(1)

Pomorsko varnost, pomorsko zaščito, preprečevanje onesnaževanja ter bivalne in delovne razmere na ladjah je mogoče učinkovito izboljšati z občutnim zmanjšanjem števila podstandardnih ladij v vodah pod jurisdikcijo držav članic in z dosledno uporabo zadevnih konvencij ter mednarodnih kodeksov in resolucij.

(2)

Za spremljanje usklajenosti ladij z mednarodnimi standardi za varnost, zaščito, preprečevanje onesnaževanja ter bivalne in delovne razmere na ladjah so odgovorne predvsem države zastave, za vzdrževanje razmer na ladji in opreme pa so po pregledu za zagotavljanje skladnosti z zahtevami konvencij odgovorne ladijske družbe. Vendar nekatere države zastave niso izvajale in uporabljaje teh mednarodnih standardov.

(3)

Zato bi se morali proti podstandardnemu ladjevju boriti tudi tako, da bi država pristanišča zagotavljala tudi spremljanje usklajenosti z mednarodnimi standardi za varnost, zaščito, preprečevanje onesnaževanja ter bivalne in delovne razmere na ladjah, ob upoštevanju, da inšpekcijski pregledi pomorske inšpekcije niso pregledi, namenjeni izdaji spričeval, in da ustrezni zapisniki inšpekcije niso spričevala o sposobnosti ladje za plovbo. Usklajen pristop obalnih držav članic Unije k učinkovitemu izvrševanju navedenih mednarodnih standardov za ladje, ki plujejo v vodah pod njihovo jurisdikcijo in uporabljajo njihova pristanišča, bi moral onemogočiti izkrivljanje konkurence.

(4)

V Direktivi 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1) je določen sistem pomorske inšpekcije Unije, s čimer se je prenovila in okrepila prejšnja zakonodaja Unije na tem področju, ki velja od leta 1995. Sistem Unije temelji na predhodno obstoječi strukturi Pariškega memoranduma o soglasju glede nadzora, ki ga opravlja inšpekcija za varnost plovbe (v nadaljnjem besedilu: PMoU), ki je bil podpisan 26. januarja 1982 v Parizu.

(5)

Kar zadeva države članice Unije, se nekateri postopki, instrumenti in dejavnosti PMoU z Direktivo 2009/16/ES dejansko uvajajo v področje uporabe prava Unije. Na podlagi navedene Direktive postanejo nekatere odločitve, ki jih sprejme ustrezni pristojni organ PMoU, zavezujoče za države članice Unije.

(6)

Odbor za pomorsko inšpekcijo (v nadaljnjem besedilu: PSCC) PMoU se sestaja letno in med razpravami odloča o nekaterih vprašanjih s pravnim učinkom.

(7)

V skladu s členom 218(9) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Svet na predlog Komisije s sklepom sprejeti stališče, ki se zastopa v imenu Unije v organu, ustanovljenem s sporazumom, kadar ta organ sprejema akte s pravnim učinkom.

(8)

Ker je zaradi notranjih pravil PMoU težko za vsako posamezno zasedanje PSCC v skladu s členom 218(9) PDEU pravočasno določiti stališče, ki se zastopa v imenu Unije, je v tem primeru učinkovito takšna stališča, ki jih sestavljajo vodilna načela in usmeritve, določiti za več let, skupaj z njimi pa tudi okvir za vsakoletno določitev stališča Unije. Poleg tega se teme, obravnavane na posameznih zasedanjih PSCC, večinoma nanašajo na vprašanja pomorske inšpekcije, ki jih na splošno ureja en sam pravni akt Unije, in sicer Direktiva 2009/16/ES. Ker torej za PMoU veljajo posebne okoliščine, je mogoče določiti splošno stališče, ki se v imenu Evropske unije zastopa na več takšnih zasedanjih.

(9)

Unija ni pogodbenica PMoU. Svet mora zato pooblastiti države članice, da delujejo v skladu s stališčem, ki se zastopa v imenu Unije, in da se strinjajo s tem, da jih bodo sklepi PSCC zavezovali.

(10)

Za sedanjo metodo priprave belega, sivega in črnega seznama držav zastav se je pokazalo, da ima nesorazmerne in neželene posledice za države zastav z majhnimi flotami. Na drugi strani se je sicer oblikovala alternativna metoda izračuna, vendar počasi. Zato bi bilo treba pospešiti oblikovanje alternativne metode, ki bi bila pravičnejša.

(11)

Tehnične razprave in sodelovanje s tretjimi državami članicami PMoU v PSCC so zelo pomembne za učinkovitost in dobro delovanje PMoU.

(12)

Ta sklep bi moral zajemati obdobje od 2016 do 2019 –