25.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 162/72

1.

2.

3.

4.

1.1

V predloženem mnenju se Odbor osredotoča na tematiko energetske politike in podnebnih sprememb. Obravnava vprašanje, v kakšnih okoliščinah nastajajo prednosti in slabosti za konkurenčnost EU, če se poraba energije in emisije toplogrednih plinov občutno zmanjšajo. Pri tem proučuje predvsem ekonomske vidike.

1.2

Zaradi medsebojnih odvisnosti med konkurenčnostjo, gospodarsko uspešnostjo, delovnimi mesti in socialno blaginjo državljanov je zastavljeno vprašanje zelo pomembno tudi za socialno prihodnost Evrope.

1.3

Odbor ugotavlja, da s tem povezani izzivi ponujajo priložnost za nov val inovacij in naložb v Evropi ter tako tudi za krepitev gospodarstva in (svetovne) konkurenčnosti evropske industrije. Če bo to uspelo, bodo prevladale prednosti, tudi na področju stanja zaposlovanja in krepitve evropskega socialnega modela.

1.4

Ključni predpogoj za to je, da se na področju energetske, gospodarske in raziskovalne politike sprejmejo pravi ukrepi, uporabljajo prava načela in da se prepreči pretirana zakonska regulacija. V nasprotnem primeru obstaja razlog za skrb, da prevladajo slabosti – čezmerna poraba predrage energije, izguba konkurenčnosti gospodarstva, posledice preseljevanja proizvodnje na druge lokacije, ogrožanje evropskega socialnega modela – ki lahko privedejo do kriznega stanja. Cenovno dostopna energija je življenjska sila sodobne industrijske in storitvene družbe z vsemi njenimi družbenimi in kulturnimi dosežki. Zato se z nadaljnjimi državnimi ukrepi stroški energije ne smejo dodatno povečati za več kot je potrebno za varstvo podnebja in zaradi zmanjšanja virov.

1.5

Zato mora biti vodilno načelo ciljev in instrumentov na področju energetske in podnebne politike čim večja gospodarnost; le tako se bodo zmanjšali gospodarski stroški in socialne obremenitve državljanov. Na področju varstva podnebja so merilo za to stroški preprečevanja emisij določene količine toplogrednih plinov (npr. stroški preprečevanja emisij CO2). Pri porabi energije oz. varnosti oskrbe pa je najboljše merilo energetska učinkovitost (vsako od teh vrednosti pa je treba še smiselno opredeliti). Zato bi se morali evropski instrumenti na področju energetske in podnebne politike osredotočiti na gospodarske ukrepe energetske učinkovitosti in uporabo gospodarnih in trajnostnih energetskih tehnologij.

1.6

Vodilno načelo ukrepov evropske politike bi morala biti podnebna in energetska politika, ki spodbuja kooperativni pristop s partnerstvi med javnim in zasebnim sektorjem in ki optimalno izkorišča in povezuje različne gospodarske in geografske prednosti posameznih držav članic, ter prednosti, povezane z viri. Na primer, tehnologije za uporabo obnovljivih energij v Evropi bi se morale uporabljati tam, kjer so za to najboljši, zlasti podnebni, pogoji, vključno z ustreznimi načini njihovega prenosa, ne pa tam, kjer so največje nacionalne subvencije. Poleg tega si je treba prizadevati tudi za svetovno sodelovanje pri razvoju in uporabi energetsko varčnih tehnologij, ki preprečujejo emisije toplogrednih plinov.

1.7

Kljub nujnosti podnebnega vprašanja pa potrebne spremembe in prilagoditve oskrbe z energijo in porabe energije ne smejo prehitevati zmožnosti prilagajanja gospodarstva in družbe. Pomembni elementi so na primer amortizacijski ciklusi, čas, potreben za usposabljanje, faze razvoja novih tehnologij ter zlasti družbeno sprejemljive prilagoditve, ukrepi na področju usposabljanja in druge družbene spremembe. K temu morajo pomembno prispevati raziskave in razvoj.

