Pritožba, ki jo je Italijanska republika vložila 2. decembra 2010 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. septembra 2010 v združenih zadevah T-166/07 in T-285/07, Italijanska republika proti Evropski komisiji

(Zadeva C-566/10 P)

2011/C 63/38

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Pritožnica: Italijanska republika (zastopnika: G. Palmieri, zastopnik, in P. Gentili, avvocato dello Stato)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Republika Litva in Helenska republika

Predlog

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

V utemeljitev svoje pritožbe pritožnica navaja sedem pritožbenih razlogov.

V okviru prvega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen sistem pristojnosti na področju določitve ureditve glede jezikov, ki izhaja iz člena 342 PDEU v povezavi s členom 6 Uredbe Sveta št. 1 o določitvi jezikov (1). Svet naj bi s členom 6 Uredbe št. 1/58 institucijam dejansko priznal pristojnost za določitev načina uporabe ureditve glede jezikov v nacionalnih predpisih. Splošno sodišče pa naj bi vseeno nezakonito potrdilo, da lahko Komisija ureja vidike svoje jezikovne ureditve tudi v enostavnih obvestilih o javnem natečaju.

Drugi pritožbeni razlog je usmerjen zoper argumentacijo, s katero Splošno sodišče zavrača kršitev členov 1, 4, 5 Uredbe št. 1/58. Tožeča stranka izpodbija – pri čemer navaja več očitkov – trditev, da obvestila o javnem natečaju niso dokument splošne veljave v smislu člena 4, in da torej ne spadajo na področje splošne ureditve, določene z zgoraj navedeno uredbo. Trditev Splošnega sodišča je po njenem mnenju posredno neveljavna tudi zaradi več elementov iz Kadrovskih predpisov za uradnike.

Pritožnica v okviru tretjega pritožbenega razloga graja izpodbijano sodbo v delu, v katerem Splošno sodišče zanika – s sklicevanjem na celotno objavo zadevnih obvestil o javnem natečaju le v treh jezikih – kršitev načela prepovedi diskriminacije iz člena 12 ES (postal člen 18 PDEU), in načela večjezičnosti v smislu člena 22 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, člena 6(3) EU, člena 5 Uredbe št. 1/58 in člena 1(2) in (3) Priloge III h Kadrovskih predpisom za uradnike. Po mnenju pritožnice poznejša objava skrajšanih obvestil v vseh jezikih, ki napotujejo na celotno objavo obvestil o javnem natečaju v francoskem, nemškem in angleškem jeziku ni bila primerna za izognitev položaju diskriminacije v škodo kandidatov drugih jezikov, kot so tisti, ki so bili pravkar našteti, kar sicer trdi Splošno sodišče. Ob upoštevanju navedene poznejše objave obvestil naj bi Splošno sodišče poleg tega kršilo člen 263 PDEU, saj je treba zakonitost določenega akta pri njegovi proučitvi presojati izključno ob upoštevanju besedila tega akta v trenutku njegove izdaje, ne da bi bilo mogoče upoštevati poznejše elemente.

Četrti pritožbeni razlog, ki ga navaja pritožnica, se nanaša na zakonitost izbora le treh jezikov kot „drugih jezikov“ javnega natečaja. Z razlogovanjem Splošnega sodišča za zanikanje diskriminatornosti in neustreznosti izbire Komisije naj bi bilo med drugim kršenih več predpisov (člena 1 in 6 Uredbe št. 1/58 in členov 1d(1) in (6), 27(2) in 28(f) Kadrovskih predpisov za uradnike), ki urejajo načelo večjezičnosti tudi znotraj institucij Unije. Poleg tega pritožnici – kot trdi Splošno sodišče – ne bi bilo treba dokazati nezmožnost uporabe morebitnih izjem, temveč bi morala Komisija obrazložiti svoj izbor za to.

S petim pritožbenim razlogom pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je napačno zavrnilo obstoj kršitve načela varstva zaupanja v pravo, s tem ko je zanikalo, da bi večletna praksa Komisije na področju javnih natečajev pri možnih kandidatih lahko ustvarila legitimno pričakovanje glede določenih načinov javnih natečajev.

Pritožnica v okviru šestega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče, s tem ko je trdilo, da upravi pri spornih obvestilih o javnih natečajih ni treba utemeljiti izbire treh jezikov, ki se uporabijo, kršilo člen 296(2) PDEU, v skladu s katerim morajo biti vsi pravni akti obrazloženi.

Sedmi pritožbeni razlog se nanaša, nazadnje, na kršitev materialnih določb v zvezi z značilnostmi in namenom obvestil o javnih natečajih, zlasti členov 1d(1) in (6), 28(f) in 27(2) Kadrovskih predpisov za uradnike. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, s tem ko je potrdilo, da presoja jezikovnih sposobnosti kandidatov ni le v pristojnosti ocenjevalne komisije, saj bi lahko organ, ki izda obvestilo, opravil predhodni izbor zainteresiranih oseb le na jezikovni podlagi.

(1)  Uredba Sveta (EGS) št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 1958 17, str. 385).