1.

Ali je treba člen 49 PDEU (pravica do ustanavljanja) in/ali člen 63 PDEU (prosti pretok kapitala) razlagati tako, da nasprotujeta zakonski določbi ali davčni praksi države članice, na podlagi katere se za namene obdavčitve dohodka fizične osebe v tej državi članici davčna olajšava, ki se kaže v obdavčitvi 50 % dobička, ki izhaja iz prenosa deležev družbe, uporabi za prenose deležev družb nacionalnega prava, ne pa za prenose deležev družb, ustanovljenih v drugi državi članici?

2.

Ali je treba člen 49 PDEU (pravica do ustanavljanja) in/ali člen 63 PDEU (prosti pretok kapitala) razlagati tako, da nasprotujeta zakonski določbi ali davčni praksi države članice, na podlagi katere se za namene obdavčitve dohodka fizične osebe v tej državi članici davčna olajšava, ki se kaže v obdavčitvi 50 % dobička, ki izhaja iz prenosa deležev, uporabi za prenose deležev družb, ki imajo dejanski sedež na nacionalnem ozemlju, ne pa za prenose deležev družb, ki imajo dejanski sedež na ozemlju druge države članice?

3.

Ali je treba člen 49 PDEU (pravica do ustanavljanja) in/ali člen 63 PDEU (prosti pretok kapitala) razlagati tako, da nasprotujeta zakonski določbi ali davčni praksi države članice, na podlagi katere se za namene obdavčitve dohodka fizične osebe v tej državi članici davčna olajšava, ki se kaže v obdavčitvi 50 % dobička, ki izhaja iz prenosa deležev, uporabi za prenose deležev družb, ki so davčne rezidentke na nacionalnem ozemlju, ne pa za prenose deležev družb, ki so davčne rezidentke na ozemlju druge države članice?

4.

Ali je treba člen 49 PDEU (pravica do ustanavljanja) in/ali člen 63 PDEU (prosti pretok kapitala) razlagati tako, da nasprotujeta zakonski določbi ali davčni praksi države članice, na podlagi katere se za namene obdavčitve dohodka fizične osebe v tej državi članici davčna olajšava, ki se kaže v obdavčitvi 50 % dobička, ki izhaja iz prenosa deležev, uporabi za prenose deležev družb, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, ne pa za prenose deležev družb, ki opravljajo dejavnost na ozemlju druge države članice?

5.

Ali je treba načelo prepovedi zlorab razlagati tako, da se uporablja za prenos deležev, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ki ima v bistvu enak učinek kot izplačilo dividend in katerega pravno obliko je davčni zavezanec izbral z bistvenim namenom pridobitve davčne olajšave, ki izhaja iz nacionalnega prava in se uporablja izključno za kapitalske dobičke od vrednostnih papirjev, v okoliščinah, kot so te v obravnavanem primeru, ko je priznanje pravice davčnega zavezanca do zadevne davčne olajšave odvisna od možnosti davčnega zavezanca, da uveljavlja in izvaja pravico do ustanavljanja iz člena 49 PDEU in/ali prostega pretoka kapitala iz člena 63 PDEU?

6.

Ali je treba načelo prepovedi zlorab razlagati tako, da nasprotuje temu, da se davčni zavezanec sklicuje in uveljavlja pravico do ustanavljanja (na podlagi člena 49 PDEU) ali prostega pretoka kapitala (na podlagi člena 63 PDEU), da bi izkoristil davčno olajšavo, ki jo nacionalno pravo predvideva za kapitalske dobičke iz prenosa deležev, če je predvsem z namenom izkoriščanja te davčne olajšave sklenil posel, ki ima v bistvu enak učinek kot izplačilo dividend, kot je prenos delnic?

7.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali se lahko davčni zavezanec sklicuje na pravno varnost ali upravičena pričakovanja, da bi nasprotoval zavrnitvi priznanja pravice do ustanavljanja in/ali prostega pretoka kapitala na podlagi načela prepovedi zlorabe in s tem legitimiral navedeno zlorabo?

8.

Ali je treba načelo prepovedi zlorabe razlagati tako, da je njegova uporaba odvisna od preverjanja pogojev za uporabo splošnega pravila o preprečevanju zlorab v nacionalnem pravu?

9.

Ali je treba načelo prepovedi zlorab razlagati tako, da je njegova uporaba odvisna od tega, ali se nanj sklicujejo nacionalni organi?

10.

Ali je treba načelo prepovedi zlorab razlagati tako, da je njegova uporaba odvisna od tega, ali nacionalni davčni organi spoštujejo postopek, določen za uporabo splošnega pravila proti zlorabam v nacionalnem pravu?

11.

Ali je treba glede na to, da ima nacionalno sodišče omejeno pristojnost za presojo zakonitosti davčnih aktov in odločanje o njihovi razveljavitvi ali ohranitvi v pravnem redu, ne da bi nadomestilo davčno upravo, načelo prepovedi zlorab razlagati tako, da je arbitražno razsodišče pristojno, da ponovno razvrsti/ponovno opredeli/ponovno oceni transakcijo, pri kateri gre za zlorabo, in za transakcijo, ki bi obstajala namesto prvotne, uporabi ustrezno nacionalno zakonodajo?