1.

Ali je treba člen 4(3) in člen 19(1) Pogodbe o Evropski uniji, ob upoštevanju načela enakovrednosti, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, razlagati tako, da je odločba Sodišča Evropske unije o razlagi prava Unije, izdana na podlagi člena 267(1) PDEU, podlaga za obnovo civilnega postopka, ki je bil končan s prejšnjo pravnomočno sodbo, če določba nacionalnega prava, kot je člen 4011 Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku), dovoljuje obnovo postopka v primeru pravnomočne sodbe, izdane na podlagi določbe, za katero je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) ugotovilo, da ni v skladu s hierarhično višjim pravnim aktom?

2.

Ali načelo, ki izhaja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom Unije, zahteva široko razlago določbe nacionalnega prava, kot je člen 401, točka 2, zakonika o civilnem postopku, tako da se med razloge za obnovo postopka iz tega člena vključi pravnomočna zamudna sodba, v kateri je sodišče – v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Profi Credit, C-176/17 – opustilo preučitev pogodbe med potrošnikom in posojilodajalcem z vidika nepoštenih pogodbenih pogojev in se omejilo le na preučitev formalne veljavnosti menice?