—

odločbo, da se ji nadomestilo za izselitev od 1. maja 2017 ne izplačuje več, razglasi za nično;

—

Parlamentu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 4(1)(a) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, saj naj bi Parlament s tem, da je sprejel odločbo, da se toženi stranki nadomestilo za izselitev ne izplačuje več, to določbo napačno razlagal.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na nepristojnost Parlamenta za sprejetje izpodbijane odločbe, saj naj medinstitucionalna premestitev uradnika ne bi pomenila nove zaposlitve in naj torej Parlament ob premestitvi tožeče stranke ne bi mogel drugič presojati njene pravice do nadomestila za izselitev.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela legitimnih pričakovanj in kršitev prejšnje odločbe Računskega sodišča, s katero so bile določene pravice tožeče stranke, saj naj bi za vsak upravni akt, ki ga sprejme institucija, veljala domneva zakonitosti, in naj bi v obravnavani zadevi prejšnja odločba Računskega sodišča povzročala legitimno pričakovanje tožeče stranke, da bo obdržala nadomestilo za izselitev, dokler bo zaposlena v Luksemburgu.