(1)

Sporočilo Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Povezljivost za konkurenčen enotni digitalni trg – evropski gigabitni družbi naproti določa evropsko vizijo internetne povezljivosti za državljane in podjetja na enotnem digitalnem trgu in opisuje več ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče izboljšati povezljivost v Uniji.

(2)

Komisija v svojem sporočilu z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda opozarja, da strategija Evropa 2020 poudarja pomen uvajanja širokopasovnih povezav za spodbujanje socialne vključenosti in konkurenčnosti v Uniji ter ponovno potrjuje cilj, da se do leta 2020 vsem Evropejcem zagotovi dostop do internetnih povezav, hitrejših od 30 Mb/s, in da se polovica ali več evropskih gospodinjstev naroči na internetno povezavo s hitrostjo nad 100 Mb/s.

(3)

Komisija v svojem sporočilu z dne 14. septembra 2016 med ukrepi v podporo vizije o internetni povezljivosti po vsej Uniji spodbuja uvedbo lokalnih brezžičnih točk dostopa z enostavnimi postopki načrtovanja in manj regulativnimi ovirami. Take točke dostopa, tudi tiste, ki imajo pomožno vlogo pri opravljanju drugih javnih storitev ali ki so po naravi nekomercialne, lahko pomembno prispevajo k izboljšanju sedanjih brezžičnih komunikacijskih omrežij in k uvedbi prihodnjih generacij tovrstnih omrežij, saj omogočajo natančnejšo pokritost v skladu s spreminjajočimi se potrebami. Te točke dostopa bi morale imeti možnost tvoriti del omrežja z enotnim sistemom avtentikacije, ki je veljaven po vsej Uniji, druga omrežja brezplačne brezžične povezljivosti pa bi morala imetimožnost vključitve v ta sistem. Naveden sistem bi moral biti v skladu z zahtevami Unije o varstvu osebnih podatkov in Uredbo (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(4)

V okviru te uredbe brezplačna lokalna brezžična povezljivost brez diskriminatornih pogojev pomeni, kar zadeva brezplačnost, da se zagotavlja brez ustreznega nadomestila, bodisi neposrednega plačila bodisi drugih vrst nadomestil, kot sta oglaševanje ali posredovanje osebnih podatkov v komercialne namene. Kar zadeva nediskriminatorne pogoje, pomeni, da se zagotavlja brez poseganja v omejitve v okviru prava Unije ali nacionalne zakonodaje, ki je v skladu s pravom Unije, ter da je treba zagotoviti brezhibno delovanje omrežja, zlasti pa pošteno porazdelitev zmogljivosti med uporabniki v času konice.

(5)

Konkurenčen trg in zakonodajni okvir, ki se lahko prilagaja razvoju in ki spodbuja konkurenco, naložbe in obsežno razpoložljivost ter uveljavljanje visokozmogljive povezljivosti, kakor tudi vseevropska omrežja in novi poslovni modeli so pomembno gonilo za naložbe v visokozmogljiva omrežja, ki lahko zagotovijo povezljivost državljanom po vsej Uniji.

(6)

Unija bi morala v skladu s sporočilom Komisije z dne 14. septembra 2016 in zaradi spodbujanja digitalne vključenosti podpirati zagotavljanje visokokakovostne brezplačne lokalne brezžične povezljivosti brez diskriminatornih pogojev v središčih lokalnega javnega življenja, tudi na mestih na prostem, dostopnih širši javnosti. Taka podpora ni zajeta v Uredbi (EU) št. 1316/2013 (5) ali Uredbi (EU) št. 283/2014 (6) Evropskega parlamenta in Sveta.

(7)

S tovrstno pomočjo bi bilo treba spodbujati organe javnega sektorja, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (7), da bi ponujali brezplačno lokalno brezžično povezljivost brez diskriminatornih pogojev kot pomožno storitev ob svojem javnem poslanstvu, tako da bi ljudje v lokalnih skupnostih lahko imeli korist od širokopasovnih povezav visoke hitrosti ter v središčih javnega življenja dobili priložnost izboljšati svoja digitalna znanja in spretnosti. Med takimi organi bi lahko bile občine, zveze občin, drugi javni organi in institucije, knjižnice in bolnišnice.

(8)

Brezplačna lokalna brezžična povezljivost brez diskriminatornih pogojev bi lahko pomagala premostiti digitalno vrzel, zlasti v skupnostih, ki zaostajajo pri digitalni pismenosti, vključno s podeželskimi območji in oddaljenimi kraji.

