28.1.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/11

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predelavi in uporabi industrijskih in rudarskih odpadkov iz Evropske unije v gospodarske in okoljske namene (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 24/03

Poročevalec: g. FORNEA

Soporočevalec: g. KOTOWSKI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Predelava in uporaba industrijskih in rudarskih odpadkov iz Evropske unije v gospodarske in okoljske namene.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. septembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 475. plenarnem zasedanju 26. in 27. oktobra 2011 (seja z dne 26. oktobra) z 61 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Glavni razlog za predelavo industrijskih in rudarskih odpadkov je, da preprečimo njihovo odlaganje. Nujno in odgovorno se je treba posvetiti reševanju izzivov, kot so onesnaženost okolja, nevarnosti za zdravje in varstvo krajine. Danes si nobena država ne more privoščiti, da ne bi upoštevala potenciala recikliranja odpadkov, ki nastanejo po uporabi osnovnih surovin. Preprosto odlaganje teh odpadkov brez nadaljnje predelave, ker je ceneje, ne pride več v poštev, če upoštevamo tudi stroške za okolje, zdravje ljudi in družbo.

1.2   Predelava takih odpadkov v gospodarske namene lahko izboljša stanje okolja in krajine ter zaposlovanje in socialne razmere v skupnostih. Z odpravo nevarnosti, ki jo onesnaženost predstavlja za ljudi in okolje, bi se izboljšali življenjski pogoji v teh regijah, kar bi koristilo vsem. Zato bi bilo treba koristno uporabo teh odpadkov razumeti kot sestavni del strategije za trajnostni razvoj in kot izravnalni ukrep za lokalne skupnosti.

1.3   Civilna družba, socialni partnerji, strokovnjaki s področja rudarstva, metalurgije in energetike, akademski krogi, proizvajalci opreme ter združenja prevoznikov in trgovcev so izredno pomembni pri seznanjanju in ozaveščanju javnosti o okoljskih, gospodarskih in socialnih prednostih predelave ogromnih količin odpadkov, ki jih proizvajajo oziroma so jih proizvedle rudarska in metalurška industrija ter elektrarne na premog.

1.4   Lokalne oblasti lahko imajo pri tem ključno vlogo, saj lahko spodbudijo odprt civilni dialog na regionalni ravni in najdejo rešitve za varstvo okolja, predelavo odpadkov in postavitev temeljev za trajnostni industrijski razvoj. V ta namen je treba oblikovati mrežo javnih, zasebnih in javno-zasebnih partnerstev, da bo mogoče deliti odgovornost za prihodnje naložbe, infrastrukturo in varstvo okolja.

1.5   Evropska unija in države članice bi morale razviti inovativna orodja in politike za čim bolj učinkovito in trajnostno reševanje vprašanja industrijskih in rudarskih odpadkov, ki temelji na raziskavah, statistikah in znanstvenih dognanjih. V okviru ustreznega postopka posvetovanja z zainteresiranimi stranmi si je treba prizadevati tudi za boljše razumevanje obstoječih zakonskih, političnih, upravnih in družbenih ovir za predelavo teh odpadkov.

1.6   Zato EESO poudarja, da je treba oblikovati učinkovite politike na področju industrijskih in rudarskih odpadkov v okviru strategije Evropa 2020, ki s celovitim pristopom izrecno povezuje trajnostno industrijsko politiko z inovativnimi procesi, učinkovito rabo virov in boljšim dostopom do surovin.

1.7   Pri vsakem novem postopku obdelave rudarskih odpadkov je treba dati na razpolago informacije o fizikalno-kemijskih lastnostnih odpadkov, da bodo oblasti in podjetja, ki morda načrtujejo predelovalne dejavnosti ali okoljevarstvene programe, imeli na voljo dovolj podatkov.

1.8   V okviru trenutnih političnih pobud za zagotavljanje zanesljive oskrbe s surovinami je treba povečati finančno podporo EU in držav članic, namenjeno raziskavam in razvoju tehnologij za predelavo rudarskih in industrijskih odpadkov ter reciklažo dragocenih mineralnih surovin in kovin. Ena izmed prednostnih nalog bi moral biti razvoj tehnologij, ki omogočajo reciklažo nujno potrebnih surovin in materialov, ki lahko ogrožajo zdravje ljudi in okolje.

1.9   Organizirana civilna družba meni, da je prišel čas, da se v okviru strategije Evropa 2020 ocenijo rezultati, ki so bili doseženi z Direktivo 2006/21/ES, in je pripravljena prispevati pripombe in predloge za izboljšanje njenega izvajanja ter spodbujati pobude za koristno uporabo rudarskih odpadkov.

