11.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 177/1

1.1

Sodelovalna ali participativna potrošnja se uveljavlja v vse večjem številu skupnosti in mest po svetu, ki uporabljajo tehnološka omrežja za to, da z manj sredstvi opravijo več, na primer pri dejavnostih, kot so oddajanje v najem, izposoja, izmenjava, blagovna menjava, podarjanje ali souporaba proizvodov v doslej nepredstavljivem obsegu.

1.2

Sodelovalna ali participativna potrošnja nima samo ekonomskega učinka (1), ampak pomeni tudi spremembo koncepta dela, zato bo v prihodnjih letih pomemben potencialen vir zaposlovanja.

1.3

Sodelovalna ali participativna potrošnja tako pomeni, da gospodarstvo, ki temelji na uporabi, na inovativen ter z ekonomskega, socialnega in okoljskega vidika koristen način dopolnjuje gospodarstvo, ki temelji na proizvodnji. Poleg tega je to lahko ena od možnosti za izhod iz gospodarske in finančne krize, saj ljudem omogoča, da izmenjavajo stvari, ki jih potrebujejo.

1.4

Zaradi kompleksnosti in pomena pojava sodelovalne ali participativne potrošnje morajo ustrezne institucije na podlagi natančnih študij predvideti zakonski okvir za prakse, ki se razvijajo na tem področju, da bo mogoče določiti pravice in pristojnosti vseh akterjev. Po eni strani lahko sodelovalna ali participativna potrošnja izpolni družbene potrebe, kadar ne gre za komercialno dejavnost, po drugi strani pa lahko kot pridobitna dejavnost prispeva k ustvarjanju delovnih mest ob upoštevanju davčnih pravil, varnostnih standardov, odgovornosti, varstva potrošnikov in drugih obveznih predpisov.

1.5

Komisija bi morala vprašanje sodelovalne ali participativne potrošnje obravnavati v delovnem programu v različnih fazah:

2.1

Ker se bo obstoječi sistem postopoma izčrpal in ne bo več mogel izpolnjevati posameznih in skupnih potreb državljanov, bi bilo treba oblikovati alternativne rešitve, prilagojene potrebam in izzivom, ki jih prinaša prihodnost in so povezani z uporabo digitalnih omrežij.

2.2

To mnenje na lastno pobudo je v skladu z določbami strategije Evropa 2020, v kateri je predlagano, naj potrošnja blaga in storitev poteka v skladu s pametno, trajnostno in vključujočo rastjo, hkrati pa naj vpliva tudi na ustvarjanje delovnih mest, produktivnost ter ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Poleg tega na področje sodelovalne potrošnje neposredno ali posredno vplivajo tudi druge strategije EU, kot so sporočilo o trajnostni potrošnji in proizvodnji ter akcijskem načrtu za trajnostno industrijsko politiko (2), pobuda za evropske socialne inovacije in Evropska digitalna agenda.

2.3

Sodelovalna ali participativna potrošnja se lahko izkaže kot način ravnanja, ki omogoča soočenje s trenutnimi gospodarskimi in finančnimi razmerami ter zagotovi izhod iz vse večje negotovosti, ki jo povzroča gospodarska kriza. Pomeni lahko priložnost za ponovno usmeritev v trajnostni gospodarski, človekov in socialni razvoj na okolju prijazen način.

2.4

Po drugi strani je prekomerna potrošnja prispevala k neenakostim med regijami proizvajalkami in regijami potrošnicami, v katerih se zato pojavljajo velika nasprotja, kot so socialna izključenost in debelost, razsipnost in pomanjkanje. Sodelovalna ali participativna potrošnja je lahko dodaten tržni instrument, ki lahko prispeva k ponovni vzpostavitvi, oživitvi, okrevanju ter večji uravnoteženosti in trajnosti notranjega trga, pod pogojem, da ima natančno določeno strukturo.

2.5

V primerjavi z očitno netrajnostnimi vzorci prekomerne proizvodnje in potrošnje sodelovalna ali participativna potrošnja spodbuja skupne vrednote in solidarnost. V reviji Forbes je bilo pred kratkim ocenjeno, da bodo tokovi prihodkov v okviru sodelovalne potrošnje letos znašali več kot 3,5 milijarde USD, kar pomeni več kot 25-odstotno povečanje.

