31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/29

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor znova poudarja velik pomen, ki ga pripisuje spodbujanju enakosti med spoloma. V svojih zadnjih mnenjih na to temo je Odbor ponovno izpostavil, da je pomembno doseči konkretnejši napredek. (2) V okviru evropskih politik je enakost med spoloma prednostna naloga in mora to tudi ostati. Čeprav si je EU v zadnjih letih zelo prizadevala za spodbujanje enake obravnave moških in žensk, so ženske v veliki večini področij dejavnosti (3) v slabšem položaju in to je treba spremeniti. Še vedno pa obstajajo tudi primeri, čeprav jih je veliko manj, ko so moški predmet diskriminacije na osnovi spola; tudi te je treba odpraviti. Poleg tega je treba rešiti vrsto težav, ki izhajajo iz diskriminacije (na osnovi spolne usmerjenosti, starosti, zdravja, invalidnosti, etničnega izvora) in so dodatno okrepljene z razsežnostjo enakosti spolov.

1.1.1

Po vsej EU obstajajo številne oblike neenake obravnave zaradi spola in nujno jih je prepoznati, dokumentirati, zbrati primere, jih analizirati, narediti zaključke na ravni Skupnosti in najti ustrezne rešitve.

1.1.2

EESO zato z odobravanjem sprejema vse učinkovite instrumente, ki bodo omogočili pospešiti dejansko vzpostavitev enakosti med moškimi in ženskami.

1.1.3

EESO podpira predlog za ustanovitev Evropskega Inštituta za enakost med spoloma (4) (v nadaljevanju „Inštitut“), saj meni, da bi lahko postal učinkovit inštrument — z velikim potencialom — podpore prizadevanjem EU in držav članic pri doseganju napredka pri spodbujanju enakosti med spoloma tako na pravni ravni kot tudi v praksi.

1.2

EESO se strinja z razlogi za ustanovitev neodvisne ustanove ter s sklepom, da Inštitut ne bi smel oslabiti ne specializiranih agencij, ki že imajo določene izkušnje, in ne tistih, katerih ustanovitev EU še pripravlja. (5) Poleg tega ustanovitev Inštituta ne sme vplivati na izvajanje načela „mainstreaminga“ (integracije enakosti spolov) v organih ter vseh politikah in programih EU, prav nasprotno: EESO je prepričan, da bo to načelo s tem dodatno okrepljeno.

1.3

EESO meni, da bo avtoriteta Inštituta temeljila na objektivnosti, nevtralnosti, neodvisnosti, izkušnjah, možnosti centraliziranja koristnih informacij, in da bo Inštitut lahko postal glavni inštrument za vrsto najrazličnejših uporabnikov. Zaradi sistematične integracije načela enakosti spolov („gender mainstreaming“) bo Inštitut služil interesom zelo različnih „strank“, od najširših slojev civilne družbe do organov odločanja v EU.

1.3.1

Dejavnosti Inštituta pa ne bodo usmerjene le v EU; vključevale se bodo v širši evropski kontekst, kot je priprava prihodnjih širitev Unije, in segale tudi na mednarodno raven. Inštitut si bo tako prizadeval tudi za vzdrževanje multikulturnih povezav in izmenjav.

1.4

EESO ocenjuje, da bi bilo zaradi tako ambicioznih ciljev in nalog, ki si jih je zadal Inštitut, treba njegove pristojnosti in odgovornosti na področju raziskav, širjenja informacij, izobraževanja itd. opredeliti jasneje, kot je to naredila Komisija v svojem predlogu. Nujno je natančno navesti cilje zbiranja in analiziranja podatkov, da bi Inštitut lahko v celoti opravljal svojo vlogo v evropskem procesu odločanja. Glede tega je treba pripomniti, da se morajo vsi organi EU opreti na statistična orodja različnih držav članic. Inštitut bi moral imeti možnost pojasniti svoja stališča glede projektov v pripravi. Njegova vloga bi morala biti tudi izobraževanje o vprašanjih „gender mainstreaminga“. Moral bi imeti tudi možnost predstaviti svoje stališče do pobud in dejavnosti Skupnosti na tem področju.

1.4.1

EESO ocenjuje, da bi natančnejša opredelitev ciljev in nalog Inštituta pričala o njegovem pomenu in jasno odražala, da uresničitev teh ciljev ne bo mogoča brez ustreznih sredstev.