1.8

V okviru pristopa „od spodaj navzgor“ je treba omogočiti in spodbujati pobude vseh akterjev ter raznolikost, diverzifikacijo ter prožnost tehničnih in gospodarskih postopkov, kajti le na podlagi raznolikosti in konkurence med različnimi pristopi, inovacijami in metodami je mogoče obvladovati posamezne krize in razviti najbolj učinkovite tehnologije. Glede na to je potrebna tudi raznovrstnejša kombinacija energetskih virov, pri čemer ne smemo prezgodaj izključiti nobene uporabne tehnologije (1).

1.9

Pri ciljih, ureditvah in instrumentih energetske politike je treba upoštevati fizične omejitve ter nujno preprečiti pretirano zakonsko regulacijo in podvajanja, ki vodijo do nasprotij. Slednje povzroča napačno razporeditev virov in tako vodi do nepotrebnega naraščanja stroškov, ki škodujejo blaginji in konkurenčnosti. Poleg tega morajo biti ti cilji in instrumenti dolgoročno zanesljivi, ker na njih temeljijo zelo drage naložbe in novosti. Šele ob njihovi dovolj dolgotrajni uporabi bodo dosežene gospodarske koristi, z njimi pa tudi delovna mesta in blaginja.

1.10

Kadar je mogoče, bi morale imeti tržnogospodarske spodbude, kot je smiselno opredeljeno dodeljevanje pravic do emisij, prednost pred vsemi podrobnimi predpisi. Dostopne cene energije so še vedno predpogoj za svetovno konkurenčnost, osnovno oskrbo družbe ter zagotavljanje kapitala evropske industrije, potrebnega za nove naložbe in sredstva za raziskave in razvoj.

1.11

Poleg tega so potrebne okrepljene in širše raziskave in razvoj podnebju prijaznih in varčnih energetskih tehnologij, skupaj z izobraževanjem za to potrebnih inženirjev, znanstvenikov in tehnikov. Nove tehnologije za uporabo obnovljivih energij, ki še zdaleč niso ekonomične, bi morali pospešeno razvijati, vendar ne tako, da bi jih predčasno z višjimi subvencijami (ali umetnimi nabavnimi cenami) vsilili na trg. Namesto tega bi morali ta sredstva toliko časa vlagati v okrepljene raziskave in razvoj trajnostnih energetskih tehnologij, ki preprečujejo emisije CO2, dokler ne bodo primerne za trg. Zato bi moral biti poudarek vseh ukrepov na inovativnem razvoju in učinkoviti uporabi energetsko varčnih, podnebno nevtralnih in konkurenčnih energetskih tehnologij.

1.12

Za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni pa je zlasti treba oblikovati univerzalne cilje za varstvo podnebja, zavezujoče za vse velike onesnaževalce. Le tako je mogoče preprečiti, da siceršnje povečanje energetskih stroškov v EU ne privede do škodljivega svetovnega izkrivljanja konkurence, začenši s postopnim izseljevanjem energetsko intenzivnih panog, ne da bi pri tem kakorkoli prispevali k varovanju podnebja (prepuščanje virov energije z vsebnostjo ogljika). Odbor podpira prizadevanja vseh evropskih akterjev za ta cilj (npr. konferenca na Baliju). Dokler se to ne doseže, je treba preprečevati obremenitve za te panoge, ki izkrivljajo konkurenco. Brez teh panog Evropa ne bo ostala dolgoročno konkurenčna.

2.1

Pomen energije. Razvoj in razširjena uporaba energetsko intenzivnih industrijskih postopkov, strojev in prevoznih sredstev sta odločilno prispevala k doseganju sedanjega življenjskega standarda: energija je ljudi razbremenila težkega fizičnega dela, povečala njihovo produktivnost, ustvarila toploto in svetlobo, korenito spremenila kmetijsko proizvodnjo ter omogočila nepričakovano mobilnost in komunikacijo. Energija je postala življenjska sila sodobnih družbenih gospodarstev in je nosilec celotne osnovne oskrbe.

