA), tako da se bo ta lahko prepričala v popolnoma civilne namene iranskega jedrskega programa; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj ponovno obudita diplomatsko delovanje v zvezi z drugimi vprašanji obojestranskega interesa za EU in Iran, kot so regionalna varnost, človekove pravice ter razmere v Siriji, Afganistanu, Iraku in Perzijskem zalivu; poziva Iran, naj igra dejavno vlogo pri regionalni varnosti;

47.

zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj odločno zahtevata, da Iran spoštuje človekove pravice; poudarja, da mora politika EU do Irana izražati solidarnost z vsemi, ki se upirajo zatiranju ter se borijo za osnovne svoboščine in demokracijo; vztraja, da bi lahko prisotnost EU na ozemlju zagotovila, da države članice in EU ustrezno ocenjujejo razvoj na vseh področjih in komunicirajo z iranskimi oblastmi; meni, da je odprtje delegacije EU v Teheranu v ustreznem trenutku mogoče;

48.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj zagotovi hitro napotitev zadostnega števila osebja in institucionalnega strokovnega znanja v Libijo, da se ji pomaga zadovoljiti njene potrebe in odgovori na njene zahteve na področjih krepitve zmogljivosti, upravljanja, civilne družbe in razvoja; poziva EU, naj podpre demokratični prehod v Libiji na vseh področjih, visoko predstavnico/podpredsednico pa, naj zagotovi, da države članice delujejo usklajeno ter v skladu z načeli in vrednotami EU ter strateškimi interesi pri izpolnjevanju potreb in zahtev Libije;

49.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, Svet in države članice, naj si prizadevajo za rešitev krize v Siriji; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj zagotovi, da države članice delujejo enotno in usklajeno v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki je primeren forum za razpravo o morebitnem mednarodnem posredovanju in s strani Združenih narodov podprtem posredovanju v Siriji; poleg tega poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj okrepi prizadevanja za diplomatski pritisk na Rusijo in Kitajsko, da odpravita zastoj v zvezi s Sirijo v Varnostnem svetu; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj raziščeta vse možnosti za zagotovitev in povečanje humanitarne pomoči za odziv na potrebe v sosednjih državah, ki jih je predvsem s pritokom beguncem kriza v Siriji najbolj prizadela;

50.

opozarja, da je vzhodno sosedstvo strateško pomembno; poziva k večjemu prizadevanju in okrepljeni politični zavezanosti k uresničevanju ciljev vzhodnega partnerstva, kot jih določajo Praška deklaracija in sklepi z vrhunskega srečanja v Varšavi, nanje pa se ponovno opozarja v skupnem sporočilu "Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko vrhunsko srečanje 2013" z dne 15. maja 2012, in sicer predvsem pospeševanju političnega združevanja in gospodarskega povezovanja ter izboljševanju mobilnosti državljanov v varnem in dobro upravljanem okolju; meni, da se mora Unija predvsem zavzemati za pogajanja o pridružitvenih sporazumih z vzhodnimi partnerji in sklepanje sporazumov, ki spodbujajo mobilnost s partnerstvi za mobilnost in dialogi o vizumih ter zagotavljajo stalni napredek pri sprejemanju in izvajanju reform v tesnem sodelovanju s parlamentarno skupščino EURONEST; poudarja, da mora vse odločitve spremljati ustrezna dodelitev finančnih sredstev, in zahteva napredek pri obravnavi teh vprašanj v okviru partnerstva za modernizacijo;

51.

vendar obžaluje, da pri splošnih razmerah v zvezi z demokratičnimi standardi in spoštovanjem človekovih pravic v državah vzhodnega partnerstva skoraj ni bilo napredka; poleg tega poudarja, da je popolni razvoj vzhodnega partnerstva možen šele, ko bodo rešeni vsi zamrznjeni spori; v zvezi s tem poziva k dejavnejši vključenosti EU v zadevne mirovne procese, da se začnejo izvajati verodostojne pobude za premagovanje sedanjih zastojev, olajšanje obnovitve dialoga med stranmi ter ustvarjanje pogojev za celovite in trajne rešitve;

52.

poziva k večjemu vključevanju EU, v sodelovanju z drugimi regionalnimi partnerji, v reševanje zamrznjenih sporov, ki potekajo na ozemljih držav vzhodnega partnerstva, zlasti premik konflikta v Južni Osetiji in Abhaziji, in v Gorskem Karabahu z mrtve točke in v celostno sodelovanje v podporo morebitnemu mirovnemu sporazumu; meni, da je lahko pridnestrski spor dober pokazatelj dobre volje regionalnih partnerjev;

53.

pozdravlja večrazsežnostna prizadevanja Republike Moldavije, da bi se približala EU, zlasti z napredkom pri domačih političnih reformah ter s pomembnimi in pozitivnimi koraki pri pogajanjih o pridnestrskem sporu v sestavi "5 +2";

54.

poudarja, da je bil sporazum med EU in Ukrajino sicer parafiran, a je mogoče njegov podpis in ratifikacijo uresničiti le, če bo Ukrajina izpolnila potrebne zahteve, torej če bo zagotovila spoštovanje pravic manjšin, začela izvajati načela pravne države, tako, da bo povečala stabilnost, neodvisnost in učinkovitost institucij, ki jih zagotavljajo, ter spoštovala pravice opozicije in prenehala pregon zoper njo, s čimer bi vzpostavila resnično pluralistično demokracijo; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj zagotovita zadostna finančna sredstva za podporo dodatnih misij za spremljanje volitev, predvidenih za prihajajoče parlamentarne volitve v Ukrajini; poziva ukrajinski parlament, naj spremeni kazenski zakonik, ki sega v čas Sovjetske zveze, da se odpravijo kazenske sankcije za nedvomno politična dejanja, ki jih storijo državni funkcionarji pri opravljanju uradne dolžnosti;

55.

poziva beloruske oblasti, naj izpustijo vse politične zapornike; zahteva, da je razvoj odnosov z beloruskimi oblastmi odvisen od napredka na področju spoštovanja načel demokracije, pravne države in človekovih pravic; opozarja, da pri dialogu med EU in Belorusijo ne more biti napredka, dokler vsi politični zaporniki ne bodo izpuščeni in rehabilitirani; obenem pozdravlja prizadevanja EU in njene delegacije v Minsku, da pomagata beloruski družbi in intenzivneje sodelujeta z njo, tudi s pomočjo "evropskega dialoga za modernizacijo", poenostavljenih postopkov za izdajo vizuma ter pogostejšega sodelovanja beloruskih državljanov v programih EU;

56.

ugotavlja znaten napredek, dosežen v okviru vzhodnega partnerstva za okrepitev odnosov Evropske unije z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo; poziva k nadaljnjim korakom za poglobitev odnosov med EU in temi tremi državami z Južnega Kavkaza;

57.

poudarja strateški pomen črnomorske regije za Unijo ter ponovno poziva Komisijo in Službo za zunanje delovanje, naj izdelata strategijo za črnomorsko regijo, s katerim bi opredelili celovit in izčrpen pristop EU za obravnavo izzivov in priložnosti v tej regiji;