2.6

Pri tem se ponudba in potrošnja ne opredeljujeta zgolj kot posedovanje dobrin, ampak tudi kot dostop vseh do njihovih koristi za zadovoljitev dejanskih potreb in osebno izpopolnitev, kar je povsem nepovezano s simbolično potrošnjo in zadovoljevanjem umetno ustvarjenih želja.

2.7

Medtem ko so v tradicionalni potrošniški družbi proizvodi zasnovani z vidika individualnega lastništva, hitre potrošnje in čim prejšnje odstranitve, pa je za sodelovalno ali participativno potrošnjo značilno oblikovanje trajnih proizvodov, namenjenih intenzivni rabi, ki jih lahko uporabljajo različne osebe ali en sam potrošnik ali uporabnik skozi celo življenje, kar prispeva k temu, da se skozi celoten življenjski cikel proizvoda, ki ga uporabljamo, obnašamo okolju bolj prijazno. Nove tehnologije (programska oprema peer to peer in družabna omrežja) izpostavljajo pomen virtualne in dejanske skupnosti.

2.8

Zaradi gospodarske krize je vse bolj razširjen trend, da se za zadovoljitev potreb poseduje manj, pazi na porabo in upošteva cenovna primernost, saj se zavedamo, da kopičenje stvari ne zagotavlja blaginje.

2.9

Ključnega pomena je navezovanje stikov med osebami, ki potrebujejo dostop do določenega vira, in osebami, ki imajo na voljo malo uporabljane vire, ki jih je mogoče posoditi, podariti, izmenjati, najeti itd. Ta odnos temelji na čutu za skupnost, souporabi in sodelovanju med uporabniki, pri čemer je zaupanje element, ki omogoča vzpostavitev stikov, razvoj alternativnih možnosti potrošnje in dolgoročno ohranitev vzpostavljenih stikov. Vse to je treba zagotoviti v okviru preglednosti, zlasti kar zadeva finančna vprašanja in odgovornost platform, ki spodbujajo sodelovalno potrošnjo.

2.10

S sodelovanjem in souporabo s pomočjo tehnologije bi lahko spremenili dojemanje lastnine in trgovinskih odnosov (3). Proizvodi se zdaj ne samo prodajajo, ampak tudi posojajo, porazdeljujejo ali souporabljajo, prav tako to velja tudi za storitve.

2.11

Potrošniki želijo posedovati manj stvari, hkrati pa čim bolj izkoristiti stvari, ki jih imajo. Koristi, ki jih dojemamo racionalno, so povezane predvsem z zmanjšanjem in praktičnimi vidiki, vendar pa obstajajo tudi čustveni vidiki, ki so povezani s samopotrjevanjem in občutkom pripadnosti (4). S pobudami sodelovalne potrošnje, ki zagotavljajo primernejše in pogosto cenejše alternativne rešitve, se bolje uporabljajo razpoložljivi viri in se preprečuje proizvodnja novih nepotrebnih proizvodov. Dejansko je souporaba bolj finančno vzdržna in trajnostna rešitev.

2.12

Če pomislimo samo na digitalizacijo vsebin (fotografije, glasba, video posnetki, knjige itd.), lahko ugotovimo, da je veliko ljudi spoznalo, da v glavnem ne potrebujejo same plošče, ampak glasbo, ki je posneta na njej. Uporabniki so zadovoljni, da je glasba dostopna, kadar jo potrebujejo, še posebej, če jim je za to treba nameniti manj časa ali uporabiti manj osebnega prostora.

2.13

Predlog sodelovalne ali participativne potrošnje pomeni tudi priložnost za vse bolj ranljive skupnosti, zlasti za družine v težkem ekonomskem položaju, ki zaradi trenutnih družbenih okoliščin morda niso mogle uporabiti običajnih načinov za pridobitev posojil za nakup blaga, ki ga potrebujejo. Prav tako pa je to možnost za tiste, ki lahko normalno dostopajo do trga blaga in storitev, vendar se zaradi zavezanosti svojim osebnim vrednotam zavestno odločijo, da tega ne bodo počeli.

