1.

Ali je treba šteti, da je obveznost brezplačnega prevoza določenih kategorij potnikov (predšolskih otrok, invalidov do dopolnjenega 16. leta starosti, oseb s hudo obliko invalidnosti po dopolnjenem 16. letu starosti, oseb s hudo obliko slabovidnosti, spremljevalcev osebe s težjo ali hudo obliko slabovidnosti in psa vodnika oziroma psa pomočnika za osebe z invalidnostjo), ki se z zakonom enotno naloži vsem zasebnopravnim podjetjem, ki na nacionalnem ozemlju komercialno opravljajo storitve cestnega, vodnega in železniškega linijskega potniškega prevoza, obveznost javne službe v smislu člena 2(e) in člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1370/2007 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70?

2.

Če gre za obveznost javne službe v smislu Uredbe št. 1370/2007, ali ima država članica na podlagi člena 4(1)(b)(i) Uredbe št. 1370/2007 pravico, da z nacionalnim zakonom izključi nadomestilo prevozniku za izpolnitev take obveznosti?

Če ima država članica pravico do izključitve o nadomestila prevozniku, pod katerimi pogoji lahko to stori?

3.

Ali je v skladu s členom 3(3) Uredbe št. 1370/2007 dovoljeno s področja uporabe te uredbe izključiti tudi splošna pravila, ki določajo maksimalne tarife za kategorije potnikov, ki niso kategorije, navedene v tej določbi?

Ali obveznost obveščanja Evropske komisije iz člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije velja tudi, kadar splošna pravila o maksimalnih tarifah ne določajo o nadomestila za prevoznika?

4.

Če se Uredba št. 1370/2007 v obravnavani zadevi ne uporablja, ali lahko nadomestilo temelji na drugem pravnem aktu Evropske unije (kot je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah)?

5.

Katere pogoje mora izpolnjevati nadomestilo, ki ga je treba po potrebi dodeliti prevozniku, da bi bilo v skladu s pravili o državnih pomočeh?