(9)

Z izboljšanjem dostopa do hitrega in zelo hitrega širokopasovnega interneta ter posledično do spletnih storitev, zlasti na podeželskih območjih in v oddaljenih krajih, bi lahko izboljšali kakovost življenja z lažjim dostopom do storitev, na primer e-zdravstva in e-uprave, ter spodbudili razvoj lokalnih malih in srednjih podjetij.

(10)

Da bi zagotovili uspešnost podpore, ki se zagotavlja na podlagi te uredbe, in postavili v ospredje ukrepanje Unije na tem področju, bi morala Komisija zagotoviti, da bodo subjekti, ki izvajajo projekte s finančno pomočjo Unije, ki je na razpolago na podlagi te uredbe, končnim uporabnikom zagotovili čim več informacij o razpoložljivosti teh storitev in opozorili, da je financiranje zagotovila Unija. Te informacije bi lahko končnim uporabnikom zagotovile tudi lahek dostop do informacij o Uniji.

(11)

Spodbujanje brezplačne lokalne brezžične povezljivosti brez diskriminatornih pogojev v središčih javnega življenja bi bilo treba glede na njen posebni namen in glede na to, da izpolnjuje lokalne potrebe, pripoznati kot samostojen projekt skupnega interesa v telekomunikacijskem sektorju v smislu uredb (EU) št. 1316/2013 in (EU) št. 283/2014.

(12)

Da bi zagotovili ustrezno financiranje za spodbujanje internetne povezljivosti v lokalnih skupnostih in njeno ustrezno izvajanje, bi bilo treba finančna sredstva za izvedbo Instrumenta za povezovanje Evrope v telekomunikacijskem sektorju povečati za 25 000 000 EUR in bi jih bilo mogoče povečati na 50 000 000 EUR.

(13)

Glede na nekomercialno naravo podpore, ki se zagotavlja na podlagi te uredbe, in pričakovan majhen obseg posameznih projektov bi bilo treba upravno breme omejiti na najmanjšo možno mero, da bo sorazmerno s predvidenimi koristmi, hkrati pa bi bilo treba upoštevati, da sta potrebna odgovornost in primerno ravnotežje med poenostavitvijo in nadzorom. Zato bi bilo treba to uredbo izvajati z najprimernejšimi oblikami finančne pomoči, zlasti nepovratnimi sredstvi, denimo boni, ki so že in bodo še na voljo v okviru Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Podpora, ki se zagotavlja na podlagi te uredbe, ne bi smela biti odvisna od finančnih instrumentov. Uporabljati bi se moralo načelo dobrega finančnega poslovodenja.

(14)

Glede na to, da so finančna sredstva v primerjavi s potencialno velikim številom vlog omejena, bi bilo treba poenostaviti upravne postopke za pravočasno sprejemanje odločitev. Uredbo (EU) št. 1316/2013 bi bilo treba spremeniti tako, da bi se lahko države članice dogovorile o kategoriji predlogov v skladu z merili iz oddelka 4 Priloge k Uredbi (EU) št. 283/2014, da bi se izognile posamičnim odobritvam vlog in zagotovile, da letno potrjevanje izdatkov in poročanje Komisiji ne bi bila obvezna za nepovratna sredstva ali druge oblike finančne pomoči, pridobljene na podlagi te uredbe.

(15)

Zaradi omejenega dosega vsake lokalne brezžične točke dostopa in majhne vrednosti zajetih posameznih projektov ni pričakovati, da bi točke dostopa, podprte s finančno pomočjo na podlagi te uredbe, konkurirale komercialnim ponudbam. Da tovrstna finančna pomoč ne bi po nepotrebnem izkrivljala konkurence, izrivala zasebnih naložb ali odvračala zasebnih ponudnikov od vlaganja, bi bilo treba podporo, ki se zagotavlja na podlagi te uredbe, omejiti na projekte, s katerimi se ne bi podvajale že obstoječe brezplačne zasebne ali javne ponudbe na istem javnem mestu s podobnimi značilnostmi. Ta uredba ne bi smela preprečevati določanja omejitev pri pogojih za uporabnike, kot je omejevanje povezljivosti v časovnem obdobju ali do razumne največje porabe podatkov.

(16)

Dodatna podpora bi lahko prispevala k močnejšemu učinku in zato ne bi smela biti izključena. Taka dodatna podpora bi se lahko zagotovila bodisi iz javnih virov financiranja, kot so skladi Unije ali nacionalni skladi, vključno z Evropskim skladom za regionalni razvoj, ali iz zasebnih virov financiranja.

