Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52009AE1931

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2009) 175 konč.)

UL C 255, 22.9.2010, p. 48–53 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

22.9.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/48


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

(COM(2009) 175 konč.)

(2010/C 255/08)

Poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER

Evropska komisija je 21. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

COM(2009) 175 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 17. novembra 2009. Poročevalec je bil g. HERNÁNDEZ BATALLER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 174 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je tako kot Komisija mnenja, da bi bilo treba odpraviti postopek eksekvature ter tako zagotoviti prosti pretok sodnih odločb na notranjem trgu in njihovo izvrševanje pri posameznikih in podjetjih.

1.2   Po mnenju Odbora bi bilo treba področje uporabe Uredbe 44/2001 razširiti na upravne odločbe, zato Komisijo poziva, naj izvede študije, morebiti potrebne za odpravo sedanjih ovir pri tem procesu.

1.3   Prav tako EESO meni, da je pomembno sprejetje ukrepov, ki omogočajo nadnacionalno uporabo arbitraže, ter zagovarja uvedbo nadnacionalnega in enotnega kolizijskega pravila v zvezi z veljavnostjo arbitražnih sporazumov, ki bi se sklicevalo na pravo države članice, v kateri poteka arbitražni postopek. Ob tem bi bilo treba zagotoviti, da se Newyorška konvencija še naprej izvaja na enak način ali da je vsaj osnovna izhodiščna točka za nadaljnje ukrepanje.

1.4   Enotni nadnacionalni pristop, ki določa jasna in natančna pravila o mednarodni pristojnosti, bo okrepil javno pravno varstvo in zagotovil usklajeno izvajanje zavezujoče zakonodaje Skupnosti. V ta namen bi bilo treba vključiti pravila za tožence s stalnim prebivališčem v tretjih državah, določiti pravila na področju subsidiarne pristojnosti ter sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečili izbiranje najugodnejšega sodišča (t. i. forum shopping) in spodbudili uporabo standardnih klavzul o izbiri sodišča.

1.5   Sprejeti bi bilo treba tudi pravila za izboljšanje pravne varnosti in znižanje visokih stroškov, ki jih povzroči morebitno podvajanje postopkov na področju intelektualne lastnine pred nacionalnimi sodišči.

1.6   Za sodne postopke za razjasnitev zavezujočih in pravic do pravnega varstva, na primer pravic po pogodbah o delu ali odnosih s potrošniki, bodo potrebne spremembe Uredbe 44/2001, ki bodo omogočile hkratno obravnavo več zadev in posledično vlaganje skupinskih tožb.

2.   Uvod

2.1   Eden od ciljev Pogodbe o Evropski uniji je „ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice“, člen 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pa določa, da ukrepi na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, kolikor so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, vključujejo priznavanje in izvrševanje „odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, vključno z odločbami v zunajsodnih zadevah“.

2.2   Oktobra 1999 je Evropski svet v Tampereju načelo vzajemnega priznavanja (1) sodnih odločb določil kot dejanski temelj pravosodnega sodelovanja v Evropski uniji tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah.

2.3   Ob uveljavitvi pogodbe iz Nice februarja 2003 sta postopek odločanja iz člena 67 na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, z izjemo družinskega prava, zamenjala glasovanje s kvalificirano večino in postopek soodločanja.

Bruseljska konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 predstavlja izjemno dragocen prispevek k pravnemu redu Skupnosti.

2.4.1   Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti o zadevah iz konvencije in uveljavitev Amsterdamske pogodbe sta omogočili sprejetje Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (2). EESO je pripravil mnenje (3) o predlogu te uredbe in v njem pozdravil zamisel o instrumentu Skupnosti, ki bi nadomestil konvencijo.

2.4.2   Uredba (ES) št. 44/2001 določa enotna pravila za reševanje sporov o pristojnosti ter olajševanje prostega pretoka sodnih odločb, sodnih poravnav in javnih listin, izvršljivih v Evropski uniji. Izkazalo se je, da je ta uredba ključnega pomena v čezmejnih civilnih in gospodarskih postopkih.