58.

podpira politiko Unije o kritičnem sodelovanju z Rusijo; šteje Rusijo za pomembno strateško partnerico in sosedo, vendar ima še naprej pomisleke o predanosti Rusije pravni državi, pluralistični demokraciji in človekovim pravicam; obžaluje zlasti stalno ustrahovanje in nadlegovanje predstavnikov opozicijskih sil in nevladnih organizacij in odvzemanje njihove prostosti, nedavno sprejetje zakona o financiranju nevladnih organizacij ter vse večji pritisk na svobodne in neodvisne medije; v zvezi s tem poziva EU, naj ostane dosledna pri zahtevah, da morajo ruske oblasti izpolniti svoje obveznosti članice Sveta Evrope in OVSE; poudarja, da bi bila krepitev pravne države na vseh področjih javnega življenja v Rusiji, tudi na gospodarskem področju, konstruktiven odgovor na čedalje večje nezadovoljstvo številnih ruskih državljanov in je potrebna za vzpostavitev pristnega in konstruktivnega partnerstva med EU in Rusijo; poudarja, da je EU pripravljena prispevati k partnerstvu za modernizacijo in k nasledniku sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki je vezan na napredek Rusije na področju človekovih pravic, pravne države in pluralistične demokracije;

59.

meni, da je nedavna obsodba treh članic feministične pank skupine Pussy Riot na dve leti v kazenski koloniji zaradi „huliganstva na podlagi verskega sovraštva“ del ukrepov proti političnim nesoglasjem in opozicijskim silam, ki še bolj krči ruski demokratični prostor in močno škoduje verodostojnosti ruskega pravnega sistema; odločno obsoja to politično motivirano sodbo in pričakuje, da bo obsodba po pritožbi razveljavljena, članice skupine Pussy Riot pa izpuščene;

60.

meni, da bi bila najboljša podlaga za tesnejše partnerstvo ambiciozen in celovit nov sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki bi vključeval poglavja o političnem dialogu, trgovini in naložbah, sodelovanju na področju energetike, dialogu o človekovih pravicah ter področjih pravosodja, svobode in varnosti; poudarja potrebo po vzpostavitvi resničnega partnerstva med družbama EU in Rusije ter v zvezi s tem pozdravlja napredek, dosežen pri izvajanju "skupnih korakov k potovanju brez vizumov", o katerih sta se dogovorili EU in Rusija;

61.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj sodelujeta z Rusijo in Kitajsko, da se premagajo razhajanja, tudi v Varnostnem svetu Združenih narodov, pri ocenjevanju razmer v Siriji s skupnim ciljem prekiniti krog nasilja, preprečiti državljansko vojno in najti trajno mirno rešitev v Siriji; pozdravlja sodelovanje z Rusijo pri pogajanjih skupine držav EU3 + 3 z Iranom, da se Iranu prepreči pridobitev jedrskega orožja;

62.

poziva Rusijo, naj poveča stabilnost, politično sodelovanje in gospodarski razvoj, obenem pa spoštuje suverene pravice posamezne strani, da določi svojo varnostno ureditev; poziva Rusijo, naj spoštuje ozemeljsko in ustavno celovitost regionalnih sosed ter se pridruži mednarodnemu soglasju v Združenih narodih glede nastajajoče demokracije;

63.

poudarja, da si je treba, medtem ko države članice povezujejo in združujejo nacionalne trge z naložbami v infrastrukturo in sprejemanjem skupnih predpisov, nenehno prizadevati za sodelovanje z Rusijo, da bi opredelili ustvarjalne in vzajemno sprejemljive ukrepe za zmanjševanje razhajanj med tema dvema energetskima trgoma;

64.

je zaskrbljen zaradi nedavne prekomerne militarizacije območja Kaliningrada, ki povzroča vse večjo negotovost okrog območja EU;

65.

podpira regionalni pristop v osrednji Aziji, ki ga spodbuja EU in je ključnega pomena za spopadanje z regionalno razsežnostjo problematike, ki vključuje organizirani kriminal, trgovanje s prepovedanimi drogami, radioaktivnimi materiali in ljudmi, terorizem, naravne okoljske nesreče in okoljske nesreče, ki jih povzroči človek, ter upravljanje vodnih in energetskih virov; vseeno obžaluje, da ni bil dosežen večji napredek, kar je samo delno posledica omejenih finančnih sredstev, ki so na voljo; zato zahteva, da mora biti tovrstno delovanje odločno in odvisno od napredka ("več za več") pri demokratizaciji, človekovih pravicah, dobrem upravljanju, trajnostnem družbeno-gospodarskem razvoju, pravni državi in boju proti korupciji; poudarja, da regionalni pristop ne sme spodkopati posameznih spodbud za naprednejše države; ugotavlja, da ima strategija EU za sodelovanje z osrednjo Azijo sedem prednostnih nalog, vendar so zagotovljena sredstva preveč omejena, da bi imela vpliv na vsa področja politike; poziva EU, naj bolje opredeli prednostne naloge v skladu z razpoložljivimi sredstvi; opozarja na pomen te regije v smislu gospodarskega sodelovanja, energije in varnosti, vendar poudarja, da je pomembno zagotoviti, da razvoj sodelovanja ne bo podrejen tem interesom; kljub temu poudarja pomen dialoga med EU in državami osrednje Azije o regionalnih varnostnih vprašanjih, zlasti kar zadeva položaj v Afganistanu ter morebitno zaostritev odnosov med Uzbekistanom in Tadžikistanom; predlaga EU, naj preuči možnosti združevanja virov z državami članicami, ki so dejavne v regiji;

66.

ugotavlja, da splošne razmere na področju človekovih pravic, pravic delavcev, pomanjkanja podpore civilni družbi ter stanja pravne države ostajajo zaskrbljujoče; poziva, naj se okrepijo dialogi o človekovih pravicah, ki naj postanejo učinkovitejši in ciljno naravnani, s tesnim sodelovanjem in udeležbo organizacij civilne družbe pri pripravljanju, spremljanju in izvajanju tovrstnih dialogov; poziva EU in visoko predstavnico/podpredsednico, naj javno spregovorita o političnih zapornikih ter zaprtih zagovornikih človekovih pravic in novinarjih ter zahtevata takojšnjo izpustitev vseh političnih zapornikov ter pravične in pregledne pravne postopke za druge; poziva k izboljšanju preglednosti pobude za pravno državo za organizacije civilne družbe in k vključitvi jasnih ciljev, ki bodo omogočali pregledno ocenjevanje izvajanja in rezultatov;

67.

ugotavlja, da so osrednjeazijske države, ki so bogate z energetskimi in drugimi naravnimi viri, potencialno pomembne za diverzifikacijo dobavnih virov in poti za EU; ugotavlja, da je EU zanesljiva potrošnica ter da morajo države proizvajalke dokazati svojo zanesljivost kot dobaviteljice državam potrošnicam in tujim vlagateljem, med drugim z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev za nacionalne in mednarodne družbe v skladu z načeli pravne države; poziva ESZD in Komisijo, naj še naprej podpirata energetske projekte in spodbujata komunikacijo o pomembnih ciljih, kot sta južni in transkaspijski koridor, pri tem pa ne zanemarita načel dobrega upravljanja in preglednosti kot tistih elementov sodelovanja med EU in partnerskimi državami, ki prinašajo korist vsem;