1.5

Inštitut mora imeti veliko moralno avtoriteto; bistvenega pomena je povečanje njegove transparentnosti in zagotovitev zares učinkovitih povezav s skupinami civilne družbe, naštetimi v členu 10, odstavek 1, od a) do c), ki imajo veliko izkušenj z analizo in ekspertizo na področju enakosti med spoloma in ki lahko bolj neposredno odražajo potrebe državljanov EU. EESO zato toplo priporoča, da bi predstavniki navedenih skupin civilne družbe zasedali več sedežev v upravnem odboru Inštituta (glej točki 3.7.2 in 3.7.3 v nadaljevanju). Glede tega EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo igrajo različne ravni socialnih partnerjev pri reševanju problemov enakosti med spoloma na trgu dela.

1.6

EESO prav tako vztraja, da morajo imeti predstavniki evropskih socialnih partnerjev ter ustrezne reprezentativne nevladne organizacije v upravnem odboru enak status kot ostali člani, to pomeni, da morajo imeti pravico do glasovanja (glej točko 3.7.4 v nadaljevanju).

1.7

EESO meni, da je nujno, da finančni viri, namenjeni Inštitutu, temu omogočajo uspešno izvajati naloge, vzporedno z drugimi agencijami ali programi EU, ki se prav tako ukvarjajo s problemi enakosti med spoloma.

1.8

Predlog uredbe ne navaja, kje naj bi bil Inštitut ustanovljen, vendar se EESO strinja s priporočilom, da naj se ustanovi v eni od držav, ki so postale članice EU v letu 2004. Nekatere od teh so dejansko že izrazile interes za ta Inštitut; to bi zagotavljalo tudi uravnoteženo decentralizacijo institucij v EU, omogočalo tesnejši stik z državljani in državljankami izbrane države ter boljše poznavanje njenih izkušenj na področju enakosti med spoloma.

1.9

EESO je prepričan, da bo tesno sodelovanje z Inštitutom koristilo vsem sodelujočim stranem, in izraža svojo pripravljenost sodelovati z bodočim Inštitutom v skladu s predpisi Skupnosti.

2.1

Evropska komisija je 8. marca 2005 objavila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega inštituta za enakost med spoloma (6) in v svojem sporočilu za tisk (7) izjavila:

„Ta Inštitut bo neodvisen center odličnosti na evropski ravni. Zbiral, analiziral in razpošiljal bo podatke, zbrane na osnovi raziskav, ter zanesljive in primerljive informacije, ki jih potrebujejo tisti, ki odločajo v Bruslju in v državah članicah. Imel bo tudi dokumentacijski center in knjižnico, ki bo odprta za javnost.

Inštitut bo spodbujal raziskave in izmenjave izkušenj tako, da bo organiziral sestanke posameznikov, ki odločajo, strokovnjakov in zainteresiranih strani ter prek predavanj, kampanj in seminarjev usmerjal pozornost na ukrepe na področju prizadevanj za enakost med spoloma. Druga ključna naloga Inštituta bo priprava inštrumentov za boljše vključevanje enakosti med spoloma v vse politike EU.“

2.2

V dolgem obdobju od prve pobude za ustanovitev evropskega inštituta, leta 1995 (8), do objave predloga uredbe marca 2005 so bile opravljene strokovne študije in raziskave politične narave, ki omogočajo pripravo uravnoteženega ukrepa.

2.3

Na seji 1. in 2. junija 2004 je Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov soglasno podprl ustanovitev evropskega inštituta (9):

„Čeprav brez zadržkov podpirajo načelo ustanovitve Inštituta, so delegacije opozorile, da je pomembno vzpostaviti strukturo, ki bo dodana vrednost in ne bo podvajala dejavnosti že obstoječih institucij na tem področju.Omenile so tudi, da je treba ohraniti proračunsko nevtralnost.“

Svet je inštitutu zaupal naslednje naloge:

2.3.1

Evropski svet je nato pozval Komisijo, naj pripravi predlog. (10)

2.4

Odločitev o ustanovitvi Inštituta je bila torej sprejeta po vstopu desetih novih članic v EU in EESO meni, da je pomembno, da Inštitut že od začetka začne delovati v razširjeni Uniji, saj bo tako lahko upošteval širšo paleto izkušenj, situacij in znanja.

2.5

V svojem nedavnem mnenju z naslovom „Peking, 10 let kasneje: napredek na področju enakosti med spoloma?“ (11) je EESO povzel razvoj in obseg dejavnosti EU na področju enakosti med spoloma. Odbor se sklicuje na to mnenje in poudarja, da je treba ugotoviti povečanje potrebe po strokovnih študijah, analizah in informacijah, večajo pa se tudi zahteve glede njihove kakovosti; EESO je zadovoljen, da je tu prišlo do napredka zaradi vse večjega uveljavljanja načela „gender mainstreaminga“.

