21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/21

1.1

Cene električne energije, plina, nafte in drugih goriv se močno povečujejo in stanje se je v okviru družbeno-gospodarske krize, katere posledice občuti vse več ljudi, zelo poslabšalo. Namen tega mnenja ni ugotavljanje vzrokov za to rast cen, temveč preučitev možnih predlogov za spodbujanje usklajenega ukrepanja na evropski ravni v skladu z načelom subsidiarnosti, da bi preprečevali energetsko revščino, se proti njej borili, spodbujali solidarnost na tem področju in (tako v Evropi kot drugod) bolje zaščitili ranljive državljane.

1.2

Glede na ta velik izziv se EESO zavzema za evropsko zavezo za energetsko varnost in solidarnost v okviru evropske energetske skupnosti, za katero si Odbor prizadeva.

1.3

Ta evropska zaveza za energetsko varnost in solidarnost bi spodbudila resnično evropsko politiko za boj proti energetski revščini in za solidarnost na podlagi priznavanja univerzalne pravice do dostopa do energije, ki je po mnenju EESO ključna skupna dobrina za zagotavljanje dostojanstvenega življenja vseh državljanov. Cilji zaveze bodo tako kratkoročno kot dolgoročno

1.4

EESO poziva k oblikovanju evropskih kazalnikov energetske revščine in uskladitvi statističnih podatkov, da se ta problem bolje opredeli, prepreči in odpravi na evropski ravni ter razvije evropska solidarnost na tem področju.

1.5

EESO priporoča oblikovanje evropskega centra za spremljanje revščine, ki bi bil osredotočen predvsem na energetsko revščino. Ta center bi vključeval vse udeležene strani in prispeval k opredelitvi evropskih kazalnikov energetske revščine (v sodelovanju z Eurostatom), ugotavljanju dejanskega stanja in opredeljevanju primerov najboljše prakse, oblikovanju priporočil za boljše preprečevanje in odpravljanje problemov ter utrjevanje evropske solidarnosti na tem področju.

1.6

EESO priporoča, naj državljanski forum o energiji (t.i. londonski forum) v svoje okrilje vključi predstavnike EESO ter tesno sodeluje z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami v državah članicah.

1.7

EESO želi, da bi bil energetski trg bolj osredotočen na potrošnike in splošneje na državljane (v Evropi in drugod), zlasti na najbolj ranljive. EESO podpira vsak mehanizem, ki bi slednjim omogočal, da bi znova prevzeli nadzor nad lastno energetsko porabo. EESO priporoča, da Evropska komisija v poročilo, katerega pripravo je (do konca leta 2013) zahteval Evropski svet, skupaj z dejavniki ranljivosti vključi analizo energetske revščine v Uniji, predlaga evropsko strategijo in načrt za preprečevanje in izkoreninjenje revščine. Najpomembnejše vprašanje je preprečiti kakršno koli povečanje stroškov, ki bi se mu lahko izognili z usklajeno in učinkovito evropsko politiko (glej mnenje TEN/508 o gospodarskih učinkih elektroenergetskih sistemov zaradi povečane in nestalne dobave energije iz obnovljivih virov – CESE 2599/2012) (1).

1.8

Odbor priporoča, da bi bilo treba glavne ukrepe energetske politike EU in držav članic pred sprejetjem proučiti z vidika porazdelitve njihovega gospodarskega vpliva na različne skupine potrošnikov (npr. v odvisnosti od dohodkov, sestave gospodinjstva ali načina ogrevanja). Cilj bi bil posodobiti podatke o skupinah potrošnikov, ki bi se jim računi za energijo nesorazmerno povečali v primerjavi s povprečjem prebivalstva, in po potrebi predlagati izravnalne ukrepe (spremembe predpisov, izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanj itd.) v korist najbolj ranljivih potrošnikov.

1.9

EESO poziva Evropsko komisijo, naj preuči ustanovitev evropskega sklada za energetsko solidarnost, ki bo služil kot medsektorsko orodje za vse evropske ukrepe o tej tematiki, tako da bo na primeren način zagotavljal evropsko solidarnost na tem področju.