2.4.3   Danska se na začetku ni vključila v pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah. Uredba je na Danskem začela veljati 1. julija 2007, in sicer v skladu z določbami Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4).

2.4.4   Lizbonska pogodba bo ukrepanje na evropski ravni na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah olajšala z razširitvijo uporabe metode Skupnosti (5), saj se bodo predlogi Komisije sprejemali s kvalificirano večino, ter s krepitvijo aktivne vloge Evropskega parlamenta, demokratičnega nadzora nacionalnih parlamentov in vloge Sodišča Evropskih skupnosti pri nadzoru zakonitosti.

3.   Zelena knjiga Komisije

3.1   Člen 73 Uredbe 44/2001 določa, da mora Komisija najpozneje v roku petih let od datuma začetka veljavnosti Uredbe predložiti poročilo o njeni uporabi ter morebitne predloge sprememb.

3.2   V zeleni knjigi so predlogi o vidikih, ki se Komisiji zdijo najpomembnejši glede na izkušnje z izvajanjem Uredbe št. 44/2001 in glede na ustrezno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti.

3.3   Vprašanja, o katerih želi zelena knjiga spodbuditi javno razpravo, so odprava postopka eksekvature  (6), izvajanje uredbe v mednarodnem pravnem redu, izbira sodišča, industrijska lastnina, litispendenca [vzporedni postopki] in sorodne pravde, začasni ukrepi, razmerje med Uredbo in arbitražo ter področje uporabe Uredbe in pristojnost.

3.4   Komisija v zeleni knjigi obravnava tudi priznavanje in izvrševanje, še posebej prosti pretok javnih listin, k čemur poziva resolucija Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008, ter možnost uporabe skupnega standardnega obrazca za izvrševanje.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Izkazalo se je, da je Uredba (ES) št. 44/2001 ključnega pomena v postopkovni in gospodarski praksi. Tako kot Svet in Komisija tudi EESO meni, da so ukrepi na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah nujni za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga.

4.2   Razprava, ki jo je predlagala Komisija, je glede na izkušnje pri izvajanju Uredbe v zadnjih letih primerna. Namen je okrepiti temeljno pravico do pridobitve učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki je opredeljena v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije in členu 65 pogodbe ES, in je hkrati splošno pravno načelo, priznano v sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti.

Odprava postopka eksekvature pri vseh sodnih odločbah sodišč držav članic v civilnih in gospodarskih zadevah je v celoti skladna s cilji zagotavljanja njihove učinkovitosti in zaščite pravne varnosti na notranjem trgu ter temeljne pravice do poštenega sojenja (7) in učinkovitega pravnega sredstva, ki ju priznavata člen 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah in člen 47(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (8).

4.3.1   Ta pristop je tako v skladu s klavzulo o subsidiarnosti, ki je posredno zajeta v prvem odstavku člena 65(1) Pogodbe ES, ki določa, da je ukrepe na področju civilnega pravosodnega sodelovanja s čezmejnimi posledicami mogoče sprejeti le, če so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

4.3.2   Po drugi strani in kar zadeva zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da je sodna odločba izvršljiva na nadnacionalni ravni, se jamstva, navedena v uredbi Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 (Bruselj II-a), lahko izkažejo kot ustrezna (člena 41 in 42 te uredbe določata neposredno izvršljivost sodnih odločb na področju pravic do dostopa in vračanja mladoletnih), pod pogojem, da sta v obeh primerih zagotovljeni dve jamstvi: da so sodne odločbe izvršljive v državi članici izvora in da so bile v državi članici izvora ustrezno overjene (9).

4.3.3   Torej bi bila edina ovira lahko druga izvršljiva sodna odločba, ki bi jo pozneje sprejelo drugo sodišče, a to bi bilo na področju, zajetem v predlogu Komisije za spremembo Uredbe (ES) št. 44/2001, izjema.