2.6

V praksi se pojavljajo nekatere stalne pa tudi nekatere nove težave, s katerimi se soočajo EU in države članice, ki bi jih bilo treba nujno odpraviti. Te so neposredno vezane na vprašanje enakosti med spoloma, zato je za njihovo obravnavo pristojen Inštitut. Gre za:

2.6.1

EESO se sklicuje na svoje mnenje z naslovom „Peking: 10 let kasneje…“, v katerem je precej podrobno navedel številna področja, na katerih bi bilo treba ukrepati. (12)

2.7

EESO se, kot je že bilo poudarjeno, zaveda, da se izvajanje načela „gender mainstreaminga“ razvija in napreduje. Zato se EESO strinja, da se nalogo centraliziranja prizadevanj držav članic in zainteresiranih strani civilne družbe zaupa neodvisni instituciji in tako pomaga ostalim organom EU na tem področju; to bo okrepilo učinek sinergije. EESO meni, da bi bilo treba zagotoviti dopolnjevanje med Inštitutom in agencijami EU, tako da se načelo „gender mainstreaminga“ še naprej razvija v okviru agencij, ob učinkovitem sodelovanju z bodočim Inštitutom. Prav tako je treba vzpostaviti tudi sistematično sodelovanje z institucionalnimi mehanizmi na področju enake obravnave obeh spolov.

2.8

EESO poudarja, da pomeni ustanovitev Inštituta korak naprej, da pa še vedno ostajajo nujne tudi druge pobude za dosego napredka pri spodbujanju enakih možnosti v praksi, kar je cilj, ki je zapisan v dokumentih EU. Izredno pomembno je, da se Inštitut aktivno vključi v izvajanje ciljev lizbonske strategije, usmerjene v spodbujanje rasti in ustvarjanja delovnih mest.

2.9

EESO je ustanovitvi Inštituta naklonjen, vendar pa je bistvenega pomena to, da Inštitut kar najbolje sprejme tudi civilna družba na evropski, nacionalni in lokalni ravni; brez njene podpore Inštitut ne bo mogel dobro delovati. Zato je temu novemu telesu treba dati ustrezna sredstva, ki mu bodo zagotavljala verodostojnost in zaupanje ter omogočala uspešno pripraviti vrsto dejavnosti, kakor tudi spodbuditi zanimanje, ki si ga zasluži.

3.1

EESO odobrava pravno osnovo za ustanovitev Inštituta: to sta člen 141, 3. odstavek in člen 13, 2. odstavek Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Odbor odobrava motive, navedene v uvodni izjavi, pojasnjuje pa še, da je obravnavani predlog v skladu tudi s 5. členom Pogodbe.

3.2

EESO meni, da sodelovanje z obstoječimi strukturami, skladi in drugimi institucijami upošteva željo Sveta, da ne bi prihajalo do podvajanj. EESO opaža, da se uvodna izjava (12) implicitno nanaša na druge evropske institucije in organe, kot je na primer Eurostat. EESO želi opozoriti na sporočili Komisije z naslovoma Operativni okvir za evropske regulativne agencije (13) ter Osnutek medinstitucionalnega sporazuma glede operativnega okvirja za evropske regulativne agencije (14) in ugotavlja, da bo v okviru določeno tudi mesto, ki ga bo med obstoječimi institucijami zavzemal Inštitut.

3.3

EESO opozarja na dejstvo, da ime Inštituta (člen 1) v angleščini, „European Institute for Gender Equality“, jasno odraža njegovo poslanstvo in omogoča zajeti najširše razsežnosti (etične, moralne, estetske, spolne itd.). Dejansko so izkušnje pokazale, da beseda „gender“ v različnih jezikih Evropske unije nima natančnega ekvivalenta. Prevodi bi se morali v največji možni meri približati originalu.

3.4

Glede ciljev Inštituta EESO meni, da bi moral člen 2 izrecno omenjati spodbujanje načela „gender mainstreaminga“.

3.4.1

EESO poleg tega meni, da bi morali Inštitutu zaupati nalogo pomoči organizacijam delodajalcev in delojemalcev ter drugim elementom organizirane civilne družbe pri njihovih dejavnostih na področju zagotavljanja enakosti med spoloma. Ta cilj bi moral biti jasno naveden in upoštevan.

3.5

EESO meni, da so naloge Inštituta, opredeljene v členu 3, enako pomembne kot njegovi cilji. Zato bi jih bilo treba dopolniti, kot je navedeno v točki 1.4 tega mnenja.