2.2

Problematika. Večina napovedi kaže, da se bo zaradi povečanja števila prebivalstva in razvojnih potreb številnih držav svetovno povpraševanje po energiji do leta 2060 predvidoma podvojilo (ali celo potrojilo). Vendar je znano, da temu razvoju dogodkov nasprotujeta dva odločilna dejavnika, ki pozivata h globalnemu političnemu ukrepanju, da bi preprečili resne konflikte in gospodarske krize: izčrpanje virov in varstvo okolja. Čeprav glavni okoljski problem na tem področju predstavlja vpliv človeka na podnebne spremembe (toplogredni plini, zlasti CO2, metan in dušikov oksid), je treba upoštevati tudi posledice vseh ukrepov na biotsko raznovrstnost, zdravje in na trajnostno izkoriščanje virov ter ravnanje z odpadki.

2.3

Evropski svet. Na področju energetske politike je Evropski svet na spomladanskem zasedanju leta 2007 v sklepih predsedstva poudaril naslednje prednostne naloge:

2.3.1

Odbor je o teh temah pripravil pomembna usmerjevalna mnenja, ki so navedena v prilogi (2).

2.4

Zaprosilo slovenskega predsedstva. Slovenski minister za gospodarstvo g. Vizjak je v pismu Odbor obvestil o tem, da prednostne naloge slovenskega predsedstva na področju industrijske politike obsegajo cilj čim bolj energetsko učinkovitega evropskega gospodarstva s čim manj emisijami toplogrednih plinov. Pri tem naj bi bile še posebej pomembne spodbude k inovacijam in uporabi okolju prijaznih tehnologij in proizvodov. V pripravi je akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko, ki ga bo Evropski svet obravnaval na spomladanskem zasedanju leta 2008. V okviru tega je Odbor prejel zaprosilo za pripravo mnenja o morebitnih pozitivnih in negativnih učinkih okrepljenih političnih zahtev na področju okolja in energije na konkurenčnost evropske industrije.

2.5

Konkurenčnost, gospodarska uspešnost in socialna blaginja. V nedavnih publikacijah (3) sta posvetovalna komisija za spremembe v industriji in Odbor (4) (na primer „58 concrete measures to ensure the success of the Libon strategy“) pojasnila tesno povezavo med konkurenčnostjo, gospodarsko uspešnostjo in manevrskim prostorom za potrebne socialne dosežke. Zato se predloženo mnenje osredotoča na ekonomske vidike (5), ki so pomembni na tem področju.

2.6

Industrijske države. Visoko razvite industrijske države nosijo pri tem posebno odgovornost; prvič, ker je njihov delež emisij teh plinov najvišji in drugič, ker imajo še vedno veliko prednost pri razvoju novih tehnologij. Te obsegajo varčevanje z energijo, višjo energetsko učinkovitost in uporabo virov energije z ničnimi emisijami (ali z malo emisijami) (6) ter razvoj ustreznih tehničnih postopkov. Pri tem je zaradi razpetosti med potrebami, željami in gospodarsko resničnostjo treba prepoznati pravo stvar in to natančno in odločno izpolnjevati.

2.7

Stroški  (7) . Uporaba podnebju prijaznih oblik energije pa je večinoma povezana s precej višjimi stroški (8) za posamezne potrošnike in za industrijske procese. Primeri za to so vetrna in sončna energija (9) (tako je samo Nemčija v letu 2007 za uporabo obnovljivih virov energije, ki jih subvencionirajo potrošniki, porabila 4 milijarde eurov (10)) ali termoelektrarne na premog, ki uporabljajo metodo zajemanja in skladiščenja CO2 (CCS) in so še v fazi razvoja. Tudi za toplotne črpalke ali vozila, ki pri porabi goriva proizvedejo manj ali celo nič CO2, so potrebne naprednejše in dražje tehnologije.

2.8

Tveganja. Dokler se ti visoki stroški ne bodo ustrezno zmanjšali zaradi manjše porabe virov in dokler konkurenčna gospodarstva zunaj Evrope ne bodo imela primerljivih stroškov, bo to obremenjevalo evropsko konkurenčnost. „Evropa je lahko vzor v boju proti podnebnim spremembam, ne more pa sprejeti nelojalne konkurence z državami, ki svojim podjetjem ne nalagajo nikakršnih ekoloških omejitev“ (11). V Evropi so že stroški dela (plače, socialni prispevki) precej višji v primerjavi z nastajajočimi gospodarstvi, kot sta Kitajska in Indija, in že sami povzročajo večji pritisk na konkurenčnost Evrope; vsi drugi, enostranski ukrepi, ki nastajajo s ciljem za varstvo podnebja in s tem zvišujejo proizvodne stroške, pa so še toliko bolj zaviralni in nevarni.