1.10   Predlog za izboljšanje recikliranja in zmanjšanje odpadkov, ki nastajajo v rudarstvu, kamnolomstvu in metalurgiji, je mogoče povzeti tako:

—	spremeniti je treba pravni status stranskega proizvoda kot soproizvoda z enakimi lastnostmi kot osnovni proizvod;

—	izrecno je treba dovoliti predelavo stranskih proizvodov s posebno obdelavo v obratu, v katerem se predelujejo osnovni proizvodi, ali v sistemih, namenjenih posebej temu, da soproizvodi dobijo lastnosti, potrebne za njihovo uporabo;

—	spodbujati je treba trženje soproizvodov in v ta namen olajšati njihov prevoz in uporabo;

—	predvideti je treba davčne olajšave za potrošnike, ki uporabljajo soproizvode.

1.11   Institucije, povezane z EU, bi morale zagotavljati več informacij o vplivu odpadkov iz termoelektrarn na okolje in zdravje ljudi ter o koristni uporabi proizvodov izgorevanja premoga. Spodbujati je treba raziskave in razvoj, da se izboljšajo možne uporabe teh proizvodov, nastajajoče tehnologije ter ravnanje s pepelom in njegovo odstranjevanje na splošno.

1.12   EU bi morala pripraviti in financirati projekte za koristno ponovno uporabo stranskih proizvodov izgorevanja premoga. Tako bi prispevala k trajnostnemu razvoju z recikliranjem teh odpadkov, preprečevanjem njihovega odlaganja na odlagališčih ter posledično zmanjšanjem potrebe po novih surovinah in ohranjanjem vodnih in energetskih virov.

1.13   Na evropski ravni je treba izvesti anketo in tako zbrati več informacij o elektrofiltrskem pepelu, ogorkih, žlindri, sadri za razžvepljevanje dimnih plinov (RDP), ostankih mokrega in suhega čiščenja dimnih plinov in pepelu pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti. Termoelektrarne na premog v EU je treba pozvati, da prostovoljno dajo na voljo podatke za to anketo. Treba je tudi sestaviti register obstoječih proizvodov in možnih uporab proizvodov izgorevanja premoga in ga redno posodabljati.

2.   Pregled

2.1   V okviru izvajanja šestega okoljskega akcijskega programa je bila leta 2005 sprejeta tematska strategija o preprečevanju nastajanja in recikliranju odpadkov. Sedaj je Komisija predložila novo sporočilo (COM(2011) 13), v katerem ocenjuje napredek pri uresničevanju ciljev strategije in predlaga nove ukrepe za boljše izvajanje strategije.

2.2   Vprašanje industrijskih in rudarskih odpadkov je za evropske državljane in organizirano civilno družbo velikega pomena. Industrijska prihodnost Evrope bo deloma odvisna od tega, kako bomo to vprašanje rešili. Trenutno za mnoge industrijske projekte obstaja nevarnost, da zastanejo na mrtvi točki zaradi nasprotovanja lokalnih skupnosti in organizacij civilne družbe, ki so zaskrbljene zaradi vpliva industrijskih in rudarskih dejavnosti na zdravje ljudi in okolje.

2.3   Na žalost je vzrok za zaskrbljenost civilne družbe pogosto pomanjkanje informacij in preglednosti, zato je potrebno popolno in pravilno izvajanje presoj vplivov na okolje, če želimo zagotoviti pravilno obveščanje in udeležbo civilne družbe.

2.4   Industrijski in rudarski odpadki so še vedno izziv za številne države članice, ki so imele ali še imajo industrijske obrate in rudnike. Ti odpadki lahko za lokalno skupnost predstavljajo nevarnost ali priložnost. Nevarni postanejo, če se preprosto odlagajo in ne obdelajo in če ni ukrepov za zmanjšanje tveganja za okolje, v določenih primerih pa lahko nudijo tudi priložnost, in sicer kadar odloženi odpadki omogočajo na primer razvoj dejavnosti za predelavo kovin ali drugih koristnih sekundarnih surovin.

2.5   V nekaterih primerih je lahko vsebnost kovin v rudarskih odpadkih enaka ali celo večja kot vsebnost kovin v rudi. Enako velja za metalurške odpadke: razvile so se predelovalne tehnologije ter s tem priložnost za ponovno oceno potenciala odpadkov starih industrijskih dejavnosti in okolju prijazno oblikovanje tega področja.

2.6   Pogosto se morajo lokalne oblasti ukvarjati z industrijskimi in rudarskimi odpadki, ker se odlagališča mulja ali odpadkov nahajajo na njihovem ozemlju. Zato je na tej ravni mogoče najti rešitve za preoblikovanje „izziva“ v priložnost s spodbujanjem zasebnih pobud ter javno-zasebnih in upravnih partnerstev, da ustanovijo industrijske parke, ki bodo omogočali celovito uporabo odpadkov po zaslugi kombinacije horizontalnega in vertikalnega pristopa v predelovalni industriji, gradbeništvu in infrastrukturi.