3.5.1

EESO zahteva, da se v členu 3 pod točko 1 a) izrecno omeni socialne partnerje. Odbor pripominja, da so evropski socialni partnerji nedavno sprejeli Strategijo za področje enakosti med spoloma.

3.5.2

EESO poudarja, da bo Inštitut z rednim predstavljanjem dela — tudi izven okvira svojega letnega poročila — prispeval k izvajanju nalog, ki izhajajo iz okvirne strategije na področju enakosti med spoloma in tako dokazal svojo dodano vrednost. Poleg letnega poročila bi moral objavljati tudi načrt dela (člen 3, točka 1 e).

3.5.3

Vprašanja, s katerimi se bo ukvarjal Inštitut, bodo zahtevala tudi uvedbo ustreznih delovnih metod. Te bi se morale prilagajati različnim oblikam neenakosti in diskriminacije na osnovi spola, zato bi bilo treba, med drugim, uporabljati tudi primerjalne metode („benchmarking“), študije primerov, zbiranje vertikalnih podatkov (po sektorjih), vključevanje načela enakosti spolov v pripravo proračunov, spremljanje itd. Razume se, da mora Inštitut tudi na tem področju sodelovati z agencijami in specializiranimi institucijami.

3.5.4

EESO opaža, da točka 1 d) istega člena predvideva, da naj bi Inštitut v „Evropi“ izvajal študije, s katerimi bi pritegnil pozornost na svoje širše delovanje v območju Evropskega gospodarskega prostora, v perspektivi prihodnje širitve in v državah članicah Sveta Evrope.

3.5.5

EESO želi, da se pri členu 3, točka 1 g) dodata še nacionalna in regionalna raven, kar bi omogočilo odprtost za še druge zainteresirane strani, na primer lokalne in regionalne skupnosti, ki lahko dodatno prispevajo k osveščanju širše javnosti o enakosti med spoloma, kar je v skladu s cilji iz člena 2 ter z uvodno izjavo.

3.6

EESO pozdravlja neodvisnost Inštituta (člen 5) v razmerju do nacionalnih oblasti in civilne družbe. Vendar pa Odbor meni, da bi Inštitut moral biti neodvisen tudi od institucij EU, saj bo tako lahko do njih objektivnejši. EESO zato predlaga, da se poveča število predstavnikov civilne družbe v upravnem odboru, da bi se tako povečala neodvisnost Inštituta.

3.6.1

EESO odobrava in podpira načelo, da naj Inštitut prosto in neodvisno sodeluje z oblastmi držav članic. Meni, da bi bilo treba člane svetovalnega foruma zadolžiti, da pravočasno pridobijo in posredujejo informacije (glej točko 3.8.2. v nadaljevanju). Ta naloga bi bila primerna za organe v državah članicah, ki si morajo v skladu z direktivo prizadevati za preoblikovanje direktiv na področju enakosti med spoloma. (15)

3.7

Kar se tiče organov Inštituta, EESO ceni prizadevanja, da bi upravni odbor postal operativni organ, ki bi moral biti sposoben učinkovito voditi Inštitut, da bi se ta lahko prilagajal razvoju in zahtevam.

3.7.1

Vendar pa EESO meni, da Komisija lahko imenuje člane upravnega odbora, ki zastopajo omenjene skupine, samo na predlog organizacij, ki so navedene v predlogu uredbe. To bi moralo biti zapisano v členu 10.

3.7.2

EESO poudarja, da je učinkovito in jasno zastopanje evropskih socialnih partnerjev in ustrezne nevladne organizacije na ravni Skupnosti, ki ima — kot je zapisano v uredbi — „legitimen interes za prispevanje k boju proti diskriminaciji glede na spol in za spodbujanje enakosti med spoloma“, nujno, da bi upravni odbor lahko uspešno opravljal svoje naloge, to pomeni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagajo Evropska komisija in države članice, obenem pa zbiral odzive civilne družbe na to temo. Poleg tega nič ne upravičuje tega, da ne bi predlagali predstavnikov civilne družbe. V primeru, da v upravnem odboru ne bo zagotovljeno zastopanje socialnih partnerjev na nacionalni ravni, kar v tristranskih instancah Skupnosti je, bi bilo treba vsaj na tak način zagotoviti dejavno udeležbo socialnih partnerjev ter ustrezne nevladne organizacije.