68.

poudarja, da sta izkoriščanje in upravljanje naravnih virov, zlasti kar zadeva vodo, v tej regiji še vedno predmet sporov ter vir nestabilnosti, napetosti in mogočih konfliktov; v zvezi s tem pozdravlja pobudo za vodo, ki sta jo začeli EU in osrednja Azija, vendar poziva k učinkovitejšemu in konstruktivnejšemu dialogu med goratimi državami više ob toku in državami niže ob toku, da bi se zasnovali preudarni in trajnostni načini za reševanje vprašanj vode ter sklepanje celovitih in dolgotrajnih dogovorov o souporabi vode;

69.

je zaskrbljen zaradi ponovnega izbruha nasilja po neuspehu mirovnih pogajanj; poudarja pomen podregionalnega osrednjeazijskega pristopa k spopadanju s čezmejnim trgovanjem z ljudmi in blagom ter k boju proti nezakoniti proizvodnji mamil in trgovanju z njimi, saj je to glavni vir financiranja organiziranega kriminala in terorizma; poziva k boljšemu sodelovanju med državami članicami, ki sodelujejo pri misiji Natovih Mednarodnih varnostnih sil za pomoč (ISAF), da bi se zagotovila učinkovitost posredovanja; poziva k večji podpori za krepitev zmogljivosti vlade Islamske republike Afganistan in nacionalnih varnostnih sil ter k pomoči širšemu prebivalstvu pri spodbujanju kmetijskega in družbeno-gospodarskega razvoja, da bi lahko država v celoti prevzela odgovornost za varnost po zaključku prenosa notranje varnosti na afganistanske sile do konca leta 2014;

70.

z veliko zaskrbljenostjo za prizadeto prebivalstvo ugotavlja, da vojaško posredovanje v Afganistanu ni prineslo izgradnje preživetja sposobne države z demokratičnimi strukturami in izboljšanja življenjskih razmer večine – zlasti žensk in deklet – ter ni doseglo zamenjave proizvodnje mamil z drugimi oblikami kmetijstva, temveč je namesto tega državo pahnilo v doslej največjo raven korupcije; ob upoštevanju pospešenega umika evropskih sil poziva EU in države članice, naj kot prednostno nalogo izdelajo varnostni načrt za tiste Afganistance, ki so tesno podpirali evropska prizadevanja za oblikovanje države in katerih življenje bi lahko bilo ogroženo z odhodom evropskih sil, zlasti za aktivistke; poziva ESZD, naj pošteno oceni politiko EU in držav članic v Afganistanu od leta 2001 ter do konca leta predloži realen načrt prihodnjih dejavnosti EU v regiji;

71.

poudarja potrebo po okrepljenem sodelovanju z državami, kot so Rusija, Pakistan, Indija in Iran, pri obravnavi izzivov v Afganistanu, zlasti tistih, ki so povezani s trgovino s prepovedanimi drogami, terorizmom in tveganjem prelivanja učinkov na sosednje države in regijo;

72.

je močno prepričan, da so Združene države najpomembnejši strateški partner EU; zato poziva EU, naj bo poglabljanje čezatlantskih odnosov na vseh ravneh jasna politična prednostna naloga;

73.

poudarja izreden pomen čezatlantskih odnosov; meni, da bi bila redna vrhovna srečanja med EU in ZDA priložnost za opredelitev skupnih ciljev in usklajevanje strategij o grožnjah in izzivih svetovnega pomena, med drugim tudi o gospodarskem upravljanju in razvoju skupnega pristopa do sil v vzponu; pozdravlja poročilo delovne skupine na visoki ravni za zaposlovanje in rast; meni, da morata čezatlantski ekonomski svet in čezatlantski dialog zakonodajalcev premisliti o strateškem sodelovanju EU in ZDA z državami BRICS in drugimi pomembnimi državami v vzponu, pa tudi z ASEAN, Afriško unijo, Mercosurjem, Andsko skupnostjo in CELAC, ter o tem, kako doseči zbliževanje pravnih ureditev s temi državami; poudarja pomen čezatlantskega ekonomskega sveta kot organa, odgovornega za krepitev gospodarskega povezovanja in regulativnega sodelovanja, in čezatlantskega dialoga zakonodajalcev kot foruma za parlamentarni dialog in usklajevanje parlamentarnega dela z obeh strani v zvezi z vprašanji skupnega interesa, zlasti zakonodajo, ki je pomembna za čezatlantski trg; opozarja, da bi bilo treba nemudoma ustanoviti čezatlantski politični svet, priložnostni organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje na visoki ravni na področju zunanje in varnostne politike med EU in ZDA, ki bi deloval sočasno z Natom;

74.

ugotavlja, da Združene države Amerike postopoma preusmerjajo svojo glavno pozornost na tihomorsko regijo in vanjo vlagajo več političnih prizadevanj, gospodarskih naložb in vojaških virov, kar je posledica čedalje večjega svetovnega in regionalnega pomena Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu; poleg tega ugotavlja, da bi morale Evropska unija in države članice na zunanjepolitičnem področju več pozornosti posvečati Aziji; zato poziva k večjemu usklajevanju politik ZDA in EU do Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu, da se prepreči razhajanje v pristopih h ključnim politikam;

75.

meni, da bodo ZDA še naprej bistveno prispevale h kolektivni varnosti evroatlantskega območja, in ponovno potrjuje kritični pomen čezatlantske varnostne povezave; poudarja, da je v spreminjajočih se geostrateških in gospodarskih razmerah izgradnja močnejših evropskih varnostnih in obrambnih zmogljivosti pomemben način krepitve čezatlantske povezave;

76.

poziva, naj se politični dialog med EU in Latinsko Ameriko na vseh ravneh razširi, vključno z vrhunskimi srečanji voditeljev držav in parlamentarno skupščino EUROLAT, saj je to pomembno orodje za razvoj političnega soglasja; poziva, naj politične zaveze z vrhovnih srečanj med EU in Latinsko Ameriko spremlja dodelitev ustreznih finančnih sredstev; izraža veliko zaskrbljenost, da je Argentina pred kratkim nacionalizirala veliko naftno družbo v lasti Španije (YPF) ter poleg tega izvedla zelo nespodbudne diplomatske ukrepe v zvezi s Falklandskimi otoki Združenega kraljestva;

77.

predlaga, naj se razišče možnost tesnejšega sodelovanja, predvsem gospodarskega, med Severno in Južno Ameriko ter EU z namenom oblikovanja skupnega sporazuma o prosti trgovini;

78.

