11.4.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 129/18

Poročevalec:

Peter SCHMIDT

1.1

EESO ponovno poziva k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi zagotovili zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe. Celostna prehranska politika EU bi izboljšala usklajevanje različnih političnih področij, povezanih s hrano, obnovila pomen hrane in spodbujala dolgoročni prehod z živilskega produktivizma in potrošništva na prehransko državljanstvo.

1.2

Sedanji okvir politike EU ne omogoča prehoda na bolj trajnostne prehranske sisteme, potrebne za zagotavljanje učinkovitega izvajanja ciljev trajnostnega razvoja OZN ter spoštovanja pravice do hrane in drugih človekovih pravic. Čeprav so bili sedanji okviri politike uspešni pri reševanju posameznih vprašanj, ne zagotavljajo skupnega usklajenega pristopa, potrebnega za reševanje različnih izzivov, s katerimi se bodo svetovni in evropski prehranski sistemi po pričakovanjih spopadali v prihodnosti. EESO poudarja potrebo po prilagajanju in usklajevanju obstoječih političnih instrumentov EU, da se oblikujejo prehranski sistemi, ki bodo trajnostni z okoljskega, gospodarskega in družbeno-kulturnega vidika. EESO pri tem ponavlja, da bi morala celostna prehranska politika dopolnjevati preoblikovano skupno kmetijsko politiko, ne pa je nadomestiti (1).

1.3

EESO poudarja, da je treba ohraniti kulturo, ki ceni hranilni in kulturni pomen hrane ter njene družbene in okoljske vplive. Zato je bogat izbor hrane in regionalnih oziroma lokalnih specialitet, ki so na voljo v EU, pomemben adut, katerega vrednost je treba še naprej izkoriščati. Celostna prehranska politika bi morala spodbujati potrošnike, da bi bolj cenili hrano, prispevati k preprečevanju in zmanjševanju živilskih odpadkov ter pripomoči, da bo cena hrane ponovno vključevala tudi druge vrednote in se jim prilagodila. Še zlasti pa bi morala zagotoviti pravične cene za proizvajalce, da bi kmetijstvo ostalo vzdržno.

1.4

EESO poudarja, da je treba za pravično porazdelitev vzdolž celotne oskrbovalne verige k razvoju celostnega okvira pritegniti vse deležnike v prehranski verigi. Posamezni sektorji tega ne morejo zagotoviti. Celostna prehranska politika bi morala izkoristiti vpliv industrije in trgovine na drobno, da bi pospešila preusmeritev potrošnikov na trajnostni model. Prehod na trajnostne prehranske sisteme zahteva sodelovanje potrošnikov, da bi imeli aktivno vlogo na področju prehrane. To pomeni tudi, da mora celostna prehranska politika zagotoviti, da bo evropski agroživilski sektor lahko prodajal tako kakovostna živila, da bo še naprej prva izbira za veliko večino potrošnikov.

1.5

EESO ugotavlja, da se na regionalni in lokalni ravni izvaja vse več pobud, ki podpirajo alternativne prehranske sisteme. Te pobude vzpostavljajo tesnejše povezave med proizvajalci in potrošniki, ustvarjajo priložnosti za lokalna podjetja in nova delovna mesta ter ponovno povezujejo skupnosti z njihovo prehrano. EESO poudarja tudi vlogo mest pri oblikovanju bolj povezanih prehranskih politik. Celostna prehranska politika bi morala nadgrajevati, spodbujati in razvijati skupno upravljanje na vseh ravneh, tj. na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. S tem bi ustvarila okvir, v katerem bi se lahko te pobude razvijale ne glede na svoj obseg.

1.6

EESO poziva k vzpostavitvi novega pametnega sistema za označevanje trajnostnih živil. Medtem ko se politike osredotočajo na prehranske in druge zdravstvene trditve, EESO ugotavlja, da se pojavlja vse več pomislekov v zvezi s pomanjkanjem informacij, ki jih imajo potrošniki o okoljskem in socialnem vplivu hrane. Živilska industrija se zaveda, da lahko vplive na okolje obravnava do določene mere, vendar pa je treba na koncu vključiti tudi potrošnike in zagotoviti informacije.