4.3.4   Po drugi strani in kar zadeva varstvo pravic toženca, razlaga, skladna z načelom vzajemnega priznavanja, sodišču, pred katerim je bil zahtevek vložen, omogoča uporabo enakih pravil, kot po nacionalni zakonodaji veljajo za primere obveščanja tujih državljanov ali državljanov nerezidentov o začetku postopka.

4.3.5   Če take določbe ne obstajajo ali če je obstoječa zakonodaja očitno neustrezna za zaščito pravice do poštenega sojenja (na primer jezikovne omejitve, zanesljivost vročanja in sprejemanja zahtevkov itd.), bi bilo koristno določiti subsidiarna pravila o jamstvih v nadnacionalnem pravu.

4.3.6   Vendar pa bi bil EESO naklonjen nadnacionalnemu postopku preizkusa, ki je na splošno bolje usklajen v civilnih in gospodarskih postopkih, pod pogojem, da ima toženec a posteriori na voljo varovalo v obliki pravnega sredstva (posebni preizkus).

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (10) poglavje II Uredbe (ES) št. 44/2001 zagotavlja poenotenje pravil o pristojnosti ne samo za spore znotraj Skupnosti, temveč tudi za spore z elementom zunaj Skupnosti, vključno s primeri, ko toženec nima stalnega prebivališča v državi članici EU.

4.4.1   Zato bi v nasprotju s trenutnim stanjem, opredeljenim v členu 4 Uredbe (ES) št. 44/2001, ko se odločanje v zadevi odstopi nacionalnim sodiščem, moralo biti mogoče določiti posebna pravila o pristojnosti, ki bi za take zadeve zagotovila nadnacionalni okvir, čeprav bi bile pri teh pravilih možne izjeme, opredeljene v členih 22 in 23 te uredbe.

Glede uvedbe „pravil o subsidiarni pristojnosti“ se tri trenutno obravnavana pravila zdijo ustrezna:

pristojnost na podlagi opravljanja dejavnosti, če se spor nanaša na te dejavnosti (podobna klavzula že obstaja v členu 3 Uredbe (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, ki določa pristojnost države, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov);

pristojnost na podlagi kraja lege premoženja, ki je predmet zahtevka za odplačilo dolga; in

pristojnost na podlagi koncepta forum necessitatis  (11), čeprav bi morala ta možnost biti strogo v skladu s pogoji, pod katerimi mednarodno pravo priznava načelo objektivne teritorialnosti  (12) in ki poudarjajo obveznost, da se dokaže primernost predložitve zadeve danemu sodišču.

4.5.1   Izjemna narava uporabe pravil forum necessitatis se med drugimi določbami odraža tudi v členu 7 Uredbe (ES) št. 4/2009 (13), ki sodišču države članice omogoča reševanje spora, če nima nobena druga država članica pristojnosti v okviru pomena uredbe in postopka ni mogoče sprožiti v tretji državi, s katero je spor tesno povezan.

4.5.2   Zaradi tveganja vzporednih postopkov kot posledice uvedbe enotnih pravil za zahtevke zoper tožence iz tretjih držav pa bi bilo treba v primeru razširitve tovrstnih postopkov naddržavna enotna pravila omejiti na naslednje postopkovne primere:

kadar sta stranki sklenili izključni sporazum o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav;

kadar so za spor zaradi drugih razlogov pristojna izključno sodišča tretje države ali

kadar se je v tretji državi že začel vzporedni postopek.

Kar zadeva priznavanje in izvrševanje sodnih odločb sodišč tretjih držav z izključno pristojnostjo v sporu, je treba določiti enotni nadnacionalni postopek in se tako izogniti škodi in zamudam, ki jih povzročajo sedanje razlike v nacionalnih pravnih sistemih. To pomeni uvedbo skupnih pogojev za sprejemanje odločitev sodišč tretjih držav, ki se Odboru zdijo pomembni.