2.9

Priložnosti. V primeru, da velika večina neevropskih držav, npr. Kitajska, Indija in ZDA, sprejme podobne ukrepe za varovanje podnebja, pa obstaja celo možnost za izvoz okolju prijaznih energetskih tehnologij, razvitih v Evropi, ki na ta način ne bodo služile le evropskemu gospodarstvu, temveč bodo prispevale celo k svetovnemu zmanjšanju porabe in emisij CO2. Poleg tega se je v zgodovini gospodarstva izkazalo, da so kriznim obdobjem pogosto sledili večja pripravljenost za inovacije ter razvoj in uporaba novih tehnologij, ki so bili dolgoročno povezani z rastjo in gospodarskim vzponom (doslej pa tudi z večjo porabo energije!). Zato bi moral biti poudarek vseh ukrepov v Evropi na inovativnem razvoju in učinkoviti uporabi energetsko varčnih, podnebno nevtralnih in konkurenčnih energetskih tehnologij. Poleg tega je treba nadaljevati z odločnimi zunanjepolitičnimi prizadevanji za ustrezne globalne sporazume. Rezultati konference na Baliju kažejo, da vsaj pogajanja še vedno potekajo (glej točko 2.11).

2.10

Problemi. Če tega ne bomo uresničili, bodo nastali resni problemi. Predvsem gospodarske panoge, pri katerih so proizvodni stroški močno odvisni od stroškov energije in CO2, ne bodo več konkurenčne na svetovnem trgu. Zato bodo ukinile svojo obstoječo proizvodnjo in delovna mesta ter se preselile v države z nižjimi stroški energije in brez stroškov, povezanih s CO2. Za nekatere gospodarske panoge, kot sta industrija aluminija ali cementna industrija (12) se je ta proces že začel. Komisija se povsem zaveda te problematike, predvsem na podlagi ocene učinka (13), vendar je treba po mnenju Odbora tukaj hitro najti dobro rešitev, ki bo preprečila gospodarsko škodo. Poleg preseljevanja industrije predvsem velja, da mednarodni pretok kapitala, tj. prihodnje naložbe v nove obrate, ne bo več usmerjen v Evropo, temveč v regije z nižjimi stroški energije in CO2.

2.10.1

Preseljevanje in „prepuščanje“. Tovrstno preseljevanje bi poleg tega nedvomno pomenilo manj emisij CO2 v EU, vendar bi se na svetovni ravni v ozračje sproščalo prav toliko CO2 kot sicer, ali celo več; namreč, če preseljena proizvodnja uporablja cenejše tehnologije, ki se tu uporabljajo že sedaj ali pa se bodo v prihodnje, se običajno sprošča celo več toplogrednih plinov (z izjemo hidroelektrarne na primer na Norveškem). K temu pa je treba dodati tudi povečanja emisij CO2, povezanih s prevozom.

2.10.2

Energetska intenzivnost v gospodarstvu. V tem primeru bi evropsko gospodarstvo izgubilo pomembne industrijske proizvodne obrate in delovna mesta, ne da bi to koristilo varstvu podnebja. Hkrati bi lahko EU v tekmovanju energetske učinkovitosti narodnih gospodarstev , namreč t. i. energetsko intenzivnost (poraba energije/BDP), začasno (14) celo dosegla (navidezen) uspeh, ker bi se energijsko intenzivna industrijska proizvodnja preselila v tujino.

2.10.3

Storitveni sektor. Celo storitveni sektor, ki obsega velik del gospodarskega donosa Evrope, lahko dolgoročno uspeva le ob konkurenčnosti evropske industrije in je temu ustrezno prav tako prizadet – v primerjavi s preostalim svetom – zaradi previsokih stroškov energije.

