Pritožba, ki jo je vložila ArcelorMittal Luxembourg SA 8. junija 2009 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (sedmi senat) z dne 31. marca 2009 v zadevi ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji (T 405/06)

(Zadeva C-201/09 P)

2009/C 205/33

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Pritožnica: ArcelorMittal Luxembourg SA, nekdanja Arcelor Luxembourg SA (zastopnik: A. Vandencasteele, odvetnik)

Druge stranke v postopku: Komisija Evropskih skupnosti, ArcelorMittal Belval & Differdange, nekdanja Arcelor Profil Luxembourg SA, ArcelorMittal International, nekdanja Arcelor International SA

Predloga pritožnice:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka navaja štiri pritožbene razloge v utemeljitev svojih predlogov.

V okviru prvega pritožbenega razloga, ki ima dva dela, pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 97 PJ in zlorabilo svoja pooblastila, ker je uporabilo člen 65 PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ 23. julija 2002. Obveznost institucij, da dosledno razlagajo različne pogodbe, nikakor ne more utemeljiti ohranitve določb pogodbe v pravnem redu Skupnosti po prenehanju njene veljavnosti.

V okviru drugega dela istega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo Uredbo 1/2003 (1) in zlorabilo svoja pooblastila, ker je utemeljilo pristojnost Komisije za sprejetje odločbe na podlagi člena 65 PJ na uredbi, ki ji daje pooblastila le za izvajanje členov 81 ES in 82 ES. Ker je bila navedena uredba po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ sprejeta le na podlagi Pogodbe ES, se z njo Komisiji ne more podeliti pristojnosti za sankcioniranje kršitve člena 65 PJ brez hkratne kršitve Pogodbe ESPJ in pravil o hierarhiji norm.

V okviru drugega pritožbenega razloga, ki ima tri dele, pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo individualizacije kazni, da ni upoštevalo sodne prakse Sodišča glede pripisanja odgovornosti, pravnomočnosti in pravila o hierarhiji norm, ker je Komisiji priznalo pravico, da pripiše družbi odgovornost za protikonkurenčno ravnanje druge družbe v skupini, ne da bi prva družba pri tem sodelovala. Niti dejstvo, da tvorijo različne zadevne družbe, ki spadajo v isto skupino, gospodarsko celoto, niti dejstvo, da je hčerinska družba kršiteljica v stoodstotni lasti matične družbe, niti odločilen vpliv matične družbe na hčerinsko družbo ne zadostujejo za dokaz sodelovanja pritožnice pri kršitvi in torej ne morejo utemeljiti odgovornosti matične družbe za ravnanja hčerinske družbe.

V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o zastaranju postopkov in da je kršilo načelo pravnomočnosti, ker je v zvezi z njo v sodbi upoštevalo dejanja, ki pretrgajo zastaranje, čeprav naj bi bilo iz prvotne odločbe Komisije, sprejete leta 1994, jasno razvidno, da je bila pritožnica izrecno opredeljena kot družba, ki ni sodelovala pri kršitvi.

V okviru četrtega pritožbenega razloga pritožnica nazadnje trdi, da je s sodbo Sodišča prve stopnje kršena njena pravica do obrambe, ker ni obrazložena glede posebno dolgega trajanja postopka, zaradi česar ni mogla več predložiti dokazov, nujnih za ovrženje domneve odgovornosti, ki je bila sprejeta glede nje. Poleg tega naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pravnomočnosti sodbe z dne 2. oktobra 2003 v zadevi ARBED proti Komisiji (C-176/99 P), s katero je bil del odločbe Komisije, ki se je nanašal na pritožnico, razglašen za ničen.

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES], UL 2003, L 1, str. 1.