1.

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013, zlasti člen 1 in člen 10(b) te direktive, je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem oseba, ki zahteva priznanje svojih poklicnih kvalifikacij, v državi članici izvora ni ni pridobila dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki ji v tej državi omogoča opravljanje reguliranega poklica.

2.

Člena 45 in 49 PDEU je treba razlagati tako, da morajo organi države članice gostiteljice, kadar jim je predložena vloga za priznanje poklicne kvalifikacije, v položaju, v katerem zadevna oseba nima dokazila o poklicni kvalifikaciji za farmacevta v smislu točke 5.6.2 Priloge V k Direktivi 2005/36, kakor je bla spremenjena z Direktivo 2013/55, je pa pridobila strokovne kompetence v zvezi s tem poklicem tako v državi članici izvora kot v državi članici gostiteljici, preučiti njene kompetence in jih primerjati s kompetencami, ki se za dostop do poklica farmacevta zahtevajo v državi članici gostiteljici. Če te kompetence ustrezajo kompetencam, ki se zahtevajo z nacionalnimi določbami države članice gostiteljice, jih mora ta priznati. Če se pri primerjalnem preizkusu izkaže, da se te kompetence le delno ujemajo, ima država članica gostiteljica pravico zahtevati, da zadevna oseba dokaže, da je manjkajoča znanja in kvalifikacije pridobila. Pristojni nacionalni organi morajo po potrebi presoditi, ali se znanje, ki je bilo med drugim s praktičnimi izkušnjami pridobljeno v državi članici gostiteljici, upošteva pri ugotavljanju, ali je bilo manjkajoče znanje pridobljeno. Če se pri navedenem primerjalnem preizkusu izkaže, da obstajajo znatne razlike med izobraževanjem in usposabljanjem, ki ju je opravil prosilec, ter izobraževanjem in usposabljanjem, zahtevanima v državi članici gostiteljici, lahko pristojni organi določijo dopolnilne ukrepe za premostitev teh razlik.