1.10

EESO se zavzema za vsakoletno srečanje civilne družbe za razpravljanje o energetski revščini in solidarnosti v Evropi, izmenjevanje izkušenj o lokalnih, nacionalnih in evropskih pobudah ter oblikovanje praktičnih priporočil za nosilce odločanja na lokalni, nacionalni in evropski ravni, ki delujejo v okviru institucij, združenj in posameznih industrij, v sodelovanju z evropskim centrom za spremljanje revščine.

1.11

Ker sta boj proti energetski revščini in razvoj solidarnosti na tem področju splošnega evropskega pomena, EESO želi, da Evropska komisija Parlamentu in Svetu predlaga, da se ta tematika posebej obravnava v okviru evropskega leta ("energetske solidarnosti"). Namen tega bi bil ozavestiti javnost in pritegniti pozornost oseb, ki sprejemajo odločitve o tej z evropskega vidika zelo pomembni problematiki.

1.12

V povezavi s tem EESO Evropski komisiji priporoča, da organizira evropsko informacijsko kampanjo o boju proti energetski revščini in razvoju solidarnosti na tem področju, ki bi se izvajala na nacionalni in lokalni ravni. Kampanja bi bila namenjena zlasti izobraževanju na področju energetske učinkovitosti, spodbujanju državljanov, da ne bi bili zgolj potrošniki, temveč bi dejavno vplivali na lastno energetsko porabo, sprejemanju odgovornosti in vključevanju predstavnikov industrije itd.

2.1

Energija je ključna skupna dobrina, ker jo nujno potrebujemo pri vsakodnevnih dejavnostih in vsakomur omogoča dostojno življenje. Kjer ni na voljo, se dogajajo tragedije. Energetska revščina ubija fizično in socialno. V Evropi je prizadetih več kot 50 milijonov ljudi (Evropski projekt European Fuel Poverty and Energy Efficiency - 2009). To nevzdržno stanje je treba odpraviti. EESO poziva k nujnemu ukrepanju na evropski ravni in sprejetju evropske zaveze za energetsko varnost in solidarnost, da bi spodbujali resnično evropsko politiko boja proti energetski revščini in razvoja solidarnosti na tem področju, katere cilji bodo:

2.2

Ta evropska zaveza bo omogočala izvajanje skupnih in usklajenih ukrepov na evropski ravni za zmanjšanje energetskega razkoraka in bo temeljila na priznavanju univerzalne pravice do dostopa do energije (da bi tako lahko vsakdo živel v dostojnih življenjskih razmerah). EESO želi, da bi bila ta pravica vključena v Lizbonsko pogodbo, želi pa tudi, da bi med cilje evropske politike, zlasti energetske politike, lahko vključili boj proti energetski revščini in spodbujanje solidarnosti v tem okviru. EESO poziva, da je treba z energijo, ki je skupna dobrina, ravnati temu primerno, kar pomeni, da zanjo veljajo obveznosti javne storitve. Oskrba z energijo prek podjetij je storitev splošnega gospodarskega pomena, katere vloga pri pospeševanju evropske socialne in teritorialne kohezije je priznana z Lizbonsko pogodbo (člen 14 PDEU / protokol št. 26). Listina EU o temeljnih pravicah priznava pravico do socialne in stanovanjske pomoči, da se zagotovi dostojno življenje (člen 34), obveznost zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (člen 38) in temeljno pravico dostopa do javnih storitev (člen 36).

2.3

Tako bo Unija oživila načelo solidarnosti, ki je steber njene gradnje, in okrepila smisel evropskega projekta med državljani, ki so vedno bolj razočarani in nezaupljivi. EESO tudi opozarja, da 81 % anketiranih evropskih državljanov podpira boj proti energetski revščini (Eurobarometer, Evropski parlament, 2011).