2.7   V mnenju se osredotočamo na tri vrste odpadkov, ki jih je v Evropi mogoče najti v velikih količinah (milijarde kubičnih metrov) in ki so za zakonodajalce v Evropski uniji in državah članicah posebej zanimive:

—   rudarski odpadki (kot so opredeljeni v Direktivi 2006/21/ES): nastajajo pri raziskovanju, pridobivanju in predelavi premoga ali neenergetskih mineralnih surovin – na stotine milijonov ton iz obstoječih ali nekdanjih rudarskih območij so se skladiščile brez obdelave ali se še vedno skladiščijo brez obdelave v različni oddaljenosti od lokalnih skupnosti. (1) Zaprta ali opuščena odlagališča rudarskih odpadkov lahko postanejo zelo nevarna za okolje in lokalne skupnosti;

—   metalurški odpadki, v glavnem žlindra, blato in prah: odpadki iz predelave neželeznih kovin lahko imajo na primer visoko vsebnost težkih kovin, ki lahko imajo negativen vpliv na okolje, če se ne obdelajo na ustrezen način;

—   odpadki iz termoelektrarn: žlindra in pepel iz elektrarn predstavljata velik delež odpadkov, zlasti v državah, v katerih termoelektrarne uporabljajo velike količine premoga slabe kakovosti.

2.8   V vseh teh primerih lahko imajo območja skladiščenja odpadkov, če se z njimi ne ravna ustrezno, zelo neprijetne posledice za okolico lokalnih skupnosti in izničijo uporabnost velikih površin, ki bi sicer tem skupnostim lahko prinesle gospodarske, socialne in okoljske koristi.

3.   Politični in pravni okvir za spodbujanje predelave industrijskih in rudarskih odpadkov

3.1   Strategija Evropa 2020, industrijska politika EU, (2) strategija EU za gospodarnost z viri, (3) strategija EU za surovine (4), tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov (5) in strategija EU za inovacije (6) spodbujajo naslednje:

—	trajnostno rast Evrope z gospodarstvom, ki je gospodarno z viri, okolju prijaznejše in bolj konkurenčno;

—	tehnologije in proizvodne metode, ki zmanjšujejo uporabo naravnih virov in povečujejo naložbe v obstoječe naravne dobrine EU;

—	neokrnjeno uporabo hierarhije ravnanja z odpadki, temelječe na preprečevanju nastajanja na prvem mestu, pripravi za ponovno uporabo in recikliranje na drugem, energetski predelavi na tretjem in odstranjevanju odpadkov na zadnjem mestu;

—	pregled zakonodaje, da bi podprli prehod storitvenega in proizvodnega sektorja na večjo gospodarnost z viri, vključno z učinkovitejšim recikliranjem ter spodbujanjem trženja in uporabe ključnih generičnih tehnologij;

—	naložbe v ekstraktivne dejavnosti z oblikovanjem politik načrtovanja rabe tal za mineralne surovine, ki obsegajo digitalno bazo geoloških podatkov in pregledno metodologijo za opredeljevanje mineralnih virov ter hkrati spodbujajo recikliranje in zmanjševanje količine odpadkov;

—	evropsko partnerstvo za inovacije, da se pospešijo raziskave, razvoj in uvajanje inovacij na trg.

3.2   Prva evropska direktiva o ravnanju z odpadki je začela veljati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1991 je bil z Direktivo 91/156/ES uveden Evropski klasifikacijski seznam odpadkov, čemur je sledila Direktiva 91/689/ES o nevarnih odpadkih. Leta 2008 je bila sprejeta Direktiva 2008/98/ES, ki je zelo pomembna za naše mnenje, saj v členu 4(1) uvaja natančnejšo opredelitev hierarhije ravnanja z odpadki: „(a) preprečevanje nastajanja; (b) priprava za ponovno uporabo; (c) recikliranje; (d) druga predelava, npr. energetska predelava; in (e) odstranjevanje“. (7)

3.3   Direktiva 2006/12/ES in Sklep št. 1600/2002/ES določata, da:

—	se stopnja nevarnosti odpadkov, ki se še vedno proizvajajo, zmanjša na čim nižjo raven tveganja;

—	se prednost nameni preprečevanju nastajanja odpadkov ter recikliranju;

—	se mora količina odpadkov za odlaganje zmanjšati, poleg tega jih je treba varno odstraniti;

—	se morajo odpadki, namenjeni za odstranitev, obdelovati kar se da blizu kraja proizvodnje odpadkov, v kolikor to ne vodi do zmanjšanja učinkovitosti v postopkih obdelave odpadkov.

