9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/85

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o akcijskem programu za izboljšanje kakovosti visokošolskega izobraževanja in spodbujanje medkulturnega razumevanja s sodelovanjem s tretjimi državami (Erasmus Mundus) (2009–2013), ki razširja in izboljšuje sedanji akcijski program Erasmus Mundus, katerega je EESO v času njegove priprave prav tako pozdravil.

1.2

Odbor meni, da je cilj preoblikovanja evropskih univerz v središča odličnosti, ki pritegnejo študente iz celega sveta, bistvenega pomena in bi moral pripomoči k prikazovanju visoke kakovosti visokošolskega izobraževanja in raziskovanja v Evropi. EESO meni tudi to, da program ne bi smel prispevati k begu možganov iz tretjih držav. Zato Komisiji priporoča, da v sodelovanju z oblastmi in univerzami tretjih držav, prouči strategije za spodbujanje študentov in predavateljev, da izkoristijo tisto, kar Erasmus Mundus ponuja, ter da se pozneje vrnejo v svoje matične države in tam prispevajo k trajnostnemu razvoju. Odbor želi poudariti, da bi morale biti za doseganje tega cilja politike EU za razvojno sodelovanje tesno povezane s programi, kot je Erasmus Mundus.

1.3

EESO se zaveda prispevka novega akcijskega programa k spodbujanju mobilnosti predavateljev, saj učiteljem namenja 40 % vseh načrtovanih štipendij, medtem ko jim sedanji program, ki se še vedno izvaja, namenja le 16 %. Takšne izmenjave bi se morale obravnavati kot vir obogatitve ne samo na področju znanosti, ampak tudi na področju kulture in izobraževanja. Odbor zato želi poudariti, da mobilnost predavateljev in študentov ne bi smela več biti individualna odgovornost – kot je to velikokrat sedaj –, ampak bi morala biti vedno bolj institucionalizirana.

1.4

Odbor poziva države članice in Komisijo, da zagotovijo, da se čim prej in čim bolj učinkovito odpravijo ovire iz nacionalne zakonodaje, ki vplivajo na mobilnost predavateljev in študentov v zvezi z dostopom do različnih držav članic EU ter s priznavanjem in potrjevanjem pridobljenih kvalifikacij, tako da ne bi nikomur, ki želi sodelovati pri programu, preprečili ali ovirali študij ali poučevanje v tujini.

1.5

EESO meni, da bi morali izbirni postopki določati kompenzacijske ukrepe na ravni EU, da bi preprečili večja neravnovesja med področji študija študentov in akademikov ter med regijami, iz katerih prihajajo študenti in predavatelji, in državami članicami, v katere so namenjeni. Odbor zato odobrava besedilo priloge k Sklepu št. 2317/2003 o uvedbi programa Erasmus Mundus ter priporoča, da ga tudi Evropski parlament in Svet vključita v predlog, ki ga obravnavamo.

2.1

Skupni cilj programa je s sodelovanjem s tretjimi državami okrepiti kakovost evropskega visokošolskega izobraževanja in spodbuditi dialog in razumevanje med različnimi družbami in kulturami ter prispevati k doseganju ciljev skupne zunanje politike EU in trajnostnemu razvoju tretjih držav na področju visokošolskega izobraževanja. Program obsega petletno obdobje od 2009 do 2013.

2.2

Posebni cilji predlaganega sklepa so:

2.3

Ta pobuda se bo izvajala z naslednjimi ukrepi:

2.4

Cilj tega programa Erasmus Mundus (2009–2013) (1) je izvesti dejavnosti prve faze (2004–2008), vendar namerava biti bolj ambiciozen in bolj neposredno vključiti področje zunanjega sodelovanja, razširiti področje uporabe na vse ravni visokošolskega izobraževanja, izboljšati možnosti financiranja za evropske študente in nuditi večje možnosti za sodelovanje z visokošolskimi ustanovami (VŠU) v tretjih državah.

3.1

Odbor – tako kot v svojem mnenju o programu Erasmus Mundus (2004–2008) (2) – pozdravlja predlog sklepa Parlamenta in Sveta ter pobude za spodbujanje kakovosti izobraževanja v Evropski uniji in sodelovanja s tretjimi državami, ki so že sprejete ali so v postopku sprejemanja v skladu s členom 140 Pogodbe ES.

3.2

Takrat je Odbor izrazil svojo „podporo sprejetju posebnih pobud za omogočanje kakovosti visokošolskega izobraževanja, ki temelji na sodelovanju s tretjimi državami, ob partnerskem delu z vrhunskimi univerzami in s privabljanjem znanih učenjakov in najboljših študentov iz teh držav. Ta obojestransko koristna sinergija bo prispevala k razvoju tesnejših povezav in bo zagotovila podlago za boljše razumevanje in sodelovanje v prihodnosti med Evropsko unijo in sodelujočimi državami“ (3).