2.11

Svetovni sporazumi. Zavezujoči in uravnoteženi svetovni sporazumi o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov morajo biti prednostni cilj vseh mednarodnih prizadevanj na tem področju, vendar ne le zaradi samega varstva podnebja, kajti občutni učinek lahko pričakujemo samo, če se zaščitnim ukrepom pridružijo tudi pomembni onesnaževalci s CO2, kot so Kitajska, Indija in ZDA. Odbor zato pozdravlja vsa prizadevanja Skupnosti, držav članic in organizacij, npr. G8, OZN, UNESCO, OECD, IEA itd. v tej smeri, kot je nedavna konferenca na Baliju.

3.1

Energetska in podnebna politika. Uspešna energetska in podnebna politika mora zagotoviti občutno zmanjšanje porabe energije in emisij toplogrednih plinov in vse ustrezne akterje pripraviti na spremembe, ki so za to potrebne (npr. arhitekte, investitorje, podjetja, učitelje, učence, državljane, potrošnike itd., kajti gre za zadevo, ki velja za vse, od začetka do konca verige), hkrati pa mora ta proces spreminjanja oblikovati tako, da svetovna konkurenčnost evropskega gospodarstva ne bo ogrožena in da cilji iz točke 2.3 ostanejo v ravnotežju. To pa pomeni izzive in priložnosti.

3.2

Izziv. Rast svetovnega povpraševanja po energiji ter evropska energetska in podnebna politika zadnjih let sta privedli do precejšnjih podražitev energije in energetskih proizvodov. Da bi enakovredno upoštevali cilje iz točke 2.3 in za to ustvarili potreben kapital za prihodnje naložbe v inovativne tehnologije, bi morala biti energija evropskemu gospodarstvu na voljo po čim bolj ugodnih cenah kljub naraščajočemu svetovnemu povpraševanju in ob zagotavljanju potrebnega varstva podnebja. Zato se z dodatnimi državnimi ukrepi stroški energije ne smejo povečati za več, kot je potrebno zaradi varstva podnebja in zmanjšanja virov.

Glede potrebnih posameznih ukrepov in njihovih vplivov se lahko pri tem pojavijo razlike v interesih med ponudniki in porabniki energije.

3.3

Spodbude in trgovanje z emisijami. Na tem področju so potrebne tržnogospodarske spodbude, da se bodo v okviru naložbenih ciklusov uporabljali energetsko učinkovite tehnologije – celo pri morebitnih višjih investicijskih stroških. Če tovrstnih naložb kljub njihovi donosnosti ne bo, je treba analizirati in odpraviti ovire. Kajti naložbe v energetsko učinkovitost (glej tudi točko 4.1) v večini primerov vodijo do najnižjih stroškov preprečevanja CO2. Načeloma bi bilo trgovanje z emisijami lahko eden takšnih tržnogospodarskih instrumentov. Vendar so za to potrebna bistvena izboljšanja sedanjega načina uporabe (glej tudi točko 4.3), da bi z najnižjimi stroški zmanjšali določeno količino CO2. S podvajanjem instrumentov za spodbujanje obnovljivih energij ter napačnimi spodbudami pri podeljevanju dovoljenj (zlasti kot odsotnost medsebojne odvisnosti med podeljevanjem in dejansko proizvodnjo, pri čemer trgovanje z emisijami postane nagrada za zaprtje proizvodnje) nastajajo na primer t. i. „nepričakovani dobički“, ki vodijo do podražitve električne energije za več milijard eurov. Popolna prodaja na dražbi, ki jo predlaga Komisija, pa bi energijo še podražila.

3.4

Realne možnosti. Če nam bo v naslednjih 15 do 25-ih letih uspelo številne reinvesticije in nove investicije, ki so predvidene za to obdobje, usmeriti v stroškovno učinkovite in energetsko varčne tehnologije z manj emisijami, lahko varstvo podnebja pozitivno vpliva na konkurenčnost evropske industrije in s tem kljub višjim cenam energije predstavlja možnost za večjo splošno blaginjo.