3.4   Direktiva 2006/21/ES o ravnanju z odpadki iz rudarske dejavnosti (sprejeta 2006, veljavna od maja 2008, ocena izvajanja direktive predvidena za november 2012):

—	naj bi preprečila možne škodljive učinke rudarskih odpadkov iz obstoječih in novih rudnikov na zdravje ljudi in okolje,

—	obvezuje upravljavca, da naredi načrt ravnanja z odpadki, ki mora biti v skladu s hierarhijo odpadkov, tj. najprej poznavanje odpadkov, potem preprečevanje, nato ponovna uporaba, recikliranje in na koncu odstranjevanje,

—	države članice obvezuje, da do leta 2012 pripravijo popis zaprtih in opuščenih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki, ki povzročajo ali bi lahko povzročali škodo za okolje in zdravje ljudi. (8)

4.   Obdelava rudarskih odpadkov

4.1   Dosedanji zakonodajni predlogi so države članice pozivali, naj do maja 2012 pripravijo popis zaprtih in opuščenih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki, ki bi lahko imeli vpliv na zdravje ljudi ali na okolje, ter ta popis javno objavijo.

4.2   Leta 2004 je bila po pristopu prvih vzhodnoevropskih držav k EU v evropski študiji Pecomines (9) in poročilu v obliki študije primera o uporabi daljinskega zaznavanja (10) opravljena prva ocena nekaterih objektov. Vendar pa študija ni analizirala fizikalne ali kemijske stabilnosti objektov.

4.3   Trenutno še ni vseevropske baze podatkov o lokacijah in fizikalno-kemijskih lastnostih rudarskih in drugih industrijskih odpadkov. Nekatere države članice, na primer Španija, so že razvile nacionalne načrte za ravnanje z odpadki iz ekstraktivnih dejavnosti na podlagi statističnih podatkov o številu in prostornini registriranih obstoječih in opuščenih odlagališč, nasipov in usedalnih bazenov. (11)

4.4   Nekatere države članice so razvile in uporabljajo metode za ocenjevanje varnosti starih usedalnih bazenov in odlagališč odpadkov ter določile prednostne ukrepe za preprečevanje večjega onesnaženja (na primer slovaško ministrstvo za okolje). Vendar pa doslej ni bila izvedena nobena celovita presoja z vidika ocene trenutne ekonomske upravičenosti predelave rudarskih odpadkov. Ali je predelava ekonomsko učinkovita ali ne, je odvisno predvsem od tržne cene ciljnih mineralnih surovin. Države članice bi morale opraviti te ocene in tako opredeliti možnosti za dosego vsestranskih koristi.

4.5   Dostop to teh odlagališč odpadkov ali mulja bi morale urejati nacionalne politike na področju načrtovanja mineralnih surovin in rabe tal, za katere velja načelo subsidiarnosti in ki spadajo v pristojnost vsake posamezne države članice, vendar ob spoštovanju zakonodaje EU v zvezi z ocenami učinka, rudarskimi odpadki in okvirno direktivo o vodah.

4.6   EU v strategiji za surovine predlaga dolgoročno analizo potrebe po mineralnih surovinah, ki bi lahko bila podlaga za določanje gospodarskih prednostnih nalog pri predelavi starih objektov za ravnanje z muljem in odpadki.

4.7   Prestrukturiranje objektov za ravnanje z muljem ali odpadki z gospodarsko spodbudo ali brez nje lahko ustvari delovna mesta in izboljša okolje ter socialne in življenjske razmere v skupnostih, saj zlasti polepša pokrajino in prepreči nevarnost onesnaženja.

4.8   Ravnanje z zaprtimi in opuščenimi objekti za ravnanje z rudarskimi odpadki mora temeljiti na nekaterih načelih:

—

ravnanju z zaprtimi in opuščenimi objekti za ravnanje z rudarskimi odpadki, ki predstavljajo tveganje za varnost in zdravje ali ki lahko onesnažujejo okolje ali imajo gospodarsko vrednost v trenutnih gospodarskih razmerah, je treba dajati prednost pri hitrem in skrbnem izdajanju dovoljenj, rešiti pa je treba tudi vprašanje odgovornosti prejšnjih upravljavcev, da se spodbudijo naložbe; (12)

—	za ravnanje z zaprtimi in opuščenimi objekti za ravnanje z rudarskimi odpadki, ki predstavljajo tveganje za varnost in zdravje ali ki lahko onesnažujejo okolje in nimajo gospodarske vrednosti, so morebiti potrebna javna sredstva; (13)

—	omogočiti je treba predelavo zaprtih in opuščenih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki, ki ne predstavlja tveganja za varnost in zdravje in ki ne onesnažuje okolja, vendar ima gospodarsko vrednost, rešiti pa je treba tudi vprašanje odgovornosti prejšnjih upravljavcev, da se spodbudijo naložbe.