3.3

Glede na to, da gre za enako vrsto programa, bi EESO z manjšimi, vendar pomembnimi, spremembami ponovil svoje takratne pripombe in dodal naslednje:

3.3.1

Program Erasmus Mundus je v skladu z ukrepi za doseganje glavnega cilja bolonjskega procesa, katerega namen je do leta 2010 ustvariti evropsko območje visokošolskega izobraževanja in raziskovanja z reformami, s katerimi bi se uskladili nacionalni sistemi visokošolskega izobraževanja.

3.3.2

Vendar sovpada tudi z drugim, navzven usmerjenim ciljem, namreč v očeh svetovne javnosti krepiti podobo Evrope kot območja kakovostnega visokošolskega izobraževanja in raziskovanja. Uspešnost bolonjskega procesa je tako bistvenega pomena za to, da več univerz – in ne samo maloštevilne kot zdaj – pritegne mlade študente iz tretjih držav.

3.3.3

Komisija je to potrdila s sprejetjem bolonjskega procesa kot sestavnega dela svoje politike izobraževanja in usposabljanja, ki imata v Evropski uniji enak status kakor raziskave.

3.3.4

Cilj ustvariti evropsko območje visokošolskega izobraževanja je povezan z nekim drugim ciljem: privabljati študente in predavatelje iz tretjih držav. Glede na to, da gre za pomemben, celo bistven cilj pri krepitvi položaja Evrope v svetu, bi EESO pristojne še enkrat opozoril na potrebo po zaustavitvi bega možganov iz držav v razvoju.

3.3.5

Za to je akcija 2 dober primer (partnerstva v okviru Erasmus Mundus), saj poleg tega, da upošteva posebne razvojne potrebe tretje države oziroma tretjih držav, zagotavlja tudi časovno omejeno, kratkoročno bivanje. Odbor meni, da bi morali predlagani ukrepi profesorjem in študentom iz tretjih držav omogočati, da izkoristijo prednosti koristnega obdobja poučevanja in študija na evropskih univerzah, vendar jih treba močno spodbujati k vrnitvi v svojo matično državo, da bi lahko prispevali k trajnostnemu razvoju in socialni koheziji v svoji domovini ter hkrati prispevali k seznanjanju javnosti v državah zunaj EU z visoko kakovostjo univerz v EU.

3.3.6

Nevarnost bega možganov, ki se povečuje prav v tistih državah, kjer so izobraženci potrebni – zlasti zaradi pomanjkanja tržnih priložnosti ali preprosto zaradi pomanjkanja ustreznih pogojev za stalno znanstveno delo – se lahko zmanjšuje tudi tako, da se v evropskih državah oblikujejo podiplomski in doktorski programi, ki ne trajajo tako dolgo, da se študentje počutijo „izkoreninjeni“ iz svoje matične države.

3.3.7

To nevarnost bi lahko zmanjšali tudi z ukrepi, pri katerih bi sodelovale univerze in v okviru katerih bi vsak podpisani sporazum vključeval strategije vrnitve, morda celo kompenzacijske ukrepe.

3.3.8

Program Erasmus Mundus – ki je del globalnega pristopa v politikah Evropske unije in je povezan z lizbonsko strategijo z namenom spremeniti Evropo v na znanju temelječe gospodarstvo, ki bi bilo najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo na svetu (bodisi na področju sodelovanja z državami, s katerimi že ima sporazume, ali v okviru širšega pristopa k strateškemu sodelovanju s tretjimi državami) – bi moral vprašanje bega možganov obravnavati kot resno težavo pri uravnoteženem razvoju sodelujočih držav (4).

3.3.9

Poudariti je treba tudi to, da ima ta program še en cilj: spodbujati kulturno izmenjavo z večjo kakovostjo izobraževanja in znanstveno strogostjo (5). Ta program tako ne bi smel služiti kot izgovor za uvajanje ekonomskega vidika v visokošolsko izobraževanje, temveč bi moral spodbujati visoko kakovost izobraževanja, neodvisne raziskave, spoštovanje akademske svobode ter, kakor je predvideno v predlogu, prispevati k boju proti vsem oblikam družbenega izključevanja.

3.4

Sistem notranjega in zunanjega ocenjevanja univerz bi moral, tako kot v okviru bolonjskega procesa, temeljiti na merilih, ki upoštevajo sedanje univerzitetne razmere, ter delovati kot spodbuda za doseganje visokih ravni odličnosti – kar je nujni pogoj za to, da so univerze uspešne pri privabljanju študentov in predavateljev iz tretjih držav, pri tem pa ohranijo svojo identiteto.

