11.4.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 129/7

Poročevalec:

Petru Sorin DANDEA

1.1

Digitalizacija ustvarja nove oblike zaposlovanja, zaradi katerih so sistemi socialne varnosti pod hudim pritiskom. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priporoča državam članicam in institucijam EU, da te nove oblike zaposlovanja uredijo tako, da bo mogoče jasno opredeliti delodajalce in delavce. V zvezi s tem priporoča, da se uporabi sodna praksa Sodišča Evropske unije, v skladu s katero je status delavca priznan osebam, ki sicer nimajo standardne pogodbe o zaposlitvi, vendar pa so zaradi opravljanja plačane dejavnosti v odvisnem razmerju.

1.2

Financiranje sedanjih sistemov socialne varnosti v številnih primerih temelji na individualnih pogodbah o zaposlitvi. Za številne nove oblike gospodarske dejavnosti in zaposlovanja, ki so se pojavile z razmahom digitalnih tehnologij, se zdi, da ne spadajo na področje uporabe pogodbe o zaposlitvi. EESO meni, da je to za ljudi, ki delajo v takih pogojih, veliko tveganje, saj niso več zaščiteni z zakonodajo o plačah, delovnih pogojih in socialni varnosti.

1.3

EESO meni, da bi morale države članice v svojo zakonodajo o pokojninskih sistemih vključiti zahtevo o obveznem plačevanju prispevkov za vse, ki prejemajo dohodke iz dela. Ta ukrep je nujno potreben, saj veliko delavcev v novih oblikah dela, ki izhajajo iz digitalizacije, ni ustrezno zajetih v veljavni zakonodaji o pokojninskem sistemu.

1.4

EESO meni, da bi morale države članice razmisliti, da bi elektronske sisteme upravljavcev nacionalnih pokojninskih sistemov in sistemov zdravstvenega zavarovanja povezale s sistemi davčnih uprav. Tako bi lahko hitro ugotovile, kdo nima statusa zavarovanca v javnem pokojninskem sistemu ali v sistemu zdravstvenega zavarovanja, čeprav prejema dohodke iz dela.

1.5

Nacionalni sistemi socialne zaščite poleg tega vključujejo tudi pravice do drugih ugodnosti in prejemkov. Med njimi so starševski dopust, družinski in otroški dodatki ter druge vrste prejemkov. Čeprav se za te pravice pogosto ne plačujejo prispevki, se s tem povezani prejemki dodeljujejo glede na upravičenost, ki pa v številnih primerih izhaja iz statusa zaposlenega. EESO priporoča državam članicam, naj si prizadevajo za rešitve, ki bodo omogočile, da bodo do teh prejemkov ustrezno upravičeni tudi delavci v novih oblikah dela.

1.6

EESO meni, da bi bilo mogoče probleme, povezane s priznavanjem pravic do socialne varnosti za delavce v novih oblikah dela, celovito rešiti s splošno reformo načina financiranja sistema. Države članice poziva, naj preučijo možnosti za financiranje sistemov socialne varnosti z instrumenti, ki zagotavljajo vzdržnost teh sistemov, hkrati pa omogočajo, da so odprti za ljudi, ki so zaposleni v novih oblikah dela. Da bi tudi v prihodnje zagotovili vzdržnost sistemov socialne varnosti in razbremenili delovno silo, bi lahko razmislili o tem, da se v ta namen uporabi del koristi, ki jih prinaša digitalizacija (angl. digitisation dividend).

1.7

Po mnenju EESO bi bilo treba v razpravo o razvoju evropskega stebra socialnih pravic, ki jo organizira Evropska komisija, nujno vključiti tudi položaj delavcev v novih oblikah dela, še zlasti pa način priznavanja njihovega statusa in zagotavljanje, da imajo ustrezen dostop do sistemov socialne varnosti in socialne zaščite.