4.9   Tehnologija za obnovo in sanacijo starih preobremenjenih odlagališč odpadkov je deloma na voljo, vendar so potrebne nove raziskave. Evropsko partnerstvo za inovacije na področju surovin bi lahko bilo gonilo za spodbujanje tovrstnih raziskav in morda financiralo pilotni projekt. To strokovno znanje bi se lahko uvrstilo v svetovni vrh, uporabljalo pa bi se v Evropi in po vsem svetu (kot na primer tehnologije, ki so se po nemški združitvi uporabljale v vzhodni Nemčiji). Raziskave novih tehnologij in metod bi lahko bilo področje, na katerem se evropska industrija odlikuje.

4.10   V dokumentu o najboljših razpoložljivih tehnologijah (BAT) za ravnanje z odpadki iz rudarske industrije je le na kratko omenjena uporaba teh tehnologij za ločevanje odpadkov, in sicer z namenom da se v prihodnje omogoči boljša predelava mulja in drugih odpadkov.

4.11   Evropski strukturni skladi imajo ključno vlogo in že zagotavljajo znatne naložbe v raziskave in inovacije. Za sedanje obdobje financiranja (2007–2013) je predvidenih okoli 86 milijard EUR. Precej teh sredstev je še neporabljenih, uporabiti pa jih je treba na učinkovitejši način za inovacije in uresničitev ciljev strategije Evropa 2020.

4.12   Strukturni skladi EU so se v preteklosti občasno že uporabljali v primerih, kjer je bilo mogoče razvoj nove regionalne infrastrukture povezati s čiščenjem in sanacijo starih industrijskih in rudarskih območij. Najuspešnejše pobude kombinirajo sanacijo starih odlagališč mulja ali odpadkov z novim rudnikom, kar v večini primerov izboljša gospodarsko učinkovitost po zaslugi ekonomije obsega.

4.13   Doslej je bilo porabljenih le malo finančnih sredstev EU za predelavo rudarskih odpadkov v EU in njihovo uporabo v gospodarske ali okoljske namene. Vendar Evropska komisija finančno podpira nekatere evropske pobude in projekte, kot so evropska tehnološka platforma za trajnostne mineralne surovine, evropski projekt ProMine in pobuda EuroGeoSource, in pričakuje se, da bodo ti projekti prispevali k razvoju inovativnih tehnologij, znanja o mineralnih surovinah in baze podatkov o rudarskih odpadkih.

5.   Metalurški odpadki. Koncept industrijskih odpadkov. Izzivi za okolje. Gospodarske in socialne priložnosti.

5.1   Koncept industrijskega onesnaževanja se skozi čas ni bistveno spremenil, saj še vedno velja filozofija „kar ni proizvod, je odpadek“. Toda zaradi najnovejše okoljske politike („ničelna stopnja odpadkov“) in gospodarskih težav, povezanih s pomanjkanjem surovin, se je pojavila ugotovitev, da bo morebiti treba korenito spremeniti koncept „proizvoda“ posameznih industrijskih dejavnosti.

5.2   Dandanes si kompleksne industrijske dejavnosti prizadevajo za proizvodnjo več „soproizvodov“ namesto enega samega proizvoda. (14) Plavžna žlindra se danes na primer uporablja v proizvodnji cementa kot pomembna sestavina številnih mešanic za cement. (15)

5.3   V skladu z veljavno evropsko zakonodajo sme imeti proces poleg proizvodov le stranske proizvode in ne soproizvodov. To pomeni, da stranski produkt, če ni predelan v glavnem proizvodnem ciklu, velja za izvržek, ki se sme ponovno uporabiti in za katerega velja vsa zakonodaja o odpadkih.

5.4   V resnici ne gre za problem definicije pojma (stranski proizvod in soproizvod lahko veljata za enakovredna pojma). Problem je povezan z omejitvami, ki jih zakonodaja danes zahteva za stranske proizvode. V skladu s členom 5 Direktive 2008/98/ES mora stranski proizvod izpolnjevati štiri pogoje: „(a) zagotovljena je nadaljnja uporaba snovi ali predmeta, (b) snov ali predmet se lahko neposredno uporabi , razen običajnih industrijskih postopkov, (c) , in (d) nadaljnja uporaba je zakonita, tj. snov ali predmet izpolnjuje vse s proizvodom, okoljem in varstvom zdravja povezane zahteve za določeno uporabo, in ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje ali zdravje ljudi“.

