13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/94

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Severni Koreji (Demokratični ljudski republiki Koreji) in zlasti tiste, ki je bila sprejeta 8. julija 2010 (1),

—

ob upoštevanju vrhovnega srečanja EU-Kitajska 14. februarja 2012 in 29. dialoga med EU in Kitajsko o človekovih pravicah 29. junija 2010 v Madridu, kjer so razpravljali o vprašanju severnokorejskih beguncev,

—

ob upoštevanju poročila o Demokratični ljudski republiki Koreji, predstavljenega na 6. zasedanju delovne skupine za univerzalni periodični pregled pri svetu OZN za človekove pravice (30. novembra – 11. decembra 2009),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca o stanju na področju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji, predstavljenega 21. februarja 2011, v katerem posebni poročevalec obžaluje, da „Demokratična ljudska republika Koreja zaenkrat še ni pokazala pripravljenosti, da bi izvajala priporočila iz univerzalnega strokovnega poročila“;

—

ob upoštevanju resolucije A/HRC/19/L.29, ki jo je svet OZN za človekove pravice soglasno sprejel 19. marca 2012, v njej pa izrazil zelo veliko zaskrbljenost nad rednimi hudimi, splošno razširjenimi in sistematičnimi kršitvami človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji, in resolucije A/RES/66/174, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 29. marca 2012,

—

ob upoštevanju poročila, ki ga je maja 2012 objavila južnokorejska državna komisija za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic v Severni Koreji, pripravila pa ga je na osnovi približno 800 intervjujev z begunci, med katerimi je bilo nekaj sto prebežnikov, ki so preživeli zaporniška taborišča,

—

ob upoštevanju dekreta ministrstva za javno varnost Demokratične ljudske republike Koreje iz leta 2010, s katerim je prebeg razglašen za kaznivo dejanje „narodne izdaje“,

—

ob upoštevanju izjave oblasti Demokratične ljudske republike Koreje iz decembra 2011 o nameri, da „likvidira“ do tri generacije družine, iz katere bi člani zbežali iz države v stodnevnem času žalovanja po smrti Kim Jong Ila,

—

ob upoštevanju členom 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker omenjena resolucija sveta OZN za človekove pravice obžaluje grobe, splošne in sistematične kršitve človekovih pravic v Severni Koreji, zlasti mučenje in pošiljanje v delovna taborišča političnih zapornikov in državljanov Demokratične ljudske republike Koreje, ki so se bili prisiljeni vrniti; ker tamkajšnje oblasti sistematično izvajajo in omogočajo izvensodne uboje, samovoljne pripore in prisilna izginotja;

B.

ker velik del prebivalstva trpi lakoto in ker je bila po poročanju Svetovnega programa za hrano septembra 2009 nedohranjena tretjina severnokorejskih žensk in otrok;

C.

ker je kot neposredna posledica politike, ki jo vodijo oblasti Demokratične ljudske republike Koreje, in kljub nevarnostim z leti iz države zbežalo približno 400 000 Severnokorejcev, med katerimi številni živijo kot „nezakoniti migranti“ v sosedni Kitajski;

D.

ker večina beguncev iz Demokratične ljudske republike Koreje ne namerava ostati na Kitajskem, ampak mora to državo prečkati na poti do Južne Koreje ali drugih delov sveta;

E.

ker na podlagi sporazuma o repatriaciji s Severno Korejo iz leta 1986 Kitajska severnokorejskim državljanom preprečuje dostop do azilnih postopkov UNHCR, kar pomeni kršitev konvencije OZN o beguncih iz leta 1951 in njenega protokola iz leta 1967, h katerima je Ljudska republika Kitajska sicer pristopila; ker po ocenah nevladnih organizacij Ljudska republika Kitajska vsako leto aretira in v Demokratično ljudsko republiko Korejo prisilno vrne do 5 000 severnokorejskih beguncev;

F.

ker so med severnokorejskimi begunci številne ženske, ki so pogosto žrtve trgovine z ljudmi, spolnega suženjstva in prisilnih porok, in ker so iz teh kršitev rojeni otroci na Kitajskem obravnavani kot osebe brez državljanstva in so zapuščeni ali prepuščeni isti usodi kot njihove matere;

G.

ker so bili 29. marca 2012 v kitajskem mestu Dalian v provinci Liaoning aretirani Kim Young Hwan in trije drugi aktivisti Mreže za demokracijo in človekove pravice v Severni Koreji s sedežem v Seulu, češ da „ogrožajo nacionalno varnost Kitajske“, čeprav naj bi si prizadevali pomagati severnokorejskim prebežnikom;

H.