(17)

Razpoložljiva sredstva bi bilo treba projektom dodeliti geografsko uravnoteženo med državami članicami in praviloma po načelu vrstnega reda prejetih vlog. Mehanizem za zagotavljanje geografske uravnoteženosti bi bilo treba vključiti v ustrezne delovne programe, sprejete na podlagi Uredbe (EU) št. 1316/2013, in ga po potrebi dodatno opredeliti v razpisih za zbiranje predlogov, sprejetih v skladu z navedeno uredbo, na primer tako, da bi omogočili večjo udeležbo prosilcev iz držav članic, v katerih je uporaba nepovratnih sredstev ali drugih oblik finančne pomoči relativno nizka.

(18)

Da bi povezljivost v skladu s to uredbo zagotovili hitro, bi bilo treba finančno pomoč, če je le mogoče, izvesti s spletnimi orodji, ki omogočajo hitro vložitev in obdelavo vlog ter podpirajo izvajanje, spremljanje in preverjanje nameščenih lokalnih brezžičnih točk dostopa. Komisija in ustrezni organi v državah članicah bi morali spodbujati ta projekt skupnega interesa.

(19)

Ta uredba ne posega v nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije, kot so nacionalne določbe, ki občinam preprečujejo neposredno zagotavljanje brezplačne brezžične povezljivosti, hkrati pa jim omogočajo zagotavljanje takšne povezljivosti prek zasebnih subjektov.

(20)

Glede na nujno potrebo po povezljivosti v Uniji in po spodbujanju dostopa do omrežij, ki lahko po vsej Uniji, vključno s podeželskimi območji in oddaljenimi kraji, zagotovijo internetno izkušnjo visoke kakovosti vsaj na podlagi širokopasovnih storitev visoke hitrosti, pri čemer se po možnosti dosegajo tudi cilji evropske gigabitne družbe, bi si bilo treba prizadevati za geografsko uravnoteženo porazdelitev finančne pomoči.

(21)

Od upravičenih subjektov bi bilo treba zahtevati, da zagotavljajo brezžično povezljivost najmanj tri leta.

(22)

Ukrepi, financirani na podlagi te uredbe, bi morali uporabljati najnovejšo in najbolj dostopno opremo, ki lahko uporabnikom zagotovi zlahka dostopno in ustrezno zaščiteno brezplačno povezljivost visoke hitrosti brez diskriminatornih pogojev.

(23)

Ker cilja te uredbe, in sicer podpore za zagotavljanje visokokakovostne brezžične povezljivosti v lokalnih skupnostih po Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(24)

Uredbi (EU) št. 1316/2013 in (EU) št. 283/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 2 se točka 1 nadomesti z naslednjim:

(*1)  Uredba (EU) št. 283/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o smernicah za vseevropska omrežja na področju telekomunikacijske infrastrukture in razveljavitvi Odločbe št. 1336/97/ES (UL L 86, 21.3.2014, str. 14).“;"

(2)

v členu 4 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(3)

v prvem pododstavku člena 5(1) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

(4)

člen 7 se spremeni:

(5)

v členu 9 se vstavi naslednji odstavek:

(6)

v členu 10(4) se doda naslednji pododstavek:

„Ukrepi na področju zagotavljanja brezplačne lokalne brezžične povezljivosti brez diskriminatornih pogojev v lokalnih skupnostih se financirajo s finančno pomočjo Unije, ki zajema do 100 % upravičenih stroškov brez poseganja v načelo sofinanciranja.“;

(7)

v členu 14 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(8)

v členu 17 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(9)

v členu 22 se dodata naslednja odstavka:

„Potrjevanje izdatkov iz drugega odstavka tega člena ni obvezno za nepovratna sredstva ali druge oblike finančne pomoči, dodeljene v skladu s točko (c) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 283/2014.