3.5

Predpogoji in priporočila. Da bi lahko uresničili te možnosti, so v nadaljevanju obravnavani nekateri pogoji in predložena ustrezna priporočila. Odločilni predpogoj za to je, da se v okviru energetske, gospodarske in raziskovalne politike sprejmejo pravi ukrepi, uporabljajo prava načela in da se prepreči pretirana zakonska regulacija. Politični instrumenti morajo spodbujati in omogočati gospodarsko najrentabilnejše rešitve; kvantitativni cilji morajo upoštevati časovni potek potrebnih sprememb, ki jih lahko prenese zdravo gospodarstvo. Pomembni elementi možnega časovnega poteka so na primer amortizacijski ciklusi, čas, potreben za usposabljanje, faze razvoja novih tehnologij ter zlasti družbeno sprejemljive prilagoditve, ukrepi na področju usposabljanja in druge družbene spremembe. K temu morajo pomembno prispevati raziskave in razvoj.

3.6

Obsežnejše ukrepanje – raznolikost, diverzifikacija, prožnost in vzajemnost. V okviru pristopa „od spodaj navzgor“ je treba omogočiti in spodbujati pobude vseh akterjev ter raznolikost, diverzifikacijo in prožnost tehničnih in gospodarskih metod, ne da bi pri tem dajali prednost posameznim področjem. Le na podlagi širšega pristopa in konkurence med različnimi možnostmi, inovacijami in metodami je mogoče obvladovati posamezne krize in razviti še posebej učinkovite metode, tehnologije in optimalne kombinacije med njimi. Glede na to je potrebna tudi raznovrstnejša kombinacija energetskih virov, pri čemer ne smemo nobene uporabne tehnologije (15) prezgodaj izključiti. Ustrezna prepletenost proizvajalcev, dobaviteljev in uporabnikov prek celotne dobavne verige od začetka do konca omogoča zagotavljanje naše oskrbe. V ta namen potrebujemo vzajemne gospodarske odnose, torej varne naložbene pogoje za tuj kapital v EU in prav tako varne pogoje za naložbe EU v državah dobaviteljicah.

3.7

Ukrepi evropske politike in sodelovanje na svetovni ravni. Evropska podnebna in energetska politika bi morala spodbujati kooperativni pristop s partnerstvi med javnim in zasebnim sektorjem ter optimalno izkoriščati in povezovati različne gospodarske in geografske prednosti posameznih držav članic, ter prednosti, povezane z viri. Na primer, tehnike za uporabo obnovljivih energij bi se morale uporabljati na tistih lokacijah v Evropi, kjer so za to najboljši pogoji (zlasti podnebni pogoji), vključno z ustreznimi načini njihovega prenosa, ne pa tam, kjer jih nacionalna raven najbolj spodbuja. Poleg tega pa si je treba prizadevati tudi za svetovno sodelovanje za razvoj in uporabo energetsko varčnih tehnologij, ki preprečujejo emisije toplogrednih plinov.

3.8

Nasprotni  (16) kvantitativni cilji, ki se prekrivajo. Najboljša možna gospodarska učinkovitost zmanjšuje gospodarske stroške in socialne obremenitve državljanov.

Cilji energetske in podnebne politike, ki se prekrivajo, vodijo do sistema, ki je pretirano zakonsko reguliran, in do negospodarnih rešitev; zato jih je treba preprečiti. To teorijo pojasnjuje naslednji primer:

Zato Odbor priporoča, da se izvede skrbna in nepristranska presoja vseh ciljev za varstvo podnebja, najprej glede njihovih učinkov na BDP, da bi ob nujnem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov zagotavljali konkurenčnost evropske industrije in dosegli optimalno porazdelitev sredstev.

3.8.1

Študije. Študije napovedujejo (20) naslednje:

3.8.2

Ravnotežje ciljev iz točke 2.2. V okviru potrebne uravnoteženosti treh energetskih in okoljskih ciljev iz točke 2.3 bi morali politični instrumenti težiti k temu, da z gospodarsko privlačnimi ukrepi za zmanjšanje CO2 tudi zares dosežejo vse, kar je uresničljivega brez gospodarske škode. Vendar pa bi zahteve po prezgodnji preusmeritvi kombinacije energetskih virov k previsokemu deležu obnovljivih virov energije, ki bi bila stroškovno intenzivna in glede na tehnični razvoj prezgodnja, ter po cilju pretirano zakonsko regulirane gospodarske energetske učinkovitosti privedle do napačne razporeditve proizvodnih dejavnikov (22) na vseh gospodarskih področjih ter do nevarnosti, da evropska proizvodnja sama ne bi mogla zadovoljiti potreb povpraševanja po zelo učinkovitih okoljskih tehnologijah. Tako je študija Evropske komisije pokazala (23), da cene za CO2, ki nihajo med 20 in 25 eurov za tono, že sedaj močno vplivajo na konkurenčnost mnogih industrijskih panog.