1.7

EESO predlaga, da se kot podpora pri oblikovanju celostnega okvira, ki bi združeval politike EU, povezane s prehrano, kratkoročno oziroma srednjeročno oblikuje medsektorska in medinstitucionalna delovna skupina, v katero bi bili vključeni različni generalni direktorati Komisije in druge institucije EU. Ta delovna skupina bi bila odgovorna za razvoj akcijskega načrta za prehransko trajnost, da bi EU pomagala pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja na področju prehrane. Akcijski načrt je treba oblikovati v participativnem procesu, ki bi vključeval vse deležnike iz celotne prehranske verige, civilno družbo in raziskovalce. EESO predlaga oblikovanje in razvoj prostora za civilno družbo, da bi bila vključena in bi dejavno sodelovala v tem procesu.

1.8

EESO še zlasti priporoča oblikovanje preglednice EU o trajnostnih živilih, na podlagi katere bi lahko izzive v zvezi s prehranskimi sistemi obravnavali v okviru večletnega pristopa in s tem spodbujali usklajevanje politik na različnih ravneh upravljanja. Pregled bi zagotovil kazalnike, s katerimi bi se spodbujal napredek pri doseganju zastavljenih ciljev in omogočilo njihovo spremljanje.

1.9

EESO spodbuja Komisijo, naj dolgoročno – odvisno od sklepov delovne skupine – preuči možnost za ustanovitev posebnega generalnega direktorata za prehrano, ki bi postal očitno središče odgovornosti EU na področju vseh politik, povezanih s prehrano, ter po potrebi zagotavljal podlago za regulacijo, zakonodajo in izvajanje. Podobno strukturo bi lahko nato vzpostavile tudi vse države članice EU v obliki posebnih ministrstev za prehrano.

2.1

EESO je v svojem raziskovalnem mnenju o bolj trajnostnih prehranskih sistemih, ki ga je pripravil na zaprosilo nizozemskega predsedstva EU leta 2016, pozval k celostni prehranski politiki, s katero bi spodbudili prehod na bolj trajnostne prehranske sisteme in zagotovili večjo skladnost političnih ciljev v zvezi s prehrano (kot so trajnostna kmetijska proizvodnja, zdravi načini prehranjevanja, varstvo okolja, pravičnejši trgovinski odnosi itd.). To mnenje temelji na priporočilih iz tega mnenja za nadaljnji razvoj načel in vizije za celostni okvir.

2.2

Medtem se je okrepila tudi podpora za celovitejši pristop k prehranski politiki. Organizacija združenih narodov je to obdobje razglasila za desetletje ukrepanja na področju prehrane, s čimer so priznali potrebo po preoblikovanju prehranskih sistemov v smeri bolj zdravega načina prehranjevanja in boljše prehrane. To zahtevo poudarja tudi strokovna skupina na visoki ravni Odbora za svetovno prehransko varnost v svojem poročilu iz septembra 2017 (2). Na ravni EU je Odbor regij nedavno sprejel mnenje, v katerem poziva k celostni in trajnostni prehranski politiki EU, ki bi povezovala različna področja politike, povezana s prehrano. Mednarodna skupina strokovnjakov za trajnostne sisteme prehranjevanja (IPES Food) je začela triletni participativni proces za oblikovanje vizije skupne prehranske politike do leta 2018, v katerem sodelujejo skupine znanstvenikov, deležniki, organizacije civilne družbe in oblikovalci politike. Številne medsektorske pobude na nacionalni, regionalni in lokalni ravni že spreminjajo evropske prehranske sisteme, pri čemer dejavno sodeluje tudi civilna družba.

2.3

EESO meni, da je izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v Evropi ključno za celosten pristop, ki bi zajemal različna področja politike (kmetijstvo, zdravje, okolje, trgovina, razvoj, inovacije itd.) in ravni upravljanja (evropska, nacionalna, lokalna raven), ter za oblikovanje bolj trajnostnih vzorcev proizvodnje in porabe hrane. Sedanja razprava o skupni kmetijski politiki po letu 2020 je tudi pomembna priložnost za uskladitev preoblikovane kmetijske politike z drugimi političnimi cilji v zvezi s prehrano (3).

2.4

Nekatere države članice (npr. Finska, Francija, Nemčija, Nizozemska in Švedska) so vse bolj dejavne na področju prehranskih politik, kar zadeva zdravje, okolje in trajnost. EESO opozarja, da lahko različni pristopi v različnih državah članicah škodijo potrošnikom in podjetjem. Meni, da je to dodaten razlog za vzpostavitev celostnega okvira na ravni EU.