2.1

Digitalizacija povzroča globoke spremembe v gospodarstvu, na trgih dela in v družbi na splošno, na ravni držav, v različnih regijah in po vsem svetu. Čeprav so njene prednosti očitne, je jasno, da bo izziv za številne družbene in gospodarske strukture ter da lahko škodljivo vpliva na določene sektorje, če ne bodo prilagodili novim razmeram. Eno od takih področij, na katera bi lahko škodljivo vplivala, je sistem socialne varnosti.

2.2

Evropski sistemi socialne varnosti, kot jih poznamo danes, so bili vzpostavljeni pred več kot stoletjem. Pogosto temeljijo na neposredni povezavi s trgom dela, financirajo pa se predvsem iz prispevkov, ki jih plačujejo delavci in delodajalci, v različnem obsegu pa tudi iz davkov. V številnih državah članicah je bistven pogoj za status zavarovanca v okviru treh glavnih stebrov sistema socialne varnosti – pokojninskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti – uradno registrirana individualna pogodba o zaposlitvi.

2.3

Digitalizacija je močno spremenila trg dela in ga spreminja še naprej. Te spremembe se kažejo v raznovrstnih oblikah zaposlovanja, ki se razlikujejo od oblik, temelječih na individualnih pogodbah o zaposlitvi za nedoločen čas, ki so desetletja dolgo prevladovale v delovnih razmerjih. Te nove oblike dela, skrite pod nazivi, kot sta „neodvisni pogodbeni sodelavec“ ali „zunanji sodelavec“, so bile v nekaterih primerih ustvarjene prav zato, da bi z njimi obšli tradicionalne koncepte „delavca“, „podjetnika“ in „samozaposlenega“ (1). Sisteme socialne varnosti bo zato treba prilagoditi, da bodo tudi dolgoročno še naprej vzdržni in ustrezni.

2.4

Trg dela zapuščajo delavci iz t. i. generacije baby boom, ki jih v določeni meri nadomeščajo delavci, zaposleni v novih oblikah dela, na podlagi pogodb, kot so pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti, pogodbe o priložnostni zaposlitvi in civilnopravne pogodbe, zato se bo povečal pritisk na sisteme socialne varnosti in socialne zaščite; ta se bo še povečal z nadaljnjim staranjem evropskega prebivalstva.

2.5

Zato je jasno, da bo treba sisteme socialne varnosti in socialne zaščite prilagoditi spremembam, ki jih digitalizacija že povzroča na trgu dela. V nekaterih državah članicah so socialni partnerji začeli dialog, potreben za opredelitev različnih možnosti politike ter ukrepov, ki jih je treba sprejeti za njihovo izvajanje, da bi tako zagotovili vzdržnost in ustreznost sistema socialne zaščite tudi v novi digitalni dobi. Prav tako so potrebne smernice, s katerimi bi pojasnili morebitna siva področja glede zaposlitvenega statusa delavcev, kar zadeva obdavčitev in socialno varnost.

2.6

Vse večji delež delovne sile morda ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti, kot so pomoč za primer brezposelnosti ter pravice do zdravstvenega in pokojninskega varstva. Socialni partnerji in vlade držav članic morajo to vprašanje resno preučiti; razpravo pa je treba razširiti tudi na raven EU in vanjo vključiti lokalne oblasti, druge akterje civilne družbe, združenja in izvajalce ter opredeliti izvedljive in vzdržne politične in zakonodajne ukrepe ter dodatne ukrepe, s katerimi se zagotavlja ustrezna socialna zaščita za vse delavce, vključno s samozaposlenimi.

3.1

Digitalizacija je močno spremenila trg dela in ga spreminja še naprej. Danes obstaja mnogo različnih oblik zaposlovanja, ki ne sodijo v okvir tradicionalnega razmerja med delodajalcem in delavcem, kot so zaposleni platform, ki pogosto veljajo za samozaposlene, zaradi česar so sistemi socialne varnosti pod velikim pritiskom. EESO priporoča državam članicam, naj pri reformi trgov dela in sistemov socialne varnosti te izzive obravnavajo in jih po potrebi uredijo s predpisi.