ker se po navedbah prič nad prisilno vrnjenimi begunci v Severni Koreji sistematično izvaja mučenje, zaprejo jih v koncentracijska taborišča, lahko pa jih tudi usmrtijo, medtem ko naj bi bile nosečnice prisiljene splaviti, dojenčke, ki bi imeli kitajskega očeta, pa lahko celo ubijejo; ker so zaradi skupinske krivde zaprte celotne družine, skupaj z otroki in starimi starši;

I.

ker satelitski posnetki in pripovedovanja severnokorejskih prebežnikov utemeljujejo navedbe o tem, da je v Demokratični ljudski republiki Koreji vsaj šest koncentracijskih taborišč in številna „prevzgojna“ taborišča, v katerih naj bi bilo do 200 000 večinoma političnih zapornikov;

1.

ponovno poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj takoj ustavi hude, splošno razširjene in sistematične kršitve človekovih pravic nad lastnim prebivalstvom, zaradi česar Severnokorejci bežijo iz svoje države;

2.

poziva oblasti Demokratične ljudske republike Koreje, naj se ravnajo po priporočilih iz poročila delovne skupine o univerzalnem periodičnem pregledu Sveta za človekove pravice in naj kot prvi korak dovolijo, da bi neodvisni mednarodni strokovnjaki opravili pregled vseh oblik zaporniških zmogljivosti;

3.

poziva države članice, naj bolj sistematično pristopijo k organizaciji evropske in mednarodne zaščite za Severnokorejce, ki so zbežali iz svoje države, Komisijo pa poziva, naj še naprej podpira organizacije civilne družbe, ki pomagajo severnokorejskim beguncem;

4.

zelo obžaluje, da so v primeru Kim Young Hwama in njegovih soaktivistov kitajske oblasti menda prvič izrekle obtožbo „ogrožanja nacionalne varnosti“, ki lahko pomeni smrtno kazen; poziva kitajske oblasti, naj vsem štirim priprtim aktivistom v celoti omogočijo konzularni dostop do južnokorejskih organov in pravno zastopstvo ter naj jih izpustijo;

5.

poziva Ljudsko republiko Kitajsko, naj spoštuje obveznosti po mednarodnem pravu, zlasti konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 in njen protokol iz leta 1967, pa tudi konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984, in naj preneha z deportacijo severnokorejskih državljanov nazaj v Demokratično ljudsko republiko Korejo, saj so povratniki in njihove družine v veliki nevarnosti, da postanejo žrtve zlorab in da jih celo usmrtijo;

6.

zato Ljudsko republiko Kitajsko poziva, naj razveljavi sporazum s Severno Korejo iz leta 1986 o repatriaciji beguncev, in pozdravlja nedavna poročila, po katerih naj bi Kitajska nameravala spremeniti svojo politiko; opozarja, da so severnokorejski državljani obravnavani kot polnopravni državljani Republike Koreje in Ljudsko republiko Kitajsko poziva, naj jim zagotovi varen prehod do Južne Koreje ali drugih držav;

7.

poziva kitajske oblasti, naj severnokorejske prebežnike obravnavajo kot begunce, UNHCR pa omogočijo dostop, da določi njihov status in jim pomaga pri varni namestitvi; kitajske oblasti naj izpustijo vse zaprte prebežnike, prekličejo vsakršno kazensko odgovornost vseh, ki beguncem skušajo pomagati iz človekoljubnih namenov, Severnokorejkam, poročenim s kitajskimi državljani, pa naj podelijo zakoniti status rezidenta;

8.

prav tako poziva Kitajsko, naj preneha sodelovati s severnokorejskimi varnostnimi agenti, ki zasledujejo severnokorejske begunce, da bi jih aretirali; Ljudsko republiko Kitajsko poziva, naj namesto tega dovoli humanitarni dostop nevladnim in prostovoljnim organizacijam, ki želijo na Kitajskem pomagati severnokorejskim beguncem in prosilcem za azil ter jih oskrbeti s hrano, medicinsko pomočjo, izobraževalnimi, pravnimi in drugimi programi;

9.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Komisijo, naj v vseh pogovorih na visoki ravni in dialogu o človekovih pravicah med EU in Kitajsko opozarjata na razmere na področju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in na vprašanje severnokorejskih beguncev v Ljudski republiki Kitajski;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam EU, Svetu, Komisiji, vladam Republike Koreje, Demokratične ljudske republike Koreje, Ljudske republike Kitajske, visokemu komisarju OZN za begunce, visoki komisarki OZN za človekove pravice, posebnemu poročevalcu OZN o stanju na področju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in generalnemu sekretarju OZN.