4.1

Eden od ključnih vidikov programa Erasmus Mundus je povezan z mobilnostjo študentov in predavateljev. Izkušnje z bolonjskim procesom so pokazale, da se je več pozornosti namenjalo mobilnosti študentov kakor mobilnosti predavateljev, kljub dejstvu, da je bil pomen mobilnosti predavateljev za zagotavljanje uspešnosti bolonjske strategije poudarjen v več izjavah. Leta 2006 je to poudaril tudi Svet Evrope z izjavo, da je ta strategija nepopolna in neusklajena.

4.1.1

Glede na povedano je pomembno, da Erasmus Mundus spodbuja mobilnost predavateljev. Pomembno je tudi, kakor je opredeljeno v enem od šestih glavnih ciljev bolonjskega procesa v zvezi s predavatelji in raziskovalci, da se presežejo ovire za učinkovito mobilnost predavateljev, pri tem pa se posebna pozornost nameni priznavanju in izboljšanju strokovnega znanja in sposobnosti, ki jih predavatelj pridobljeni z raziskovanjem, poučevanjem in usposabljanjem v obdobju odsotnosti s svojega običajnega delovnega mesta.

4.1.2

V zvezi s tem je treba upoštevati različne vidike, ki se ne smejo podcenjevati:

4.1.3

V tem posebnem kontekstu si je treba prizadevati za zagotovitev, da izmenjava predavateljev prinaša koristi državam, ki sprejemajo in pošiljajo predavatelje, študentom ter tudi samim univerzam. Omogočanje osebam iz tretjih držav, da pridobijo kvalifikacije in znanje v okviru študijskih obiskov Evrope, bi lahko bilo eno od sredstev spodbujanja takšne intelektualne izmenjave, ki koristi tako državam, ki pošiljajo akademike in študente, kakor tudi tistim, ki jih sprejemajo. Med različnimi oblikami izmenjave so najbolje znani obiski in krajši študijski programi, študijski dopusti (sabbaticals) in posebni raziskovalni programi, vendar je na tem področju še veliko drugih možnosti.

4.2

Sporočilo omenja nekatere vidike, ki jih EESO v celoti podpira in ki jih je treba zaradi njihove pomembnosti poudariti:

4.2.1

Izziv jezikovne raznolikosti v Evropi, ki izhaja iz te tematike, bi morali tisti, ki so namenjeni v Evropo, obravnavati kot dodatno priložnost. Priznavanje, da poteka proces, v katerem en jezik postaja „jezik znanosti“, ne pomeni znižanja vrednosti, ki jo ima učenje drugih jezikov na področju izobraževanja in raziskovanja v globaliziranem svetu; to učenje zagotavlja jezikovno bogastvo in več priložnosti za vsakogar, vključno s tistimi državljani in prebivalci Evropske unije, ki govorijo le svoj materni jezik.

4.2.2

Zapleteni predpisi v zvezi s preseljevanjem, ki se stalno spreminjajo (in so vedno bolj togi) predstavljajo dodatno težavo, ki jo je treba imeti v mislih, ko gre za akademike in študente iz tretjih držav. To nikakor ne bi smela biti podlaga za oviranje mobilnosti predavateljev, raziskovalcev in študentov. Zlasti je treba dokončno oblikovati resolucijo Evropskega sveta o dodeljevanju viz študentom in učiteljem, ki sodelujejo pri takšnih programih.

4.2.3

Erasmus Mundus mora v celoti uresničiti tudi druge predvidene cilje: mora biti instrument boja proti vsem oblikam izključevanja, vključno z rasizmom in ksenofobijo, ter pomagati pri zmanjševanju neenakosti med moškimi in ženskami.

4.3

Ugotovitve študije, ki jo je izvedlo Združenje za akademsko sodelovanje v letih 2004 in 2005 na zahtevo Komisije, poudarjajo potrebo po opredelitvi evropske strategije za oblikovanje evropskega območja visokošolskega izobraževanja, da bi zavrnili idejo, da v Evropi lahko nudijo kakovost samo univerze v najbolj razvitih državah ali v državah z najbolj slavnimi univerzitetnimi tradicijami.

4.3.1

Ta strategija je temeljila na zahtevi (ki je že formalizirana v sedanjem programu Erasmus Mundus), da morajo biti partnerstva vzpostavljena vsaj med 3 univerzami iz vsaj 3 držav, da bi bila upravičena za sodelovanje v programu. Program 2009–2013 ohranja to zahtevo, kar EESO v celoti podpira (6).