poziva k okrepitvi obstoječih dialogov o človekovih pravicah, pri čemer je treba tesneje vključiti Parlament, in k vzpostavitvi dialoga o okrepitvi sodelovanja pri pomembnih varnostnih izzivih, zlasti uničujočih učinkih organiziranega kriminala in narkokriminala na državne institucije in varnost ljudi; ugotavlja, da je lahko 7. vrh voditeljev držav in vlad EU-LAK, ki bo potekal v Čilu januarja 2013, dobra priložnost za predstavitev novih vizij dvoregionalnega sodelovanja na številnih političnih in družbeno-ekonomskih področjih;

79.

poudarja, da mora socialna kohezija ostati ključno načelo strategije za razvojno sodelovanje z Latinsko Ameriko, ne le zaradi družbeno-ekonomskih posledic socialne kohezije, temveč tudi zaradi njenega prispevka k utrjevanju demokratičnih institucij v regiji in pravne države; ugotavlja tudi, da je potrebno tesnejše razvojno sodelovanje med EU in državami srednjega dohodkovnega razreda v Latinski Ameriki, da bi obravnavali velike razlike, ki še vedno obstajajo v regiji; poziva h krepitvi tristranskega sodelovanja in sodelovanja jug-jug z državami Latinske Amerike;

80.

poziva k nadaljnjemu razvoju tristranskega sodelovanja z Amerikama glede zadev skupnega interesa, da se tako premaknemo proti evro-atlantskem območju, ki bo zajemalo EU, ZDA, Kanado in Latinsko Ameriko;

81.

ugotavlja znaten vpliv vzpona Brazilije v regiji in svetu, ki povezuje gospodarske in socialne programe z demokracijo, pravno državo in temeljnimi svoboščinami; poziva h krepitvi strateškega partnerstva in političnega dialoga med EU in Brazilijo z namenom podpore prizadevanjem države za okrepitev gradnje institucij v okviru Mercosurja in Unasurja;

82.

pozdravlja dejstvo, da bo kmalu podpisan pridružitveni sporazum s Srednjo Ameriko, ki ga bo Evropski parlament obravnaval v postopku odobritve; poudarja dejstvo, da kot prvi celovit sporazum med dvema regijama za EU nadgrajuje odnose ter spodbuja tako regionalni pristop kot regionalno povezovanje v Latinski Ameriki; izjavlja, da namerava pozorno spremljati izvajanje sporazuma in zlasti njegov vpliv na človekove pravice in položaj pravne države v Srednji Ameriki;

83.

pozdravlja tudi dejstvo, da bo v kratkem podpisan trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Kolumbijo ter Perujem, ki ga bo Evropski parlament obravnaval v postopku odobritve; opozarja, da ta sporazum ne predstavlja dokončnega okvira odnosov med EU in temi državami, temveč še en korak h globalnemu pridružitvenemu sporazumu, ki dopušča pridružitev drugih držav Andske skupnosti;

84.

zato opozarja, da je cilj EU podpis pridružitvenega sporazuma z vsemi članicami Andske skupnosti; meni, da bi pridružitveni sporazum z Mercosurjem pomenil odločilen napredek pri strateških odnosih z Latinsko Ameriko, če bi temeljil na načelih svobodne in pravične trgovine ter pravne varnosti naložb, spoštovanju mednarodnih, delovnih in okoljskih standardov ter zanesljivem delovanju partnerjev;

85.

obžaluje, da v predlogih Komisije o uredbi o shemi splošnih tarifnih preferencialov in instrumentu za razvojno sodelovanje ni upoštevan strateški značaj odnosov z Latinsko Ameriko, saj izključujeta veliko ogroženih držav v regiji; opozarja, da nekatere države Latinske Amerike spadajo med države z največjo razliko v dohodkih na prebivalca na svetu in da do trdovratnega ohranjanja neenakosti pride v razmerah majhne družbenogospodarske mobilnosti; meni, da je sporočilo EU regiji zelo zaskrbljujoče, saj v praksi pomeni, da ji ne namenja ustrezne pozornosti, kljub številnim političnim in trgovinskim zavezam ter skupnim globalnim interesom;

86.

ugotavlja, da se je skupna strategija Afrika–EU in njenih osem sektorjev na začetku osredotočala na Afriško unijo ter na tehnično podporo za krepitev institucionalnih zmogljivosti in politike na področjih miru in varnosti, človekovih pravic, spodbujanja demokracije, pravne države in doseganja razvojnih ciljev tisočletja; opozarja, da sta bili, čeprav je takšen celovit pristop še vedno umesten, obstajajo prekrivajoči se sporazumi s številnimi partnerji in da za izvajanje strategije ni bilo določenih nobenih posebnih proračunskih sredstev, kar je zmanjšalo njeno skladnost in učinkovitost; poleg tega obstaja vse večja potreba po premiku od krepitve institucionalnih zmogljivosti na celinski ravni k razvoju političnega partnerstva za mir, varnost in družbeno-gospodarski razvoj na regionalni in podregionalni ravni; poziva k razširitvi tovrstnih političnih partnerstev, da bodo vključevala regionalne gospodarske skupnosti, kar naj ne bo le strategija za krepitev Afriške unije, ampak tudi sredstvo za poglobitev partnerstva med EU in Afriko na regionalni in podregionalni ravni, da bodo tako obravnavani politični, varnostni in gospodarski interesi afriških in evropskih državljanov; obžaluje nazadovanje z vidika demokratičnih načel in ciljev Afriške unije, EU in ZN, ki je posledica državnih udarov, kot na primer v Maliju in Gvineji Bissau; poziva k nujni ponovni vzpostavitvi ustavnega reda v teh državah;

87.

je seznanjen s strategijama EU za Afriški rog in regijo Sahel; meni, da je treba obravnavati strukturne vzroke sporov v teh regijah, da se omogoči primerna mirna rešitev problemov, prebivalstvu pa zagotovijo boljše možnosti, kar pomeni zagotavljanje pravičnega dostopa do virov, trajnostni razvoj regij in prerazporeditev premoženja; poziva k oceni politik Unije, kjer se uporabljajo znatna razvojna pomoč in diplomatska sredstva, da se oceni učinek na prebivalstvo; poziva tudi k tesnejšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom, vseafriškim parlamentom in regionalnimi parlamentarnimi ureditvami, da se zagotovi večja odgovornost za politične in proračunske odločitve do državljanov obeh celin, pri čemer naj to sodelovanje služi kot osnova za merjenje in ocenjevanje napredka pri uresničevanju politik; pozdravlja predvsem sklep Sveta, da se podaljša mandat operacije EUNAVFOR Atalanta (da se vključi reševanje grožnje piratstva na kopnem) kot sredstvo za krepitev celovitega pristopa za reševanje posebnih groženj piratstva in za nudenje podpore za dolgoročni razvoj regije;

88.

je resno zaskrbljen zaradi napetosti med Sudanom in Južnim Sudanom; poziva obe strani, naj pokažeta politično voljo za rešitev odprtih poodcepitvenih vprašanj na podlagi načrta, odobrenega v resoluciji št. 2046 (2012) Varnostnega Sveta Združenih narodov z dne 2. maja 2012; poudarja, da je za dolgotrajno stabilnost v regiji potrebna enotna, celostna in mednarodna strategija, v kateri bo Evropska unija imela vlogo skupaj z drugimi svetovnimi in regionalnimi akterji, pri čemer se ne sme osredotočiti le na vprašanja med severom in jugom ter razmere v pokrajinah Južnega Kordofana in Modrega Nila, temveč tudi na že dolgo čakajoči reformni proces v Sudanu in krepitev demokratičnih reform v Južnem Sudanu;

