5.7.2012

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/19

---

ODLOČBA NADZORNEGA ORGANA EFTE

št. 205/11/COL

z dne 29. junija 2011

o Dopolnilnem sporazumu v zvezi s storitvami Hurtigruten (Norveška)

NADZORNI ORGAN EFTE (V NADALJNJEM BESEDILU: NADZORNI ORGAN) JE –

OB UPOŠTEVANJU Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP) ter zlasti člena 59(2) in člena 61 Sporazuma in Protokola 26 k Sporazumu,

OB UPOŠTEVANJU Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču) in zlasti člena 24 Sporazuma,

OB UPOŠTEVANJU Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (v nadaljnjem besedilu: Protokol 3) in zlasti člena 1(2) dela I ter člena 7(5) in člena 14 dela II,

OB UPOŠTEVANJU prečiščenega besedila Odločbe Nadzornega organa št. 195/04/COL z dne 14. julija 2004 o izvedbenih določbah člena 27 dela II Protokola 3 (v nadaljnjem besedilu: Odločba o izvedbenih določbah) (1),

PO POZIVU zainteresiranim stranem, naj predložijo svoje pripombe v skladu z navedenimi določbami (2),

ob upoštevanju naslednjega:

I.   DEJSTVA

1.   POSTOPEK

Z dopisom z dne 28. novembra 2008 (ev. št. 500143) so norveški organi Nadzorni organ obvestili o ponovnih pogajanjih o sporazumu, ki so ga norveški organi in podjetje Hurtigruten ASA sklenili za nakup storitev prevoza med Bergenom in Kirkenesom na Norveškem.

Po več izmenjavah dopisov (3) je Nadzorni organ z dopisom z dne 14. julija 2009 norveške organe obvestil o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 1(2) dela I Protokola 3 v zvezi z dodatnimi plačili, ki jih je podjetje Hurtigruten prejelo v letu 2008.

Odločba Nadzornega organa št. 325/10/COL o začetku formalnega postopka preiskave (v nadaljnjem besedilu: odločba o začetku postopka) je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in v Dopolnilu EGP k Uradnemu listu Evropske unije  (4). Nadzorni organ je pozval zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o tej odločbi. Komisija ni prejela pripomb tretjih strani.

Norveški organi so z dopisom z dne 30. septembra 2010 (ev. št. 571486) predložili pripombe na odločbo o začetku postopka (ev. št. 563570). Sledila so elektronska sporočila z dodatnimi informacijami, ki so jih norveški organi poslali 20. aprila 2011 (ev. št. 595326), 4. maja 2011 (ev. št. 596802) in 6. maja 2011 (ev. št. 597151).

2.   OZADJE – SPORAZUM HURTIGRUTEN

Podjetje Hurtigruten ASA izvaja storitve pomorskega prometa, ki jih sestavlja kombinirani prevoz oseb in blaga ob norveški obali od Bergena do Kirkenesa z dnevnimi postanki v 34 pristaniščih vse leto.

Opravljanje storitev v obdobju od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2012 je bilo predmet razpisnega postopka iz junija 2004. Podjetji Ofotens og Vesteraalens Dampskipsselskap ASA in Troms Fylkes Dampskipsselskap (v nadaljnjem besedilu: podjetji Hurtigruten) (5) sta kot edina ponudnika 17. decembra 2004 podpisali pogodbo z norveškimi organi (v nadaljnjem besedilu: Sporazum Hurtigruten). Obe podjetji sta se v marcu 2006 združili v en subjekt, ki zdaj opravlja zadevno storitev, tj. Hurtigruten ASA (v nadaljnjem besedilu: Hurtigruten). Sporazum Hurtigruten iz leta 2004 Nadzornemu organu ni bil priglašen in ga kot takega Nadzorni organ ni ocenil na podlagi pravil o državni pomoči iz Sporazuma EGP.

Sporazum Hurtigruten določa, da podjetje Hurtigruten zagotavlja dnevne linijske prevoze s postanki v 34 vnaprej določenih pristaniščih vse leto, predpisuje zmogljivost na podlagi zahteve, da se plovna pot oskrbuje z 11 plovili, ki so jih norveški organi odobrili vnaprej, in najvišje cene v zvezi s prevozom potnikov na dolge razdalje. Podjetje Hurtigruten lahko po lastni presoji določa cene za povratna potovanja, kabine, postrežbo ter prevoz avtomobilov in blaga.

Za storitve, ki so zajete v Sporazumu Hurtigruten, norveški organi plačujejo nadomestilo v skupnem znesku 1 899,7 milijona NOK za osem let trajanja sporazuma, izraženo v cenah iz leta 2005:

Za leto 2005:	217,5 milijona NOK
Za leto 2006:	247,5 milijona NOK
Za leto 2007:	247,5 milijona NOK
Za leto 2008:	240,0 milijona NOK
Za leto 2009:	236,8 milijona NOK
Za leto 2010:	236,8 milijona NOK
Za leto 2011:	236,8 milijona NOK
Za leto 2012:	236,8 milijona NOK

Plačila se prilagodijo glede na določbo o indeksu cen iz člena 6.2 Sporazuma Hurtigruten ob upoštevanju cene plinskega olja za plovila, stroškov za plače v pomorskem sektorju in NIBOR (6).

Norveški organi od podjetja Hurtigruten zahtevajo, da vodi ločene račune za svoje storitve na relaciji Bergen–Kirkenes in za dejavnosti, ki se ne nanašajo na to plovno pot, vendar sedanji sporazum podjetja Hurtigruten ne zavezuje k temu, da mora voditi ločene račune za obveznosti javne službe na relaciji Bergen–Kirkenes in komercialne storitve na tej isti plovni poti.

Poleg storitve, ki je zajeta v Sporazumu Hurtigruten, je podjetje Hurtigruten tudi komercialni prevoznik s ponudbo povratnih potovanj, izletov in postrežbe na relaciji Bergen–Kirkenes. V povezavi s to plovno potjo podjetje Hurtigruten zagotavlja tudi prevozne storitve v fjordu Geiranger, kar ne spada v področje uporabe Sporazuma Hurtigruten. Poleg tega podjetje Hurtigruten ponuja tudi najrazličnejša križarjenja v različnih evropskih državah, v Rusiji, na Antarktiki, na območju Spitsbergena in na Grenlandiji.

Norveški organi so 30. junija 2010 začeli razpisni postopek za plovno pot med Bergenom in Kirkenesom za obdobje osmih let, in sicer najpozneje od 1. januarja 2013. Norveški organi so Nadzorni organ obvestili, da je bila 13. aprila 2011 s podjetjem Hurtigruten sklenjena nova pogodba za opravljanje storitev od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2019. Ta odločba ne vsebuje ocene te pogodbe.

3.   OPIS TREH UKREPOV, KI SE PREUČUJEJO

3.1   Trije ukrepi

Norveški organi pojasnjujejo, da je bil 27. oktobra 2008 med norveškimi organi in podjetjem Hurtigruten sklenjen sporazum, na podlagi katerega se je nadomestilo države za opravljanje storitev prevoza med Bergenom in Kirkenesom (v nadaljnjem besedilu s skupnim poimenovanjem: trije ukrepi) povečalo:

1.	s povračilom 90 % t. i. davka na NOx za leto 2007 in 90 % prispevkov v sklad za NOx od januarja 2008 pa do konca trajanja Sporazuma Hurtigruten, tj. do 31. decembra 2012 (7);

2.

z dodelitvijo 66 milijonov NOK „splošnega nadomestila“ za leto 2008 zaradi šibkega finančnega položaja podjetja Hurtigruten, ki je posledica splošnega povišanja stroškov za zagotovljene storitve. Splošno nadomestilo se dodeli vsako leto do prenehanja veljavnosti pogodbe, tj. do 31. decembra 2012, če se finančni položaj podjetja v zvezi z opravljanjem javne službe znatno ne izboljša (8), ter

3.

z zmanjšanjem števila ladij z 11 na 10 v zimski sezoni (od 1. novembra do 31. marca) do prenehanja veljavnosti Sporazuma Hurtigruten brez uporabe določb o odbitkih iz Sporazuma Hurtigruten (9). Ta zmanjšani obseg storitev naj bi se nadaljeval do konca trajanja Sporazuma Hurtigruten, tj. do 31. decembra 2012.

3.2   Ponovna pogajanja o Sporazumu Hurtigruten

3.2.1   Določba o ponovnih pogajanjih

Člen 8 Sporazuma Hurtigruten vsebuje določbo o reviziji, v skladu s katero lahko obe stranki začneta postopek ponovnih pogajanj. Določba o reviziji (v prevodu Nadzornega organa) se glasi:

3.2.2   Dopolnilni sporazum

Kot je navedeno zgoraj, so bila ponovna pogajanja o Sporazumu Hurtigruten končana 27. oktobra 2008, pri čemer se je nadomestilo za opravljanje javne službe podjetju Hurtigruten povečalo s tremi različnimi zgoraj navedenimi ukrepi.

Ta sporazum je bil pisno potrjen z dopisom, ki so ga norveški organi podpisali 5. novembra 2008 s sklicevanjem na ponovna pogajanja, ki so bila končana 27. oktobra 2008.

Norveški organi in podjetje Hurtigruten so 8. julija 2009 oziroma 19. avgusta 2009 podpisali dokument, ki formalno ureja končana ponovna pogajanja v zvezi s prvotnim Sporazumom Hurtigruten (v nadaljnjem besedilu: Dopolnilni sporazum), sklicujoč se na dopis, ki so ga norveški organi podpisali 5. novembra 2008.

3.2.3   Plačila, izvedena v okviru treh ukrepov

V skladu z revidiranim sporazumom in poznejšo dodelitvijo proračunskih sredstev, ki jo je odobril norveški parlament (11), je bilo decembra 2008 podjetju Hurtigruten izplačanih 125 milijonov NOK (12) kot dodatno nadomestilo za leti 2007 in 2008.

Po informacijah, ki jih ima Nadzorni organ na voljo, so bila na podlagi ponovnih pogajanj in Dopolnilnega sporazuma že izvedena naslednja plačila:

	Povračilo davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx	Splošno nadomestilo	Zmanjšanje obsega storitev: 10 plovil namesto 11 v zimski sezoni (november–marec)
Za leto 2007:	53,4 milijona NOK
Za leto 2008, prva polovica:	5,4 milijona NOK	66 milijonov NOK
Za leto 2008, druga polovica:			11,3 milijona NOK
Za leto 2009, prva polovica:	5,9 milijona NOK

Norveški organi so Nadzorni organ obvestili, da v zvezi s povračili davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx plačilo v višini 7,2 milijona NOK za drugo polovico leta 2008 zaradi upravne napake ni bilo izvedeno. Tudi plačila za drugo polovico leta 2009 in prva tri četrtletja leta 2010 niso bila izvedena zaradi odločitve Nadzornega organa, da začne formalni postopek preiskave. Prav tako so norveški organi Nadzorni organ obvestili, da „splošno nadomestilo“ za leta 2009, 2010 in 2011 še ni bilo izplačano in da bodo vsa nadaljnja plačila na podlagi Dopolnilnega sporazuma zaustavljena, dokler Nadzorni organ ne sprejme dokončne odločitve.

Nato je bilo podjetje Hurtigruten z veljavnostjo od 16. novembra 2008 pooblaščeno, da zmanjša število ladij z 11 na 10 v zimski sezoni (od 1. novembra do 31. marca) brez kakršnega koli odbitka od nadomestila za opravljanje javne službe. Po informacijah, ki so jih predložili norveški organi, to zmanjšanje ustreza nadaljnjemu 11,3 milijona NOK (13) dodatnega nadomestila v zimski sezoni za leti 2008 in 2009, izračunano na podlagi odbitka od nadomestila, do katerega bi bilo podjetje Hurtigruten sicer upravičeno na podlagi Sporazuma Hurtigruten za zmanjšani obseg storitev. Ta dogovor je veljal tudi v zimski sezoni 2009 in 2010 ter po informacijah, ki so Nadzornemu organu na voljo, tudi za zimsko sezono 2010 in 2011, vendar za to obdobje izračuni niso bili predloženi.

Po izjavah norveških organov je posledica Dopolnilnega sporazuma skupno 26-odstotno povišanje nadomestila za leto 2008 poleg cenovne prilagoditve v skladu s členom 6.2 Sporazuma Hurtigruten (14).

4.   RAZLOGI ZA ZAČETEK POSTOPKA

Nadzorni organ je začel formalni postopek preiskave, ker naj bi dodatna plačila podjetju Hurtigruten domnevno vključevala državno pomoč. Nadzorni organ zlasti dvomi o tem, ali je povečano nadomestilo na podlagi ponovnih pogajanj in Dopolnilnega sporazuma zajeto v pogodbi, ki je bila podpisana na podlagi razpisnega postopka iz leta 2004.