2.4

EESO izraža zadovoljstvo ob zanimanju, ki ga je Evropski svet 22. maja 2013 pokazal za vprašanja stroškov in cene energije ter njihove učinke za gospodinjstva, zlasti za najbolj ranljiva. Ta vprašanja imajo veliko politično težo na primer v Bolgariji, vlada je namreč 20. februarja 2013 odstopila po demonstracijah državljanov, ki jih je sprožilo nezadovoljstvo zaradi nenadnega in izrednega povečevanja cen električne energije (v obdobju od decembra 2012 do januarja 2013 so se povečale za več kot 20 %) kot posledice nacionalnih ukrepov odprtja trga (Bolgari 17,3 % svojih dohodkov porabijo za elektriko – Nacionalni statistični urad) v državi, kjer je povprečna plača nižja od 400 eurov.

2.5

EESO opozarja, da se cene energije nenehno povečujejo: med letoma 2011 in 2012 se je električna energija v EU podražila za 6,6 %, največ na Cipru (21 %), v Grčiji (15 %), Italiji (11 %), na Irskem in Portugalskem (10 %) ter v Bolgariji, Španiji in na Poljskem (9 %). Zemeljski plin za gospodinjstva se je v EU podražil za 10,3 %, največ v Latviji (21 %), Estoniji (19 %) in Bolgariji (18 %) (Eurostat, maj 2013).

3.1

V Evropi so težave z dostopom do energije v veliki meri odpravljene, na svetovni ravni pa 1,2 milijarde ljudi še vedno nima dostopa do elektrike in 2,8 milijarde ljudi še vedno uporablja les ali drugo biomaso za ogrevanje ali kuhanje (Svetovna banka / Mednarodna agencija za energijo, maj 2013). Ta problem dostopa do sodobnih energetskih storitev je tako velik, da je OZN leto 2012 razglasila za mednarodno leto trajnostne energije za vse in predlagala trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo kot enega od 12 svetovnih ciljev trajnostnega razvoja, ki so prvič namenjeni tako državam v razvoju kot razvitim državam.

3.2

V Evropi se energetska revščina kaže v vedno večjem številu ljudi (več kot 50 milijonov po podatkih evropskega projekta European Fuel Poverty and Energy Efficiency, 2009), ki s težavo poravnavajo svoje račune za energijo ali pa imajo omejen dostop do energije, in sicer zaradi majhnih dohodkov, neizoliranih stanovanj, neučinkovite opreme (za ogrevanje, kuhanje in toplo vodo) ter visokih stroškov energije. Tudi mobilnost obremenjuje proračune gospodinjstev, ki so pogosto daleč od mestnih središč in za katere je zaposlitev odvisna od prevoza. To zadeva starejše, starše samohranilce, brezposelne, prejemnike socialne pomoči in druge. Posledice so mnogotere: omejena mobilnost vpliva na zaposlovanje, pomanjkanje ogrevanja vpliva na higieno in zdravje (dilema "heat or eat" ("grej ali jej"), bolezni dihal itd.) in pogosto vodi v povečano umrljivost, prezadolženost ter socialno in geografsko izolacijo.

3.3

Energetska revščina je dejavnik slabljenja, ki se pridružuje drugim, težave pa vzajemno učinkujejo kot padajoča spirala in obremenjujejo ljudi, ki že sicer živijo v revščini. Tveganje revščine pa se povečuje (Eurostat, december 2012): v EU-27 je leta 2011 socialna izključenost ogrožala 119,6 milijona ljudi zaradi tveganja revščine, hude gmotne prikrajšanosti ali zaradi življenja v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. ESSO opozarja, da je cilj strategije Evropa 2020 število ljudi, ki trpijo zaradi revščine in socialne izključenosti, zmanjšati za vsaj 20 milijonov.

3.4

Boj proti energetski revščini in razvoj solidarnosti na tem področju postaja vse pomembnejša prednostna večsektorska naloga evropske politike, ki zajema vsa politična področja, od socialnega, zdravstvenega, okoljskega in gospodarskega do političnega.