4.3.2

Vendar so bistveni tudi drugi elementi za povečanje sposobnosti evropskih univerz, da privabijo študente, povezani pa so z njihovim mednarodnim ugledom, kakovostjo učiteljskega osebja, stroški študija, vrednostjo dodeljenih štipendij, ugledom diplom in poznejšimi možnostmi za zaposlitev, znanjem ljudi iz tretjih držav o različnih univerzah v državah EU ter tudi z življenjskimi stroški in težavnostjo oz. lahkoto pridobitve vstopne vize. Upoštevanje vseh teh dejavnikov, zlasti življenjskih stroškov in šolnin, bi moralo imeti odločilni pomen pri odločanju o dodelitvi štipendije.

4.3.3

Zato bi morala ta nova faza programa Erasmus Mundus predstavljati priložnost za razpravo s predstavniki univerz, predavatelji in študenti o ukrepih, ki bi lahko pomagali pri seznanjanju javnosti z vrednostjo drugih univerz v drugih državah EU, da bi spodbudili študente in predavatelje iz tretjih držav, da se prijavljajo na večje število teh inštitucij.

4.3.4

Eden od načinov za doseganje tega je povečanje prepoznavnosti evropskega univerzitetnega območja kot celote v informativnih virih, ki jih trenutno uporabljajo tisti, ki nameravajo študirati zunaj svoje matične države (internet, spletne strani, predstavništva EU), pri tem pa upoštevati dober primer bolonjskega procesa.

4.3.5

Torej bi bilo mogoče s tesnim institucionalnim sodelovanjem med državami članicami, Komisijo in univerzitetnimi organi: a) ustvariti dobro pripravljen evropski univerzitetni portal, ki bi se stalno posodabljal, bi bil lahko dostopen, bi imel privlačno vsebino in veliko publiciteto ter bi omogočal dostop do portalov različnih evropskih univerz, in b) ustvariti oddelke v predstavništvih EU, ki bi bili usposobljeni za obveščanje o evropskem univerzitetnem območju.

4.4

Element, ki je bistvenega pomena za sposobnost evropskega univerzitetnega območja za privabljanje študentov in predavateljev, je visoko kvalificirano, dobro plačano in strokovno priznano učiteljsko osebje.

4.5

EESO ponavlja svoje trdno prepričanje, da program Erasmus Mundus ponuja izredno priložnost za odkrivanje najbolj obetavnih mladih študentov, učiteljev in raziskovalcev iz tretjih držav, ki bodo gotovo predstavljali veliko vrednost za razvoj same Evrope. Vendar meni, da je treba poudariti, da se veliko mladih evropskih diplomantov sooča z resnimi težavami pri iskanju dostojnega in primernega dela v svojih državah. To je treba razumeti kot poziv k razpravi o tem posebnem vprašanju, in ne kot ugotovitev o programu Erasmus.

4.6

Poudariti je treba, da so v številnih državah v razvoju, samo javne univerze sposobne za demokratizacijo visokega šolstva, v okviru katere bi bila odpravljena diskriminacija in neenakost (eden od izrecnih ciljev programa Erasmus Mundus). Zato in ne glede na dejstvo, da program ne bi smel razlikovati med javnim in zasebnim sektorjem, bi bilo treba v takih primerih prispevati k konsolidaciji in spodbujanju javnih univerz v tretjih državah, pri tem pa jim pomagati, da dosežejo svoje cilje glede visoke kakovosti izobraževanja in raziskovanja v pogojih akademske svobode.

4.7

Člen 5f) besedila predloga bi moral omeniti partnerje v socialnem dialogu (predstavnike delojemalcev in delodajalcev), saj so socialni partnerji seznanjeni z dogajanjem na mestu samem ter tudi s sposobnostmi in kvalifikacijami, ki so potrebne na trgu dela. Pri načrtovanju vsebine podiplomskega in doktorskega študija je treba upoštevati tudi potrebe tretjih držav za gospodarski in socialni razvoj.

4.8

V prilogi k Sklepu št. 2317/2003 o uvedbi sedanjega programa Erasmus Mundus je v alinei b) navedeno, da morajo postopki izbire zagotoviti jasne mehanizme na evropski ravni, da bi se preprečila večja neravnovesja med področji študija ter med regijami, od koder prihajajo študenti in profesorji, in državo članico, v katero so namenjeni. Ta navedba je izpuščena iz priloge k predlogu za novi program Erasmus Mundus. Če je ena od prednostnih nalog programa povečati prepoznavnost evropskih univerz in zagotoviti njihovo sodelovanje pri programu, Odbor meni, da je izvajanje tega načela pri izbiri sodelujočih središč prednostna naloga, da bi tako preprečili možnost, da podpora iz programa gre v iste države članice in na iste univerze.