Nadzorni organ ima tudi pomisleke, ali so ukrepi, ki so jih sprejeli norveški organi, skladni z zahtevami iz člena 59(2) Sporazuma EGP, torej da vključujejo samo nadomestilo za opravljanje javne službe. Nato je Nadzorni organ izrazil dvome, ali se ukrepi lahko štejejo za združljive z delovanjem Sporazuma EGP, zlasti na podlagi člena 61(3) Sporazuma EGP v povezavi s Smernicami Nadzornega organa za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (v nadaljnjem besedilu: smernice za reševanje in prestrukturiranje) (15).

5.   PRIPOMBE NORVEŠKIH ORGANOV

5.1   Dodatna plačila niso državna pomoč oziroma so nujno nadomestilo za opravljanje javne službe v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP

Norveški organi trdijo, da navedeni trije ukrepi niso državna pomoč. In sicer pojasnjujejo, da s tem, ko so bila dodatna plačila omejena na nujno potrebno za zagotovitev neprekinjenega opravljanja javne službe, ta ne zagotavljajo ekonomske prednosti v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP in sodne prakse v zadevi Altmark.

Norveški organi navajajo, da so bili ukrepi, sprejeti v oktobru 2008, izredni ukrepi za sanacijo posebno težkega ekonomskega položaja podjetja Hurtigruten v letu 2008 in za zagotovitev neprekinjenega opravljanja storitev v vmesnem obdobju, dokler ne bi bilo možno izvesti novega razpisnega postopka, pri tem pa so delovali kot razumen tržni udeleženec. Ta argument so norveški organi podkrepili s sklicevanjem na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Linde  (16).

Norveški organi poleg tega zatrjujejo, da povračilo davka na NOx in prispevkov v sklad za NOx ne izpolnjuje zahteve po selektivnosti, saj se enako povračilo uporablja za vse službe v pomorskem potniškem prometu, ki opravljajo obveznosti javne službe. Če bi Nadzorni organ ugotovil, da so navedeni trije ukrepi resnično državna pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, norveški organi poudarjajo, da so ukrepi nujno nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP.

Kot dokaz, da podjetje Hurtigruten ni prejelo prekomernega nadomestila za opravljanje javne službe v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP, so norveški organi Nadzornemu organu predložili eno poročilo PWC in dve poročili BDO Noraudit. Iz poročil izhaja, da podjetje Hurtigruten ni pravilno vodilo ločenih računov za dejavnosti javne službe in druge dejavnosti, ki niso v javnem interesu. (17) V ta namen je bila opravljena naknadna simulacija razporeditve stroškov in prihodkov.

Ta tri poročila vsebujejo naslednje:

(i)

Poročilo PWC z dne 14. oktobra 2008 Poročilo PWC z dne 14. oktobra 2008, vključno z osnovnim gradivom (v nadaljnjem besedilu: poročilo PWC) (18), opredeljuje tri različne metode za dokazovanje, da je podjetje Hurtigruten prejelo nezadostno nadomestilo za opravljanje javne službe. Prvi dve uporabljeni metodi sta modela proizvodnih stroškov, s katerima se poskušajo ločiti stroški in prihodki, povezani z dejavnostmi javne službe, od tistih, ki se nanašajo na komercialne dejavnosti. Po prvi metodi se stroški in prihodki ene ladje „MS Narvik“ za leto 2006 uporabijo, da se ponazori nezadosten obseg nadomestila podjetju Hurtigruten za opravljanje javne službe. Druga metoda je podobna prvi s to razliko, da se ocena ne omeji na MS Narvik, temveč se kot podlaga za izračune uporabijo stroški in prihodki celotne flote Hurtigruten za leto 2006. Tretja metoda ne razlikuje med javno službo in komercialnimi dejavnostmi. Njeni izračuni temeljijo na računovodskih evidencah 2006 za celotno floto Hurtigruten. Namen je ponazoriti, da lahko norveški organi z dodeljeno pomočjo zagotovijo donosnost skupnega poslovanja podjetja Hurtigruten iz naslova javne službe in komercialnih dejavnosti tako, da se upoštevajo vsi stroški in da podjetje Hurtigruten prejme donos na vloženi kapital v obsegu 3–5 % od dobička pred obdavčitvijo ali 10 % od dobička pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA). (19) S tretjo metodo iz poročila PWC naj bi norveški organi poskušali utemeljevati, da ni treba razlikovati med javno službo in komercialnimi dejavnostmi ter da se pomoč lahko dodeli za zagotovitev donosnosti pogodbe (ob upoštevanju stroškov in prihodkov obeh, dejavnosti javne službe in komercialnih dejavnosti).

(ii)

Poročilo BDO Noraudit z dne 23. marca 2009 Prvo poročilo BDO Noraudit z dne 23. marca 2009 (v nadaljnjem besedilu: prvo poročilo BDO) pojasnjuje, da navedeni trije ukrepi (20) niso vsebovali prekomernega nadomestila, če se preučijo glede na skupne povečane stroške za celotno floto Hurtigruten, povezane z (i) uvedbo davka na NOx (za leto 2007 in prvo polovico leta 2008) in (ii) povišanjem cen za gorivo v letu 2008. Poročilo BDO Noraudit tudi navaja, da se stroški in koristi, povezani z zavarovanjem stroškov za gorivo s strani podjetja Hurtigruten, ne smejo upoštevati pri izračunu stroškov za gorivo.

(iii)

Poročilo BDO Noraudit z dne 27. septembra 2010 Drugo poročilo BDO Noraudit z dne 27. septembra 2010 (v nadaljnjem besedilu: drugo poročilo BDO) drugače pojasnjuje, zakaj navedeni trije ukrepi (21) niso vključevali prekomernega nadomestila. Dve pomembni razliki glede na prvo poročilo sta, da se (i) namesto preučitve preverljivih stroškov obratovanja celotne flote Hurtigruten za izračun stroškov opravljanja javnih storitev uporabijo dejanski stroški, povezani z obratovanjem tiste ladje, ki je od vseh ladij, za katere se uporablja davek na NOx, najbliže minimalnim zahtevam obveznosti javne službe (22) (MS Vesterålen), in (ii) da se nadomestilo povezuje s skupnimi primanjkljaji iz let 2007 in 2008 iz dejavnosti Hurtigruten, ki spadajo v okvir javne službe, namesto povišanih cen za gorivo v letu 2008. Kar zadeva metodo razporeditve stroškov, uporabljeno v poročilih, se prvi dve metodi iz poročila PWC in obe poročili BDO nagibata k temu, da se samo dodatni povečani stroški, povezani s komercialnimi dejavnostmi (med drugim tudi dodatni stroški za gorivo in NOx, ki nastanejo pri križarjenju v fjordu Geiranger), pripišejo komercialnim stroškom. Preostali stroški se večinoma pripišejo javni službi. Z drugimi besedami, fiksni stroški, ki so skupni javni službi in komercialnim dejavnostim, se večinoma pripišejo javni službi. Po drugi strani se prihodek iz dejavnosti javne službe pripiše javni službi, medtem ko se prihodek iz dejavnosti, ki niso v javnem interesu, pripiše komercialni strani. Ta metoda razporeditve se lahko ponazori s primerom, ki je opisan v poročilu PWC in daje pregled nad razporeditvijo stroškov (prikaz 1) in prihodkov (prikaz 2) za ladjo MS Narvik (ladja, ki je najbliže minimalnim zahtevam za obveznosti javne službe, vendar se zanjo ne uporablja davek na NOx) (23): Prikaz 1 Stroški   Narvik faktisk 06 Anslag tjenestekjøp Varekostnader 5 728 2 635 Personalkostnader 32 009 25 607 Bunkers 16 554 16 089 Havnekostnader 4 798 4 798 Vedlikehold 6 709 6 709 Forsikring 1 001 801 Administrasjonskostnader 7 993 3 997 Landturkostnader 2 348   Salgs- og markedskostnader 5 635 1 127 Andre kostnader 4 615 2 308 Sum kostnader 87 390 64 070   Prikaz 2 Prihodki   Narvik faktisk 06 Anslag tjenestekjøp Rundtursinntekter 18 756   Distanseinntekter 14 231 14 231 Godsinntekter 4 722 4 722 Bilinnteker 987 987 Salg kost rundreise 6 205   Salg kost distansereise 1 104 1 104 Cateringinntekter 6 853 5 482 Landturinntekter 3 645   Andre inntekter 3 346 1 673 Sum inntekter 59 849 28 199

Glede na zgornje podatke se vsi skupni fiksni stroški, med drugim tudi za gorivo (razen porabe za križarjenje v fjordu Geiranger), pristaniške pristojbine in vzdrževanje (v skupnem znesku 27,6 milijona NOK) pripišejo javni službi (tjenestekjøp), čeprav se po drugi strani javni službi pripiše samo prihodek iz prevoza nekaterih potnikov, vsega blaga in avtomobilov ter del prihodkov od hrane, postrežbe in drugih dejavnosti (v skupnem znesku 28,2 milijona NOK). Prihodki, ustvarjeni iz dejavnosti križarjenja (glej med drugim Rundtursinntekter v višini 18,8 milijona NOK), pa se pripišejo dejavnostim, ki niso v javnem interesu.

5.2   Dodatna plačila morajo biti združljiva s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP

Pri drugi možnosti, če bi Nadzorni organ ugotovil, da so navedeni trije ukrepi resnično državna pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP in da se izjema iz člena 59(2) ne uporablja, norveški organi zatrjujejo, da je bilo ob ponovnih pogajanjih o Sporazumu Hurtigruten v oktobru 2008 podjetje Hurtigruten v težavah, zaradi česar se nadomestilo obravnava kot združljiva pomoč za prestrukturiranje v skladu s členom 61(3) Sporazuma EGP ter smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

Norveški organi ta argument utemeljujejo s predložitvijo informacij o programu izboljšav v štirih točkah, ki je bil predstavljen na letni skupščini podjetja Hurtigruten 15. maja 2008. (24)

Ta načrt je vseboval naslednje točke:

1.	povečanje prihodkov – program izboljšav „Black Belt“;

2.	zmanjšanje zadolženosti – prodaja poslov, ki ne spadajo v osnovno dejavnost;

3.	program zmanjševanja stroškov – zmanjšanje stroškov na letni ravni za 150 milijonov NOK s polnim učinkom od leta 2010;

4.	Sporazum Hurtigruten – nova in višja plačila za javno službo.

Februarja 2009 je bil ta program izboljšav naknadno razširjen z naslednjo točko:

5.

finančno prestrukturiranje. Njegovi glavni elementi so bili: a. nov kapital od največjih delničarjev v višini 314 milijonov NOK z možnostjo dodatnih 170 milijonov NOK od drugih delničarjev/delodajalcev; b. kratkoročno posojilo v višini 300 milijonov NOK, ki zapade konec leta 2009; c. refinanciranje s triletnim odlogom obročnega odplačevanja v višini 3,3 milijarde NOK, vendar z mogočim poplačilom na podlagi prenosa razpoložljivih sredstev „cash sweep“; d. triletni odlog obročnega odplačevanja najemnine za zakup prazne ladje v korist podjetja Kystruten KS/KirBerg Shipping KS, vendar lahko obe podjetji sodelujeta pri navedeni rešitvi „cash sweep“; e. triletni odlog posojila za zamenljive obveznice v višini 150 milijonov NOK, ki zapade v juniju 2009, in enoletna oprostitev od plačila obresti.

Po navedbah norveških organov zgornji načrt prestrukturiranja izpolnjuje bistvene pogoje iz smernic za reševanje in prestrukturiranje. Norveški organi tudi poudarjajo, da naj Nadzorni organ šteje dopis norveških organov z dne 4. marca 2010 za formalno priglasitev pomoči kot pomoč za prestrukturiranje.

II.   OCENA

1.   OBSTOJ DRŽAVNE POMOČI

Člen 61(1) Sporazuma EGP se glasi:

V nadaljevanju bo Nadzorni organ preučil, ali so navedeni trije ukrepi (namreč (i) povračilo davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx, (ii) „splošno nadomestilo“ in (iii) zmanjšanje zahteve glede števila ladij, ki obratujejo med zimsko sezono, na podlagi pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu) državna pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Nadzorni organ ugotavlja, da je treba te tri ukrepe oceniti skupno kot shemo (25), saj vsebujejo dodaten mehanizem plačil v korist podjetja Hurtigruten, ki razširja njeno uporabo od leta 2007 do izteka pogodbe, prvotno predviden za 31. decembra 2012.

1.1   Državna sredstva

Plačila na podlagi prvih dveh ukrepov vključujejo državna sredstva v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, saj se financirajo z dodelitvijo proračunskih sredstev iz nacionalnega proračuna. (26) Tretji ukrep, torej zmanjšanje plovil z 11 na 10 med zimsko sezono, brez ustreznega znižanja nadomestila pa kaže na to, da je bil zmanjšan samo obseg storitev, ne pa tudi plačilo. To pomeni, da so vključena državna sredstva v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

1.2   Koncept podjetja

Ukrep, ki je državna pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, mora nekemu podjetju dajati selektivno ekonomsko prednost.