4.1

Energetska revščina / energetska negotovost: negotovost se nanaša na stanje velike začasne ranljivosti. Energetska revščina se nanaša na socialno stanje, na katero vplivajo zunanji (cene energije, energetska učinkovitost stanovanj itd.) in notranji dejavniki (staranje, dohodki itd.). EESO bo uporabljal izraz "energetska revščina" tako za prvi kot za drugi vidik.

4.2

Opredelitev imajo samo Francija, Slovaška, Združeno kraljestvo in Irska.

4.3

Združeno kraljestvo ima objektivno opredelitev energetske revščine ("fuel poverty"): to je stanje gospodinjstva, ki mora porabiti več kot 10 % svojih dohodkov, da v svojem stanovanju doseže zadovoljivo raven toplote (po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 21 stopinj Celzija v dnevni sobi in 18 stopinj v drugih sobah). Upoštevajo se trije elementi: dohodek gospodinjstva, cena energije in poraba energije. Ta opredelitev ne upošteva drugih potreb po energiji v gospodinjstvu in jo trenutno pregleduje vlada.

4.4

V Franciji zakon Grenelle II energetsko revščino opredeljuje kot stanje, v katerem ima oseba (…) v svojem stanovanju posebne težave z oskrbo z energijo, potrebno za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, in sicer zaradi nezadostnosti svojih sredstev ali bivalnih razmer (člen 11, odstavek 4).

4.5

Čeprav nimajo opredelitve, imajo nekatere države posebne mehanizme. Belgija je opredelila status "zaščitenega odjemalca", ki vsakemu upravičencu daje pravico do socialnih pomoči in brezplačnih ugodnosti (števec energije na kartico, zagotovitev oskrbe). Italija in Španija imata mehanizem "bonus elettrico" oziroma "bono social". V Nemčiji lokalne socialne tarife, ki so jih uvedle zvezne dežele, podpirajo lokalne ali regionalne energetske družbe. Na Švedskem sistem univerzalnega socialnega varstva poravnava neplačane račune. Več kot polovica držav članic zagotavlja zaščito pred odklopi oskrbe z energijo na podlagi zakonodaj ali kodeksov ravnanja distributerjev energije (poročilo ERGEG 2009).

4.6

Evropska unija nima opredelitve energetske revščine, niti kazalnika zanjo, kot tudi nima posebne evropske politike, namenjene temu področju, ki se obravnava le po posameznih delih.

4.7

Prek Evropske platforme proti revščini in socialni izključenosti, posebnega orodja v okviru strategije Evropa 2020, Evropska komisija energetsko revščino obravnava kot obliko "hudega pomanjkanja", "ki lahko gospodinjstva prikrajša ne le za ogrevanje ali hlajenje, temveč tudi za vročo vodo, osvetljavo in druge osnovne potrebščine".

4.8

Direktive o notranjem energetskem trgu (julij 2009) priznavajo energetsko revščino, vendar brez evropske opredelitve ali obveznosti, in pozivajo države članice, naj zagotovijo "ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev" in opredelijo "pojem ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na pomanjkanje energije in, med drugim, prepoved odklopa plina za te odjemalce v času krize". V svojem sporočilu Za boljše delovanje notranjega energetskega trga (15. november 2012) Komisija navaja, da bo "države članice podprla pri določanju, kaj pomeni ranljivost potrošnikov ter kaj jo povzroča, in sicer z zagotavljanjem smernic in lažjo izmenjavo najboljših praks."