2.14

Združeni narodi trajnostno potrošnjo že od leta 1999 priznavajo kot temeljno pravico potrošnikov, vendar pa v zakonodajnih besedilih Evropske unije na področju varstva potrošnikov, ki so bili pripravljeni pred tem letom, ta pravica ni omenjena, čeprav bi jo bilo treba priznati, k čemur je EESO že izrecno pozval (5), in sicer s spremembo Pogodb, da se vključi „načelo razvoja trajnostne politike potrošništva“.

EESO je sprejel tudi mnenje o zelenem gospodarstvu (6) in mnenje o načrtovani zastarelosti (7). Evropski parlament je pred kratkim v resoluciji o agendi za potrošnike Komisijo izrecno pozval k obravnavi te teme.

3.1

Sodelovalna ali participativna potrošnja se običajno opredeljuje kot tradicionalen način souporabe, izmenjave, izposoje, najema in podarjanja, ki v okviru sodobne tehnologije in skupnosti pridobiva nov pomen.

Iz opredelitve je razvidno, da sodelovalna ali participativna potrošnja ni nov koncept, ampak je dejansko oživitev prakse, ki izkorišča obstoječo tehnologijo, da se zagotavljajo bolj učinkovite in prilagojene storitve. Hkrati mora takšna potrošnja nastati na lastno pobudo in na prostovoljni osnovi.

3.2

Sodelovalna ali participativna potrošnja predstavlja tretji val interneta, pri čemer se ljudje srečujejo po spletu in proizvode izmenjujejo izven spleta. Prav tako bi to lahko ustrezno opisali kot sredstvo za dajanje vsega, kar obstaja, v obtok.

3.3

Zagotovo so k nastanku sodelovalne ali participativne potrošnje prispevali trije predhodni dejavniki: gospodarska kriza in kriza vrednot, širitev družabnih omrežij in sodelovalni ali participativni vzorci obnašanja na internetu. Vendar pa so za razvoj take potrošnje v razvitih gospodarstvih ključnega pomena naslednji dejavniki: zaupanje v skupno dobro, neizkoriščene zmogljivosti in tehnologija (8).

3.4

Zaupanje, ki ga med seboj vzpostavijo osebe, ki se ne poznajo, je morda najpomembnejši vidik za uspeh sodelovalne ali participativne potrošnje. Pri tem tehnologija ljudem omogoča, da dostopajo do spletnih storitev, ki hkrati pomagajo navezovati stike izven spleta z večjo stopnjo zaupanja.

3.5

Za souporabo virov sta potrebna zaupanje in dober ugled, zlasti če je treba pridobiti nove uporabnike. Pobude na področju sodelovalne ali participativne potrošnje morajo svojim skupnostim zagotavljati varnost.

3.6

Tako se lahko pričakuje, da bo izmenjava po spletu tudi dober kazalnik za izmenjavo izven spleta. V nespletnem okolju je zaupanje v okviru izmenjav najlažje pridobiti tako, da se omeji velikost skupnosti ali da se uporabi obstoječa skupnost, v kateri že obstaja določena raven zaupanja in pripadnosti. Nekateri projekti sodelovalne ali participativne potrošnje omogočajo oblikovanje zaprtih skupin uporabnikov, ki izpolnjujejo potrebe uporabnikov in ustvarjajo zaupanje, hkrati pa jih je lažje upravljati.

3.7

Ko se med uporabniki storitev ustvari občutek skupnosti, se poveča tudi zaupanje v samo storitev in medsebojno zaupanje uporabnikov. Uporabniki so pri svojih dejavnostih in stikih pazljivi, zato da lahko ustvarijo in ščitijo svoj dober ugled, saj jim to omogoči sodelovanje s skupnostjo in uporabo sistema tako kot na vseh trgih.

3.8

Vsa tveganja ni mogoče popolnoma odpraviti. V vsakem primeru morajo platforme, ki omogočajo izmenjave, zagotoviti, da so člani s temi tveganji seznanjeni in da imajo na voljo dovolj informacij za njihovo učinkovito upravljanje .

3.9

Po drugi strani je tehnologija ključni dejavnik za optimalno lokalizacijo virov, povezovanje skupin ljudi s skupnimi interesi in oblikovanje skupnosti. Z mobilnimi tehnologijami in tehnologijami v realnem času se hitreje in lažje dodajo informacije o lokaciji ter po potrebi zagotavljajo sistemi enostavnega plačevanja.