3.9.1

V celotni energetski verigi so okrepljene raziskave in razvoj predpogoj za tehnološki razvoj, ki je potreben za odpiranje novih možnosti, zmanjšanje stroškov, izboljšanje učinkovitosti pri izkoriščanju in spodbujanju virov, pretvorbo energije, njeno skladiščenje in končno porabo v industriji, prometu, gospodinjstvu in pri zasebnih potrošnikih. Kot Odbor ponovno poziva, je zato treba sredstva za raziskave in razvoj močno povečati. Poleg tega bi morala imeti ta sredstva korist tudi od zmanjšanja visokih tržnih subvencij za tehnologije, ki še dolgo ne bodo samostojno konkurenčne na trgu.

3.9.2

Pri tem bi morala biti državna pomoč za raziskave na področju energije usmerjena k zelo pomembnim temeljnim raziskavam (npr. kataliza, bela/zelena biotehnologija, raziskave materialov, jedrska fuzija, razgradnja aktinidov itd.), medtem ko bi moralo biti za uporabne raziskave in razvoj odgovorno gospodarstvo (vključno z MSP). Poleg tega je pomembno intenzivno usposabljanje vseh potrebnih strokovnih delavcev – od tehnikov do inženirjev in znanstvenikov – ter ozaveščanje vseh akterjev, ki so neposredno povezani z energijo – tudi kot potrošniki.

—

Energetska učinkovitost povečuje varnost oskrbe, zmanjšuje negativne vplive na okolje in stabilizira cene energije.

—

Z njenim povečanjem bi na svetovni ravni do leta 2030 lahko zmanjšali emisije CO2 za okrog 6 Gt (milijard ton) pri negativnih stroških (24).

—

Energetska učinkovitost je ključna za vključitev držav zunaj Evrope v svetovni sporazum o varovanju podnebja.

—

Za njeno optimizacijo je treba odpraviti konflikte med zakonodajnimi cilji: pravo najemnih razmerij, kvote recikliranja.

—

Pri „merjenju“ energetske učinkovitosti določene države se je treba osredotočiti na način uporabe dobrin končnih porabnikov, ne pa izključno na uporabo energije prek BDP.

—

Pri proizvodih, ki za delovanje potrebujejo energijo, bi morali v primeru navzkrižij med cilji nameniti poudarek življenjski dobi proizvoda.

—

Energetsko učinkovitost bi morali prednostno spodbujati tam, kjer obstaja možnost velikih prihrankov: zlasti na področju stavb in pri elektrarnah.

—

Njeno ekonomičnost določajo naložbeni ciklusi in čas amortizacije.

—

Ti morajo igrati odločilno vlogo tudi pri obnovljivi energiji (več o tem v poglavju o obnovljivi energiji).

—

Industrijskih obratov, ki že izpolnjujejo merila uspešnosti energetske učinkovitosti, ne smejo prizadeti dodatne stroškovne obremenitve političnih instrumentov, kot so trgovanje z emisijami (npr. licitiranje).

—

Svetovne potenciale energetske učinkovitosti je treba proučevati po posameznih sektorjih (25).

4.2.1

Obnovljiva energija prispeva k trajnostni oskrbi z energijo (večja varnost oskrbe, pridobivanje energije, ki je skoraj CO2 nevtralno ali brez CO2). Dolgoročno mora shajati brez subvencij in postati bistveno bolj učinkovita.

4.2.2

Zato je treba še naprej spodbujati in razvijati obnovljive vire energije ob upoštevanju naslednjih ugotovitev, s ciljem povečati gospodarnost podpore:

—

Pred določitvijo prihodnjih ciljev je treba analizirati tehnične možnosti izvajanja ter gospodarske in socialne posledice. Določitev teh ciljev mora potekati na podlagi evropskega in po možnosti celo svetovnega usklajevanja.