Podjetje je subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost. (27) Gospodarske dejavnosti so sestavljene iz ponujanja blaga in storitev na danem trgu. (28) Podjetje Hurtigruten ponuja prevozne storitve in križarjenja (kodi NACE 50.1 in 50.2). To pomeni, da je Hurtigruten podjetje v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

1.3   Obstoj prednosti

Da bi ukrep pomenil državno pomoč, bi moral podjetju Hurtigruten zagotoviti prednost oprostitve dajatev, ki običajno bremenijo njegov proračun.

1.3.1   Država kot zasebni tržni udeleženec – relevantnost zadeve Linde

Norveški organi pojasnjujejo, da so med postopkom ponovnih pogajanj delovali podobno, kot bi deloval razumen tržni udeleženec, in trdijo, da so podjetju Hurtigruten preprosto pomagali premostiti hude finančne težave, da bi lahko še naprej neprekinjeno opravljalo pomembne javne storitve, ki jih kratkoročno ali srednjeročno nobeno drugo podjetje ne bi moglo zagotoviti. Na podlagi tega sklepajo, da navedeni trije ukrepi podjetju Hurtigruten niso zagotavljali prednosti. Ta argument norveški organi utemeljujejo s sklicevanjem na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Linde. (29)

Nadzorni organ ne vidi povezave med dejstvi v zadevi Linde  (30) in ravnanjem države v zadevi, ki se preučuje v tej odločbi.

Zadeva Linde se je nanašala na skupek sporazumov o privatizaciji industrijskega podjetja. Sodišče je ugotovilo, da je plačilo v korist Linde AG za izpolnitev obveznosti, ki so jih prevzeli nemški organi s sklenitvijo pogodbe s tretjo osebo, običajna poslovna transakcija, pri čemer so nemški organi delovali kot razumen nosilec dejavnosti v tržnem gospodarstvu, in da je bila transakcija iz poslovnih razlogov upravičena. (31) Ta zadeva se nikakor ne nanaša na nadomestilo za opravljanje javne službe, kar navedeni trije ukrepi, ki se preučujejo v tej odločbi, dejansko so. Pri nakupu javne storitve država ne deluje kot kupec blaga in storitev na trgu. Nasprotno, država mora posredovati pri nakupu javne storitve zato, ker trg ali ne more zagotoviti tistega, kar država želi, ali trg tega ne zagotavlja po pogojih, ki jih država določa. Pri javnih storitvah se nadomestilo izplača na podlagi stroškov, ki jih ima izvajalec, in ne na podlagi vrednosti storitve za državo.

1.3.2   Nadomestilo za opravljanje javne službe – načelo zasebnega tržnega udeleženca in sodna praksa v zadevi Altmark

Evropsko sodišče je izrecno pojasnilo, kaj se lahko šteje kot državna pomoč v okviru nadomestila za opravljanje javne službe in kaj ne. V skladu s sodno prakso v zadevi Altmark se državno nadomestilo za opravljanje javne službe, ki kumulativno izpolnjuje štiri merila, določena v tej zadevi (32) (v nadaljnjem besedilu: merila Altmark), ne šteje za državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP. (33) Nasprotno pa se državna intervencija, ki ne izpolnjuje enega ali več omenjenih pogojev, šteje za državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP. (34)

Nadzorni organ bo v naslednjem razdelku ocenil, ali so merila Altmark pri treh ukrepih, ki se preučujejo, izpolnjena.

Nadzorni organ v vsakem primeru opozarja, da norveški organi niso niti podrobno obrazložili, kako se lahko izvajanje navedenih treh ukrepov primerja z ravnanjem zasebnega tržnega udeleženca, niti utemeljili, zakaj bi zasebni vlagatelj tako ravnal. S tega vidika Nadzorni organ ugotavlja, da so norveški organi zgolj na splošno navedli, kako so morali izvesti ukrepe zaradi slabega finančnega položaja podjetja Hurtigruten (35), da bi to lahko še naprej neprekinjeno opravljalo javne storitve, ker naj bi norveški organi težko našli drugo podjetje za opravljanje teh storitev (vsaj kratkoročno do srednjeročno). Norveški organi svojih ukrepov v ničemer niso poskušali podrobno primerjati z ukrepi zasebnega tržnega udeleženca, temveč se zgolj na splošno sklicujejo na dejstvo, da so bili navedeni trije ukrepi najcenejša možnost in da so pogajanja temeljila na ugotovitvah iz gradiva, ki je bilo podlaga za poročilo PWC. Predložili so tudi naknadna pojasnila (obe poročili BDO) o tem, da navedeni trije ukrepi ne vključujejo prekomernega nadomestila, ne da bi svoje ukrepe podrobneje primerjali z ukrepi zasebnega tržnega udeleženca.

1.3.3   Nadomestilo za opravljanje javne službe – presoja meril Altmark

Norveški organi zatrjujejo, da povišanje nadomestila spada v okvir Sporazuma Hurtigruten (ki je bil predmet razpisnega postopka iz leta 2004) in da so bila merila Altmark izpolnjena. Na podlagi tega menijo, da navedeni trije ukrepi podjetju Hurtigruten niso zagotavljali prednosti.

Sporazum Hurtigruten (sklenjen 17. decembra 2004) Nadzornemu organu ni bil priglašen in torej ni bil predmet ocene državne pomoči, ki bi preverila izpolnjevanje meril Altmark

V nadaljevanju bo Nadzorni organ preučil, ali navedeni trije ukrepi iz Dopolnilnega sporazuma izpolnjujejo merila Altmark.

1.3.3.1   Četrto in drugo merilo Altmark

V skladu s četrtim merilom Altmark mora biti upravičenec izbran s postopkom oddaje javnega naročila. Prav tako nadomestilo ne sme presegati stroškov, ki bi jih imelo dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s sredstvi za opravljanje javnih storitev. (36)

To merilo je treba brati v povezavi z drugim merilom, ki določa, da je treba parametre za izračun plačil nadomestila določiti vnaprej ter objektivno in pregledno. (37)

Podjetje Hurtigruten je bilo izbrano kot izvajalec javnih storitev s postopkom oddaje javnega naročila iz leta 2004, kar je vodilo k sklenitvi Sporazuma Hurtigruten. Nadomestilo, ki je bilo dogovorjeno 27. oktobra 2008, je bilo prilagojeno na podlagi člena 8 Sporazuma Hurtigruten. Nadzorni organ želi spomniti, da je člen 8 določba o reviziji, ki dovoljuje, da obe stranki lahko začneta ponovna pogajanja o pogodbi za izredne prilagoditve nadomestila države, in se glasi (v prevodu Nadzornega organa):

Čeprav je bila določba o reviziji sestavni del postopka javnega razpisa, je po mnenju Nadzornega organa treba preveriti, ali je uresničevanje te določbe pozneje v pogodbenem obdobju zajeto v prvotnem razpisnem postopku v smislu četrtega merila Altmark.

Norveški organi trdijo, da je člen 8 ustaljena in običajna določba o ponovnih pogajanjih/reviziji, in navajajo, da navedeni trije ukrepi ne vsebujejo nobene bistvene spremembe Sporazuma Hurtigruten, saj je dodatno nadomestilo povezano z dokumentiranim povišanjem stroškov iz naslova javne službe. Po utemeljevanju norveških organov ne gre za prekomerno nadomestilo, temveč bolj za ponovno vzpostavitev pogodbenega ravnotežja na podoben način, kot bi izhajal iz uporabe člena 36 norveškega zakona o obligacijskih razmerjih in drugih podobnih določb norveške zakonodaje.

Nadzorni organ najprej ugotavlja, da po splošnih načelih javnega naročanja obsežnejše prilagoditve pogodb običajno zahtevajo nov razpisni postopek. (39) Glede na to, da je posledica uporabe člena 8 v tem primeru – v skladu s katerim „bistvene spremembe pri stroških“ in „korenite spremembe pri cenah vhodnih dejavnikov“ dovoljujejo ponovna pogajanja –, da se je nadomestilo države v korist podjetja Hurtigruten na podlagi treh ukrepov iz Dopolnilnega sporazuma bistveno povečalo (40), Nadzorni organ meni, da bi tako povečanje nadomestila načeloma lahko sprožilo nov razpis.

Po mnenju Nadzornega organa se ne more šteti, da je povišanje nadomestila države v okviru treh ukrepov iz Dopolnilnega sporazuma zajeto v prvotnem razpisu.

Vendar po mnenju Nadzornega organa to še ne pomeni nujno, da izredno nadomestilo, dodeljeno v okviru določbe o ponovnih pogajanjih iz pogodbe, ki je bila predmet razpisa, ne bi moglo izpolnjevati četrtega merila Altmark in torej vključuje državno pomoč. Kljub temu člen 8, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, ne zagotavlja objektivnih in preglednih parametrov, na podlagi katerih je bilo izračunano nadomestilo v obliki treh ukrepov v skladu z zahtevo iz drugega merila Altmark.

Nadzorni organ ugotavlja, da člen 8 podjetju Hurtigruten ne podeljuje pravice do povišanja nadomestila na podlagi vnaprej določenih parametrov. Ta določba podjetju zgolj daje pravico, da ponovno začne pogajanja ali (i) kadar uradne dajatve povzročijo bistvene spremembe pri stroških, ki jih ni bilo mogoče razumno predvideti, ali (ii) kadar se korenito spremenijo cene vhodnih dejavnikov.

Poleg tega člen 8 ne vsebuje posebnih navodil za izračun dodatnega nadomestila. Besedilo določbe ne navaja parametrov, ki bi opredeljevali, kateri vhodni dejavniki so zajeti v določbo o ponovnih pogajanjih, ali način nadomestila takih stroškov. Poleg tega ni nobenih omejitev glede dovoljene višine dodatnega nadomestila. Sodeč samo po besedilu določbe o ponovnih pogajanjih se zdi, da je njena konkretna uporaba večinoma odvisna od presoje norveških organov in od pogajalskih spretnosti zadevnih pogodbenic. Po drugi strani norveški organi trdijo, da se mora besedilo člena 8 razlagati glede na sobesedilo, namen in cilj, ki je doseči pravično ravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenic. (41) Kakor koli, tudi če upoštevamo te dejavnike, konkretna uporaba določbe v obravnavanem primeru, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, kaže, da ne izpolnjuje zahtev po preglednosti in objektivnosti iz drugega merila Altmark.

Posebej v zvezi z davkom na NOx so norveški organi pojasnili, da je bila kot rezultat pogajanj s podjetjem Hurtigruten določena 90-odstotna stopnja nadomestila (42) in da norveški organi niso želeli odvzeti spodbude podjetju Hurtigruten za zmanjšanje emisij NOx s celotnim povračilom vseh stroškov, povezanih z davkom na NOx. Vendar norveški organi Nadzornemu organu niso dali nobene razlage o parametrih za izračun. Nasprotno, norveški organi prikazujejo, da je uporaba člena 8 predvsem stvar presoje, ko pojasnjujejo, da druge pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu, na primer tiste, ki se nanašajo na regionalne trajektne povezave za prevoz avtomobilov, vsebujejo podobne določbe (43) in da so v skladu s takimi podobnimi določbami upravljavci regionalnih trajektnih povezav za prevoz avtomobilov prejeli 100-odstotno nadomestilo za plačane davke na NOx in prispevke v sklad za NOx. (44)

Poleg tega norveški organi Nadzornemu organu niso predložili parametrov za izračun (i) splošnega nadomestila (v višini 66 milijonov NOK) in (ii) zmanjšanje zahteve v zvezi s številom ladij, ki obratujejo v okviru pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu (ocenjeno na 3,6 milijona NOK za obdobje od 16. novembra 2008 do 31. decembra 2008 in 7,7 milijona NOK za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. marca 2009). Namesto tega so se norveški organi prvotno sklicevali na šibak finančni položaj podjetja Hurtigruten (45) in na dokumente, na katerih temelji poročilo PWC in ki so bili podlaga za obsežna pogajanja, katerih izid je bila privolitev v dodatna plačila, da se zagotovi neprekinjeno opravljanje javne službe domnevno na podlagi poslovnih premislekov in dodatnih stroškov pri opravljanju javne službe. Potem so norveški organi Nadzornemu organu preprosto predložili dve naročeni poročili, ki ju je pripravilo BDO Noraudit in ki naknadno upravičujeta, da navedeni trije ukrepi ne vključujejo prekomernega nadomestila. Vendar po mnenju Nadzornega organa navedena tri poročila v nasprotju s stališčem norveških organov kažejo, da trije ukrepi dejansko vključujejo prekomerno nadomestilo – saj nadomestilo ni omejeno na povišanje stroškov pri opravljanju javne službe – in ne pojasnjujejo parametrov, uporabljenih za določitev teh stroškov. (46)

Poleg tega se zdi, da drugo poročilo BDO Noraudit temelji na predpostavki, da dodatno nadomestilo, dodeljeno v skladu s členom 8, lahko pokrije vse povečane stroške pri opravljanju javne službe ne glede na to, ali so posledica korenitih razumno predvidljivih sprememb ali ne (oziroma drugače izpolnjujejo merila iz člena 8).