3.10

Pri snovanju toka storitev pa si je treba prizadevati, da bodo storitve dostopne in enostavne za uporabo, da bodo spodbujale tesne odnose na podlagi zaupanja med uporabniki in izvajalci storitev, da bodo zagotovljeni ustrezni in zanesljivi varnostni ukrepi ter da bo omogočeno zbiranje izkušenj, osredotočenih na uporabnika, da se s centraliziranimi zbirkami podatkov vzpostavijo banke dobrega ugleda.

3.11

Vidik ugleda je še posebej pomemben kot spodbujevalec ekonomskih in socialnih sprememb. Dejansko se je izoblikovalo prepričanje, da se bo lahko „kapital ugleda“ (9) uporabljal kot druga valuta, katere vrednost je stopnja zaupanja, ki ga vliva. Kapital ugleda lahko opredelimo kot ključni steber gospodarstva v 21. stoletju, ki staro vrednoto „od ust do ust“ uporablja v omrežni družbi, kjer se informacije lahko posredujejo tako hitro, kot se lahko širi virusna okužba.

3.12

Državljani svoje potrebe in interese že izkazujejo tako, da se vedejo in trošijo ustrezneje in pregledneje ter v merila za nakup vključujejo jasne socialne vidike in s svojim sodelovanjem odločitvam za nakup dajejo čustveno vsebino.

3.13

Nenazadnje angažiran potrošnik uveljavlja svoj vpliv in daje podporo znamki ter tako dejavno prispeva k uspehu skupne pobude, kar krepi proces in k njemu prispeva.

3.14

Če povzamemo, je treba enačbo: posojilo + oglaševanje + zasebno lastništvo = prekomerna potrošnja, ki odraža duh 20. stoletja, preoblikovati v enačbo, ki naj bi bila značilna za to stoletje: ugled + skupnost + skupen dostop = sodelovalna ali participativna potrošnja.

3.15

Številni cilji sodelovalne potrošnje so enaki ciljem politik Unije, zlasti na področju notranjega trga, tj. zagotoviti večjo učinkovitost virov, doseči napredek na področju socialnih inovacij ter ustvariti delovna mesta in gospodarsko blaginjo. Mnoga nova podjetja s področja sodelovalne potrošnje delujejo na ozemlju Unije, zato bi lahko Evropa postala „inkubator“ novih modelov podjetij, ki prispevajo k bolj trajnostnemu gospodarskemu razvoju.

3.16

Sodelovalna potrošnja predstavlja pomemben premik na ekonomskem, socialnem in kulturnem področju, zato mora Komisija odpraviti morebitne ovire za razvoj takih dejavnosti na evropski ravni in oblikovati regulativni okvir za zagotovitev dolgoročne varnosti v tem sektorju.

4.1

Obstaja že cela vrsta predlogov in izkušenj na področju globalne sodelovalne ali participativne potrošnje, iz česar je razvidno, da je drugačna oblika potrošnje ne samo mogoča, ampak lahko z njo tudi znatno prispevamo k izboljšanju sveta, v katerem živimo, in kar je še pomembneje, k ohranitvi sveta za prihodnje generacije.

4.2

Kot posledica gospodarske krize so nastale platforme, na primer za nakup in prodajo rabljenih poročnih oblačil in dodatkov, za nastanitev pri zasebnih ponudnikih, najem vozil ali svečanih oblačil, tudi oblačil znanih oblikovalcev ali luksuznih dodatkov; prav tako so nastale skupnosti, v katerih uporabniki objavijo oglas za opravilo, na primer sestavljanje pohištva ali prevzem paketa, in navedejo ceno, ki jo nameravajo plačati osebi, ki to opravilo želi izvesti.

4.3

Očiten dokaz za to, kako pomembna je sodelovalna ali participativna potrošnja, je veliko število orodij in pripomočkov, ki so kljub ceni, ki smo jo plačali zanje, redko uporabljani, ali, kar je praktično isto, število proizvodov, ki se malo uporabljajo ali niso dovolj izkoriščeni ali pa vse možnosti njihove uporabe niso polno izkoriščene. Tipičen primer je nakup vrtalnika, ki se uporablja samo 20 minut v svoji celotni življenjski dobi, ali nakup avtomobila, ki je veliko več časa parkiran kot uporabljan.