5.5   Odpadki metalurške industrije, odloženi na odlagališčih, lahko vsebujejo vrsto škodljivih snovi, kot so težke kovine, tudi v obliki spojin, ki so neuporabne pri izdelavi „proizvoda“. Poleg tega je treba te snovi, (16) če so odložene na odlagališču, predhodno predelati v skladu z Direktivo 2006/12/ES.

5.6   Dojemanje sekundarnega proizvoda kot soproizvoda omogoča obdelavo in/ali predelavo v samem glavnem obratu (kot doslej) ali v posebej temu namenjenih sistemih za preoblikovanje soproizvoda v nov proizvod, ki bo dan na trg brez omejitev, razen zahteve, da se deklarira kot soproizvod. To je trenutno mogoče le v podjetjih in obratih, ki so pooblaščeni za predelavo odpadkov na podlagi Direktive 2006/12/ES.

5.7   Glavna korist za okolje je zmanjšanje uničevanja prsti in krajine. Po ocenah je na primer za en milijon ton jeklene žlindre (žlindro iz ogljikovega jekla je mogoče inertizirati) na odlagališču potrebna prostornina okoli 900 000 m3, prihraniti bi torej bilo mogoče enako prostornino inertnih rudarskih odpadkov za agregate. (17) Druga korist, poleg inertizacije za ponovno uporabo, je zmanjšanje emisij (prah in izluževanje kovin), ki se sproščajo v okolje.

5.8   S socialnega in gospodarskega vidika so dejavnosti, povezane z obdelavo in recikliranjem odpadkov metalurške industrije, inovativne dejavnosti, pri katerih so razen lastne delovne sile potrebne raziskave in razvoj za zmanjšanje vpliva na okolje in znižanje stroškov. Na tem področju je bila v Združenem kraljestvu leta 2010 opravljena zanimiva študija, v kateri so bile opredeljene spretnosti in znanja, ki jih delodajalci potrebujejo za zbiranje in obdelavo komunalnih in industrijskih odpadkov ter ravnanje z njimi. (18)

6.   Odpadki iz termoelektrarn. Koristna uporaba proizvodov izgorevanja premoga

6.1   Premog je pomemben vir, ki ga narava ponuja v velikih količinah. Leta 2008 je celotna svetovna proizvodnja črnega premoga znašala 579 milijonov ton, rjavega premoga pa 965 milijonov ton. (19) Premog pokriva 27 % svetovnih potreb po primarni energiji, iz njega pa se proizvede 41 % svetovne električne energije. Premog bo za proizvodnjo električne energije po vsem svetu najverjetneje pomemben tudi v prihodnje, saj naj bi se iz njega leta 2030 proizvedlo 44 % svetovne električne energije. Ob sedanji stopnji proizvodnje je dokazanih rezerv premoga še za 119 let. (20)

6.2   Po sežigu premoga za proizvodnjo električne energije in toplote ostanejo ogromne količine odpadkov, ki so zelo zaskrbljujoče in izziv za skupnosti v EU in povsod po svetu, kjer se proizvajajo in odlagajo tovrstni odpadki. Podjetja in raziskovalne ustanove v državah, kot so ZDA, Nemčija in Združeno kraljestvo, od leta 1945 odkrivajo koristne načine uporabe teh odpadkov, ki so opredeljeni kot proizvodi izgorevanja premoga. Glavni proizvodi pri izgorevanju premoga so: elektrofiltrski pepel, ogorki, žlindra, pepel pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti, absorpcijski proizvod, sušen z razprševanjem (SDAP), in sadra za razžvepljevanje dimnih plinov (RDP).

6.3   V ZDA je bilo leta 1968 ustanovljeno združenje za premogov pepel (American Coal Ash Association – ACAA) kot panožna organizacija, katere cilj je ponovna uporaba odpadkov iz elektrarn na premog. Naloga tega združenja je prispevati k napredku upravljanja in uporabe proizvodov izgorevanja premoga na načine, ki so okoljsko odgovorni, tehnično ustrezni, gospodarsko konkurenčni in ki podpirajo svetovno skupnost. (21)

6.4   Po izračunih ACAA je količina proizvodov izgorevanja premoga v ZDA narasla s 25 milijonov ton leta 1966 na 135 milijonov ton leta 2008, koristna uporaba teh proizvodov pa je v istem obdobju s 5 milijonov ton narasla na 55 milijonov ton.

6.5   Evropska zveza za proizvode izgorevanja premoga (European Coal Combustion Products Association – ECOBA) (22) je leta 2007 ocenila, da skupna količina proizvodov izgorevanja premoga znaša več kot 100 milijonov ton letno v EU-27 in 61 milijonov ton v EU-15; od tega je 68,3 % elektrofiltrskega pepela, 17,7 % sadre za razžvepljevanje dimnih plinov, 9,4 % ogorkov, 2,4 % žlindre, 1,5 % pepela pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti in 0,7 % absorpcijskega proizvoda, sušenega z razprševanjem.