4.6.1   Evropska unija je zato na podlagi mnenja Sodišča Evropskih skupnosti 1/2003 dobila izključno pristojnost za podpis ustreznih mednarodnih konvencij tako na dvostranski kot tudi na enostranski ravni, zato se uvedba enotnega nadnacionalnega postopka zdi primerna.

4.7   Litispendenca

4.7.1   Kot je splošno znano, pravilo o litispendenci določa, da mora v primeru dveh zahtevkov z istim tožbenim temeljem, ko dve različni sodišči obravnavata identična dejstva, sodišče, pred katerim je bil zahtevek vložen pozneje, avtomatično ustaviti postopek v korist drugega sodišča.

4.7.2   Glede določanja nadnacionalnih pravil za zagotavljanje učinkovitosti sporazumov o izbiri sodišča, ki jih podpišejo zadevne stranke v primeru vzporednih postopkov, se zdi, da argumenti učinkovitosti, hitrosti in pravne varnosti govorijo v prid spremembi pravila o litispendenci v Uredbi, vendar pa morajo biti vključena jamstva glede obveznosti obeh zadevnih sodišč, da neposredno medsebojno komunicirata in sodelujeta.

4.7.3   Koristna bi bila uvedba mehanizma za sodelovanje in komunikacijo med vključenimi sodišči, ki bi sodišče, ki je ustavilo postopek, zavezoval k ponovnemu odprtju primera, če bi tudi sodišče, pred katerim je bil najprej sprožen postopek, ustavilo postopek; tako bi se bilo mogoče izogniti negativnim sporom o pristojnosti, kot v Uredbi 2201/2003 (14).

4.7.4   V zvezi s tem bi „litispendenca z jamstvi“ omogočila določitev roka, v katerem bi moralo sodišče, ki je pristojno, ker je prvo obravnavalo zahtevek – uporaba pravila časovne prioritete – dokončno odločiti o svoji pristojnosti in bi moralo, če bi sprejelo pristojnost, drugo sodišče redno obveščati o napredku zadeve ter spoštovati druge zavezujoče roke.

Uvedba „pravila ravnanja z ustrezno skrbnostjo“, ki bi sodišče v primeru vzporedne pristojnosti v isti zadevi, v kateri je razglasilo svojo izključno pristojnost, zavezovalo k obveščanju dveh ali več sodišč o razvoju dogodkov, bi nedvomno okrepila pravno varnost.

4.8.1   EESO meni, da bi vključitev nadnacionalne standardne klavzule o izbiri sodišča v Uredbo 44/2001 posameznikom in podjetjem olajšala dostop do učinkovitega pravnega sredstva, saj bi se izognili negotovosti glede veljavnosti sporazuma o izbiri sodišča in posledično preprečili izbiranje najugodnejšega sodišča (t. i. forum shopping) z vsem možnimi sredstvi.

4.9   Ukrepi zavarovanja

4.9.1   Glede ukrepov zavarovanja bi bil koristen tudi pregled določenih vidikov členov 31 in 47 omenjene Uredbe 44/2001. To še posebej velja za primere, ko se od sodnih organov dane države članice zahteva izvrševanje takih ukrepov, za presojo vsebine zadeve pa je pristojno sodišče druge države članice.

4.9.2   Glede na to, da je na splošno v večini držav članic v sodni zadevi treba sprejeti ukrepe zavarovanja za zaščito postopkovnega položaja osebe, ki jih zahteva, če sta le izpolnjeni dve zahtevi – „fumus boni iuris“ in „periculum in mora“– (15), bi bilo treba, z namenom preprečiti zlorabo zakona, za to možnost določiti nekatere omejitve.

4.9.3   Prvič, obveznost sodišča, ki obravnava zadevo, da pristojno sodišče obvešča o vsebini spora in da, ko te informacije oceni, odloči, ali je obravnava zadeve primerna, pri čemer je glavno merilo pravilno dokončanje postopka.