3.1

Na voljo je vse več znanstvenih dokazov o vplivu hrane na zdravje, okolje in družbo kot celoto. Prehransko okolje, v katerem je bila oblikovana skupna kmetijska politika, je postalo bolj kompleksno. Po zaslugi skupne kmetijske politike in rastočih prihodkov, pa tudi izboljšanja metod proizvodnje v kmetijstvu v Evropi ni pomanjkanja hrane. Delovna mesta v živilskem sektorju in dodana vrednost se ne ustvarjajo več pri obdelovanju zemlje ali na morju, temveč v tovarnah, maloprodajnem sektorju in pri gostinskih storitvah. Agenda za zdravje ni več omejena na premajhno potrošnjo živil. Čeprav še vedno obstajajo primeri neustrezne prehrane zaradi socialnih neenakosti in novih oblik pomanjkanja hrane, prevladujejo množične nenalezljive bolezni, kot so srčne bolezni, infarkt, sladkorna bolezen in debelost. Za boleznimi srca in ožilja vsako leto umre 1,8 milijona ljudi v EU, kar je 37 % vseh smrti v EU (4). Leta 2015 je skoraj 49 milijonov ljudi v EU trpelo za boleznimi srca in ožilja.

3.2

Tudi evropski družbeni trendi so prinesli velike spremembe v prehrani, okusih in kulinariki. Vzorci porabe in življenjski slogi niso več taki, kot so bili, ko je nastala skupna kmetijska politika. Spremembe v kulinariki so vplivale zlasti na ženske, ki so nekoč – in pogosto tudi danes – večinoma skrbele za prehrano doma. Spremembe v živilski tehnologiji so imele tako pozitivne kot negativne družbene posledice. Čeprav se je izbira izboljšala, se je evropska raznolika in bogata kulturna dediščina v nekaterih primerih zmanjšala. Obsežna sredstva, ki jih velika prehranska podjetja namenjajo za trženje, potrošnike večinoma spodbujajo k uživanju močno predelane hrane. Podatki iz sektorja kažejo, da Belgijci na primer zaužijejo dve tretjini svojih kalorij iz predhodno predelanih in zapakiranih živil – celo več kot državljani Združenega kraljestva (5). Agencije za javno zdravje so zaskrbljene zaradi čezmerne porabe predelanih živil z visoko vsebnostjo soli, sladkorja in maščob. Ta živila so lahko poceni, kar pritegne ljudi z nizkimi dohodki, katerih zdravje je že tako slabše od povprečja. Prehrana torej prispeva k evropskim socialnim neenakostim (6). Med veliko recesijo in po njej se je v Evropi povečal obseg dobrodelnih donacij hrane, vendar pa zagotavljanje nujne pomoči v hrani ne sme nadomestiti vloge Evrope v boju proti družbenim neenakostim, ki povzročajo težave z zdravjem, povezane z načinom prehranjevanja.

3.3

Vpliv hrane na okolje je dokumentiran in priznan. Tudi podnebne spremembe so že splošno znana grožnja in EU je odločno podprla Okvirno konvencijo o spremembi podnebja iz leta 2015, sklenjeno v Parizu. EU je tudi zagotovila boljšo okoljsko ureditev in ukrepe za preprečevanje škode, na primer z okvirno direktivo o vodah. Kljub temu evropski okusi na prehranskem področju spodbujajo vzorce porabe, ki vključujejo visoko raven skrite ali „vključene“ uporabe vode. To pomeni grožnjo za države članice (7) in zahteva bolj celosten pristop na področju tal, kmetovanja in vode (8). Zaskrbljenost vzbuja tudi ranljivost tal v Evropi. Skupno raziskovalno središče EU je oblikovalo model, ki nakazuje, da je erozija tal zaradi vode prizadela 130 milijonov hektarjev območij v EU-27. Na skoraj 20 % teh površin se izgubi več kot 10 ton tal na hektar na leto (9). Izguba biotske raznovrstnosti je vidna tako na kopnem kot v morju, kjer je po poročilih ogrožena raznovrstnost ribjih staležev (10). Kljub temu države članice še naprej svetujejo potrošnikom, naj uživajo ribe zaradi njihove prehranske vrednosti, pri tem pa se ne zavedajo posledic za okolje.