4.4

55 % Evropejcev je naklonjenih trajnostni potrošnji, tudi če to pomeni, da je treba za to plačati več. V prihodnjih letih se bodo potrošniki odločali za alternativne načine potrošnje na naslednjih področjih (10):

4.5

Čeprav sodelovalna ali participativna potrošnja zajema širok in številčno neomejen spekter pobud, pa je – kot je bilo že navedeno – vsem pobudam skupno, da omogočajo lažje vzpostavljanje stikov med tistimi, ki imajo na voljo neizkoriščene vire, in tistimi, ki te vire potrebujejo. To dobro ponazarja dejstvo, da se pogosto govori o proizvodnji okolju prijaznejših proizvodov, čeprav je veliko bolj okolju prijazno, da se čim bolj izkoristi, kar je že na voljo.

4.6

Sodelovalna potrošnja ima neposredne učinke (na primer manjša poraba virov in zmanjšanje emisij CO2, večje povpraševanje po kakovostnih proizvodih, če so ti namenjeni za izposojo, zakup ali popravilo; s tem se spodbujajo okoljsko primerna zasnova proizvodov, da jih lahko izkoristijo različni uporabniki, trajnost in ponovna prilagoditev združljivih proizvodov, izboljšujejo socialna interakcija, razvoj skupnosti in zaupanje med državljani, spodbuja dostop potrošnikov z najnižjimi dohodki do zelo kakovostnih proizvodov itd.), poleg tega pa ima še druge možne posredne učinke.

4.7

Z vidika zakonodaje Evropske unije je sodelovalna ali participativna potrošnja še najbolj podobna zagotavljanju storitev v skladu s členom 57 PDEU, vendar pa se glede tega postavljajo številna vprašanja. Ne glede na to bi bilo treba na področju sodelovalne potrošnje razlikovati med nepridobitnimi dejavnostmi in dejavnostmi, katerih cilj je ustvarjanje dobička. Zakonodajalec Unije bi moral pozornost nameniti samo tem pridobitnim dejavnostim.

4.8

Da bi uredili vse bolj raznoliko področje pobud v okviru koncepta sodelovalne ali participativne potrošnje, lahko gospodarstvo izmenjav razdelimo na štiri področja: odnosi med potrošniki (C2C), med potrošniki prek podjetij (C2B), med podjetji in potrošniki (B2C) ter med posameznimi podjetji (B2B).

4.9

Poleg tega se predlaga razvrstitev na podlagi treh sistemov (11), ki temeljijo na proizvodih, na redistribucijskih trgih in načinu življenja na podlagi sodelovanja.

4.10

Kot je bilo mogoče ugotoviti, se lahko sodelovalna ali participativna potrošnja nanaša na vse vidike vsakodnevnega življenja, in sicer (12):

4.11

Na splošno je dovolj, da se opredelijo blago, znanja ali storitve, ki so neizkoriščeni in bi jih bilo mogoče izmenjati v okolju, ki spodbuja razvoj sodelovalne ali participativne potrošnje. Tako se lahko v primeru stalno slabih gospodarskih razmer to poveže z vse večjim povpraševanjem po etičnemu in trajnostnemu razvoju ter vsakodnevnim življenjem, v katerem so državljani vse bolj povezani med seboj. Vsi ti pogoji zdaj že obstajajo.

5.1

EESO zato Evropsko komisijo poziva, naj sprejme primerne ukrepe za varstvo potrošnikov, da bi lahko na podlagi ustreznih študij izvedla pobude, predlagane v tem mnenju.

5.2

V nadaljevanju so na kratko povzete smernice za ukrepanje, ki bi morale biti del strategije za strukturiran razvoj sodelovalne ali participativne potrošnje, ter ukrepi za podporo, dopolnitev in spremljanje politike varstva potrošnikov, ki jo izvajajo države članice:

http://www.collaborativeconsumption.com/directory/

http://www.consumocolaborativo.com/directorio-de-proyectos/

http://consocollaborative.com/1704-100-sites-de-consommation-collaborative.html

http://collaboriamo.org/

http://www.kokonsum.org/plattformen

http://www.gsara.tv/~ouishare/