4.9.4   Drugič, obveznost osebe, ki zahteva ukrepe zavarovanja ali začasne ukrepe, da vplača bančno garancijo, ki jo v razumni višini določi pristojno sodišče glede na razsežnost zadeve in želeni odvračilni učinek, da se prepreči zloraba zakona.

4.9.5   V zadevah, v katerih tožnik želi doseči pozitivno obveznost, in v drugih podobnih zadevah, ki ne vključujejo plačila zneska, ki bi bil potrjen, dolgovan in plačljiv na zahtevo, bi bilo v skladu s sodnikovo presojo vseh ustreznih okoliščin mogoče določiti oprostitev obveznosti vplačila garancije z namenom preprečiti ovire pri zagotavljanju pravnega varstva.

4.10   Odprava postopka eksekvature

4.10.1   Ohrani se tudi možnost nepriznavanja zaradi posebnih razlogov, navedenih v členu 34 Uredbe, ki se nanašajo na javni red, nezmožnost zadevnih strank, da bi pripravile obrambo, in nezdružljivost sodne odločbe z drugimi sodnimi odločbami.

4.10.2   Ti dejavniki pristojnim sodiščem dajejo določeno mero diskrecijske pravice, ki jo je težko nadzorovati in ki očitno prispeva k pravni negotovosti in nevarnosti nepotrebnega odlašanja v postopkih.

4.10.3   Zdi se primerno, da bi – z namenom odprave postopka eksekvature pri odobritvi izvrševanja začasnih ukrepov – sprememba člena 47 zadevne uredbe sledila formuli iz trenutnega člena 20 Uredbe (ES) št. 4/2009 (13), ki zahteva, da se priložita izvod odločbe in izvleček odločbe, prevedene s pomočjo ustreznega obrazca.

4.10.4   Ker je namen sprememb iz Uredbe pomoč pri zagotavljanju široke uporabe načela „vzajemnega priznavanja“ v zadevah, ki sodijo na področje uporabe načela, bi bilo nadaljevanje razlikovanja med „priznavanjem“ in „izvrševanjem“ neskladno.

4.10.5   Zato bi bila zaželena odprava te možnosti ali skrben pregled pogojev, pod katerimi se uporablja.

4.10.6   Če naj bi „priznavanje“ sodnih odločb zajemalo celotno civilno in gospodarsko področje, bi bila bilo treba vsebino trenutnega člena 1 spremeniti tako, da bi se področje uporabe razširilo na upravne odločbe, saj bi to posameznikom in podjetjem zagotovilo večjo korist pri delovanju notranjega trga.

4.10.7   Ta opomba velja tudi za predlog, naj bodo v Uredbo vključene standardne denarne sankcije za dolžnike kot tudi sankcije, ki jih naložijo sodišča ali davčni organi držav članic.

4.10.8   Za poenostavitev postopkov in izvrševanja bi bilo dostop do pravnega varstva mogoče izboljšati z uvedbo skupnega standardnega obrazca v vseh uradnih jezikih Skupnosti, v katerem bi bil tudi izvleček sodne odločbe.

4.10.9   To bi lahko pripomoglo k znižanju stroškov izvrševanja, saj bi se ukinila zahteva po določitvi naslova za vročitve ali imenovanju pooblaščenca za vročitve: te zahteve so z uvedbo Uredbe (ES) št. 1393/2007 (16) zastarele.

4.11   Evropska javna listina

4.11.1   V prvotnem členu 50 Bruseljske konvencije so omenjene „javn[e] listin[e]“ ki so „izvršljiv[e]“. Sodišče Evropskih skupnosti je razložilo (17), da ta določba pomeni, da gre za dokumente, katerih pristnost je potrdil javni organ ali drug organ, ki ga je za to pooblastila država, in so izvršljivi v skladu z zakoni države izvora.

4.11.2   V Uredbi 44/2001 je ta koncept vključen v člen 57, vendar je Evropski parlament pozval Komisijo, naj začne pripravljati evropsko javno listino.

