1.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 (1) o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, zlasti v zadevi C 118/17, Dunai, razlagati tako, da se z zakonodajnim posegom v razmerja med potrošniki – kreditojemalci in banko potrošnikom ne more odvzeti pravica, da sodno izpodbijajo določila iz prvotne pogodbe ali iz na zakonu temelječega dodatka k pogodbi, da bi uveljavljali pravico do povračila vseh koristi, ki jih je banka zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev neupravičeno pridobila v njihovo škodo, če so na podlagi zakonodajnega posega prostovoljno privolili v spremembo prvotnega pogodbenega razmerja, vendar na podlagi zakonske obveznosti, naložene bankam, da jim tako možnost ponudijo, ne pa neposredno na podlagi intervencijskega zakona, kot je to veljalo v zadevi Dunai?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali nacionalno sodišče, ki odloča v postopku med dvema posameznikoma, kreditojemalcem in banko, in ki določb nacionalnega zakona – Zakon o izmjen[i] i dopunama Zakona o potrošačkom kreditiranju (zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih), kakor ga razlaga Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška) – ne more razlagati v skladu z zahtevami Direktive 93/13, lahko in/ali mora na podlagi te direktive ter členov 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zavrniti uporabo tega nacionalnega zakona, kakor ga razlaga Vrhovni sud (vrhovno sodišče)?