3.7.3

EESO zato vztraja pri tem, da se poveča število članov upravnega odbora. Meni, da bi bilo treba število članov povečati tako, da bi vsaka stran (Svet, Komisija, socialni partnerji ter ustrezna nevladna organizacija na ravni Skupnosti) imela šest predstavnikov, kar bi organizacijam, navedenim v členu 10 (1) od a) do c), omogočalo, da izberejo svoje kandidate in pri tem poskrbijo za enakopravno zastopanost obeh spolov. Vsaka od organizacij, ki so navedene v predlogu uredbe, bi torej imela po dva sedeža.

3.7.4

Prav tako nič ne upravičuje dejstva, da predstavniki socialnih partnerjev in nevladne organizacije ne bi imele glasu pri odločanju. Z namenom zagotoviti večjo neodvisnost Inštituta ter avtonomijo in objektivnost njegovega dela EESO poziva Komisijo, naj vsakemu predstavniku organizacij delodajalcev in delojemalcev ter ustrezne nevladne organizacije dodeli polnopraven glas pri odločanju. To je v skladu s točko 4, ki navaja: „Vsak član upravnega odbora ali njegov namestnik med njegovo odsotnostjo ima en glas.“

3.7.5

EESO meni, da bi morali imeti direktorji Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja in Evropske agencije za temeljne pravice možnost, da se po potrebi kot opazovalci sistematično udeležujejo sej upravnega odbora Inštituta. Direktor Inštituta bi prav tako moral imeti možnost sodelovati na sejah teh institucij (v imenu upravnega odbora ali na osnovi „protokola o sodelovanju“).

3.8

EESO ne vidi ovir za to, da bi bila naloga svetovalnega foruma omogočati državam članicam združevati pristojne organe in vzpostavljati mrežo strokovnjakov. Glede na to, da iz člena 12 izhaja, da ta organ nima nobene pristojnosti za odločanje v Inštitutu, ni potrebno precizirati, da trije člani, ki zastopajo zainteresirane strani na evropski ravni, nimajo nobenega glasu. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj te predstavnike imenuje Komisija; primerneje bi bilo, da bi jih neposredno imenovale organizacije, navedene v členu 10, točka 1, od a) do c).

3.8.1

Treba bi bilo najti način, kako zagotoviti uravnoteženo zastopanje žensk in moških v svetovalnem forumu.

3.8.2

Kot je že navedeno pod točko 3.6.1. zgoraj, bi bilo primerno, da bi bili člani svetovalnega foruma zadolženi za zagotavljanje sodelovanja med instancami njihovih držav in Inštitutom (člen 12, odstavek 4).

3.9

EESO izraža pomisleke glede predvidenih finančnih sredstev, ki naj bi bila dodeljena Inštitutu. EESO ugotavlja, da so v izjavi Sveta, ki je citirana v točki 2.3 zgoraj, nasprotujoča si navodila: skrbeti za dodajanje vrednosti, kar pomeni uspešno izvajati zahtevne naloge, in obenem ohranjati proračunsko nevtralnost.

3.9.1

Predvideno je, da se Inštitut deloma financira iz programa PROGRESS. V točki 3.6 obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe je navedeno, da se bodo „dejavnosti Inštituta razlikovale od tistih, ki so bile na področju enakosti med spoloma predlagane v programu PROGRESS (2007-2013)…“ EESO v tem vidi argument v prid stališču, ki ga je podal v svojem mnenju o programu PROGRESS:

„EESO v tem kontekstu predlaga, da bi za Evropski inštitut za enakost med spoloma predvideli posebno financiranje in da sredstev ne bi črpali iz proračuna, predvidenega za program Progress, kot to očitno predvideva obravnavani predlog.“ (16)

3.9.2

EESO zato priporoča, da se pri pogajanjih o finančnih perspektivah Evropske unije upoštevajo tudi nujno potrebna sredstva za delo in uspešno delovanje Inštituta in da se ta sredstva v vsakem primeru dodeljuje postopoma, da bi se Inštitutu omogočilo uspešno opravljati naloge, ki so mu bile zaupane, ter zagotovilo pravno in finančno varnost.

3.9.3

EESO meni,, da koncentracija dela na področju enakosti med spoloma na enem mestu omogoča prihranke tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni. Osnutku proračuna za program PROGRESS ne bi smeli odvzemati sredstev, pač pa ga raje popraviti navzgor, za vsak primer, če ne bi bila sprejeta nobena odločitev glede posebnega neodvisnega financiranja Inštituta.

3.9.4

Ustanovitev Inštituta v nobenem primeru ne sme biti pretveza za zmanjševanje sredstev drugim organizacijam, zlasti ne Dublinski fundaciji, katere dejavnosti se, med drugim, osredotočajo tudi na težave na področju zagotavljanja enakosti med spoloma.