Zahteva po letnem obveščanju Komisije iz tretjega odstavka tega člena se ne uporablja za nepovratna sredstva ali druge oblike finančne pomoči, dodeljene v skladu s točko (c) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 283/2014.“

(1)

v členu 2(2) se doda naslednja točka:

(2)

v členu 4(1) se doda naslednja točka:

(3)

člen 5 se spremeni:

(4)

v členu 6 se vstavi naslednji odstavek:

(5)

v členu 8(9) se doda naslednja točka:

(6)

v Prilogi se doda naslednji oddelek:

„ODDELEK 4. BREZŽIČNA POVEZLJIVOST V LOKALNIH SKUPNOSTIH

Ukrepi morajo biti namenjeni zagotavljanju brezplačne lokalne brezžične povezljivosti brez diskriminatornih pogojev v središčih lokalnega javnega življenja, tudi na mestih na prostem, dostopnih širši javnosti, ki imajo pomembno vlogo v javnem življenju lokalnih skupnosti, da so upravičeni do finančne pomoči. Ti ukrepi za namene dostopnosti zagotavljajo dostop do storitev vsaj v ustreznih jezikih zadevne države članice in, kolikor mogoče, v drugih uradnih jezikih institucij Unije.

Finančna pomoč je na voljo organom javnega sektorja, kot so opredeljeni v točki 1 člena 3 Direktive (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (*2), da zagotovijo brezplačno lokalno brezžično povezljivost brez diskriminatornih pogojev z namestitvijo lokalnih brezžičnih točk dostopa v skladu z nacionalnim pravom.

Ukrepi za zagotavljanje lokalne brezžične povezljivosti so upravičeni do financiranja, če:

Ukrepi, s katerimi se podvajajo obstoječe brezplačne zasebne ali javne ponudbe s podobnimi značilnostmi, vključno s kakovostjo, na istem javnem mestu, niso upravičeni do financiranja. Podvajanje se lahko prepreči, če se zagotovi, da so točke dostopa, ki se financirajo v skladu s to uredbo, razporejene tako, da zajemajo predvsem javna mesta in se ne prekrivajo z obstoječimi podobnimi zasebnimi ali javnimi ponudbami.

Razpoložljiva sredstva se dodelijo geografsko uravnoteženo po državah članicah ukrepom, ki izpolnjujejo pogoje iz tega oddelka, glede na število prejetih predlogov, praviloma pa po načelu vrstnega reda prejetih vlog. Celoten znesek sredstev, ki se dodelijo v okviru vseh razpisov, je namenjen vsem državam članicam, iz katerih so bili prejeti upravičeni predlogi.

Ukrepi, financirani na podlagi tega oddelka, delujejo vsaj tri leta, Komisija pa jih pozorno spremlja. Komisija spremlja projekt tudi po koncu obdobja delovanja, da bi zagotovila pregled funkcionalnosti navedenih ukrepov in morebitne informacije za prihodnje pobude.

(*2)  Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja (UL L 327, 2.12.2016, str. 1).“ "

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 1030/2002 (2) določa enotno obliko dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav.

(2)

Sedanja enotna oblika dovoljenja za prebivanje, ki je bila v uporabi 20 let, šteje kot ogrožena zaradi hudih primerov ponarejanja in goljufij.

(3)

Zato bi bilo treba za dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav določiti novo skupno obliko s sodobnejšimi varnostnimi zaščitami, da bi bila taka dovoljenja bolje zaščitena in da bi preprečili ponarejanje.

(4)

Državljani tretjih držav z veljavnim dovoljenjem za prebivanje v enotni obliki, ki ga izda ena od držav članic, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red, se lahko na schengenskem območju prosto gibajo do 90 dni, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (3) (Zakonik o schengenskih mejah).

(5)

Zakonodaja Unije o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav določa ureditve, v skladu s katerimi se podeljujejo dodatne pravice do mobilnosti, s posebnimi pogoji za vstop in bivanje v državah članicah, ki jih zavezuje navedeni pravni red. Dovoljenja za prebivanje, izdana v skladu z navedeno zakonodajo, imajo enotno obliko, določeno v Uredbi (ES) št. 1030/2002. Da bodo lahko pristojni organi identificirali državljane tretjih držav, ki lahko uveljavljajo te posebne pravice do mobilnosti, je pomembno, da so ustrezni vnosi, kot so „raziskovalec“, „študent“ ali „IKT“, na teh dovoljenjih za prebivanje jasno označeni v skladu z ustrezno zakonodajo Unije.

(6)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(7)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(8)

Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003, člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 in člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.

(9)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (4), ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (5).

(10)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (6), ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (7).

(11)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (9).

(12)

Da bi države članice lahko porabile obstoječe zaloge dovoljenj za prebivanje, bi bilo treba določiti prehodno obdobje, v katerem lahko države članice še vedno uporabljajo stara dovoljenja za prebivanje.

(13)

Uredbo (ES) št. 1030/2002 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –