9.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 6/24

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 5. julija 2016 v zadevi T-167/15;

—

za nično razglasi znamko Evropske unije št.o010 144 392 „Neuschwanstein“;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

1.

Splošno sodišče ni upoštevalo, da je poimenovanje „Neuschwanstein“ označba geografskega porekla. V točki 27 sodbe – ki je sama po sebi protislovna – je ugotovilo, da čeprav je grad Neuschwanstein sicer „geografsko določljiv“ pa ni „geografski kraj“, ker naj bi bila glavna funkcija kraja varstvo kulturne dediščine in ne proizvodnja ali trženje spominkov ali storitev. „Glavna funkcija“ geografskega kraja je v zvezi z absolutnim razlogom za zavrnitev glede geografske označbe porekla povsem neupoštevna. Grad Neuschwanstein je nedvomno in nespremenljivo geografsko določljiv, in se v nasprotju z ugotovitvami Splošnega sodišča razlikuje od običajnega muzeja, namenjenega tam razstavljenim predmetom, ki jih je – za razliko od gradu Neuschwanstein – mogoče tudi premestiti.

Upoštevna javnost ne bo analitično prebrala imena kot „nov labodji kamen“, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, temveč bo to ime zgolj povezala s svetovno znanim gradom. Z izpodbijano sodbo torej niso upoštevane tudi zahteve, ki jih je Sodišče Evropske unije določilo v sodbi Windsurfing Chiemsee (2), ker upoštevna javnost proizvode z znakom „Neuschwanstein“ poveže z gradom Neuschwanstein kot svetovno znanim turističnim središčem. Ta kraj je torej nedvomno namenjen temu, da se na preference potrošnikov vpliva s povezovanjem proizvoda s krajem, ki lahko spodbudi pozitivne občutke. Zato znak kot geografska označba ne more biti predmet zaščite. V splošnem interesu je, da se imena poznanih znamenitosti, vsaj glede običajnih spominkov, ki se prodajajo in kupujejo z namenom spomina na zadevno znamenitost, pred monopolizacijo zavarujejo z zaščito znamke. Vendar pa Splošno sodišče ni opravilo nobene preučitve proizvodov in storitev, navedenih v prijavi, da bi ugotovilo, če so primerni kot spominki. To pa bi bilo vsekakor nujno, zlasti ob upoštevanju tega, da je bila sporna znamka prijavljena za splošne pojme, kar torej zajema tudi spominke. To, da je v obravnavanem primeru vlagatelj prijave Freistaat Bayern ne vpliva na ta načela, kot je Splošno sodišče poudarilo v sodbi Monaco (3), glede na to da za prijavo za registracijo znamke veljajo ista načela kot za ostale udeležence na trgu.

2.

V nasprotju z zahtevami dosedanje sodne prakse je Splošno sodišče v zvezi z absolutnim razlogom za zavrnitev, ki se nanaša na neobstoj razlikovalnega učinka iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ugotovilo, da bi upoštevna javnost prepoznala, da so bili vsi proizvodi označeni z označbo „Neuschwanstein“ proizvedeni, dani na trg ali dostavljeni pod nadzorom Freistaats Bayern (v tem smislu, točka 43 izpodbijane sodbe). Vendar pa kupci proizvodov, ki se tradicionalno prodajajo v bližini znamenitosti, katerih ime nosijo, v tej označbi ne vidijo ime lastnika znamenitosti, niti ne pričakujejo, da je te proizvode proizvedel ali jih dal na trg lastnik. Označba „Neuschwanstein“ služi izključno kot znak spomina na njihov obisk znamenitosti ter spomina na kraj prodaje. Upoštevni skupini oseb je vseeno, kdo je proizvajalec.

3.

Šteti je treba, da prijavitelj znamke Neuschwanstein ni ravnal v dobri veri v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, glede na to, da sta upoštevna javnost in dokazano tudi prijavitelj znamke že pred prijavo zadevne znamke Evropske unije vedela, da so se v neposredni bližini gradu Neuschwanstein ponujali različni proizvodi, ki so bili označeni z imenom te znamenitosti.