3.2

V večini držav članic je v delovnem pravu določeno, da delovno razmerje temelji na individualni pogodbi o zaposlitvi. Za številne nove oblike zaposlovanja, ki so se pojavile z razmahom digitalne tehnologije, se pogodba o zaposlitvi ne uporablja več. EESO meni, da bi bilo treba razjasniti položaj ljudi, ki delajo v takih pogojih, da bodo lahko upravičeni do ustreznih prejemkov, v skladu s temeljnimi načeli nacionalnih sistemov v zvezi s trgom dela in socialno varnostjo. Izguba zaposlitve bi te delavce pahnila naravnost v revščino, saj jih ne ščiti noben sistem socialne zaščite.

3.3

Javni pokojninski sistemi držav članic temeljijo na načelu medgeneracijske solidarnosti. Vendar pa se višina pokojnine na podlagi poklicne poti praviloma izračunava glede na znesek prispevkov, ki sta jih delavec in njegov delodajalec plačevala med delovno dobo. To pomeni, da bodo delavci, ki opravljajo nestandardno delo brez standardne pogodbe o zaposlitvi, imeli za obdobja tovrstnega dela v številnih primerih težave pri nabiranju zadostnih pokojninskih pravic. Če delavci tako delo brez pogodbe o zaposlitvi opravljajo dalj časa, se bodo njihove pokojninske pravice izjemno zmanjšale, zato obstaja tveganje, da se znajdejo pod pragom revščine. EESO meni, da bi morale države članice v svojo zakonodajo o pokojninskih sistemih vključiti zahtevo o obveznem plačevanju prispevkov za vse, ki prejemajo dohodke iz dela.

3.4

Po pokojninski zakonodaji večine držav članic morajo samozaposleni delavci plačevati pokojninske prispevke. Dejavnosti samozaposlenih in zaposlenih oseb so opredeljene v davčni zakonodaji ali delovnem pravu. Vendar pa organi oblasti v številnih primerih naravo dela težko opredelijo, zlasti v primerih, ko so delavci zaposleni v novih oblikah dela. EESO priporoča državam članicam, naj po potrebi poskrbijo za večjo jasnost svoje zakonodaje ter tako omogočijo lažjo opredelitev oblik zaposlitve. Na ta način bo mogoče bolj enostavno opredeliti delavce, ki svojo dejavnost opravljajo prek spleta ali opravljajo nove oblike dela, države članice pa bodo lahko bolje zaščitile pridobivanje njihovih pokojninskih pravic.

3.5

Da bi lahko lažje ugotovili, kateri delavci nimajo statusa zavarovanca v javnem pokojninskem sistemu, ker so v določenem obdobju opravljali nove oblike dela, EESO meni, da bi morale države članice razmisliti, da bi elektronske sisteme upravljavcev nacionalnih pokojninskih sistemov povezale s svojimi davčnimi upravami. Tako bi lahko hitro ugotovile, kdo nima statusa zavarovanca v javnem pokojninskem sistemu, čeprav prejema dohodke iz dela, in bi ga lahko hitro vključile med zavarovance.

3.6

EESO v zvezi z zavarovanjem za primer brezposelnosti priporoča, da se dodatno prouči predlog o vzpostavitvi univerzalnega zavarovanja na ravni EU (2), če bi se takšen sistem zavarovanja financiral iz prispevkov, ki bi jih plačevala vsa podjetja v EU. Poleg tega bi bilo treba preveriti, ali bi bilo mogoče v nacionalnih sistemih zavarovanj za primer brezposelnosti uvesti najnižje standarde na ravni EU, da bi bili med drugim vsi iskalci zaposlitve upravičeni do finančne podpore, tudi tisti, ki so svojo dejavnost opravljali v novih oblikah dela.