89.

opozarja na svojo resolucijo z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari; poziva Maroko in Fronto Polisario, naj nadaljujeta pogajanja za mirno in dolgotrajno rešitev spora o Zahodni Sahari, in ponovno poudarja pravice Zahodnosaharcev, da se sami odločijo o položaju Zahodne Sahare, in sicer na demokratičnem referendumu, v skladu z zadevnimi resolucijami Združenih narodov;

90.

poziva EU, naj bo bolj prisotna v azijsko-pacifiški regiji ter naj večstranske pobude v državah ASEAN in njihovi okolici ter postopno pojavljanje vse številnejših vsepacifiških pobud podpre zlasti s poudarjanjem dosežkov pri demokratičnem prehodu v Indoneziji, največji muslimanski državi, ter s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem; meni, da mora zdaj Služba za zunanje delovanje v celoti izkoristiti možnosti za okrepitev sodelovanja med EU in Azijo; meni, da je pri tem akcijski načrt iz Bandar Seri Begawana za krepitev okrepljenega partnerstva pomemben prvi korak; poleg tega izreka pohvalo nedavni sklenitvi pogodbe o prijateljstvu kot priložnosti za poglobitev sodelovanja, katere namen je preseči pričakovanja trgovinskih sporazumov med EU in azijskimi državami; poudarja, da je treba dati večjo prednost gospodarskemu in kulturnemu medsebojnemu bogatenju, predvsem s spodbujanjem priložnosti za neposredne naložbe ter omogočanjem lažjega in privlačnejšega dostopa za študente in raziskovalce; ugotavlja, da to s seboj prinaša strateško usklajevanje prizadevanj držav članic in EU namesto vzporednih in konkurenčnih nacionalnih politik; ugotavlja, da mora biti EU v kontekstu varnosti v azijsko-pacifiški regiji, vključno z ozemeljskimi spori glede Južnokitajskega morja in zaskrbljenostjo v zvezi s Severno Korejo, kot nevtralni partner dejavna zagovornica stabilne in miroljubne rešitve, ki temelji na večstranskih institucijah;

91.

poziva k hitremu začetku pogajanj za sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Japonsko;

92.

pozdravlja napredek pri razvoju strateškega partnerstva med EU in Kitajsko, vključno z razvojem tretjega stebra, tj. "dialog za povezovanje ljudi", poleg dialogov o gospodarstvu in varnosti; poudarja vse večjo medsebojno odvisnost gospodarstev EU in Kitajske ter opozarja na pomen hitre rasti kitajskega gospodarstva in vpliva na mednarodni sistem;

93.

ugotavlja, da bo sprememba v kitajskem vodstvu pomemben preizkus razvoja države; ponovno poudarja svoj cilj razvoja celovitega strateškega partnerstva s Kitajsko; poziva EU in njene države članice, naj bodo bolj usklajene in strateške pri svojih sporočilih in politikah ter naj tako prispevajo k razvoju v pozitivno smer in ga podpirajo; poudarja, da to pomeni odpravo razhajanj med prednostnimi nalogami držav članic in EU glede človekovih pravic na Kitajskem, dialoga o človekovih pravicah in podpore organizacijam civilne družbe;

94.

poudarja potrebo po utrditvi odnosov Unije z Japonsko kot pomembno mednarodno akterko, s katero ima EU skupne demokratične vrednote in je prava partnerica za sodelovanje v večstranskih forumih in pri vprašanjih, ki so v skupnem interesu; pozdravlja uresničitev celovitega okvirnega sporazuma in prostotrgovinskega sporazuma;

95.

poziva EU, naj v južni in jugovzhodni Aziji dejavneje podpira demokratični razvoj ter reforme na področju upravljanja in pravne države; zato pozdravlja prizadevanja za demokratičen, stabilen, sekularen in socialno vključujoč Pakistan; pozdravlja prvi strateški dialog med EU in Pakistanom, organiziran junija 2012, ter zaveze za konstruktivne razprave o krepitvi dvostranskega sodelovanja in za izmenjavo mnenj v zvezi z regionalnimi in mednarodnimi vprašanji, ki zadevajo obe strani, vključno s proaktivnejšim prizadevanjem na področju boja proti terorizmu; poziva EU in njene države članice, naj na podlagi spodbujanja demokracije, socialne vključenosti, načel pravne države in človekovih pravic poglobijo odnose z Indijo, da bi EU in Indija hitro zaključili tekoča pogajanja za celovit sporazum o prosti trgovini med njima, ki bi spodbudil evropsko in indijsko trgovino in gospodarsko rast; poziva EU in njene države članice, naj podprejo šrilanško povojno spravo, obnovo in gospodarski razvoj, ter v zvezi s tem odločno spodbuja Svet, naj podpre Šrilanko pri izvajanju poročila komisije za pridobljene izkušnje in spravo; pozdravlja dejavno podporo Unije pri spodbujanju demokracije v Mjanmaru;

96.

pozdravlja uspešen zaključek predsedniških in parlamentarnih volitev, ki so v Tajvanu potekale 14. januarja 2012; izreka pohvalo nenehnim prizadevanjem Tajvana za ohranjanje miru in stabilnosti v azijsko-pacifiški regiji; priznava napredek v odnosih med Tajvanom in Kitajsko, še posebej okrepljene gospodarske povezave, in možnost, da lahko tesnejše gospodarske vezi s Tajvanom izboljšajo dostop EU do kitajskega trga; poziva Komisijo in Svet, naj v skladu z resolucijo Parlamenta o SZVP iz maja 2011 sprejmeta konkretne ukrepe za nadaljnjo krepitev gospodarskih odnosov med EU in Tajvanom ter poenostavitev pogajanj o sporazumu o gospodarskem sodelovanju med EU in Tajvanom; ponovno izraža svojo odločno podporo pomembnemu sodelovanju Tajvana v ustreznih mednarodnih organizacijah in dejavnostih, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo; priznava, da se je program EU za odpravo vizumov, ki je bil odobren za tajvanske državljane in ki je začel veljati januarja 2011, izkazal za vzajemno koristnega; spodbuja tesnejše dvostransko sodelovanje med EU in Tajvanom na področjih, kot so trgovina, raziskave, kultura, izobraževanje in varstvo okolja;

97.

poziva EU, naj poveča ozaveščenost o resnih kršitvah človekovih pravic, množičnih pobojih in nečloveškem ravnanju v delovnih taboriščih in taboriščih za politične zapornike v Severni Koreji ter naj podpre žrtve takih kršitev;

98.