4.9

Evropski parlament opredeljuje le ranljivega potrošnika in predlaga, naj se preseže klasični koncept (ranljivost v človekovi naravi), ki naj vključuje "potrošnike v ranljivem položaju", saj "se znajdejo v stanju začasne nemoči zaradi razkoraka med razmerami in značilnostmi posameznika" ter "zunanjega okolja", (…) "ker lahko vsak potrošnik nekoč v življenju postane ranljiv – zaradi zunanjih dejavnikov in interakcije teh dejavnikov s trgom" ter zato potrebuje posebno zaščito (resolucija z dne 22. maja 2012). Parlament poziva Komisijo in države članice k sprejetju "obsežne in skladne politične in zakonodajne strategije za odpravo ranljivosti, upoštevaje različnost in kompleksnost vseh tovrstnih okoliščin in položajev" (resolucija z dne 22. maja 2012), kot tudi posebnih ukrepov proti energetski revščini (resolucija z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050). Evropski parlament je v resoluciji o novi agendi za evropsko potrošniško politiko z dne 11. junija 2013 Unijo in države članice pozval, naj zagotovijo "primerna jamstva […] ranljivim potrošnikom", zlasti na področju energije. Evropski parlament je v resoluciji o socialnih stanovanjih v Evropski uniji z dne 11. junija 2013 države članice pozval, naj opredelijo pojem energetske revščine "na podlagi skupnih parametrov in opredelitev prilagodijo za vsako državo članico, da bi upoštevali posebne nacionalne razmere".

4.10

EESO meni, da so nujno potrebni skupni indeksi in kazalniki energetske revščine, ki vključujejo razsežnost ranljivosti za boljšo opredelitev in analizo vzrokov, ki presegajo enostavno ugotavljanje simptomov, in zagotovitev evropske strategije za boljše reševanje tega problema. EESO predlaga, da njegova opredelitev energetske revščine (TEN/420) "kot težava ali nezmožnost vzdrževanja primerne temperature stanovanjskih prostorov kot tudi uporabe drugih bistvenih energetskih storitev po sprejemljivi ceni" služi kot podlaga, ki naj se izpopolni (ob upoštevanju univerzalne pravice do ključne skupne dobrine, kot je energija), v okviru evropskega centra za spremljanje revščine, ki ga želi ustanoviti. Ta center bo lahko oblikoval skupne evropske indekse in kazalnike, ki bodo državam članicam služili za parametre pri opredelitvi energetske revščine ob upoštevanju svojih nacionalnih posebnosti. Da bi bolje uskladili obstoječe statistične podatke, bi morali Eurostat in nacionalni statistični uradi sprejeti enotne metodologije za količinsko opredelitev problema na nacionalni in evropski ravni.

5.1

EESO predlaga ustanovitev evropskega centra za spremljanje revščine z glavnim poudarkom na energetski revščini, ki bo vključil vse zainteresirane strani: nacionalne opazovalne skupine, mediatorje, regulatorje, dobavitelje energije, različna združenja (na področju zdravja, gradbeništva, energije, varstva potrošnikov, boja proti izključevanju, lokalne oblasti itd.), socialne partnerje itd. Preučeval bo učinke liberalizacije energetskih trgov na ranljive državljane, predlagal kazalnike energetske revščine, priporočila, metodologijo in možnosti, ki bi jih lahko preučili na evropski ravni na podlagi primerov najboljše prakse, zaznanih na lokalni in nacionalni ravni. Njegova naloga bo sodelovanje z londonskim forumom. EESO želi tudi, da bi forum lahko vključil člane Odbora in v boju proti energetski revščini sodeloval z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti ali podobnimi organi.

6.1

Z odprtjem trgov z energijo se cena energije za državljane ni zmanjšala. 60 % jih je ugotovilo, da so se cene energije njihovih dobaviteljev energije povečale, 3 do 4 odstotki pa, da so se zmanjšale. 7 % jih je zamenjalo dobavitelja plina, 8 % pa dobavitelja električne energije. Energija je področje, za katerega potrošniki porabijo največ (5,7 % proračuna), v glavnem za električno energijo (2,1 %) (2. pregled stanja potrošniških trgov v letu 2009). Ti odstotni deleži so se v zadnjih letih še povečali.