Glede povišanih stroškov za gorivo je bil v Sporazum Hurtigruten že vgrajen mehanizem za prilagoditev cen (člen 6.2). Nadzorni organ meni, da se ta določba, kakor bi morebitni udeleženci v razpisu smiselno pričakovali, nanaša na vprašanje povišanih stroškov za gorivo. Ker je cena goriva pomemben stroškovni element za upravljavce križarjenj/trajektnih prevozov, Nadzorni organ domneva, da upravljavci v tem sektorju običajno poskrbijo, da zaradi cenovnih nihanj ne bodo izpostavljeni nepotrebnemu finančnemu tveganju. V resnici je podjetje Hurtigruten dejansko zavarovalo nekatere stroške za gorivo. Ne glede na to so se norveški organi odločili, da izvedejo dodatna plačila na podlagi določbe o reviziji iz člena 8.

Glede na zgoraj navedeno Nadzorni organ meni, da ta izid konkretne uporabe člena 8 kaže na pomanjkanje preglednosti in objektivnosti, ter ugotavlja, da je malo verjetno, da bi se od nekega akterja na trgu lahko pričakovalo, da predvidi tako uporabo člena 8.

V skladu s četrtim merilom Altmark se mora takrat, ko ni razpisnega postopka, raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti. Norveški organi niso predložili nobenih podatkov, ki bi dokazovali, da je izpolnjeno načelo „učinkovitosti“ (47) iz četrtega merila Altmark. Nasprotno, iz poročil, ki so bila predložena Nadzornemu organu, izhaja, da je podjetje Hurtigruten prejelo prekomerno nadomestilo za opravljanje javne službe. (48) Zato se Nadzorni organ ne more strinjati s tem, da navedeni trije ukrepi izpolnjujejo četrto merilo Altmark.

Glede na zgoraj navedeno Nadzorni organ torej ugotavlja, da drugo merilo Altmark ni izpolnjeno. Poleg tega Nadzorni organ ugotavlja, da se glede na uporabo člena 8 in izid ponovnih pogajanj iz leta 2008 (tj. navedeni trije ukrepi) ne more šteti, da je iz tega izhajajoč Dopolnilni sporazum zajet v postopek oddaje javnega naročila v smislu četrtega merila Altmark. Norveški organi tudi niso prikazali, da je bilo izpolnjeno načelo „učinkovitosti“ iz četrtega merila Altmark. Posledično Nadzorni organ ugotavlja, da tudi četrto merilo Altmark v obravnavanem primeru ni izpolnjeno.

1.3.3.2   Tretje merilo Altmark

Tretje merilo določa, da nadomestilo ne sme presegati stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov zaradi izpolnjevanja teh obveznosti (ne glede na to nadomestilo lahko vključuje razumni dobiček). (49)

Podjetje Hurtigruten opravlja komercialne dejavnosti, ki niso v javnem interesu, kar med drugim vključuje prevoz potnikov na križarjenju na ladjah Hurtigruten. Tretje merilo Altmark je treba brati v povezavi s splošnimi načeli razporeditve stroškov, kot so med drugim opredeljeni v sodbi Chronopost. (50) To pomeni, da morajo ponudniki javnih storitev, kadar poleg javne službe opravljajo tudi komercialne dejavnosti, tem komercialnim dejavnostim pripisati sorazmerni del skupnih fiksnih stroškov. (51)

Iz poročil, ki so jih predložili norveški organi, izhaja, da navedeni trije ukrepi niso pokrili samo povečanih stroškov javne službe, temveč so bili namenjeni tudi pokritju stroškov dejavnosti, ki niso v javnem interesu. (52) Še več, drugo poročilo BDO kaže, da so v navedenih treh ukrepih zajeti tudi povečani stroški, ki niso izhajali iz korenitih sprememb, ki jih ne bi bilo mogoče razumno predvideti (tj. dejansko pokriti stroški niso zajemali samo upravičenih stroškov v skladu s členom 8). (53)

Poleg tega podjetje Hurtigruten ni vodilo ločenih računov za javno službo in dejavnosti, ki niso v javnem interesu, (54) in zdi se, da izračun treh ukrepov ali (i) temelji na predpostavki, da se morajo vsi ali večina fiksnih stroškov, ki so skupni javni službi in drugim storitvam, ki niso v javnem interesu, pokriti iz naslova javne službe, ali (ii) na predpostavki, da ni treba razlikovati med javno službo in storitvami, ki niso v javnem interesu, in da se lahko pomoč dodeli za dosego donosnosti vseh dejavnosti podjetja Hurtigruten (tj. dejavnosti javne službe in storitev, ki niso v javnem interesu). (55) To pomeni, da se komercialnim dejavnostim ne pripiše sorazmerni delež skupnih fiksnih stroškov, ki bi se odbil pri izračunu nadomestila države za zadevne storitve.

Kot je podrobneje obrazloženo v oceni v razdelku II.3.2 (v zvezi s prekomernim nadomestilom), na podlagi dejstva, da ni vzpostavljeno pravilno vodenje ločenih računov in izračun ukrepov ne izpolnjuje zgoraj navedenih meril – zlasti z uporabo nereprezentativnih hipotetičnih stroškov in prihodkov, čeprav so dejanski stroški in prihodki znani – Nadzorni organ ugotavlja, da v tem primeru tretje merilo Altmark ni izpolnjeno.

1.3.3.3   Merila Altmark – sklepna ugotovitev

Ker tri od štirih meril Altmark niso izpolnjena in ker se državno nadomestilo za opravljanje javne službe označi kot državna pomoč, že če ni izpolnjeno eno samo merilo, ni mogoče trditi, da navedeni trije ukrepi ne dajejo prednosti podjetju Hurtigruten v smislu člena 61 Sporazuma EGP.

1.4   Selektivna narava navedenih treh ukrepov

Ukrepi morajo biti selektivni z dajanjem prednosti „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“. Selektivna ekonomska prednost naj bi obstajala takrat, kadar se za neki ukrep ugotovi, da ne velja na splošno za vsa podjetja v določeni državi EGP. (56)

Po mnenju Nadzornega organa so navedeni trije ukrepi vodili k povišanju nadomestila države v korist podjetja Hurtigruten in so izid individualnih pogajanj s tem podjetjem. Možnost vodenja ponovnih pogajanj za povečanje nadomestila za storitve je lahko izkoristilo samo podjetje Hurtigruten, saj je bilo edini ponudnik storitev. Zato Nadzorni organ ugotavlja, da so navedeni trije ukrepi dali selektivno prednost podjetju Hurtigruten.

Vendar so v zvezi s povračilom davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx norveški organi Nadzornemu organu predložili dodatne informacije o upravni praksi, ki se uporablja za povračila takih dajatev ponudnikom javnih storitev. Norveški organi pojasnjujejo, da po njihovem mnenju povračila niso selektivna, ker „se enako povračilo uporablja za vse storitve v pomorskem potniškem prometu, ki opravljajo obveznosti javne službe, (…) vse druge prevozne storitve, ki se opravljajo po podobnih pogojih, se obravnavajo enako. Te druge prevozne storitve vključujejo redne nacionalne in regionalne trajektne povezave za prevoz avtomobilov ter redne visokohitrostne potniške trajektne prevoze“ (57).

Po uvedbi davka na NOx upravna praksa norveških organov določa, da se prevoznim podjetjem z obveznostmi javne službe v celoti povrnejo davek na NOx / prispevki v sklad za NOx, če so ti prispevki povezani s takimi obveznostmi. (58) Kljub temu so se v primeru podjetja Hurtigruten norveški organi odločili, da nadomestilo omejijo na to, kar naj bi po njihovi presoji predstavljalo 90 % davka na NOx / prispevka v sklad za NOx v povezavi z obveznostjo javne službe. Celotno pokritje stroškov za NOx naj ne bi bilo primerno, saj bi zaradi tega podjetje Hurtigruten imelo manj spodbude, da zmanjša emisije. (59)

Sodišča so ugotovila, da davčni ukrepi, ki zagotavljajo prednosti določenim podjetjem, niso selektivni, če jih upravičujeta narava in celotna struktura splošnega sistema, katerega del so. (60) V zadevi Adria-Wien Pipeline  (61) je Evropsko sodišče preučilo avstrijsko shemo, po kateri je bil vsem podjetjem odmerjen okoljski davek na porabo energije in so bila podjetja, ki proizvajajo blago, upravičena do delnega povračila plačanih davkov. Podjetja, ki opravljajo storitve, do takega povračila niso bila upravičena. Šlo je za vprašanje, ali je povračilo podjetjem, ki proizvajajo blago, vključevalo državno pomoč. Evropsko sodišče ni našlo nobene utemeljitve v naravi ali splošni shemi sistema, saj okoljski premisleki, na katerih temelji nacionalna zakonodaja, niso upravičevali različne obravnave porabe energije pri podjetjih, ki opravljajo storitve, in porabe take energije pri podjetjih, ki proizvajajo blago. Sodišče se je izreklo, da je poraba energije v obeh navedenih sektorjih enako škodljiva za okolje. (62)

V obravnavanem primeru lahko ugotovimo podobno. Namen davka na NOx je zmanjšanje emisij NOx. (63) Vendar je vprašanje, ali se lahko povračilo davka na NOx / prispevka v sklad za NOx ponudnikom javnih storitev upravičuje z naravo ali splošno shemo davčnega sistema NOx. Cilj davčnega sistema NOx je spodbuditi podjetja k zmanjšanju njihovih emisij NOx in s tem zmanjšati onesnaževanje okolja. Ti premisleki, na katerih temelji davek NOx, ne upravičujejo tega, da se ponudniki javnih storitev obravnavajo drugače kot tisti, ki ne opravljajo javne službe. Emisije NOx, ki jih sproščajo upravljavci javnih storitev, so za okolje enako škodljive. Tudi če bi način delovanja davčnega sistema NOx to dovoljeval, podjetje Hurtigruten hkrati opravlja obveznosti javne službe in komercialne dejavnosti, med tema dvema vrstama dejavnosti pa se pri povračilu davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx ni pravilno razlikovalo. (64)

Nadzorni organ torej lahko samo ugotovi, da je 90-odstotno povračilo davka na NOx / prispevka v sklad za NOx v korist podjetja Hurtigruten selektivni ukrep, saj morajo druga podjetja, ki opravljajo podobne prevozne dejavnosti, ki niso javna služba, sama nositi vse stroške davka na NOx / prispevkov v sklad za NOx.

Zato Nadzorni organ sklepa, da navedeni trije ukrepi dajejo selektivno prednost podjetju Hurtigruten.

1.5   Izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino med pogodbenicama

Če se s finančno pomočjo okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo v trgovini znotraj EGP, se šteje, da pomoč vpliva na trgovino. (65)

Kot je prikazano zgoraj, navedeni trije ukrepi dajejo selektivno ekonomsko prednost podjetju Hurtigruten. Trg za domače pomorske storitve (pomorska kabotaža), na katerem deluje podjetje Hurtigruten, je bil v letu 1998 odprt za konkurenco na ravni celotnega EGP (66). Poleg tega je podjetje Hurtigruten dejavno tudi v turističnem sektorju, zlasti s ponudbo križarjenj / povratnih potovanj vzdolž norveške obale. Tudi drugi prevozniki ponujajo križarjenja po istih odsekih norveške obale. (67) Podjetje Hurtigruten pa izvaja še številna druga križarjenja v različnih evropskih državah.

Zato Nadzorni organ ugotavlja, da bi nadomestilo, dodeljeno podjetju Hurtigruten, lahko izkrivljalo konkurenco in vplivalo na trgovino znotraj EGP.

2.   POSTOPKOVNE ZAHTEVE

V skladu s členom 1(3) dela I Protokola 3 se „Nadzorni organ Efte pravočasno obvesti, kar mu omogoča, da lahko predloži pripombe na kakršne koli načrte izvedbe ali spremembe pomoči (…). Zadevna država ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta pravnomočna odločitev“.

Norveški organi navedenih treh ukrepov niso priglasili Nadzornemu organu. Nadzorni organ zato ugotavlja, da norveški organi niso spoštovali svojih obveznosti iz člena 1(3) dela I Protokola 3.