—

Politični instrumenti morajo doseči želene učinke (npr. spodbude za naložbe v gospodarske ukrepe, razvoj novih trgov), preprečiti pa je treba neželene učinke (npr. preseljevanje naložb, visoke stroškovne obremenitve za gospodarstvo in potrošnike).

—

Politični instrumenti morajo biti bolj dosledno kot doslej usmerjeni v učinkovitost na področju podnebja, energije in kapitala, in sicer na podlagi merljivih vrednosti. Najboljše merilo za to so stroški preprečevanja CO2 emisij.

—

EU bi morala očistiti vrsto pretirano zakonsko reguliranih instrumentov (trgovanje z emisijami, spodbujanje obnovljivih energij, spodbujanje soproizvodnje toplote in električne energije, obdavčitev energije, regulativna zakonodaja s številnimi posameznimi direktivami). Pri tem je treba razčistiti tudi nasprotovanja ciljev; stroškovno učinkovitim ukrepom je treba dati prednost pred stroškovno neučinkovitimi (energetski učinkovitosti na splošno pred nadaljnjim razvojem obnovljivih virov energije).

—

Trgovanje z emisijami bi morali spremeniti s ciljem spodbujati energetsko učinkovitost in preprečiti zapiranje proizvodnje. Da bi podjetja imela potreben kapital za naložbe v energetsko učinkovitost, ne bi smeli izdajati dovoljenj z licitiranjem, temveč na podlagi primerjave učinkovitosti v povezavi z dejansko proizvodno količino. Trgovanje z emisijami bi tako imelo enako močan vpliv glede povečanja energetske učinkovitosti kot pri splošnem licitiranju, vendar pa bi preprečilo negativne učinke (kot je konsolidacija nepotrebnih povečanj cen elektrike – nepričakovani dobiček – in obremenitev energetsko intenzivnih industrijskih panog). Podvajanje instrumentov za spodbujanje obnovljivih energij in napačne spodbude pri podeljevanju dovoljenj je treba preprečiti in namesto tega upoštevati medsebojno odvisnost med podeljevanjem in dejansko proizvodnjo (da trgovanje z emisijami ne postane nagrada za zaprtje proizvodnje!). Z licitiranjem bi se v nekaterih panogah samo čisti proizvodni stroški povečali za več kot 10 % in s tem zamrznili želeno povečanje plač.

—

Spodbujanje obnovljivih energij bi bilo treba uskladiti po vsej EU, da bi vetrne elektrarne in fotovoltaične obrate zgradili na najprimernejših lokacijah v EU. Obsežno spodbujanje energetskih virov pri proizvodnji toplote, električne energije in goriv ne bi smelo biti naravnano glede na regionalne potrebe, temveč glede na najboljše podnebne (in prenosne) pogoje.

—

Energija kot proizvodni dejavnik bi morala biti izvzeta iz dodatnih – torej stroškov, ki nastanejo že pri dobaviteljih in ki jih določa posamezna nabavna cena energije – energetskih in podnebnih stroškov (trgovanje z emisijami, spodbujanje obnovljivih energij, spodbujanje soproizvodnje toplote in električne energije, obdavčitev energije itd.), ki jih določa država, da ne bi ogrožali svetovnega konkurenčnega položaja in da bi preprečili preseljevanje proizvodnje. Le gospodarsko zdrava podjetja so zmožna doseči potrebne izboljšave učinkovitost, razvijati nove tehnologije in zagotoviti potreben kapital.

—

V okviru svetovnih sporazumov je treba poudarek nameniti relativnim količinskim ciljem (energetska učinkovitost, emisije toplogrednih plinov/BDP), da bodo države z visokim potencialom rasti (in zato z več toplogrednih plinov) dobile spodbude za udeležbo. Spodbude bi morale obstajati zlasti pri prenosu tehnologij, kot je cilj foruma AP6 (26), šestih držav na azijsko-pacifiškem območju, da bodo učinkovite tehnologije hitro dosegle regije z največjim zaostankom.