6.2

Sklepi Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 so korak v pravo smer: preusmeritev evropske energetske politike na potrošnike, da se jim zagotovi varna in trajnostna oskrba po dostopnih in konkurenčnih cenah, krepitev vloge in pravic potrošnikov, boljša zaščita ranljivih potrošnikov in takojšnji prenos tretjega energetskega svežnja. Komisija mora do konca leta 2013 predložiti analizo strukture cen in stroškov energije, s poudarkom na vplivu na gospodinjstva. Najpomembnejše vprašanje je preprečiti kakršno koli povečanje stroškov, ki bi se mu lahko izognili z usklajeno in učinkovito evropsko politiko (glej mnenje TEN/508 o gospodarskih učinkih elektroenergetskih sistemov zaradi povečane in nestalne dobave energije iz obnovljivih virov – CESE 2599/2012) (2).

6.3

Odbor priporoča, da bi bilo treba glavne ukrepe energetske politike EU in držav članic pred sprejetjem proučiti z vidika porazdelitve njihovega gospodarskega vpliva na različne skupine potrošnikov (npr. v odvisnosti od dohodkov, sestave gospodinjstva ali načina ogrevanja). Cilj bi bil posodobiti podatke o skupinah potrošnikov, ki bi se jim računi za energijo nesorazmerno povečali v primerjavi s povprečjem prebivalstva, in po potrebi predlagati izravnalne ukrepe (spremembe predpisov, izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanj itd.) v korist najbolj ranljivih potrošnikov.

6.4

EESO poudarja, da je treba navedene direktive prenesti v celoti in zagotoviti univerzalno storitev, spoštovanje obveznosti javnih služb, zaščito ranljivih ljudi in zagotavljanje razumnih, primerljivih in transparentnih cen. EESO si želi, da bi Evropska komisija v prihodnje poročilo ob koncu leta 2013 vključila pregled stanja in analizo energetske revščine v Uniji, predlagala evropsko strategijo boja proti energetski revščini in solidarnosti na tem področju ter finančna sredstva za njeno delovanje.

6.5

EESO želi, da Evropska komisija to tematiko določi za medsektorsko prednostno nalogo vseh evropskih politik in jo v svojih prihodnjih pobudah (na primer v smernicah o enotnem trgu, priročniku o izvajanju direktive o energetski učinkovitosti 2012, smernicah o pravicah potrošnikov itd.) bolj upošteva.

6.6

EESO priporoča, da postane politika energetske solidarnosti in boja proti energetski revščini sestavni del politike energetskega prehoda EU na družbo energije brez emisij ogljika. Priporoča tudi, da se Komisija trdno prepriča o spoštovanju evropskih predpisov za zmanjšanje energetske revščine v državah članicah. EESO si želi, da bi Pogodba lahko vključila pravico o dostopu do energije za vse, ki jo je treba šteti in obravnavati kot ključno skupno dobrino, in bi evropske politike, zlasti energetska politika, med svoje cilje lahko vključile boj proti energetski revščini in solidarnost na tem področju. EESO priporoča, da evropski semester v svoje ukrepe vključi boj proti energetski revščini in solidarnost na tem področju, da bi se ta tematika upoštevala v nacionalnih programih reform v državah članicah.

6.7

Po mnenju EESO je ključno, da se na evropski ravni podpre vsakršen ukrep, s pomočjo katerega bi ranljivi potrošnik postal akter lastne energetske porabe, tako da bi porabil manj in bolje (v okviru stalnih energetskih storitev) za izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje decentralizirane proizvodnje obnovljivih virov energije, kjer je slednja smiselna z gospodarskega in tehničnega vidika. Informiranje, usposabljanje in izobraževanje lahko povečajo ozaveščenost gospodinjstev in spodbudijo ustrezno ravnanje (ugašanje naprav v stanju pripravljenosti, izbira energetsko učinkovitih naprav, ustrezna obnova itd.). EESO želi, da Unija, zlasti z uvedbo evropskega sklada za energetsko solidarnost, podpre vsakršen nadnacionalni projekt v tej smeri, spodbudi vsakršno izmenjavo strokovnega znanja civilne družbe in vzpostavitev nadnacionalne mreže, posploši pripravo in širjenje informacij, usposabljanja na tem področju in primerov dobrih praks, ki izhajajo predvsem iz nadnacionalnih projektov, financiranih v okviru EU.