3.4

Z gospodarskega vidika se zadnjih 60 let šteje za uspeh. Hrane je v izobilju. Povprečni delež izdatkov gospodinjstev za hrano se je s 30 % zmanjšal na 15 %. S pojavom velikih prehranskih verig so se znižale maloprodajne cene. Zdaj pa se ekonomisti sprašujejo, ali cene hrane odražajo dejanske stroške proizvodnje ali pa morda nekaterih stroškov ne vključujejo v celoti. EESO z zanimanjem spremlja tekoče delo Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) o obračunavanju vseh stroškov kmetijstva (11). Povečala so se tudi neravnovesja v prehranski verigi, zaradi česar so se pojavile nepoštene trgovinske prakse in z njimi povezane posledice (12), znižal pa se je tudi delež, ki ga od maloprodajne cene prejme kmet.

3.5

Težnja po prekomerni proizvodnji je povzročila znižanje cen, hkrati pa je institucionalizirala živilske odpadke. Ocenjuje se, da potrošniki v državah z nizkimi dohodki po svetu zavržejo 8 % hrane, medtem ko potrošniki v EU zavržejo približno tretjino kupljene hrane. V okviru projekta Fusions, ki ga financira EU, se ocenjuje, da se letno v EU zavrže 88 milijonov ton hrane, kar stane 143 milijard EUR (13). Ta kulturna razsežnost živilskih odpadkov se v pristopu krožnega gospodarstva in v časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, premalo obravnava. Ti dve pobudi sta sicer pomembni za obravnavanje hrane kot blaga, ne upoštevata pa njene potrošniške in kulturne vrednosti. Evropa se je znašla pred izzivom, kako oblikovati nov koncept prehranskega državljanstva na podlagi uživanja hrane za trajnost.

3.6

Na podlagi podatkov in študij znanstvenikov in živilske industrije se je izboljšalo naše razumevanje vpliva evropskih prehranskih sistemov na družbo, okolje in zdravje. Vse to nakazuje, da je potreben bolj celosten pristop. Čeprav so bili sedanji okviri politik uspešni pri reševanju posameznih vprašanj, ne zagotavljajo skupnega usklajenega pristopa, potrebnega za reševanje različnih izzivov, s katerimi se bodo svetovni in evropski prehranski sistemi po pričakovanjih spopadali v prihodnosti. Politike v zvezi s prehrano so se večinoma razvijale ločeno in so pogosto nedosledne. Prav tako so nepovezane politike na različnih ravneh upravljanja. Primer, ki kaže na potrebo po bolj celostnem pristopu, je protimikrobna odpornost, ki se je razširila zaradi uporabe antibiotikov v živinoreji, zdaj pa ogroža zdravje ljudi. Pomen celostne prehranske politike v zvezi s tem vprašanjem je v svojem govoru nedavno poudaril tudi komisar Vytenis Andriukaitis. Drug primer je konflikt med rabo zemljišč za pridelavo hrane ter rabo zemljišč za ustvarjanje energije, gradnjo stanovanj in druge potrebe. Tudi živilski odpadki so deloma posledica izboljšanja proizvodne učinkovitosti, saj je za sistem značilen stalen in množičen pretok hrane. Pozivanje potrošnikov k racionalnemu obnašanju pri reševanju tega vprašanja ni učinkovito.

3.7

Če bi EU nastala danes, bi se oblikovala celostna prehranska politika, s katero bi bili zagotovljeni trajnostni načini prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezano kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavljene dobavne verige, ki bi varovale javno zdravje celotne evropske družbe (14). Politika mora odgovoriti na vprašanje, kako sprožiti potrebne spremembe. Zgodovinsko gledano se je politika EU razvijala v okviru procesa demokratičnih sprememb. Bolj nenadne spremembe so se pojavile zaradi kriz, na primer zaradi varnosti hrane v letu 2000 in škandala s konjskim mesom v obdobju 2013–2015.