6.6   Po vsem svetu in tudi v Evropi potencialni uporabniki proizvodov izgorevanja premoga niso ustrezno obveščeni o lastnostih in prednostih uporabe teh novih materialov in proizvodov. Ameriška industrija je bila doslej največja proizvajalka in uporabnica proizvodov izgorevanja premoga, sledijo pa ji evropske države, kot sta Nemčija in Združeno kraljestvo. To se zdaj spreminja, saj bodo vodilne v proizvodnji in porabi proizvodov izgorevanja premoga postale države, kot sta Kitajska in Indija. (23)

6.7   Okoljske koristi zaradi koristne uporabe odpadkov iz elektrarn na premog:

—	bolj kakovostno okolje v bližini elektrarn na premog,

—	varčevanje z naravnimi viri,

—	zmanjšanje povpraševanja po energiji in emisij toplogrednih plinov,

—	varčevanje s prostorom na odlagališčih.

6.8   Obstoječe vrste uporabe proizvodov izgorevanja premoga:

—	proizvodnja cementa in betona (elektrofiltrski pepel je vezivo v betonu), (24)

—	strjevanje in stabilizacija nevarnih odpadkov,

—	uporaba ogorkov v asfaltnih mešanicah za gradnjo cest,

—	uporaba sadre za razžvepljevanje dimnih plinov v kmetijstvu,

—

pridobivanje cenosfer ali kovin: cenosfere se lahko uporabljajo za lahek beton, konstrukcijski material, ustvarjanje ultralahkih kompozitnih materialov (uporaba v avtomobilski in letalski industriji, proizvodnji gum, barv in premazov, talnih oblog, kablov, cevi in gospodinjskih aparatov ter v gradbeništvu),

—	zaščita tal in oživitev opuščenih rudnikov,

—	ogorki se uporabljajo v proizvodnji opeke in vidne opeke (opeke iz elektrofiltrskega pepela ni treba žgati, vsebuje pa lahko visok delež recikliranih materialov),

—	pridobivanje germanija iz premogovega elektrofiltrskega pepela,

—	razvijanje novih barv in drugih vrst uporabe na prostem (barve iz proizvodov izgorevanja premoga so odporne na vodo, kisline in organska topila),

—	nadomestki za les,

—	uporaba elektrofiltrskega pepela pri odstranjevanju težkih kovin, npr. kadmija ali niklja, iz odpadnih vod,

—	raziskave za predelavo strupenega elektrofiltrskega pepela v kovinsko peno za avtomobilsko industrijo.

6.9   V Evropi se velike količine elektrofiltrskega pepela znajdejo na odlagališčih ali namenijo za vrste uporabe z nizko vrednostjo (razen v nekaterih redkih izjemah, npr. na Nizozemskem in v Nemčiji). Krivec za to je kakovost pepela v EU, ki ni vedno primerna za uporabo z visoko vrednostjo, pa tudi pomanjkanje informacij in spodbujanja koristne uporabe proizvodov izgorevanja premoga na različnih področjih. V prihodnosti naj bi se kakovost elektrofiltrskega pepela izboljšala zaradi okoljskih zahtev, ki ji morajo izpolnjevati elektrarne na premog, ter prizadevanj industrije za učinkovito in okolju prijazno sežiganje premoga.

6.10   Potrebnih je več študij in raziskav, da bo mogoče razumeti dejavnike, ki vplivajo na uporabo proizvodov izgorevanja premoga. Cilj mora biti pametna uporaba teh proizvodov, za kar so poleg sistema za razvrščanje elektrofiltrskega pepela, ki temelji na uspešnosti, ter programov raziskav in razvoja potrebne inovativne gospodarske, upravne in logistične rešitve, da bo mogoče izboljšati proces predelave proizvodov izgorevanja premoga v nove inovativne materiale ter povečati znanje o sestavi, morfologiji in strukturi cenosfer elektrofiltrskega pepela.

6.11   Pravna opredelitev proizvodov izgorevanja premoga kot odpadkov povzroča ovire, ki odvračajo od koristne uporabe odpadkov iz elektrarn na premog. Obstoječa razvrstitev je usklajen seznam odpadkov, ki ga je mogoče spremeniti na podlagi novega znanja in rezultatov raziskav. Tako bi lahko za proizvode izgorevanja premoga, za katere ne velja zakonodaja o odpadkih, veljala uredba REACH.

---

(1)  Tako je na primer v Romuniji po podatkih ministrstva za gospodarstvo, trgovino in poslovno okolje 77 odlagališč mulja s prostornino 340 milijonov m3, ki pokrivajo 1 700 ha površine, ter 675 odlagališč rudarskih odpadkov s prostornino 3,1 milijard m3, ki pokrivajo 9 300 ha površine.