6.8

EESO poziva, naj evropski raziskovalni programi spodbujajo inovativna orodja, osredotočena na čim boljšo uporabo pri vseh potrošnikih, predvsem najbolj ranljivih. Priporoča tudi, da na primer pametni števci, da bi bili v celoti učinkoviti in koristni za potrošnike, v realnem času zagotavljajo jasne in pregledne informacije o porabi energije brez dodatnih stroškov. Na ta način bodo števci ustrezno preventivno orodje, ki bo potrošnikom pomagalo, da se bolje zavedajo svoje porabe in nanjo vplivajo, kar jim bo omogočilo, da kot dejavni potrošniki vplivajo na lastno energetsko porabo.

6.9

EESO priporoča uvedbo enotnih lokalnih izpostav za energetsko solidarnost, da bi krepili sinergije in usklajevanje med vsemi udeleženimi stranmi, vključno z energetskimi operaterji, zagotavljali boljše usklajevanje ter s tem boljše preprečevanje in odpravljanje problemov, boljše svetovanje, usmerjanje in pomoč državljanom, še posebej ranljivim. EESO priporoča usposabljanje osebja teh izpostav (pa tudi uslužbencev upravnih služb, bank, industrijskih subjektov itd.), da bi jih ozavestili glede problematike teh ranljivih državljanov, bolje obravnavali dokumentacijo in jim vse od zgodnje faze pomagali prepoznavati problematične razmere. Te izpostave bi imele globalen in celovit, preventiven in kurativen pristop k posegom akterjev civilne družbe, lokalnih oblasti, podjetij itd. Omogočile naj bi, da bi vsak državljan postal dejaven potrošnik, ki vpliva na lastno energetsko porabo, pri čemer bi se izognili pomoči socialnih služb ali ožigosanju.

6.10

EESO priporoča okrepitev in splošno uporabo instrumentov (zlasti tistih, v katere so tesno vključeni dobavitelji energije), ki denimo oskrbujejo z energijo ranljiva gospodinjstva v občutljivih obdobjih (prepoved deložacije v zimskih mesecih), zagotavljajo, da dobavitelji ne prekinejo dobave v primeru težav pri plačevanju, ter preprečujejo neporavnane zneske itd. EESO zato priporoča, da se okrepi sodelovanje energetskih in drugih industrijskih subjektov pri strategijah proti energetski revščini (ter tudi prepričevanju in reševanju problemov) in strategijah razvoja solidarnosti. Na ta način bi lahko dosegli več kot s kodeksi ravnanja.

6.11

EESO priporoča večjo regulacijo praks dobaviteljev energije, da potrošniki z nizkimi dohodki ne bi trpeli "dvojne kazni" (davka na revščino), tj. višjih stroškov na enoto za enako opravljeno storitev. Lahko bi se na primer predvideli sistemi predplačila, da bi se izognili tveganju, da bi kaznovali najbolj ranljive uporabnike.

6.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj predvidi evropsko leto energetske solidarnosti, ki bo omogočilo izvajanje evropske informativne kampanje (izvedene na nacionalni in lokalni ravni) ter projekte, namenjene ozaveščanju vseh udeleženih strani glede pomena odpravljanja energetske revščine, spodbujanja državljanov, da kot dejavni potrošniki vplivajo na lastno energetsko porabo, in krepitve energetske solidarnosti.