meni, da je glede na vse večjo vlogo držav BRICS in drugih sil v vzponu ter glede na nastajajoči večpolarni sistem upravljanja skupina G-20 koristen in še posebej ustrezen forum za doseganje soglasja v vključujočem procesu, ki temelji na partnerstvu in lahko omogoči zbliževanje, vključno z usklajevanjem predpisov; meni, da se mora skupina G-20 kljub temu še dokazati pri pretvarjanju sklepov vrhunskih srečanj v trajnostne politike za spopadanje s kritičnimi izzivi, zlasti z nadzorom nad davčnimi oazami ter drugimi izzivi in grožnjami, ki so prišli do izraza s svetovno finančno in gospodarsko krizo; s tem v zvezi ugotavlja, da bi skupina G-8 lahko imela pomembno vlogo pri doseganju soglasja pred srečanji skupine G-20; meni, da bi bilo treba obstoj skupine G-8 prav tako izkoristiti za zbliževanje stališč z Rusijo, tako da bi se lahko usklajeno in učinkovito soočali s skupnimi izzivi;

99.

poziva EU, naj potrdi, da je učinkovita večstranskost temelj zunanje politike EU, ter prevzame vodilno vlogo v mednarodnem sodelovanju in spodbudi globalno ukrepanje mednarodne skupnosti; spodbuja EU, naj še naprej krepi sinergije znotraj sistema ZN, deluje kot povezovalni člen v ZN ter sodeluje z regionalnimi organizacijami in strateškimi partnerji po vsem svetu; izraža svojo podporo nadaljevanju reforme ZN; poziva EU, naj prispeva k dobremu finančnemu poslovodenju in proračunski disciplini v zvezi s sredstvi ZN;

100.

zato poziva EU, naj opozarja na potrebo po celoviti reformi Varnostnega sveta ZN, da bi se okrepili njegova zakonitost, regionalno predstavništvo in učinkovitost; poudarja, da lahko takšno reformo nepreklicno sprožijo države članice EU, če v skladu s cilji Lizbonske pogodbe za boljšo zunanjo politiko in večjo vlogo EU na področju svetovnega miru in varnosti zahtevajo stalni sedež za EU v razširjenem in prenovljenem Varnostnem svetu Združenih narodov; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj nemudoma prevzame pobudo za to, da države članice oblikujejo skupno stališče s tem ciljem; poziva države članice, naj se do sprejetja takega skupnega stališča brez odlašanja dogovorijo o sistemu rotacije v Varnostnem svetu ZN in ga uzakonijo, da se EU zagotovi stalni sedež v Varnostnem svetu ZN;

101.

meni, da je pomembno, da se resolucija generalne skupščine ZN o sodelovanju EU pri delu generalne skupščine ZN v celoti izvaja ter da EU pravočasno in usklajeno ukrepa v zvezi z vsebinskimi vprašanji; poziva EU, naj dodatno izboljša usklajevanje stališč in interesov držav članic EU v varnostnem svetu ZN; pozdravlja določitev srednjeročnih prednostnih nalog EU v ZN in poziva k rednemu posvetovanju z Odborom za zunanje zadeve Parlamenta glede letnega pregleda in kakršnega koli izvajanja; poudarja potrebo po močnejši javni diplomaciji o zadevah Združenih narodov in učinkovitejši predstavitvi vloge EU v svetu evropski javnosti;

102.

trdno verjame, da je treba zgraditi partnerstva na področju preprečevanja konfliktov, civilnega in vojaškega kriznega upravljanja in vzpostavljanja miru ter s tem v mislih povečati operativnost usmerjevalnega odbora EU-ZN v kontekstu kriznega upravljanja; poziva EU in njene države članice, naj si še naprej prizadevajo za napredek pri uveljavljanju načela odgovornosti za varovanje ter naj sodelujejo s partnerji ZN pri zagotavljanju, da ta pojem postane del preprečevanja konfliktov in obnove po njihovem koncu; poziva, naj se vzporedno z že obstoječima "soglasjem o humanitarni pomoči" in "soglasjem o razvoju" oblikuje "soglasje o odgovornosti za varovanje in skupni politiki za preprečevanje konfliktov", s katerim bi se lahko zagotovila večja doslednost EU v zvezi z navedenimi vprašanji v forumih ZN;

103.

opozarja, da celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je 1. decembra 2008 sprejel Svet Evropske unije, priznava tesno povezanost med vprašanji miru, varnosti, razvoja in enakosti spolov ter bi moral biti temelj SZVP; poudarja, da je EU vztrajno pozivala k popolni uveljavitvi agende v zvezi z vprašanji žensk, miru in varnosti, ki je bila začrtana v resolucijah Varnostnega sveta ZN 1325 (2000) in 1820 (2008) ter nato okrepljena z resolucijami Varnostnega sveta ZN 1888 in 1889 (2009) ter 1960 (2010), zlasti kar zadeva nujnost zatiranja nasilja nad ženskami v konfliktnih razmerah in spodbujanje udeleženosti žensk pri vzpostavljanju miru; poziva tiste države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo nacionalne akcijske načrte v zvezi z ženskami, mirom in varnostjo, ter poudarja, da morajo ti načrti, kar zadeva njihove cilje, izvajanje in spremljanje po vsej EU, temeljiti na enotnih minimalnih evropskih standardih;

104.

poudarja, da je treba razviti učinkovitejše smernice in zmogljivosti za posredovanje s skupnim sodelovanjem med Evropsko unijo in Združenimi narodi glede zmogljivosti za posredovanje, da se tako pravočasno in usklajeno zagotovijo primerna sredstva zanj, vključno z zagotavljanjem udeležbe žensk pri teh postopkih; meni, da je za izvajanje politike EU o človekovih pravicah ključnega pomena, da se razvije zmožnost Sveta ZN za človekove pravice, da obravnava resne in nujne kršitve človekovih pravic, utrdi spremljanje izvajanja priporočil, sprejetih v okviru posebnih postopkov, ter okrepi postopek splošnega rednega pregleda; poudarja, da mora EU še naprej podpirati Mednarodno kazensko sodišče z namenom, da se prispeva k učinkovitemu varstvu človekovih pravic in k boju proti nekaznovanosti;

105.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico EU in Svet, naj si pri pogajanjih ZN o pogodbi o trgovini z orožjem prizadevata za najvišje mogoče standarde zaščite iz mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava s postavljanjem standardov, ki presegajo že dogovorjene na ravni EU in določene v skupnem stališču EU o izvozu orožja; poudarja, da države podpisnice iz EU v svojih stališčih tako ne smejo pristati na nižje standarde, ki bi nedvomno škodili uspehu in učinkovitosti pogodbe o prodaji orožja;

106.

pozdravlja zaveze EU in Nata za okrepitev njunega strateškega partnerstva, ki jih je zveza Nato potrdila v novem strateškem konceptu in na vrhunskem srečanju v Chicagu, ter poudarja napredek, dosežen pri praktičnem sodelovanju v operacijah; ugotavlja, da je trenutna gospodarska kriza v svetu in Evropi sprožila prizadevanja, da se poiščejo stroškovno učinkovitejše in nujno potrebne operativne zmogljivosti v EU in Natu; zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj bo bolj proaktivna pri spodbujanju nadaljnjih konkretnih predlogov glede sodelovanja med organizacijama, tudi prek Evropske obrambne agencije (s pametno obrambo, združevanjem in skupno uporabo ter celovitim pristopom kot vodilnimi načeli, temelječimi na možnosti dopolnjevanja pobud); poziva k hitri politični rešitvi blokade sodelovanja v okviru dogovorov "Berlin Plus", ki zavira možnosti za učinkovitejše sodelovanje obeh organizacij;

