5.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 297/17

—

naj se pritožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

naj se v skladu s tem sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2008 v zadevi T-219/07 v celoti razveljavi;

—

če bo Sodišče v primeru razveljavitve odločilo, da bo o predloženem sporu odločilo samo:

naj se Odločbo Komisije Evropskih skupnosti z dne 24. aprila 2007 o predlogu Kraljevine Belgije, notificirano pod številko REC 05/02, C(2007) 1776, s katero je bilo ugotovljeno, da je treba uvozne dajatve v višini 168 004,65 EUR, ki so predmet predloga Kraljevine Belgije z dne 12. avgusta 2002, naknadno izterjati in da odpust uvoznih dajatev ni upravičen, razglasi za nično;

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

1.

Člen 220(2)(b) carinskega zakonika (1)

Prvi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje pri uporabi člena 220(2)(b) carinskega zakonika ni upoštevalo razlage Sodišča v zvezi s tem členom v sodbi z dne 9. marca 2006 (2), zlasti v zvezi z bremenom dokazovanja, da temelji izdaja netočnih potrdil na nepravilni predstavitvi dejstev s strani izvoznika; v skladu z zadevno sodbo ne samo, da je dokazno breme nedvoumno na carinskih organih, ki hočejo naknadno izterjati dajatve, ampak morajo ta dokaz sestavljati objektivni izvirni dokumenti.

S tem je Sodišče prve stopnje kršilo člen 220(2)(b) carinskega zakonika in tako napačno uporabilo in s tem kršilo pravo Skupnosti. Zato je Sodišče pooblaščeno, da to napačno uporabo prava odpravi.

Drugi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je pri preučitvi predloženih dokazov v vsakem primeru te napačno razlagalo, saj sporni dokaz ne izpolnjuje zahtev iz člena 220(2)(b) carinskega zakonika, kot jih je razlagalo Sodišče v svoji sodbi z dne 9. marca 2006 (3).

S tem je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo pri opredelitvi predloženega dokaza ter tako kršilo pravo Skupnosti. (4)

Poleg tega Sodišče prve stopnje pri preučitvi dokaza ni odločilo dosledno, ampak protislovno, saj je na eni strani predložen dokazni material obravnavalo kot zadosten za to, da je Komisija dokazala, da temelji izdaja netočnih potrdil na nepravilni predstavitvi dejstev s strani izvoznika, in je na drugi strani v skladu z istimi pravili zavrnilo kot nezadosten dokaz, ki ga je morala predložiti pritožnica, da so tajski carinski organi vedeli ali bi vsaj razumno morali vedeti, da blago ne pride v poštev za preferencialno obravnavo.

Naloga Sodišča je, da napake, ki jih je storilo Sodišče prve stopnje pri preučitvi in preizkusu listin v spisu, predloženih kot dokaz, opredeli kot pomanjkljivo obrazložitev. (5)

2.

Člen 239 carinskega zakonika

Edini pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je na podlagi napačne uporabe člena 220(2)(b) carinskega zakonika oziroma zaradi napake pri preučitvi listin v spisu, predloženih kot dokaz, neupravičeno odločilo, da položaj pritožnice ni poseben primer v smislu člena 239 carinskega zakonika.