3.   ZDRUŽLJIVOST POMOČI

Norveški organi se sklicujejo na člen 59(2) Sporazuma EGP in navajajo, da so ukrepi nujno nadomestilo za obveznost javne službe v okviru Smernic Nadzornega organa o pomoči za pomorski promet in splošnih načel o nadomestilu za opravljanje javne službe. Sklicujejo se tudi na člen 61(3)(c) in trdijo, da se lahko ukrepi, ki se preiskujejo, štejejo za združljive s Sporazumom EGP kot ukrepi prestrukturiranja v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

V nadaljevanju bo Nadzorni organ preučil združljivost pomoči z delovanjem Sporazuma EGP kot nadomestilo za opravljanje javne službe na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP ter ukrepa za reševanje in prestrukturiranje oziroma „izrednega ukrepa“ v skladu s členom 61(3).

3.1   Pravni okvir za oceno državne pomoči v obliki nadomestila za pomorsko javno službo

Iz člena 4 Uredbe o pomorski kabotaži in razdelka 9 Smernic Nadzornega organa o pomoči za pomorski promet izhaja, da države Efte lahko naložijo obveznosti javne službe ali sklenejo pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu za nekatere storitve pomorskega prometa, če je nadomestilo v skladu s pravili iz Sporazuma EGP in postopkom, ki ureja državno pomoč.

Člen 59(2) Sporazuma EGP se glasi:

Nadzorni organ ugotavlja, da Smernice Nadzornega organa o državni pomoči v obliki nadomestila za opravljanje javne službe (v nadaljnjem besedilu: smernice o nadomestilu za opravljanje javne službe), čeprav se ne uporabljajo za prometni sektor (68), večinoma povzemajo splošno veljavna načela, ki urejajo nadomestilo za opravljanje javne službe. V nadaljevanju se smernice o nadomestilu za opravljanje javne službe navajajo samo, kolikor izražajo taka splošno veljavna načela.

Da bi bila državna pomoč v obliki nadomestila za opravljanje javne službe lahko združljiva z delovanjem Sporazuma EGP na podlagi člena 59(2), mora, prvič, zadevna storitev biti storitev splošnega gospodarskega pomena. Drugič, država Efte mora zadevnemu podjetju zaupati opravljanje te storitve. Tretjič, znesek nadomestila mora biti dodeljen pregledno (69) in mora biti sorazmeren (70) ter ne sme presegati tistega, kar je potrebno (71) za pokritje stroškov, ki nastanejo z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, vključno z razumnim dobičkom. (72)

V odločbi o začetku formalnega postopka preiskave Nadzorni organ ni dvomil o tem, ali sta bili prvi dve merili izpolnjeni. (73) Po mnenju Nadzornega organa pa na podlagi informacij, ki so jih predložili norveški organi, ni mogoče sklepati, da je izpolnjeno tudi tretje merilo. Na začetku je Nadzorni organ znova ponovil, da je bil Sporazum Hurtigruten sklenjen na podlagi javnega razpisa. Na splošno Nadzorni organ ugotavlja, da pri pravilnem razpisnem postopku iz njega izhajajoča pogodba običajno ne bo vključevala pomoči. V določenih okoliščinah morajo biti javni organi sposobni prekiniti pogodbo za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki so jo sklenili na podlagi razpisnega postopka, in namesto tega skleniti novo pogodbo za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki vključuje državno pomoč. Vendar to ni bil pristop, ki so mu norveški organi v zadevnem primeru dali prednost. Kot že zgoraj navedeno, znesek nadomestila, izplačanega v obliki treh ukrepov, ni bil dodeljen pregledno v okviru razpisa, temveč je bil rezultat dvostranskih ponovnih pogajanj, ki so potekala leta po sklenitvi pogodbe.

Pri dodeljevanju pomoči v obliki nadomestila za opravljanje javne službe morajo norveški organi zagotoviti, da je taka pomoč združljiva s pravili, ki se zanjo uporabljajo. Pomembno je, da podjetje, ki je prejelo pomoč, kadar opravlja dejavnosti, ki niso v javnem interesu, poskrbi, da komercialne dejavnosti nosijo ustrezen delež fiksnih stroškov, ki so skupni obema vrstama dejavnosti. (74)

3.2   Znesek nadomestila za opravljanje javne službe

Glede na razlage, ki so jih podali norveški organi, je bil namen treh ukrepov v korist podjetja Hurtigruten zagotoviti nadomestilo: (i) za nove stroške, povezane z uvedbo davka na NOx, v zvezi z opravljanjem javne službe in (ii) za splošno povečanje stroškov vhodnih dejavnikov, povezanih z opravljanjem javne službe. Po mnenju Nadzornega organa iz pristopa norveških organov k razporeditvi stroškov ni mogoče sklepati, da navedeni trije ukrepi ne vodijo k prekomernemu nadomestilu za opravljanje javne službe.

3.2.1   Neskladen pristop k skupnim fiksnim stroškom

Kadar ponudniki javnih storitev poleg javne službe opravljajo tudi komercialne dejavnosti, velja splošno načelo, da morajo te komercialne dejavnosti nositi sorazmerni delež skupnih fiksnih stroškov. (75) Smernice o nadomestilu za opravljanje javne službe določajo naslednje:

Odstopanja od tega načela so upravičena samo v izjemnih okoliščinah; Smernice Nadzornega organa o uporabi pravil državne pomoči za storitve javne radiotelevizije navajajo, da razporeditev skupnih stroškov med dejavnostjo javne službe in drugimi dejavnostmi ni obvezna, kadar ločevanje stroškov ni „smiselno mogoče“. (77) Vendar je treba v takih primerih neto koristi dejavnosti, ki niso v javnem interesu in si delijo stroške z obveznostjo javne službe, upoštevati pri javni službi. (78) Nadzorni organ ne vidi, da bi bilo podjetje Hurtigruten v takem izjemnem položaju. Čeprav lahko trdimo, da ločevanje skupnih fiksnih stroškov iz dejavnosti podjetja Hurtigruten, ki so v javnem interesu, in drugih dejavnosti ni vedno preprosto, je ločevanje, ki med drugim temelji na prihodkih iz prometa obeh vrst dejavnosti, dejansko mogoče. (79)

Na podlagi tega Nadzorni organ ugotavlja, da se v zadevnem primeru uporablja splošno veljavno načelo razporeditve stroškov. Zato Nadzorni organ ne more sprejeti pristopa iz tretje metode poročila PWC, pri kateri ni nobenega razlikovanja med javno službo in komercialnimi dejavnostmi podjetja Hurtigruten.

Čeprav podjetje Hurtigruten opravlja dejavnosti, ki niso v javnem interesu, navedena tri poročila ne upoštevajo dosledno dejstva, da morajo komercialne dejavnosti nositi sorazmerni delež fiksnih stroškov, ki so skupni javni službi in komercialnim dejavnostim, kakor predpisuje zgoraj navedena sodna praksa.

V poročilih je več kategorij takih stroškov v celoti pripisanih javni službi (npr. pristaniške pristojbine, vzdrževanje, gorivo (razen porabe v fjordu Geiranger)), medtem ko se zdi, da druge kategorije skupnih fiksnih stroškov, ki jih javna služba ne pokriva v celoti, niso pripisane sorazmerno z obveznostjo javne službe na eni strani in komercialnimi dejavnostmi na drugi strani (javna služba nosi 90 % stroškov za NOx, povezanih s porabo goriva). (80)

Zaradi nezadostne dodelitve skupnih fiksnih stroškov Nadzorni organ ne more potrditi, da naj bi prvi dve metodi iz poročila PWC ali obeh poročil BDO potrjevali, da navedeni trije ukrepi ne vključujejo prekomernega nadomestila za opravljanje javne službe.

Na kratko, zaradi nedoslednega pristopa k skupnim fiksnim stroškom, kot je opisan zgoraj, Nadzorni organ ugotavlja, da pri nobeni od treh metod iz poročila PWC ali metod iz obeh poročil BDO skupni stroški niso bili pravilno pripisani javni službi in komercialnim dejavnostim, tako da bi se upoštevali le stroški, povezani s storitvami splošnega gospodarskega pomena. Torej je nemogoče dokazati, da navedeni trije ukrepi ne vključujejo prekomernega nadomestila za opravljanje javne službe.

3.2.2   Brez vodenja ločenih računov

Čeprav podjetje Hurtigruten opravlja tudi dejavnosti, ki niso v javnem interesu, ni vodilo ločenih računov za javne storitve in druge dejavnosti. (81) Posledično lahko ugotovimo, da bistveni predpogoj za pregleden sistem nadomestila za opravljanje javne službe ni bil izpolnjen. (82)

3.2.3   Opiranje na nereprezentativne hipotetične stroške in prihodke, čeprav so dejanski stroški in prihodki znani

Za izračun nadomestila je treba uporabiti dejanske stroške in prihodke podjetja Hurtigruten.

Prvič, Nadzorni organ ugotavlja, da so v poročilu PWC in drugem poročilu BDO stroški javne službe izračunani na podlagi stroškov in prihodkov, povezanih z obratovanjem hipotetične minimalne flote. (83) Zdi se, da norveški organi upravičujejo nezadostno dodelitev skupnih stroškov dejavnostim, ki niso v javnem interesu, s poudarjanjem, da izračuni ne temeljijo na dejanskih stroških in prihodkih iz obratovanja celotne flote podjetja Hurtigruten, temveč na stroških in dobičkih ladij MS Narvik ali MS Vesterålen. Pri tem naj bi se opirali na to, da nadomestilo ne bo preseglo dejanskih stroškov, nastalih pri opravljanju javne službe, če se stroški javne službe izračunajo strogo na podlagi stroškov, povezanih z obratovanjem hipotetične „minimalne flote“, katere stroški verjetno ne bodo presegli stroškov obratovanja dejanske flote Hurtigruten.

Vendar ta metoda ne upošteva dejstva, da morajo dejavnosti, ki niso v javnem interesu, nositi sorazmerni delež skupnih stroškov. Nadzorni organ domneva, da dejanska flota in hipotetična minimalna flota ne bosta izkazovali enakega razmerja med dejavnostjo javne službe na eni strani in dejavnostmi, ki niso v javnem interesu, na drugi strani. Metoda „minimalne flote“, kakor že samo ime nakazuje, temelji na floti z najmanjšo zmogljivostjo. Zelo verjetno je, da dejanska flota (z večjo zmogljivostjo) opravlja večji del dejavnosti, ki niso v javnem interesu, v primerjavi s hipotetično minimalno floto. V tem primeru bi morale dejavnosti, ki niso v javnem interesu, nositi večji delež skupnih fiksnih stroškov.

Na podlagi tega Nadzorni organ zavrača trditev, da naj bi izračuni, povezani s hipotetično minimalno floto, dokazovali, da podjetje Hurtigruten ni prejelo prekomernega nadomestila.

Drugič, pri naknadnem izračunu nadomestila za opravljanje javne službe je treba kot podlago za izračun stroškov pri opravljanju javne službe uporabiti dejanske stroške goriva. Norveški organi ne morejo preprosto zanemariti zavarovanja, ki ga je uredilo podjetje Hurtigruten, saj bi to lahko vodilo k prekomernemu nadomestilu, če bi se dejavnosti zavarovanja izkazale za uspešne (z zavarovanjem se namreč doseže nižja cena).

Tretjič, Nadzorni organ nima nobenega razloga za domnevo, da norveški organi nimajo dostopa do dejanskih stroškov in prihodkov podjetja Hurtigruten. Pravzaprav naj bi druga metoda iz poročila PWC in prvo poročilo BDO temeljila na stroških dejanske flote. Kot je navedeno zgoraj, so za izračun stroškov javne službe odločilni dejanski in reprezentativni stroški. Ocena nereprezentativnih hipotetičnih stroškov tega ne more nadomestiti.

3.2.4   Sklepna ugotovitev

Zaradi neobstoja ločenih računov za dejavnosti javne službe in druge komercialne dejavnosti, neskladnega pristopa k razporeditvi stroškov in opiranja na nereprezentativne hipotetične (in ne dejansko nastale) stroške Nadzorni organ ne more potrditi, da navedeni trije ukrepi ne vključujejo prekomernega nadomestila. Na podlagi tega Nadzorni organ ugotavlja, da se navedeni trije ukrepi ne morejo obravnavati kot nadomestilo za opravljanje javne službe, združljivo z delovanjem Sporazuma EGP na podlagi člena 59(2) Sporazuma.

3.3   Združljivost ukrepov kot „izredni ukrep“ ali pomoč za prestrukturiranje

Nadzorni organ želi spomniti, da neposredna pomoč, namenjena kritju izgub iz poslovanja, na splošno ni združljiva z delovanjem Sporazuma EGP.