107.

poziva države članice, naj izpolnijo svojo obveznost hitre sklenitve pogajanj o pristopu EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poudarja, kako pomembni so standardi, postopki spremljanja in ugotovitve Sveta Evrope ter kako veliko prispevajo k ocenjevanju napredka sosednjih držav pri uresničevanju demokratičnih reform;

108.

poudarja, da je pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zgodovinska priložnost za potrditev človekovih pravic kot osrednje vrednote EU in skupne osnove za njene odnose s tretjimi državami, ter upa, da bo ta pristop opravljen brez nepotrebnega odlašanja; potrjuje, da je pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic pomemben dosežek za nadaljnjo krepitev varstva človekovih pravic v Evropi;

109.

podpira dialog o reformi Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, če to ne bo oslabilo obstoječih institucij in mehanizmov oziroma prizadelo njihove neodvisnosti; poudarja, da je treba ohranjati ravnovesje med tremi razsežnostmi organizacije OVSE in jih razvijati na skladen in celosten način ter se pri tem opreti na že dosežene rezultate; poleg tega poudarja, da se je treba z varnostnimi grožnjami in izzivi spopadati prek vseh treh razsežnosti, če želimo, da je delovanje resnično učinkovito; poziva OVSE, naj še okrepi svoje zmogljivosti za zagotavljanje spoštovanja in izvajanja načel in zavez, ki so jih prevzele udeležene države v vseh treh razsežnostih, med drugim tudi s krepitvijo mehanizmov za nadaljnje spremljanje;

110.

pričakuje od EU, da bo razvila resnično strateško partnerstvo s Svetom za sodelovanje v Zalivu (GCC), ki bo vključevalo odprt, reden in konstruktiven dialog ter strukturirano sodelovanje na področju človekovih pravic in demokracije ter pri upravljanju procesa prehoda in kriznem upravljanju v južnem sosedstvu; ponovno poudarja, da mora ESZD, da bi podprla ta cilj, regiji nameniti več človeških virov in odpreti delegacije v glavnih državah GCC; poudarja, da človekove pravice, pravice žensk, pravna država in demokratične težnje ljudi v državah GCC, od Bahrajna do Savdske Arabije, v politikah EU do te regije ne morejo ostati še naprej neopažene;

111.

priznava vse pomembnejšo vlogo regionalnih organizacij, zlasti Arabske lige, pa tudi Organizacije islamske konference in Organizacije za gospodarsko sodelovanje (ECO), ter poziva EU, naj okrepi sodelovanje, predvsem na področju vprašanj, ki so povezana s procesi prehoda in kriznim upravljanjem v južnem sosedstvu; pozdravlja prizadevanja EU, da pomaga Arabski ligi pri njenem procesu povezovanja;

112.

poudarja, da bi delovanje v okviru SVOP moralo biti sestavni del celovite politike, usmerjene na države in regije v krizi, kjer so ogrožene vrednote in strateški interesi EU in kjer bi operacije v okviru SVOP zagotovile resnično dodano vrednost pri spodbujanju miru, stabilnosti in pravne države; poudarja tudi, da je treba na podlagi pridobljenih izkušenj natančneje oceniti uspešnost izvedbe vsake operacije in njen trajni učinek na terenu;

113.

ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico, Svet in države članice, naj odpravijo številne težave, ki ogrožajo civilno-vojaško sodelovanje, od pomanjkanja usposobljenega osebja do nezadostne in nesorazmerno porazdeljene opreme; zlasti zahteva zadostno število zaposlenih na področju pravosodja, civilne uprave, carine, dialoga, sprave in posredovanja, da se zagotovi ustrezno in zadostno strokovno znanje za civilne misije SVOP; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi predloge, kako odpraviti tovrstno pomanjkanje osebja, zlasti na področju civilnega kriznega upravljanja, preprečevanja konfliktov, obnove po krizah in na zgoraj opisanih področjih;

114.

pozdravlja pozive k večjemu združevanju in sodelovanju v zvezi s ključnimi vojaškimi zmogljivostmi, boljšim zmogljivostim za načrtovanje in izvajanje misij in operacij ter povezovanju civilnih in vojaških misij in operacij; opozarja, da je treba dosežke misij in operacij SVOP nenehno nadgrajevati, med drugim z ocenjevanjem rezultatov, določanjem referenčnih meril, oceno vpliva, zbiranjem in izkoriščanjem pridobljenih spoznanj ter razvijanjem najboljših praks za uspešno in učinkovito ukrepanje v okviru SVOP; vendar pa obžaluje politične ovire pri sodelovanju, ki včasih preprečujejo najboljše prakse pri doseganju medsebojnih učinkov;

115.

opozarja, da so države članice EU odgovorne za več kot tretjino svetovnega izvoza orožja; poziva države članice EU, naj spoštujejo osem meril iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP (kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja) in načela razvojne politike EU; zahteva, da se pristojnosti za pravila o izvozu orožja prenesejo na EU; opozarja države članice EU, da morajo države v razvoju finančna sredstva v prvi vrsti vlagati v trajnostni družbeni in gospodarski razvoj, demokracijo, človekove pravice ter pravno državo; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice EU, naj z revizijo Skupnega stališča EU 2008/944/SZVP, ki poteka, okrepijo spoštovanje in spremljanje spoštovanja meril EU za izvoz orožja; globoko obžaluje neuspeh pogajanj ZN o mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem julija 2012; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice EU, naj čim prej začnejo vršiti pritisk na tiste države, ki so nasprotovale stabilni mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem; poziva k podpisu trdne in stabilne pogodbe o trgovini z orožjem, v skladu s katero pogodbenice ne smejo izvažati orožja ali streliva, če obstaja resno tveganje, da bi se to orožje uporabilo za ali omogočilo resne kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava, vključno z genocidom, zločini proti človeštvu in vojnimi zločini;

116.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi predloge za povečanje zmogljivosti ESZD glede preprečevanja konfliktov in vzpostavljanja miru, še zlasti v povezavi s programom iz Göteborga, ter naj vzporedno z zmogljivostmi za krizno upravljanje, ki razpolagajo z več sredstvi, nadalje okrepi zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in omogoči zmogljivosti za posredovanje, dialog in spravo; poziva, naj se prednostno preveri stanje v zvezi s politikami EU na področju preprečevanja konfliktov in vzpostavljanja miru, da bo lahko visoka predstavnica/podpredsednica poročala Parlamentu o predlogih za krepitev zunanjega delovanja Unije in odzivnosti na tem področju; pozdravlja predlog Komisije in ESZD, naj se po uspešnem zaključku pripravljalnega ukrepa, ki ga je predlagal Evropski parlament, konec letošnjega leta v proračun ESZD za leto 2013 vnese proračunska postavka v višini 500 000 EUR za službe za preprečevanje konfliktov in pomoč pri posredovanju; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj poveča udeležbo žensk v mehanizmih za preprečevanje konfliktov, posredovanje, dialog, spravo in vzpostavljanje miru;