(2)  COM(2010) 614 konč.

(3)  COM(2011) 21 konč.

(4)  COM(2011) 25 konč.

(5)  Zadnje poročilo: COM(2011) 13 konč.

(6)  COM(2010) 546 konč.

(7)  Ni pa nobene določbe glede potrebe po zmanjševanju škodljivosti odpadkov, ko so že prevzeti ali odloženi na odlagališču.

(8)  Pred kratkim je bil objavljen dokument s smernicami za pripravo takih popisov, ki naj bi državam članicam pomagal pri izpolnjevanju te naloge.

(9)  G. Jordan in M. D'Alessandro: Mining, Mining Waste and Related Environmental Issues: Problems and Solutions in Central and Eastern European Candidate Countries (Rudarstvo, rudarski odpadki in s tem povezana okoljska vprašanja: problemi in rešitve v državah kandidatkah iz Srednje in Vzhodne Evrope), PECOMINES, JRC 2004 (EUR 20 868 EN).

(10)  A.M. Vijdea, S. Sommer, W. Mehl: Use of Remote Sensing for Mapping and Evaluation of Mining Waste Anomalies at National to Multi-Country Scale (Uporaba daljinskega zaznavanja za kartiranje in ocenjevanje anomalij, povezanih z rudarskimi odpadki, na nacionalni in mednarodni ravni), PECOMINES, JRC 2004 (EUR 21 885 EN).

(11)  Plan Nacional de Residuos de Industrias Extractivas 2007-2015 (Nacionalni načrt za odpadke iz ekstraktivnih dejavnosti 2007–2015) je razkril, da je v Španiji 988 registriranih usedalnih bazenov in nasipov z rudarskimi odpadki s skupno prostornino 325 878 800 m3, skupna prostornina mulja, ki je nastal v letih od 1983 do 1989, pa je znašala 1 375 673 315 m3. 47,2 % vsega mulja je bilo divje odloženega.

(12)  Zanimiv model, kako rešiti vprašanje odgovornosti, je pobuda Dobri samaritan (Good Samaritan Initiative) ameriške agencije za varstvo okolja.

(13)  To velja samo za opuščene objekte, pri katerih ni mogoče opredeliti odgovornega upravljavca.

(14)  Ta koncept pravzaprav ni nič novega. Koncept, ki se uvaja v industrijski sektor, je znan v kmetijstvu, kjer se organski odpadki uporabljajo kot gnojilo ali gorivo.

(15)  Evropski standard za cement EN 197-1 v seznamu sestavin navaja kar devet vrst cementa. Masni delež „plavžne žlindre“ v njem pa lahko znaša od 6 do 95 %.

(16)  Na primer prahi iz električnih obločnih peči (v proizvodnji ogljikovega jekla jih po ocenah za EU-27 nastane 1,2 milijona ton) vsebujejo železo (10–40 %), pa tudi cink (21–40 %), svinec (do 10 %) in kadmij + baker (do 0,7 %). Žlindra (po ocenah za EU-27 je pri proizvodnji ogljikovega jekla v električnih obločnih pečeh in martinovkah nastane 27 milijonov ton) lahko vsebuje drobce jekla (do 10 %) pa tudi železove (10–30 %), manganove (3–9 %) in kromove (1–5 %) okside.

(17)  Po ocenah je prostornina 27 milijonov ton odpadkov, ki se vsako leto proizvedejo v EU-27, enaka 20 metrov visokemu kupu, ki ima dvakratni obseg Milana.

(18)  http://www.viridor.co.uk/news/recycling-waste-industry-labour-market-investigation-published/.

(19)  Poročilo IEA za leto 2008.

(20)  World Coal Association.

(21)  Združenje ACAA je na svoji spletni strani tudi zapisalo, da opravlja raziskave, pripravlja poročila, študije in tehnične dokumente ter nudi strokovno znanje na področju recikliranja premogovega pepela, žlindre in materialov za razžvepljevanje dimnih plinov. Na Japonskem imajo podobno organizacijo – center za uporabo premogovega pepela.

(22)  Zveza ECOBA je bila ustanovljena leta 1990 in danes predstavlja 86 % proizvodnje proizvodov izgorevanja premoga v EU-27.

(23)  Pričakuje se, da bo povpraševanje po energiji v Indiji leta 2020 znašalo okoli 260 000 MW, 70 % te energije pa bo pridobljene iz premoga. Elektrarne na premog bodo proizvedle 273 milijonov ton proizvodov izgorevanja premoga.

(24)  Po podatkih ACAA je več kot polovica betona, proizvedenega v ZDA, pomešana z elektrofiltrskim pepelom.

---