4.11.3   EESO si želi, da bi Komisija opravila potrebno delo na področju prostega pretoka javnih listin, kar bi lahko pripeljalo do priprave evropske javne listine.

4.12   Varstvo potrošnikov

4.12.1   V skladu z uvodno izjavo 13 Uredbe 44/2001 je v potrošniških pogodbah šibkejšo stranko treba zaščititi s pravili o pristojnosti, ki so zanjo ugodnejša od splošnih pravil. To načelo potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (18).

4.12.2   Odbor se pridružuje zaskrbljenosti, izraženi v uvodnih izjavah Uredbe in v sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti, saj je bil vedno naklonjen visoki ravni varstva potrošnikov, ki jih je treba zaščititi z obveznimi predpisi.

4.12.3   Za zagotovitev skladnosti pravnega reda Skupnosti bi bilo primerno uskladiti besedilo člena 15(1)(a) in (b) Uredbe z opredelitvijo potrošniških kreditnih pogodb in povezanih kreditnih pogodb, določenih v členu 3(c) in (n) Direktive 2008/48/ES (19).

4.12.4   Cilj skupinske tožbe je omejitev stroškov postopka, ki potrošnika običajno odvrnejo od vložitve zahtevka zoper trgovca, registriranega v drugi državi članici; to še posebej velja za stroške, ki nastanejo, če tožnik zahtevek vloži drugje kot v kraju svojega običajnega prebivališča in če mora tožnik zahtevek vložiti pri svojem sodniku, ter za stroške, ki nastanejo, če je potrebno „a fortiori“ izvršiti sodno odločbo v drugi državi članici.

4.12.5   Ker sedanja Uredba (člen 6(1)) ne dopušča možnosti vlaganja skupinskih tožb, še posebej tožb, ki bi jih več tožnikov vložilo zoper istega toženca pred sodišči držav članic, bi bilo to določbo Uredbe treba spremeniti, tako da bodo potrošniki lažje vlagali skupinske tožbe in bo mogoče vlagati odškodninske tožbe za kršitve protimonopolnih predpisov Skupnosti, kar je EESO že podprl.

4.13   Intelektualna lastnina

4.13.1   Čeprav je namen Direktive 2004/48/ES (20) o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine uskladiti določena procesna vprašanja, so za odpravo pomanjkanja pravne varnosti in znižanje visokih stroškov, ki so posledica možnosti podvajanja postopkov pred nacionalnimi sodišči, potrebni nadnacionalni predpisi.

4.13.2   Zato EESC meni, da bi bilo potrebno sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečili ponarejanje blagovnih znamk, in Komisijo ter države članice poziva, naj podpišejo Evropsko konvencijo o patentih ob zagotovitvi polnega spoštovanja jezikovnega pluralizma.

4.14   Arbitraža

4.14.1   EESC meni, da bi bilo pri pregledu Uredbe 44/2001 treba sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev prostega pretoka sodnih odločb v Evropi in preprečevanje vzporednih postopkov.

4.14.2   V praksi bi (delna) odprava izključitve arbitraže iz področja uporabe Uredbe:

omogočila ukrepe za podporo arbitraže,

omogočila priznavanje sodnih odločb o veljavnosti arbitražnega sporazuma in

olajšala priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, ki vključujejo arbitražno odločbo.

4.14.3   EESC podpira sprejetje ukrepov za lažjo uporabo nadnacionalne arbitraže in zato zagovarja uvedbo nadnacionalnega in enotnega kolizijskega pravila v zvezi z veljavnostjo arbitražnih sporazumov, ki bi se sklicevalo na pravo države, v kateri poteka arbitražni postopek.

4.14.4   V vsakem primeru je po mnenju Odbora najbolj primerno, da se Newyorška konvencija iz leta 1958 še naprej izvaja na enak način ali da je vsaj osnovna izhodiščna točka za nadaljnje ukrepanje.