4.1

EESO ugotavlja, da se velik del evropske družbe zaveda novih strukturnih izzivov na področju upravljanja hrane v EU. Namesto politik, ki se prilagajajo in odzivajo na spremembe, bi lahko EU sprejela bolj proaktiven pristop. OR je v svojem nedavnem mnenju izpostavil pomembne primere. Vse večje novo zanimanje za oblikovanje boljše prehranske politike za mesta EU bi bilo treba zdaj upoštevati tudi pri vprašanjih v zvezi s podeželjem. Številna evropska mesta so dejavna prek svetov za prehransko politiko, mestnih mrež za trajnost in/ali ukrepanje na področju podnebnih sprememb ter v okviru programa „Zdrava mesta“ Svetovne zdravstvene organizacije. Ta interes se odraža v Milanskem paktu mest o prehranski politiki, ki je bil sprejet leta 2015.

4.2

V zadnjih letih je prišlo do sprememb v organizaciji prehranskih verig, katerih namen je ponovno povezati proizvajalce in potrošnike ter kmetijsko in živilsko proizvodnjo vrniti na lokalno raven. To vključuje kmetijstvo s podporo skupnosti, kratke oskrbovalne verige, alternativne prehranske mreže, lokalne sisteme kmetovanja in neposredno prodajo. Pomembno vlogo imajo lahko tudi potrošniške zadruge, saj zagotavljajo močno povezavo s skupnostjo ter poudarjajo socialni, izobraževalni in okoljski vidik. Del tega procesa so tudi javni zavodi, ki s svojimi shemami, zlasti prek programov javnega naročanja za šole in bolnišnice, spodbujajo nabavo lokalne, ekološke hrane, na primer na Danskem in v Malmöju na Švedskem. To je v skladu s pristopom EU, ki si prizadeva za krožno gospodarstvo.

4.3

Z vzpostavitvijo tesnejših povezav med proizvajalci in potrošniki bi lahko imeli bolj lokalizirani prehranski sistemi in pobude od spodaj navzgor ključno vlogo pri spodbujanju zdrave in bolj trajnostne porabe hrane. Sodelovanje civilne družbe in lokalne skupnosti krepi te povezave, kar je razvidno iz številnih pobud za trajnostno prehrano v mestih po vsej Evropi. Vendar pa politike EU na tem področju trenutno ne omogočajo pridobivanja izkušenj na podlagi teh poskusov, še manj pa so primerne za spodbujanje obetavnih primerov. Celostna prehranska politika bi torej lahko spodbujala in razvijala skupno upravljanje teh pobud. Kmetijska podjetja se prilagajajo zahtevam trga, vendar pa so omejena zaradi narave kmetijske proizvodnje. Za spremembe v njihovih proizvodnih sistemih je potreben čas.

4.4

Prehransko gospodarstvo se srečuje z velikimi tehničnimi, finančnimi in družbenimi (15) izzivi, ki se upoštevajo v velikih naložbenih programih za inovacije in tehnološki napredek. Evropa ima približno 289 000 podjetij za proizvodnjo hrane, vendar pa skoraj polovico trga EU pokriva le 3 000 od teh podjetij (16). Študije kažejo, da je za odporne prehranske sisteme treba ohraniti kombinacijo velikih in malih kmetijskih podjetij. Med največjimi evropskimi živilskimi podjetji ter sektorjem malih in srednjih podjetij obstajajo velike vrzeli, ki bi jih lahko bolje premostili s socialno Evropo. Digitalno gospodarstvo ponuja priložnosti za tesnejše povezave med potrošniki in proizvajalci. Poslovni sektor pozdravlja napredno vodilno vlogo na trajnostnem področju in si želi jasnih okvirov.

4.5

Nedvomno je v interesu evropskih državljanov, da si zagotovijo hrano iz trajnostnih virov. Sistemi označevanja ne morejo zagotoviti jasnosti, saj je to vprašanje preprosto preveč zapleteno. V nedavnem poročilu, ki ga je pripravil Karl Falkenberg, je bilo predlagano, da se trženje evropskih živil osredotoči na trajnost oziroma na „dobro živeti in pravično deliti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (17). To zajema tako socialne kot tudi okoljske in gospodarske poudarke. Nekatera kulturna vprašanja so zunaj pristojnosti evropskih institucij, kot so napetosti med plačano (v oskrbovalnih verigah) in neplačano (v domači kuhinji) pripravo hrane, obstajajo pa tudi elementi evropskega prehranskega sistema, ki so ključni za evropski koncept prehrane (oziroma njegovo trženje). Evropa je znana po svoji kulinarični in proizvodni raznolikosti, ki jo je treba ne le zaščiti, temveč tudi dejavno krepiti. Sistem označevanja kakovosti EU (ZGO, ZOP, ZTP) je koristen, vendar omejen na specialitete, ne zadeva pa trendov v množični proizvodnji hrane. Predlog Karla Falkenberga glede prizadevanj za pravičnost bi moral nedvomno zajemati nov dogovor o plačah in poštenem obravnavanju dela priseljencev v živilskih podjetjih EU. To so občutljiva, vendar pomembna vprašanja, prek katerih lahko celostna prehranska politika praktično podpira socialni mir v Evropi.

