Pritožba, ki jo je Deutsche Telekom AG 26. junija 2008 vložila zoper sodbo Sodišča prve stopnje (peti razširjeni senat) z dne 10. aprila 2008 v zadevi Deutsche Telekom proti Komisiji (T-271/03)

(Zadeva C-280/08 P)

(2008/C 223/48)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnica: Deutsche Telekom AG (zastopniki: U. Quack, S. Ohlhoff, M. Hutschneider, odvetniki)

Druge stranke v postopku: Komisija Evropskih skupnosti, Arcor AG & Co. KG, Versatel NRW GmbH, nekdanja Tropolys NRW GmbH, nekdanja CityKom Münster GmbH Telekommunikationsservice, EWE TEL GmbH, HanseNet Telekommunikation GmbH, Versatel Nord-Deutschland GmbH, nekdanja KomTel Gesellschaft für Kommunikations- und Informationsdienste mbH, NetCologne Gesellschaft für Telekommunikation mbH, Versatel Süd-Deutschland GmbH, nekdanja tesion Telekommunikation GmbH, Versatel West-Deutschland GmbH & Co. KG, nekdanja VersaTel Deutschland GmbH & Co. KG

Predlogi pritožnice:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica je v podporo svoji pritožbi zoper navedeno sodbo Sodišča prve stopnje navedla te pritožbene razloge.

Sodba krši člen 82 ES in načelo varstva zaupanja v pravo, ker v obravnavanem primeru ne obstaja nobena kršitev navedenega predpisa, ki bi jo bilo mogoče objektivno pripisati, niti ni krivdnega ravnanja pritožnice. Sodba ne upošteva večkratnih preverjanj domnevnega učinka pritiska na cene, ki jih je opravil Regulierungsbehörde für Telekommunikation und Post (nemški regulativni organ za telekomunikacije in pošto, v nadaljevanju: RegTP), ki je bil takrat pristojen za reguliranje pritožnice, kot je predpisano. RegTP naj bi večkrat preveril in zanikal obstoj učinka pritiska na cene pri krajevnih zankah. V takih primerih posebno odgovornost reguliranega podjetja za ohranitev strukture trga nadomešča in omejuje odgovornost pristojnega regulativnega organa. Pritožnica je zaradi odločitev o uravnavanju cen domnevala, da njeno ravnanje ni bilo protikonkurenčno. Predpostavka, da bi pritožnica lahko z zvišanjem cen ADSL zmanjšala domnevni učinek pritiska na cene, je v nasprotju z lastno tezo Sodišča prve stopnje, da se pri preverjanju učinka pritiska na cene ne sme upoštevati „navzkrižnega subvencioniranja“ med različnimi trgi. Poleg tega je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem da ni ugotovilo, da Komisija ni preverila, ali je zvišanje cen ADSL zmanjšalo domnevni učinek pritiska na cene.

Sodba tudi zato ni v skladu s členom 82 ES, ker je Sodišče prve stopnje napačno preučilo pogoje dejanskega stanja tega predpisa. Preizkus učinka pritiska na cene sam po sebi ni primeren kot dokaz obstoja zlorabe. Če bi (kot v obravnavanem primeru) pristojni regulativni organ določil zavezujoče cene posredniških storitev, bi lahko sam preizkus privedel do protikonkurenčnih rezultatov.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi kršilo svojo obveznost obrazložitve sodbe.

V izpodbijani sodbi je prav tako v več glavnih točkah v zvezi s preverjanjem metode, ki jo je Komisija uporabila za določitev učinka pritiska na cene, napačno uporabljeno pravo. Prvič, ker t. i. „As-Efficient-Competitor-Test“, za katerega je Sodišče prve stopnje menilo, da je splošno veljavno merilo za primerjavo, na katerega se mora opreti, vsekakor ni dovoljeno, če (kot v obravnavanem primeru) prevladujoče podjetje in njegovi konkurenti delujejo na podlagi različnih regulativnih in dejanskih tržnih pogojev. Drugič, ker je preizkus glede učinka pritiska na cene upošteval le cene priključkov, medtem ko niso bile upoštevane cene za nadaljnje telekomunikacijske storitve (zlasti komunikacije), ki temeljijo na enakih posredniških storitvah. Tudi pri ugotovitvah v sodbi v zvezi z učinki domnevnega učinka pritiska na cene je bilo večkrat napačno uporabljeno pravo in ni bila dokazana vzročna zveza med domnevnim učinkom pritiska na cene in ugotovitvami Sodišča prve stopnje glede strukture trga.

Dalje sodba ne izpolnjuje zahtev iz člena 253 ES v zvezi z obrazložitvijo odločb Komisije.

Nazadnje, Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi člen 15(2) Uredbe 17, s tem da ni ugotovilo napake Komisije pri izračunu globe, čeprav je Komisija zmotno izhajala iz resne kršitve, s tem da ni ustrezno upoštevalo posebnega uravnavanja cen pritožnice v sektorju in bi lahko naložilo kvečjemu simbolno globo. S tem Sodišče prve stopnje ni pravno ustrezno upoštevalo vseh upoštevnih dejavnikov in pravno zadostno preučilo trditev pritožnice v zvezi z odpravo ali znižanjem globe.

(1)  UL L 263, str. 9.