4.15   Razširitev področja uporabe na upravne odločbe

4.15.1   EESO se zaveda, da se Uredba 44/2001 uporablja samo za odločbe v civilnih in gospodarskih postopkih, vendar meni, da bi za pravilno delovanje notranjega trga Komisija in države članice morale proučiti možnost razširitve področja stvarne uporabe Uredbe na pravnomočne upravne odločbe s sredstvi, ki se jim zdijo primerna, vključno s sredstvi iz člena 309 Pogodbe ES.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Načelo „vzajemnega priznavanja“ zagotavlja prosti pretok sodnih odločb, pri čemer usklajevanje procesnega prava držav članic ni potrebno.

(2)  UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

(3)  UL C 117, 16.4.2000, str. 51.

(4)  UL L 299, 16.11.2005, str. 61.

(5)  Metoda Skupnosti temelji na zamisli, da je splošni javni interes bolje zaščiten, če institucije Skupnosti ob upoštevanju načela subsidiarnosti v celoti odigrajo svojo vlogo v postopku odločanja.

(6)  Eksekvatura je postopek, namenjen presoji, ali je mogoče priznati sodno odločbo sodišča zunaj območja pristojnosti države, v kateri se zahteva njena izvršitev, in omogočanju izvršitve sodne odločbe v državi, ki ni država, v kateri je bila sprejeta.

(7)  Dostop do poštenega sojenja je del pravice, opredeljene v členu 6(1), v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (med drugim glej sodne odločbe Golder (21.2.1975, točke 28 do 31) in Dewer).

(8)  UL C 364, 18.12.2000.

(9)  Glede tega glej tudi uredbe 4/2009; 1896/2006 in 861/2007.

(10)  Sodna odločba z dne 1. marca 2005, zadeva C-281/02 Owusu, in mnenje 1/03 z dne 7. februarja 2006, odst. 143–145.

(11)  To pomeni, da bo sodišče priznalo pristojnost, ki jo prevzame sodišče v tretji državi, če je po mnenju sodišča to sodišče pristojnost prevzelo z namenom preprečiti odklonitev pravnega varstva, ki je posledica odsotnosti pristojnega sodišča. To je bolj stvar dostopa do sodišč kot priznavanja sodnih odločb.

(12)  Na primer v sodnih odločbah Sodišča Evropskih skupnosti z dne 7. septembra 1927 v zadevi Lotus in z dne 5. februarja 1970 v zadevi Barcelona Traction.

(13)  UL L 7, 10.1.2009, str. 1.

(14)  UL L 338, 23.12.2003, str. 1.

(15)  Ukrepi zavarovanja zahtevajo v prvi vrsti predhodno in v nekaterih zadevah delno priznanje zahtevka pred izrekom sodne odločbe. V skladu s tradicionalno postopkovno prakso (za primere glej Calamandrei, „Introducción al Estudio sistemático de las Providencias cautelares“, [Uvod v sistematično študijo ukrepov zavarovanja] morata biti za sprejetje takih ukrepov izpolnjeni naslednji dve zahtevi: možnost obstoja zadostnega dokaza (fumus boni iuris) in obstoj resničnega tveganja, da bo izvršitev onemogočena (periculum in mora). Sodišče Evropskih skupnosti je ta pristop sprejelo s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Atlantic Container Line AB in drugim (zadeva C-149/95), s sklepom predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health SA proti Svetu Evropske Unije (zadeva T-13/99), z zadevo Factortame z dne 19. junija 1990 in s sklepom predsednika Sodišča Evropskih skupnosti z dne 28. junija 1990.

(16)  Uredba (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, UL L 324, 10.12.2007.

(17)  Sodna odločba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 17.6.1999, zadeva C-260/97, Unibank.

(18)  Sodna odločba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 17.9.2009, zadeva C-347/08, Vorarlberger Gebietskrankenkasse.

(19)  UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

(20)  UL L 157, 30.4.2004, str. 45.


Top