117.

meni, da je predlog za neodvisen ali delno neodvisen Evropski mirovni inštitut, ki je tesno povezan z EU, zelo obetavna zamisel, ki bi lahko pripomogla h krepitvi zmogljivosti za preprečevanje konfliktov in posredovanje v Evropi; poziva, naj tak inštitut temelji na jasno opredeljenem mandatu, ki se ne prekriva s pooblastili obstoječih vladnih in nevladnih organizacij ter je osredotočen na neformalno diplomatsko posredovanje in prenos znanj med EU in neodvisnimi akterji posredovanja; pozdravlja rezultate pilotnega projekta Evropski mirovni inštitut, ki je bil začet letos; pričakuje, da bo v celoti vključen v razprave, ki bi privedle do ustanovitve takega inštituta;

118.

meni, da bi morala EU pri obravnavi avtoritarnih režimov oblikovati doslednejšo politiko, kar zadeva nalaganje in odpravljanje sankcij in omejevalnih ukrepov;

119.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj analizira učinkovitost Evropske unije pri obravnavi groženj zaradi kemičnega, biološkega, radiološkega in jedrskega orožja desetletje po sprejetju Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje iz leta 2003 in ob izteku podaljšanega roka za izvajanje novih smernic za ukrepanje iz leta 2008, da bi poročala Parlamentu o predlogih za okrepitev zmogljivosti EU na tem političnem področju;

120.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj analizira učinkovitost Evropske unije pri obravnavanju groženj zaradi širjenja osebnega in lahkega orožja ali drugega konvencionalnega orožja ter pri reševanju vprašanj splošnega razoroževanja, odkar so bili sprejeti strategija za osebno in lahko orožje iz leta 2005 ter drugi zadevni politični okviri – vključno s skupnim stališčem o posredovanju orožja in embargu na orožje iz leta 2003 –, da bi poročala Parlamentu o predlogih za okrepitev zmogljivosti EU na tem političnem področju;

121.

ponovno poziva države članice, naj poglobijo evropsko sodelovanje na področju obrambe, ki je edini izvedljiv način, da se ob zmanjševanju proračunov za obrambo zagotovita verodostojnost in sposobnost delovanja evropskih vojaških sil v prihodnosti; opaža napredek, ki je bil dosežen v okviru EU z združevanjem in skupno uporabo, v Natu pa s pametno obrambo, in meni, da je ključnega pomena, da se dosežejo nadaljnje sinergije med obema organizacijama; poudarja potrebo po večjem napredku pri združevanju in skupni uporabi sredstev ter možnosti za doseganje sinergij v raziskavah, razvoju in industrijskem sodelovanju na področju obrambe na ravni Unije; pozdravlja pobude za okrepljeno sodelovanje na tem področju, tudi pobudo Weimar plus;

122.

v zvezi s tem opozarja na ključno vlogo Evropske obrambne agencije pri razvijanju in izvajanju politike EU na področju zmogljivosti in oboroževanja; zato poziva Svet, naj okrepi institucionalni značaj Evropske obrambne agencije in v celoti izkoristi njen potencial, kot je določeno v členih 42(3) in 45 PEU;

123.

poziva Svet in države članice, naj Evropski obrambni agenciji zagotovijo ustrezna finančna sredstva za vse njene misije in naloge; meni, da bi bilo to najbolje narediti s financiranjem stroškov dela in tekočih stroškov agencije iz proračuna Unije, začenši s prihodnjim večletnim finančnim načrtom; v ta namen poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predstavi potrebne predloge;

124.

ugotavlja, da člen 194 Lizbonske pogodbe določa, da je EU pooblaščena za ukrepanje na evropski ravni, da zagotovi zanesljivost oskrbe z energijo; zvezi s tem poudarja, da je za povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo ter hkrati verodostojnosti in učinkovitosti skupne zunanje in varnostne politike EU nadvse pomembno zmanjšati energetsko odvisnost od tretjih držav, ki nimajo istih vrednot kot EU ali ki se njenim vrednotam zoperstavljajo; meni, da sta raznovrstnost dobavnih virov in tranzitnih poti ter obsežnejše opiranje na obnovljive in čiste vire energije in tranzitne poti nujna in izjemnega pomena za EU, ki je v veliki meri odvisna od zunanjih virov energije; ugotavlja, da so glavni smeri za povečanje raznovrstnosti Arktika, Sredozemlje, južni koridor od Iraka do osrednje Azije in Bližnji vzhod, ter poziva Komisijo, naj prednostno razvrsti take projekte; je zaskrbljen zaradi zamud pri dokončanju južnega koridorja; poudarja potrebo po doseganju zanesljivosti oskrbe z energijo prek energetske raznovrstnosti in opozarja na možnost dopolnilnega koridorja za utekočinjeni zemeljski plin v vzhodnem Sredozemlju, ki bi pomenil prilagodljiv vir energije in spodbudo za večjo konkurenco na notranjem trgu EU; meni, da mora EU zagotoviti, da eden od trenutnih glavnih virov uvožene energije – Rusija – spoštuje pravila notranjega trga, predpise iz tretjega energetskega svežnja in Pogodbo o energetski listini; opozarja na velik potencial za razvoj in medsebojno odvisnost, ki bi ju lahko ponujala medcelinska pametna omrežja za obnovljivo energijo med Evropo in Afriko;

125.

ugotavlja, da je leta 2011 Komisija predlagala vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij o medvladnih sporazumih na področju energije med državami članicami in tretjimi državami; meni, da bi izmenjava najboljših praks in politična podpora Komisije prav tako okrepili pogajalsko moč držav članic; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj Parlamentu redno poročata o vzpostavljanju in izvajanju mehanizma; poziva Komisijo, naj v trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami vključi "klavzulo o zanesljivosti oskrbe z energijo", to je kodeks ravnanja v primeru motenj dobave ali sprememb pogojev dobave s strani enega od partnerjev;

126.

poudarja, da je treba v SZVP pomembno mesto nameniti ukrepanju v odgovor na novo generacijo izzivov za stabilnost in mednarodno varnost, kot so podnebne spremembe, mednarodni kriminal in terorizem, kibernetski napadi, širjenje jedrskega orožja in orožja za množično uničevanje, propadle države, piratstvo ter pandemije;

127.

opozarja, da mora imeti zunanja razsežnost območja svobode, varnosti in pravice pomembno vlogo v SZVP; poudarja potrebo po organiziranem upravljanju migracijskih tokov, ki zagotavlja sodelovanje z državami izvora in tranzita;

128.

meni, da mora biti skrb za dialog in razumevanje med različnimi verstvi in kulturami sestavni del našega zunanjega sodelovanja s tretjimi državami in družbami ter zlasti naše podpore reševanju sporov in spodbujanju strpnih, vključujočih in demokratičnih družb;

129.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope.