12.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 52/31

—

razglasi za nične izpodbijane akte, zlasti:

—

Tožeče stranke iz istih razlogov Sodišču predlagajo, naj zavzame stališče:

—

Če bo Sodišče menilo, da so predlogi tožečih strank utemeljeni, naj ECB na podlagi členov 268 PDEU in 340 PDEU obsodi na plačilo zneska 4 582 825,80 EUR, povečanega za zamudne obresti, izračunane po zakoniti obrestni meri, ki se dolgujejo do dejanskega plačila, ter vse druge izdatke, pravne stroške in odškodnine, ki bodo zapadli v plačilo, ko bodo ukrepi izvedeni.

—

Vendar mora Splošno sodišče ob upoštevanju določb člena 280 PDEU in tega, da so akti „Evropske centralne banke, ki nalagajo denarno obveznost osebam, […] izvršilni naslov; to [pa] ne velja za države“, kot določa člen 299 PDEU, toženi stranki naložiti, naj od BCP [Banco Comercial Português] zahteva, da plača te zneske.

—

Ob upoštevanju tega, da je nacionalna centralna banka „upravn[i] organ[…], ki odloča o pritožbah ali sproži ustrezne sodne postopke“ v skladu z določbo člena 11(1)(b) Direktive 2005/29/ES, členov 81(1) in 83(1) Direktive 2007/64/ES in člena 96(1)(b) – Spremljevalne sankcije – DL (Decreto-ley, uredba-zakon) 317/2009, mora zastopnica tožene stranke od BCP zahtevati, naj „nemudoma“ plača zgoraj navedene zneske na račune tožečih strank.

—

Tožena stranka:

—

tudi če v skladu s členom 256(1) PDEU Splošno sodišče ni pristojno, mora nacionalna centralna banka, če ne prizna, da „ni izpolnila ene od obveznosti iz Pogodb, sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sodbe Sodišča“ v skladu s členom 271(d) PDEU, s tem da vprašanje predloži Sodišču;

—

tudi če Splošno sodišče prav tako ni pristojno, mora Splošno sodišče, če Sodišče v skladu z določbo člena 264 PDEU meni, da je tožba tožečih strank utemeljena, Sodišču predlagati, naj odločitev nacionalne centralne banke, ki jo je tožena stranka sprejela, razglasi za nično in ob upoštevanju določb člena 41(1)(c) Listine, člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 11(3)(c) Direktive 2005/29/ES izda obrazloženo odločbo;

—

tožena stranka in Sodišče portugalsko državo/državno tožilstvo/FGR pozoveta, naj ukrepa in naj se izreče o dejanjih, ki jih je storila BCP;

—

tožena stranka naj zadevo predloži OLAF;

—

tožeče stranke v skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča predlagajo že povračilo stroškov postopka, ki bodo ustrezno ocenjeni.

1.

Prvi tožbeni razlog temelji na kršitvi obveznosti obrazložitve, določene v členu 41(2)[(c)] Listine, členu 296, drugi odstavek, PDEU in členu 11(3) Direktive 2005/29/ES. (1)

2.

Ne glede na veliko tatvino „z vlomom“ v „sef“ je BCP vedela ali bi morala vedeti, da gre za uporabo finančnega sistema za pranje denarja in da je zato kreditna institucija vedela, da gre za goljufijo ali davčno utajo, ki bi lahko pripomogla k izgubi proračunskih prihodkov Unije. Ta dejanja so „nezakonita in škodujejo finančnim interesom Unije“ ter pomenijo „nujne razloge v splošnem interesu“, ki „pomenijo legitimen cilj, ki lahko utemeljuje oviro za svobodo opravljanja storitev“.

3.

Ne glede na način, kako je bilo iz „sefa“ ukradenih več kot 1.000.000 EUR je nastala škoda „finančnim interesom Unije“ in zlasti prihodkom, na katere se opira „proračun Evropske unije[,] kot tudi tist[im], ki so vključen[i] v proračune institucij, organov, uradov in agencij, ter proračune, ki jih ti upravljajo in nadzirajo“ in zato gre tudi za dejanja, ki pomenijo „nepravilnost“ zaradi „kršenj[a] določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki“.

4.

Če so kreditna institucija, država članica/nacionalna centralna banka, Evropska centralna banka ali država članica/državno tožilstvo/FGR seznanjeni s tovrstnimi kršitvami ali praksami ter jih dopuščajo in jih ne obsojajo, s tem spodbujajo nespoštovanje določb člena 310(5) in (6) PDEU ter člena 325(1), (2) in (3) PDEU, obenem pa priznavajo, da zadevna kreditna institucija s kršitvijo določb člena 1(2) Uredbe št. 2988/95 (2) izvaja dejanja, ki pomenijo „nepravilnost“.

5.

Sprejetje akta, s katerim je tožena stranka zavrnila predlog, s katerim je bila pozvana, naj ukrepa, je med drugim pripeljalo do tega, da:

6.

Kršitev dolžnosti nepristranskosti, zloraba pooblastil in bistvena kršitev postopka s strani zastopnice tožene stranke, Banco de Portugal.