Ker dodatno nadomestilo, ki se preiskuje v tej odločbi, zajema stroške, povezane s tekočim poslovanjem podjetja Hurtigruten, se ukrepi lahko obravnavajo kot pomoč za tekoče poslovanje (84).

Taka pomoč za tekoče poslovanje se lahko izjemoma odobri, če so izpolnjeni pogoji iz določb o odstopanju iz Sporazuma EGP. Take izjeme so določene v členu 61(3) Sporazuma EGP. Norveški organi so v svojem odgovoru na odločbo o začetku postopka preiskave uveljavljali izjemo iz člena 61(3)(c) ter smernice za reševanje in prestrukturiranje. To bo preučeno v nadaljevanju, potem ko bo Nadzorni organ obravnaval navedbo norveških organov, ki se sklicujejo na „izredne ukrepe“.

3.3.1   Izredni ukrepi – člen 61(3)(b) ali reševalni ukrep v skladu s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP

Norveški organi se sklicujejo na finančni položaj podjetja Hurtigruten v letu 2008 in pretečo nevarnost, da bi podjetje Hurtigruten odstopilo od pogodbe, da prepreči stečaj. Norveški organi trdijo, da so jih te okoliščine prisilile k sprejetju izrednih ukrepov za zagotovitev neprekinjenega opravljanja storitev. Po mnenju norveških organov se izredni ukrepi lahko obravnavajo kot upravičeni za zagotovitev neprekinjenega opravljanja storitev. Vendar se pri tem ne sklicujejo na izjemo iz člena 61(3) ali katero koli drugo določbo iz Sporazuma EGP. Stališče Nadzornega organa je, da ta argument ne upravičuje ocene ukrepa kot pomoči za reševanje v skladu s členom 61(3)(c) ter smernicami za reševanje in prestrukturiranje, saj je pomoč za reševanje v skladu s smernicami začasen in povraten ukrep podpore. To za navedene tri ukrepe ne velja.

Poleg tega je Nadzorni organ preučil, ali se lahko položaj, ki ga opisujejo norveški organi, obravnava kot resna motnja v smislu člena 61(3)(b), čeprav se norveški organi ne sklicujejo na to, in torej predstavlja združljivo pomoč.

Iz sodne prakse je razvidno, da je treba izjemo iz člena 61(3)(b) Sporazuma EGP uporabljati restriktivno in za odpravljanje motnje v celotnem gospodarstvu države članice (in ne v sektorju ali regiji) (85).

Informacije, ki so jih predložili norveški organi, v ničemer ne nakazujejo, da je bila pomoč namenjena za odpravljanje motnje v celotnem gospodarstvu Norveške. Tudi v najslabšem mogočem scenariju, če bi podjetje Hurtigruten prenehalo opravljati storitve in bi bila država prisiljena, da podpiše novo pogodbo za celotno ali del plovne poti, se začasna prekinitev opravljanja teh prometnih storitev ne more obravnavati kot resna motnja v celotnem gospodarstvu Norveške, tudi ob upoštevanju kulturne, družbene in gospodarske pomembnosti storitev podjetja Hurtigruten.

Stališče Nadzornega organa je torej, da v tem primeru ni mogoče uporabiti odstopanja iz člena 61(3)(b). Kljub temu bo Nadzorni organ obravnaval ta argument norveških organov tudi v okviru člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, ki je predmet razprave v nadaljevanju.

3.3.2   Ukrepi prestrukturiranja – člen 61(3)(c) Sporazuma EGP

Norveški organi se sklicujejo na izjemo iz člena 61(3)(c) Sporazuma EGP in trdijo, da posredovanje države pomeni pomoč za prestrukturiranje.

Po mnenju norveških organov so lahko vsebinska merila za pomoč za prestrukturiranje v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje izpolnjena. Trdijo, da je podjetje Hurtigruten bilo in še vedno je pomembno podjetje v skladu z razdelkom 1(7) smernic za reševanje in prestrukturiranje ter da je bilo to podjetje v težavah po opredelitvi iz istih smernic (86).

Splošno načelo smernic za reševanje in prestrukturiranje je, da se lahko pomoč za prestrukturiranje odobri samo v okoliščinah, v katerih bodo kakršno koli izkrivljanje konkurence nadomestile koristi zaradi preživetja podjetja. Ukrep se odobri samo, če so izpolnjeni strogi pogoji, in sicer (i) mora biti dodelitev pomoči pogojena z izvajanjem načrta prestrukturiranja, ki bo v razumnem časovnem okviru obnovil sposobnost preživetja podjetja; (ii) mora upravičenec financirati precejšen delež svojih stroškov prestrukturiranja (najmanj 50 % za velika podjetja); (iii) je treba sprejeti nadomestne ukrepe za preprečitev ali zmanjšanje tveganj izkrivljanja konkurence (odsvojitev sredstev, zmanjšanje zmogljivosti ali tržne prisotnosti itd.); (iv) mora biti pomoč omejena na najmanjši mogoči znesek; (v) mora biti načrt prestrukturiranja izveden v celoti ter (vi) mora imeti Nadzorni organ možnost preveriti, ali se načrt prestrukturiranja pravilno izvaja na podlagi rednih poročil, ki jih predloži zadevna država Efte.

Po mnenju Nadzornega organa navedeni trije ukrepi ne izpolnjujejo pogojev za odobritev pomoči iz razdelka 3.2.2 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Prvič, dodelitev pomoči mora biti pogojena z izvajanjem načrta prestrukturiranja (87), ki ga je treba priglasiti, Nadzorni organ pa ga mora odobriti. (88) Norveški organi Nadzornemu organu niso priglasili načrta prestrukturiranja, čeprav so bila s podjetjem Hurtigruten izvedena pogajanja na podlagi člena 8 Sporazuma.

Kot potrjuje sodna praksa (89), mora država pomoč odobriti na podlagi predloženega zavezujočega in izvedljivega načrta prestrukturiranja. Nadzorni organ dvomi o tem, ali prilagoditve nadomestila države pomenijo pomoč za prestrukturiranje in ali se informacije, ki so jih predložili norveški organi v zvezi z reorganizacijo in reformo, ki jo je podjetje Hurtigruten pretežno izvedlo v letu 2008 za reševanje finančnih težav, lahko obravnavajo kot načrt prestrukturiranja v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje.

Nadzorni organ tudi ne vidi povezave med višino dodatnih plačil, ki so bila dogovorjena med podjetjem Hurtigruten in državo na podlagi člena 8 Sporazuma Hurtigruten za zagotovitev opravljanja javne službe, in stroški prestrukturiranja podjetja.

Nadzorni organ ni prejel nobenih informacij, ki bi dokazovale, da so bili ukrepi pomoči pogojeni s prestrukturiranjem podjetja. Nasprotno, dopis z dne 5. novembra 2008, ki so ga podpisali norveški organi, ne navaja nobenega prestrukturiranja ali načrta prestrukturiranja. Enako velja za Dopolnilni sporazum, ki so ga norveški organi in podjetje Hurtigruten podpisali 8. julija 2009 oziroma 19. avgusta 2009 ter ki prej potrjuje dodelitev dodatnega nadomestila glede na prvotno pogodbo iz leta 2004 za opravljanje javne službe in nikjer ne navaja, da so plačila pomoč za prestrukturiranje. Še več, ko je norveški parlament v decembru 2008 odobril dodelitev pomoči, ni nikjer navedel, da je to del prestrukturiranja podjetja Hurtigruten. (90) Ne nazadnje se zdi, da dopis, ki ga je podjetje Hurtigruten poslalo bankam 9. januarja 2009 (91), v katerem je omenjen „obsežen načrt prestrukturiranja“, ni bil predložen norveškim organom, in tudi če je bil, organi niso razpolagali z dopisom v času, ko so sprejeli odločitev o dodelitvi pomoči, saj je bil izdan šele po sprejetju odločitve o dodelitvi pomoči. Tudi nobeden od obeh memorandumov pravnega zastopnika podjetja Hurtigruten niti poznejše navedbe norveških organov ne podpirajo ugotovitve, da je bil organom predložen načrt prestrukturiranja, ko so v letu 2008 sprejeli odločitev v zvezi s tremi ukrepi.

Zdi se torej, da informacije, ki so jih v obravnavanem primeru predložili norveški organi, kažejo na to, da pri odobritvi navedenih treh ukrepov v letu 2008 država ni upoštevala nobenih premislekov v zvezi s prestrukturiranjem, temveč se je ukvarjala samo s pokritjem dodatnih stroškov, povezanih z zagotavljanjem obveznosti javne službe. (92)

Stališče Nadzornega organa je, da je materialni obstoj načrta prestrukturiranja v času, ko neka država Efte dodeli pomoč, nujen predpogoj za uporabo smernic za reševanje in prestrukturiranje. Država Efte, ki odobri pomoč, mora „ob odobritvi sporne pomoči razpolagati z načrtom prestrukturiranja, ki izpolnjuje zahteve [smernic za reševanje in prestrukturiranje]“. (93)

V skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje bi morali norveški organi, če bi bili navedeni trije ukrepi odobreni kot pomoč za reševanje, razpolagati z načrtom prestrukturiranja za podjetje Hurtigruten, in sicer najpozneje ob izplačilu 125 milijonov NOK v decembru 2008. Informacije, ki so jih predložili norveški organi, ne dokazujejo, da so imeli norveški organi možnost preveriti, ali je načrt prestrukturiranja izvedljiv oziroma ali temelji na realnih domnevah, kakor predpisujejo smernice za reševanje in prestrukturiranje. Zato Nadzorni organ ugotavlja, da je bila pomoč podjetju Hurtigruten dodeljena, ne da bi norveški organi imeli na razpolago načrt prestrukturiranja.

Če ukrepi pomoči, opredeljeni v tej odločbi, niso povezani z izvedljivim načrtom prestrukturiranja, k izpolnjevanju katerega se zadevna država Efte zavezuje (94), pogoji iz smernic za reševanje in prestrukturiranje v tem primeru niso izpolnjeni.

Še več, v skladu z razdelkom 2.2 smernic za reševanje in prestrukturiranje mora prestrukturiranje temeljiti na izvedljivem, skladnem in obsežnem načrtu za obnovo sposobnosti preživetja podjetja. Ukrepi prestrukturiranja ne morejo biti omejeni na finančno pomoč, ki je namenjena pokritju preteklih izgub brez obravnave razlogov, ki so te izgube povzročili.

Kot je navedeno v razdelku I.5.2 zgoraj, so norveški organi predložili informacije o programu izboljšav v štirih točkah, ki je bil predstavljen na letni skupščini podjetja Hurtigruten 15. maja 2008 (povečanje prihodkov, zmanjšanje dolga, zmanjšanje stroškov ter nova in višja plačila za javno službo), v februarju 2009 pa je bilo kot peta točka naknadno dodano finančno prestrukturiranje.

Norveški organi želijo, da se oba memoranduma od pravnega zastopnika podjetja Hurtigruten z dne 23. marca 2009 in 24. februarja 2010 z njunimi prilogami obravnavata kot načrt prestrukturiranja podjetja. Nadzorni organ ugotavlja, da predložena dokumenta ne izpolnjujeta pogoja iz smernic za reševanje in prestrukturiranje. To zlasti pomeni, da ne opisujeta podrobneje okoliščin, ki so privedle do težav podjetja, kar bi dalo podlago za oceno ustreznosti ukrepov pomoči, memoranduma pa tudi ne vključujeta tržne raziskave, ki jo predpisujejo smernice. V zvezi z vprašanji splošne konkurence in strogimi pogoji za odobritev pomoči v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje Nadzorni organ ugotavlja, da ukrepi pomoči niso združljivi s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP v povezavi s smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

Kot dodatno točko so norveški organi navedli, naj Nadzorni organ upošteva, da podjetje Hurtigruten opravlja pomorske storitve pretežno na območjih, ki prejemajo pomoč.

Točka 55 razdelka 3.2.3 smernic za reševanje in prestrukturiranje določa, da mora Nadzorni organ upoštevati potrebo po regionalnem razvoju pri oceni pomoči za prestrukturiranje na območjih, ki prejemajo pomoč, tako da uporabi manj stroge pogoje v zvezi z izvajanjem nadomestnih ukrepov in višino prispevka upravičenca. Ker načrt prestrukturiranja, kot ga je predstavilo podjetje Hurtigruten, ne vključuje takih nadomestnih ukrepov (95) in norveški organi niso v ničemer utemeljili, kako bi lahko ta določba smernic upravičila nižji lasten prispevek k prestrukturiranju v obravnavanem primeru, Nadzorni organ zavrača ta argument.

4.   SKLEPNA UGOTOVITEV O ZDRUŽLJIVOSTI

Na podlagi zgornje ocene Nadzorni organ meni, da navedeni trije ukrepi niso združljivi s pravili o državni pomoči iz Sporazuma EGP.

