1.

Ali je mogoče znamko EU ali nacionalno znamko, registrirano v državi članici, v celoti ali delno razglasiti za nično na podlagi tega, da nekateri izrazi v specifikaciji proizvodov in storitev ali nobeden od teh izrazov ni dovolj jasen in natančen, da bi lahko pristojni organi in tretje osebe le na podlagi teh izrazov ugotovili obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je izraz kot denimo „računalniška programska oprema“ preveč splošen in zajema proizvode, ki so glede na funkcijo znamke kot označbe izvora preveč različni, da bi bil ta izraz dovolj jasen in natančen, da bi lahko pristojni organi in tretje osebe le na njegovi podlagi ugotovili obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka?

3.

Ali sama vložitev zahteve za registracijo znamke brez namena njene uporabe za prijavljene proizvode ali storitve lahko pomeni slabo vero?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je mogoče ugotoviti, da je prijavitelj vložil prijavo delno v dobri in delno v slabi veri, če oziroma v delu, v katerem je imel namen znamko uporabljati za nekatere prijavljene proizvode ali storitve, ne pa za druge prijavljene proizvode ali storitve?

5.

Ali je člen 32(3) zakona o znamkah iz leta 1994 združljiv z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2436/EU ( 1 ) in njenimi predhodnicami?