7.1

EESO predlaga Evropski komisiji, da preuči uvedbo evropskega sklada za energetsko solidarnost za podporo ukrepov, ki jih je predlagal EESO, zlasti: informiranje oz. usposabljanje državljanov, povezava lokalnih projektov v evropske mreže, podpora izmenjav, prenosa in splošne uporabe dobrih praks, ki izhajajo iz nadnacionalnih projektov, financiranih v okviru EU, ali iz lokalnih in nacionalnih projektov, na evropski ravni. Sem spadajo na primer ukrepi finančne podpore, ki jih izvajajo države ali lokalne oblasti za plačevanje računov (socialne tarife, bon, ki se unovči za energetske namene itd.), prepoved deložacije v zimskih mesecih, uvedba enotnih izpostav, usposabljanje svetovalcev za energetsko učinkovitost (npr. evropski projekt Achieve), obnovo stanovanjskih četrti, izvajanje pomoči ali tehnične pomoči za dela na področju energetske učinkovitosti (npr. evropski projekt CEB-ELENA, "European Local Energy Assistance Facility") ter za "mikro-obrate" za pridobivanje obnovljive energije in finančne svežnje, prilagojene ranljivim gospodinjstvom (npr. evropski projekt FinSH - Financial and Support Instruments for Fuel Poverty in Social Housing).

8.1

Odbor opozarja, da si je EU leta 2007 za leto 2020 zastavila cilje 3 × 20 %, ki vključujejo zmanjšanje porabe energije za 20 %. Direktiva o energetski učinkovitosti iz oktobra 2012 predvideva dolgoročno strategijo (2050) za spodbuditev vlaganj v prenovo javnih in zasebnih stanovanj ter stanovanjskih in poslovnih stavb. Države članice morajo do 30. aprila 2014 predložiti svoje nacionalne akcijske načrte za izvajanje te strategije. EESO ponovno opozarja, da je izvajanje ukrepov za energetsko učinkovitost pomembno za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, za ustvarjanje delovnih mest, vendar tudi za učinkovito ukrepanje proti energetski revščini.

8.2

Eden glavnih vzrokov za energetsko revščino so pravzaprav slabo izolirana stanovanja ranljivih gospodinjstev, ki plačujejo pretirano visoke najemnine. Dobro izolirano stanovanje (ob ustreznem ravnanju z energijo) zmanjšuje porabo, torej tudi račun. Gospodinjstva z nizkimi dohodki, v najetem ali lastnem stanovanju, nimajo sredstev za izboljšanje toplotne izolacije ali zamenjavo ogrevalnih naprav, bodisi zaradi pomanjkanja prihrankov ali težav pri dostopu do bančnih posojil.

8.3

EESO predlaga, da se vzpostavi mehanizem, ki bi po eni strani močno spodbudil lastnike, ki oddajajo stanovanja (znesek najemnine bi se na primer pogojeval s pragom toplotne učinkovitosti itd.), da se lotijo del toplotne obnove, in jim pri tem pomagal, po drugi strani pa bi se s tem postopoma s trga najemnih storitev v Evropi umaknila stanovanja, ki so po učinkovitosti pod standardnim pragom toplotne izolacije. EESO priporoča, da se državam omogoči, da energetsko učinkovitost uvrstijo med merila za določanje, ali so stanovanja, ki se dajejo v najem, sprejemljiva in primerna.

8.4

EESO želi, da bi Evropska komisija razmislila o inovativnih načinih in instrumentih financiranja, da bi podprli prizadevanja držav za večjo energetsko učinkovitost najrevnejših gospodinjstev, ob upoštevanju njihovih finančnih omejitev.

8.5

Izboljšanje toplotne izolacije stanovanj ranljivih gospodinjstev mora postati prednostna naloga vseh evropskih ukrepov in programov. Komisija mora zagotoviti, da bodo nacionalni načrti za energetsko učinkovitost namenjali prednost vlaganjem v stanovanja najbolj ranljivih gospodinjstev.

8.6

EESO priporoča, naj strukturni skladi v programskem obdobju 2014–2020 bolj upoštevajo boj proti energetski revščini in energetsko solidarnost ter zagotovijo dovolj sredstev za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije.

8.7

EESO priporoča tudi, da se podpre decentralizirano pridobivanje energije iz obnovljivih virov, saj ta lahko reši problem dostopa do energije, zlasti za najbolj ranljive.