5.   VRAČILO

V skladu s Sporazumom EGP in z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije je Nadzorni organ pristojen za odločanje, ali mora zadevna država razveljaviti ali spremeniti pomoč (96), če ugotovi, da ni združljiva z delovanjem Sporazuma EGP. Sodišče je tudi dosledno trdilo, da je obveznost države, da razveljavi pomoč, za katero Evropska komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, namenjena ponovni vzpostavitvi prejšnjega stanja. (97) V tem okviru je Sodišče ugotovilo, da je cilj dosežen, ko je prejemnik vrnil zneske, ki so mu bili odobreni z nezakonito pomočjo, in s tem izgubil prednost, ki jo je imel v primerjavi s svojimi konkurenti na trgu, s čimer je vzpostavljeno stanje pred izplačilom pomoči. (98)

Iz zgoraj navedenih razlogov Nadzorni organ meni, da lahko navedeni trije ukrepi vsebujejo prekomerno nadomestilo za obveznost javne službe, ki pomeni državno pomoč, nezdružljivo z delovanjem Sporazuma EGP. Ker ti ukrepi niso bili priglašeni Nadzornemu organu, iz člena 14 dela II Protokola 3 izhaja, da Nadzorni organ odloči, da morajo upravičenci vrniti nezakonito pomoč, ki je nezdružljiva s pravili o državni pomoči iz Sporazuma EGP.

Nadzorni organ mora spoštovati splošno načelo sorazmernosti, ko zahteva vračilo. (99) V skladu z namenom vračila in načelom sorazmernosti bo Nadzorni organ zahteval samo tisti delež pomoči, ki ni združljiv z delovanjem Sporazuma EGP. Del plačil, ki so bila izvedena v okviru treh ukrepov, se lahko šteje za združljivega kot nadomestilo za zagotavljanje obveznosti javne službe. Zato se vrne samo del plačil v okviru treh ukrepov, ki predstavlja prekomerno nadomestilo.

Norveški organi so pozvani, da predložijo podrobne in točne informacije o znesku prekomernega nadomestila, ki je bilo dodeljeno podjetju Hurtigruten. Pri ugotavljanju, kolikšen znesek plačil se lahko šteje za združljivega z delovanjem Sporazuma EGP na podlagi člena 59(2) Sporazuma kot nadomestilo za opravljanje javne službe, je treba ustrezno upoštevati splošna načela, ki se uporabljajo na tem področju, in zlasti naslednje:

(i)	zagotoviti je treba ustrezno razporeditev stroškov in prihodkov med javno službo in dejavnostmi, ki niso v javnem interesu;

(ii)	nadomestilo za opravljanje javne službe ne sme vključevati več kot sorazmerni delež fiksnih stroškov, ki so skupni javni službi in dejavnostim, ki niso v javnem interesu;

(iii)

izračun nadomestila za opravljanje javne službe ne sme temeljiti na nereprezentativnih hipotetičnih stroških, če so znani dejanski stroški.

V tem okviru je pomembno opozoriti, da v skladu s členom 22 smernic o nadomestilu za opravljanje javne službe podjetje ne more še naprej razpolagati z zneskom prekomernega nadomestila, češ da bi se lahko štel za pomoč, združljivo s Sporazumom EGP na podlagi drugih določb ali smernic, razen če mu je to odobreno –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO:

Člen 1

Trije ukrepi, navedeni v Dopolnilnem sporazumu, pomenijo državno pomoč, ki ni združljiva z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, kolikor pomenijo obliko prekomernega nadomestila za opravljanje javne službe.

Člen 2

Norveški organi sprejmejo vse potrebne ukrepe, da jim podjetje Hurtigruten vrne pomoč, ki je navedena v členu 1 in je bila podjetju Hurtigruten nezakonito dodeljena.

Člen 3

Vračilo se izvede nemudoma in v skladu s postopki nacionalne zakonodaje, če ti omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev odločbe. Pomoč, ki jo je treba vrniti, vključuje obresti in obrestne obresti od datuma, ko je bila dana na voljo podjetju Hurtigruten, do datuma njenega vračila. Obresti se izračunajo na podlagi člena 9 Odločbe Nadzornega organa Efte št. 195/04/COL.

Člen 4

Norveška do 30. avgusta 2011 obvesti Nadzorni organ o skupnem znesku (glavnica in obresti vračila), ki ga mora upravičenec vrniti, in o načrtovanih ali sprejetih ukrepih za vračilo pomoči.

Norveška mora do 30. oktobra 2011 izvršiti odločbo Nadzornega organa in v celoti izterjati pomoč.

Člen 5

Ta odločba je naslovljena na Kraljevino Norveško.

Člen 6

Besedilo te odločbe v angleškem jeziku je edino verodostojno.

---

(1)  Na voljo na spletni strani: http://www.eftasurv.int/media/decisions/195-04-COL.pdf.

(2)  Objavljeno v UL C 320, 25.11.2010, str. 6, in Dopolnilu EGP k Uradnemu listu št. 65, 25.11.2010, str. 4.

(3)  Podrobnejše informacije o različnih izmenjavah dopisov med Nadzornim organom in norveškimi organi so navedene v Odločbi Nadzornega organa št. 325/10/COL o začetku formalnega postopka preiskave. Glej opombo 2 za napotila na objavo.

(4)  Glej opombo 2 za napotila na objavo.

(5)  V obdobju od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2004 je bilo opravljanje storitev zaupano pomorskima podjetjema Ofotens og Vesteraalens Dampskipsselskap ASA in Troms Fylkes Dampskipsselskap.

(6)  Norveška medbančna obrestna mera.

(7)  Poročilo BDO Noraudit z dne 23. marca 2009, ki so ga predložili norveški organi, na strani 13 pojasnjuje, da je dejavnost v fjordu Geiranger predstavljala 2 % skupne porabe goriva v letu 2007. Pri izračunu 90-odstotnega zneska je bila poraba goriva za dejavnost v fjordu Geiranger vnaprej odšteta, kar pomeni, da je bilo povrnjeno 88,2 % davka na NOx.

(8)  V Dopolnilnem sporazumu: „I tråd med St. prp. nr. 24 (2008-2009) har Hurtigruten ASA fått en generell kompensasjon på 66 mill kr for 2008. Denne ordningen videreføres på årlig basis i resten av avtaleperioden forutsatt at selskapets lønnsomhet knyttet til det statlige kjøpet ikke forbedres vesentlig. Det forutsettes dog at denne kompensasjonen bare er nødvendig for å sikre kostnadsdekning relatert til statens kjøp av denne tjenesten.“

(9)  Člen 4 Sporazuma Hurtigruten ureja odbitek od nadomestila, če se obseg storitev zmanjša.

(10)  V Sporazumu Hurtigruten: „Offentlige pålegg som medfører betydelige kostnadsendringer samt radikale endringer av priser på innsatsfaktorer som partene ikke med rimelighet kunne forutse, gir hver av partene rett til a kreve forhandlinger om ekstraordinære reguleringer av statens godtgjørelse, endring av produksjonen eller andre tiltak. Motparten har i slike forhandlinger krav på all nødvendig dokumentasjon.“

(11)  St.prp. nr. 24 (2008–2009), Innst. S. št. 92 (2008–2009), Prop. 50 S (2009–2010), Innst. 74 S (2009–2010) in Prop. 125 S (2009–2010).

(12)  Ta znesek je sestavljen iz: (i) 53,4 milijona NOK kot povračilo davka na NOx za leto 2007; (ii) 5,4 milijona NOK kot povračilo prispevkov v sklad NOx za prvo polovico leta 2008 in (iii) 66 milijonov NOK kot splošno nadomestilo za leto 2008.

(13)  3,6 milijona NOK za obdobje od 16. novembra 2008 do 31. decembra 2008 in 7,7 milijona NOK za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. marca 2009.

(14)  Nadomestilo v skladu s Sporazumom Hurtigruten, prilagojeno v skladu z določbo o prilagoditvi cen, bi za leto 2008 znašalo 288 milijonov NOK. Dodatna plačila v okviru treh ukrepov, dogovorjenih v Dopolnilnem sporazumu, za leto 2008 znašajo 75 milijonov NOK. Torej je skupno nadomestilo za leto 2008 znašalo 363 milijonov NOK, kar pomeni 26-odstotno povišanje poleg prilagoditve cen, predvidene v okviru Sporazuma Hurtigruten. Glej dopis norveških organov z dne 3. aprila 2009 (ev. št. 514420), str. 5.

(15)  Na voljo na spletni strani: http://www.eftasurv.int/state-aid/legal-framework/state-aid-guidelines/,

UL L 107, 28.4.2005, str. 28 in Dopolnilo EGP št. 21, 28.4.2005, str. 1.

(16)  Sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Linde AG proti Komisiji Evropskih skupnosti (T-98/00, Recueil, str. II-3961).

(17)  Glej poročilo Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007, str. 3, na katerem temelji poročilo PWC, prvo poročilo BDO, str. 7 (obe ev. št. 514420) in drugo poročilo BDO, str. 4 (ev. št. 571486).

(18)  Sestavni del poročila PWC je dopis PWC z dne 14. oktobra 2008, naslovljen na podjetje Hurtigruten, in osnovno gradivo v obliki treh ločenih dokumentov: i) Hurtigruteavtalen –økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007, (ii) Tilleggsopplysninger knyttet til Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 4. oktobra 2007 in (iii) Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 12. oktobra 2007 (vse dokumente lahko najdete pod ev. št. 514420, str. 52–96).

(19)  Dobiček pred odbitkom obresti, davkov in amortizacije.

(20)  Natančneje: (i) povračilo NOx za leto 2007 in prvo polovico leta 2008, (ii) splošno nadomestilo v višini 66 milijonov NOK in (iii) ugodnost v višini 3,6 milijona NOK za leto 2008 v zvezi z zmanjšanjem zahteve po številu ladij, ki obratujejo na podlagi pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu.

(21)  Natančneje: (i) povračilo NOx za leti 2007 in 2008, (ii) splošno nadomestilo v višini 66 milijonov NOK in (iii) ugodnost v višini 3,6 milijona NOK za leto 2008 v zvezi z zmanjšanjem zahteve po številu ladij, ki obratujejo na podlagi pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu.

(22)  Tj. zmogljivost za prevoz 400 potnikov, nastanitev v spalnih kabinah za 150 potnikov in zmogljivost za 150 palet Euro.

(23)  Glej gradivo, na katerem temelji poročilo PWC, Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007 (ev. št. 514420, stran 57).

(24)  Te informacije izhajajo iz dveh memorandumov z dne 23. marca 2009, ki ju je pripravil pravni zastopnik podjetja Hurtigruten in ki sta bila priložena dopisu norveških organov z dne 3. aprila 2009 (ev. št. 514420), in iz memoranduma z dne 24. februarja 2010 s prilogami, ki je bil priložen dopisu norveških organov Nadzornemu organu z dne 8. marca 2010 (ev. št. 549465).

(25)  V skladu s členom 1(d) dela II Protokola 3 je shema pomoči vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenim v aktu na splošen in abstrakten način, in kateri koli akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku.

(26)  St.prp. nr. 24 (2008–2009), Innst. S. št. 92 (2008–2009), Prop. 50 S (2009–2010), Innst. 74 S (2009–2010) in Prop. 125 S (2009–2010).

(27)  Sodba Sodišča Efte v zadevi Private Barnehagers Landsforbund proti Nadzornemu organu Efte (E-5/07, ZOdl., EFTA Ct. Rep. str. 62, točka 78).

(28)  Sodba Sodišča z dne 12. septembra 2000 v združenih zadevah Pavlov in drugi (C-180/98–C-184/98, Recueil, str. I-6451, točka 75).

(29)  Sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Linde (T-98/00, Recueil, str. II-3961).

(30)  V tej zadevi je oseba javnega prava, ki je pristojna za administracijo, prestrukturiranje in privatizacijo podjetij nekdanje Nemške demokratične republike („THA“), prodala poslovne dejavnosti podjetja Leuna Werke AG (pravnega predhodnika Leuna-Werke GmbH („LWG“)) podjetju UCB Chemie GmbH („UCB“). Pogodba o tej prodaji je bila dopolnjena z več pomožnimi pogodbami, ki so vključevale sporazum, v katerem sta se THA in LWG zavezala, da bosta dobavljala določene količine ogljikovega monoksida (CO) podjetju UCB po tržni ceni za obdobje 10 let z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas. Podjetje LWG je imelo pravico prekiniti sporazum samo, če bi UCB sklenil drug sporazum o dobavi s tretjo stranko po „pogojih, ki niso manj ugodni“ od tistih, ki so v navedenem sporazumu, oziroma če bi UCB zgradil svoj proizvodni obrat za CO. V zadnjem primeru bi THA podjetju UCB plačal „naložbeno subvencijo“ v višini 5 milijonov DEM. Podjetji THA in LWG sta v okviru sporazuma ustvarili velike izgube. Ker podjetje UCB ni želelo zgraditi svojega obrata in na tem področju ni bil dejaven noben drug proizvajalec, nemški organi niso smeli prekiniti sporazuma. Na koncu so podjetju Linde AG izplačali 9 milijonov DEM za izgradnjo in upravljanje proizvodnega obrata za CO, da bi namesto njih dolgoročno oskrbovalo podjetje UCB s CO, glej T-98/00 Linde, Recueil, str. II-3961, točke 2–6.