3.7

Nacionalni sistemi zdravstvenega zavarovanja v EU zagotavljajo skoraj splošno kritje. Samozaposleni delavci so po zakonu pogosto zavezani k plačevanju prispevkov v ta javni sistem in v zameno pridobijo status zavarovanca ali upravičenca. Vendar za nekatere delavce, ki svojo dejavnost opravljajo v kateri od novih oblik dela in uradno ne prijavijo svojih dohodkov iz dela, obstaja tveganje, da ne štejejo za zavarovane osebe v javnem sistemu zdravstvenega zavarovanja. EESO priporoča državam članicam, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bi bile te osebe ustrezno zavarovane.

3.8

Nacionalni sistemi socialne zaščite v nekaterih državah članicah poleg pravic socialne varnosti, temelječih na prispevkih, ki jih plačujeta delavec in njegov delodajalec, vključujejo tudi pravice do drugih ugodnosti in prejemkov. Med njimi so starševski dopust, družinski in otroški dodatki ter druge vrste prejemkov. Čeprav se za te pravice ne plačujejo prispevki, se s tem povezani prejemki dodeljujejo glede na upravičenost, ki pa v nekaterih državah članicah in primerih izhaja iz statusa zaposlenega. S tem so dejansko izključeni delavci, ki so zaposleni v novih oblikah dela, saj ne morejo pridobiti pravice do tovrstne podpore.

3.9

EESO meni, da bi si morale institucije EU in države članice prizadevati za rešitev glede priznavanja statusa zaposlenega za ljudi, ki opravljajo poklicno dejavnost v okviru novih oblik dela, značilnih za digitalno dobo. Zato EESO priporoča uporabo sodne prakse Sodišča Evropske unije, v skladu s katero je status delavca priznan osebam, ki sicer nimajo standardne pogodbe o zaposlitvi, vendar pa so zaradi opravljanja plačane dejavnosti v razmerju odvisnosti. Z dodelitvijo statusa delavca takim osebam bi lahko razrešili problem njihovega dostopa do prejemkov iz sistemov socialne varnosti in socialne zaščite na enak način kot za običajne delavce.

3.10

EESO pozitivno ocenjuje, da je Evropska komisija začela razpravo o vzpostavitvi evropskega stebra socialnih pravic, v katero pa bi bilo treba nujno vključiti tudi položaj delavcev v novih oblikah dela, še zlasti pa način priznavanja njihovega statusa in urejanje njihovega dostopa do ustreznih prejemkov v okviru sistemov socialne varnosti in socialne zaščite.

3.11

EESO priporoča državam članicam, naj vzpostavijo platforme, ki bodo vključevale socialne partnerje in organizacije civilne družbe ter na katerih bodo ti oblikovali predloge v zvezi s prilagajanjem trga dela digitalni dobi. Meni, da se mora trg dela v odgovor na izzive digitalne dobe prilagoditi novim razmeram ter omogočiti prosto gibanje delovne sile, hkrati pa zagotoviti, da bodo delavci vključeni v sisteme socialne varnosti in zakonodajo o delovnih pogojih.

3.12

Glede na kompleksnost položaja zaposlenih v novih oblikah dela, ki so značilne za digitalno dobo, EESO meni, da bi bilo mogoče probleme, povezane s priznavanjem njihovih pravic do socialne varnosti, celovito rešiti s splošno reformo načina financiranja sistema. Države članice zato poziva, naj preučijo možnosti za financiranje sistemov socialne varnosti z instrumenti, ki zagotavljajo vzdržnost teh sistemov, hkrati pa omogočajo, da so odprti za zaposlene v novih oblikah dela. Da bi tudi v prihodnje zagotovili vzdržnost socialnih sistemov in razbremenili delovno silo, bi lahko razmislili o tem, da se v ta namen uporabi del koristi, ki jih prinaša digitalizacija (angl. digitisation dividend).