27.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 380/2

1.

Ali je treba Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES (1) z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22) razlagati tako, da pomeni nepošteno poslovno prakso ravnanje subjekta, ki odobri potrošniški kredit, pri čemer potrošniku pri predstavitvi pogodbenih pogojev daje lažen vtis, da lahko svobodno izbere dodatno storitev jamstva za obročno odplačevanje kredita, v resnici pa nedopustno vpliva na potrošnika, da bi privolil v storitev?

2.

Ali je treba Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah razlagati tako, da pomeni nepošteno poslovno prakso ravnanje kreditodajalca, ki potrošniku pri predstavitvi pogodbenih pogojev podatek o višini letne efektivne obrestne mere (LEOM) prikaže tako, da ne vključuje stroškov zadevne dodatne storitve?

3.

Ali je treba Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah razlagati tako, da pomeni nepošteno poslovno prakso ravnanje kreditodajalca, ki potrošnikom na trgu potrošniških kreditov zaračuna občutno višjo ceno za dodatno storitev glede na njene dejanske stroške, in ali se z nevključitvijo stroškov za dodatno storitev v LEOM obide obveznost preglednosti dejanskih skupnih stroškov potrošniškega kredita?

4.

Ali je treba Direktivo Sveta 93/13/EGS (2) z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) razlagati tako, da je storitev jamstva za obročno odplačevanje potrošniškega kredita, predmet katerega je gotovinsko pobiranje obrokov kredita, ki jih je plačal potrošnik, glavni predmet storitve pri potrošniškem kreditu?

5.

Ali je treba Direktivo Sveta z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (87/102/EGS (3)), kakor je bila spremenjena in dopolnjena z Direktivo 98/7/ES (4) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998, razlagati tako, da LEOM vključuje tudi plačilo za gotovinsko pobiranje obrokov kredita ali del tega, če plačilo precej presega potrebne stroške za navedeno dodatno storitev, in ali je treba člen 14 navedene direktive razlagati tako, da se institut LEOM obide, če plačilo dodatne storitve občutno presega njene stroške in ni upoštevana pri LEOM?

6.

Ali je treba (Direktivo 93/13) razlagati tako, da za izpolnitev zahteve po preglednosti dodatne storitve, za katero se plačujejo upravni stroški, zadostuje, da je cena navedene upravne storitve jasno in razumljivo navedena (upravni stroški), tudi če ni naveden ustrezen predmet storitve, na katerega se nanaša ta storitev?

7.

Ali je treba člen 4(1) in (2) (Direktive 93/13) razlagati tako, da že sama okoliščina, da so upravni stroški zajeti v izračunu LEOM, nasprotuje sodnemu nadzoru nad njimi za namene navedene direktive?

8.

Ali je treba [Direktivo 93/13] razlagati tako, da je že sam znesek upravnih stroškov v nasprotju s sodnim nadzorom za namene navedene direktive?

9.

Če je odgovor na šesto vprašanje, da je predmet upravne storitve, za katero je treba plačati upravne stroške, dovolj pregleden, ali je v tem primeru upravna storitev z vsemi morebitnimi obremenitvami, ki jih morda zajema, glavni predmet potrošniškega kredita?

10.

Ali je treba člen 4(1) [Direktive 93/13] razlagati tako, da je za namene te direktive med drugim upoštevno to, da potrošnik za stroške dodatne storitve prejme storitev, ki pretežno ni v njegovem interesu, temveč v interesu dajalca potrošniškega kredita?