(31)  Prav tam, točki 49 in 50.

(32)  Sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točke 89–93).

(33)  Prav tam, točka 94, in sodba Sodišča z dne 30. marca 2006 v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti (C-451/03, ZOdl., str. I-2941, točka 60).

(34)  Sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 94).

(35)  Po razlagi norveških organov iz dopisa z dne 8. marca 2010 (ev. št. 549465).

(36)  Sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 93): „Četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.“

(37)  Sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točki 90 in 91): „Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno, da bi se preprečila ekonomska ugodnost, ki bi prejemniku dajala prednost v primerjavi s konkurenčnimi podjetji. Če država članica izravna izgube nekega podjetja, ne da bi bila pred tem predhodno določena merila za tako nadomestilo, in če se naknadno izkaže, da opravljanje nekaterih storitev v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe ni bilo ekonomsko učinkovito, se to šteje za finančno intervencijo, ki spada v pojem državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe.“

(38)  Za izvirno besedilo v norveščini glej opombo 10.

(39)  Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 19. junija 2008 v zadevi Pressetext Nachrichtenagentur GmbH (C-454/06, ZOdl., str. I-4401, točke 59, 60 in 70).

(40)  Nadzorni organ želi spomniti, da so norveški organi predložili izračun, ki kaže, da so dodatna plačila, dogovorjena 27. oktobra 2008, pomenila 26-odstotno zvišanje nadomestila za leto 2008 v skladu s Sporazumom Hurtigruten poleg prilagoditve v okviru določbe o prilagoditvi cen iz člena 6.2 Sporazuma Hurtigruten. Glej opombo 14.

(41)  Dopis norveških organov z dne 30. septembra 2010 (ev. št. 571486), str. 11.

(42)  Od davka podjetja Hurtigruten za NOx / prispevkov v sklad za NOx z odbitkom dejavnosti v fjordu Geiranger.

(43)  Elektronski sporočili norveških organov z dne 15. aprila 2011 (ev. št. 595326) in z dne 6. maja 2011 (ev. št. 597151).

(44)  Elektronsko sporočilo norveških organov z dne 6. maja 2011 (ev. št. 597151).

(45)  Na podlagi informacij, ki so jih norveški organi navedli v dopisu z dne 8. marca 2010 (ev. št. 549465).

(46)  Glej razdelek II.3.2.

(47)  Tj. da se mora „raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.“

(48)  Glej razdelek II.3.2.

(49)  Sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 92). „Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti. Spoštovanje tega pogoja je nujno za zagotovitev, da se podjetju, ki prejme nadomestilo, ne dodeli nobena ugodnost, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco s tem, da bi okrepila konkurenčni položaj tega podjetja.“

(50)  Sodba Sodišča z dne 3. julija 2003 v združenih zadevah Chronopost (C-83/01 P, C-93/01 P in C-94/01 P, Recueil, str. I-6993).

(51)  Prav tam, točka 40.

(52)  Glej razdelek I.5.1.

(53)  Glej razdelek I.4.2.

(54)  Glej navedeno mesto.

(55)  Glej razdelek II.3.2 z nadaljnjimi sklicevanji.

(56)  Sodba Sodišča z dne 29. junija 1999 v zadevi Déménagements-Manutention Transport SA (C-256/97, Recueil, str. I-3913, točka 27).

(57)  Dopis norveških organov z dne 30. septembra 2010, str. 14 (ev. št. 571786).

(58)  Dopis ministrstva za transport in komunikacije z dne 13. maja 2008, naslovljen na Næringslivets Hovedorganisasjon (ev. št. 595326), in elektronsko sporočilo norveških organov z dne 3. maja 2011 (ev. št. 596802).

(59)  Elektronsko sporočilo norveških organov z dne 6. maja 2011 (ev. št. 597151).

(60)  Sodba Sodišča Efte v združenih zadevah Kneževina Lihtenštajn in drugi proti Nadzornemu organu Efte (UL C 294, 6.10.2011, str. 7 in Dopolnilo EGP št. 53, 6.10.2011, str. 1.) (E-4/10, E-6/10 in E-7/10, točka 87), in sodba Sodišča z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline (C-143/99, Recueil, str. I-3913, točka 41).

(61)  Sodba Sodišča z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline (C-143/99, Recueil, str. I-3913).

(62)  Sodba Sodišča z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline (C-143/99, Recueil, str. I-3913, točke 49–53).

(63)  Glej razdelek I.2.1 Odločbe Nadzornega organa št. 501/08/COL o odobritvi sheme za sklad NOx, na voljo na spletni strani: http://www.eftasurv.int/?1=1&showLinkID=14653&1=1.

(64)  Glej razdelek II.3.2.

(65)  Sodba Sodišča z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris Holland BV (730/79, Recueil, str. 2671, točka 11).

(66)  UL L 30, 5.2.1998, vključen kot točka 53a v Prilogi XIII k Sporazumu EGP.

(67)  Med drugim Seabourn Cruise Line Limited in Silversea Cruises Ltd.

(68)  Točka 2 Smernic Nadzornega organa o državni pomoči v obliki nadomestila za opravljanje javne službe.

(69)  Glej razdelek 2.2 Smernic Nadzornega organa o pomorskem prometu: „Državno pomoč je treba vedno omejiti na to, kar je potrebno, da doseže svoj namen, in dodeljevati pregledno.“

(70)  Glej odločbi Komisije v zadevah N 62/05 (Italija), odstavek 46, in N 265/06 (Italija), odstavek 48.

(71)  Glej razdelek 2.2 Smernic Nadzornega organa o pomorskem prometu.

(72)  Glej poglavje 2.4 smernic o nadomestilu za opravljanje javne službe.

(73)  Poglavje II.3 Odločbe št. 325/10/COL.

(74)  Glej sodbo Sodišča z dne 3. julija 2003 v združenih zadevah Chronopost (C-83/01 P, C-93/01 P in C-94/01 P, Recueil, str. I-6993, točka 40). Glej tudi točko 15 smernic o nadomestilu za opravljanje javne službe.

(75)  Glej sodbo Sodišča z dne 3. julija 2003 v združenih zadevah Chronopost (C-83/01 P, C-93/01 P in C-94/01 P, Recueil, str. I-6993, točka 40).

(76)  Prvi štirje stavki iz točke 15 smernic o nadomestilu za opravljanje javne službe.

(77)  Točki 66 in 67 Smernic Nadzornega organa o uporabi pravil državne pomoči za storitve javne radiotelevizije, glej UL L 124, 11.5.2012, str. 40 in Dopolnilo EGP št. 26, 11.5.2012, str. 1, na voljo tudi na spletni strani: http://www.eftasurv.int/media/state-aid-guidelines/Part-IV—The-application-of-the-state-aid-rules-to-public-service-broadcasting.pdf.

(78)  Prav tam, točka 67.

(79)  To je bil pristop, ki ga je Sodišče sprejelo v zadevi Fédération française des sociétés d’assurances (FFSA) proti Komisiji (T-106/95, Recueil, str. II-229, točka 105).

(80)  Prvi dve metodi iz poročila PWC (glej osnovno gradivo Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007), prvo poročilo BDO, str. 11–21, in drugo poročilo BDO, str. 5–11.

(81)  Glej poročilo Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007, str. 3, na katerem temelji poročilo PWC, prvo poročilo BDO, str. 7 (obe ev. št. 514420) in drugo poročilo BDO, str. 4 (ev. št. 571486).

(82)  Glej razdelek 2(2) Smernic Nadzornega organa o pomorskem prometu: „Državno pomoč je treba vedno (…) dodeljevati pregledno.“ Glej tudi točko 18 smernic o nadomestilu za opravljanje javne službe: „Če podjetje opravlja dejavnosti znotraj in zunaj obsega storitev splošnega gospodarskega pomena, je treba v internih računovodskih izkazih stroške in prejemke, povezane s storitvami splošnega gospodarskega pomena, prikazati ločeno od tistih, ki so povezani z drugimi storitvami, in tudi parametre za razporejanje stroškov in prihodkov.“

(83)  Tj. izračuni, ki temeljijo na ladji MS Narvik (prva možnost iz poročila PWC, Hurtigruteavtalen – økonomiske beregninger z dne 27. septembra 2007 (ev. št. 514420, str. 57) ali ladji MS Vesterålen (drugo poročilo BDO, str. 4 (ev. št. 571486)).

(84)  Sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Siemens SA proti Komisiji (T-459/93, Recueil, str. II-1675, točki 76 in 77).

(85)  Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v združenih zadevah Freistaat Sachsen in Volkswagen AG proti Komisiji (T-132/96 in T-143/96, Recueil, str. II-3663, točka 167). To je bilo upoštevano tudi v Odločbi Komisije v zadevi C-47/1996 Crédit Lyonnais (UL L 221, 8.8.1998, str. 28, točka 10.1), Odločbi Komisije v zadevi C 28/02 Bankgesellschaft Berlin (UL L 116, 4.4.2005, str. 1, točka 153 in naslednje), ter Odločbi Komisije v zadevi C 50/06 BAWAG, odstavek 166. Glej Odločbo Komisije z dne 5. decembra 2007 v zadevi NN 70/07, Northern Rock (UL C 43, 16.2.2008, str. 1), Odločbo Komisije z dne 30. aprila 2008 v zadevi NN 25/08, Reševalna pomoč za WestLB (UL C 189, 26.7.2008, str. 3), in Odločbo Komisije z dne 4. junija 2008 v zadevi C 9/08 SachsenLB (UL C 71, 18.3.2008, str. 14).

(86)  Glej točko 32 in točke 8–12 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(87)  Glej točko 33 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Podjetje Hurtigruten ni MSP.

(88)  Točka 34 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(89)  Sodba Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji (C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 46) in sodba Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji (C-278/92, C-279/92 in C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 67).

(90)  St.prp. nr. 24 (2008–2009) z dne 14. novembra 2008 in Innst. S. nr. 92 (2008–2009) z dne 4. decembra 2008.

(91)  Navedeno na strani 9 dopisa norveških organov z dne 8. marca 2010 (ev. št. 549465).

(92)  Iz informacij, ki so jih predložili norveški organi, je razvidno, da njihova zaveza iz leta 2008, da dodelijo dodatno nadomestilo, ni bila pogojena s prestrukturiranjem podjetja Hurtigruten.

(93)  Glej sodbo Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji (C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 46.

(94)  Glej točki 33 in 34 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(95)  Norveški organi se v svojem odgovoru na odločitev o začetku postopka (ev. št. 571486) na strani 28 sklicujejo na razdelek 3.2 drugega memoranduma (z dne 24. februarja 2010) pravnega zastopnika podjetja Hurtigruten, ki je bil priložen dopisu norveških organov Nadzornemu organu z dne 8. marca 2010 (ev. št. 549465). Memorandum zgolj navaja nekaj sredstev in dejavnosti, ki jih je podjetje prodalo za zmanjšanje dolgov, in načrte za odprodajo nadaljnjih sredstev, vendar po mnenju Nadzornega organa ne podaja verodostojnega načrta za uvedbo nadomestnih ukrepov.

(96)  Sodba Sodišča z dne 12. julija 1973 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-70/72, Recueil 1973, str. 813, točka 13).

(97)  Sodba Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji (C-278/92, C-279/92 in C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 75).

(98)  Sodba Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-75/97, Recueil, str. I-3671, točki 64 in 65). Glej sodbo Sodišča Efte v združenih zadevah Fesil in Finnfjord, PIL in drugi in Norveška proti Nadzornemu organu Efte (E-5/04, E-6/04 in E-7/04, ZOdl. 2005, EFTA Ct. Rep. 121, točka 178) in sodbo Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji (C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 98). Glej tudi poglavje 2.2.1 Smernic Nadzornega organa o vračilu nezakonite in nezdružljive pomoči, glej UL L 105, 21.4.2011, str. 32 in Dopolnilo EGP št. 23, 21.4.2011, str. 1, na voljo na spletni strani: http://www.eftasurv.int/state-aid/legal-framework/state-aid-guidelines/.

(99)  Glej sodbo Sodišča Efte v združenih zadevah Fesil in Finnfjord, PIL in drugi in Norveška proti Nadzornemu organu Efte (E-5/04, E-6/04 in E-7/04, ZOdl. 2005, EFTA Ct. Rep. 121, točke 178–181,) in sodbo Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (301/87, Recueil, str. I-307, točka 61).

---