4.6

Starši in agencije za zdravje so še zlasti zaskrbljeni zaradi neenakih finančnih naložb v sporočila o prehrani, namenjena otrokom. Svetovna zdravstvena organizacija to obravnava kot prednostno vprašanje, saj velik del teh sporočil zadeva živila z velikim deležem soli, sladkorja in maščob (18). S prehodom s tradicionalnih na digitalne oblike medijev se razlogi za celostni pristop krepijo. Po ocenah je bilo leta 2016 za digitalno oglaševanje hrane samo v zahodni Evropi porabljenih 37 milijard USD (19). EESO opozarja na nedavni poziv potrošnikov živilskim podjetjem in prodajalcem na drobno, naj prenehajo uporabljati like svojih blagovnih znamk v oglaševalskih in tržnih kampanjah za živila, ki vsebujejo veliko maščob, soli in sladkorja. Če industrija ne bo ustrezno ukrepala, bi morale vlade razmisliti o uvedbi regulativnih ukrepov (20).

4.7

Cilj prehranske politike EU za naslednjih 50 let bi moralo biti spodbujanje prehoda z živilskega potrošništva (za katerega so značilni odpadki) na prehransko državljanstvo (za katerega sta značilna skrb in odgovornost). Za prehod na trajnostne načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov je tudi potrebno, da vključeni potrošniki postanejo aktivni državljani na področju prehrane. EESO ponovno poudarja svoj predlog o začetku izvajanja vseevropske kampanje za obveščanje in ozaveščanje o vrednosti hrane. To bo nujno za zagotovitev dolgoročnih sprememb vedenja potrošnikov (21).

5.1

Prehranska politika je medsektorska politika, ki oblikuje in podpira okvir prehranskih sistemov, od primarne proizvodnje (kmetje) prek proizvodne faze (predelave) do porabe. Pojasnjuje in razkriva tisto, kar je pogosto pod površjem in prikrito. Hrana je vključena v številna področja življenja, kot so izobraževanje, zdravje, okolje, trgovina, družbeni odnosi in kultura. Zato je celostna prehranska politika izjemno pomembna, saj družbi omogoča, da jasno opredeli svoja pričakovanja glede prehranskega sistema in cilje, ki jih lahko v zvezi z njim doseže. Povezuje tisto, kar se sicer preveč enostavno loči in razprši. Vprašanja v zvezi s tem, kaj danes jemo, kako jemo in kako proizvajamo hrano ter za kakšno ceno, vplivajo na prihodnost.

5.2

Prehranska politika močno vpliva na razvoj podeželja in mest. Ustvarja delovna mesta v vseh povezanih sektorjih, kot so kmetijstvo in njegova tehnična infrastruktura, predelava hrane, prevoz, trgovina, pakiranje, trgovina na drobno in gostinski sektor itd., ter vpliva na preživetje milijonov državljanov EU. Sektor EU za proizvodnjo hrane zaposluje 4,25 milijona ljudi, njegov promet presega 1 098 milijard EUR, porabi 2,5 milijarde EUR za raziskave in razvoj ter ima presežek v višini 25,2 milijarde EUR v trgovini s predelano hrano (22). Kljub gospodarskemu pomenu hrane za evropsko gospodarstvo EU še nima oblikovane prave prehranske politike. Namesto tega se prehranski sistemi oblikujejo v vrsti različnih političnih okvirov, kot je poudarjeno zgoraj.

5.3

Prehranska politika, primerna za 21. stoletje, mora izpolnjevati več meril: kakovost hrane (kot so okus, užitek, videz in avtentičnost); zdravje (na primer varnost, prehranska vrednost, razpoložljivost in znanje); okolje (kot so izpusti CO2, voda, raba tal, tla, biotska raznovrstnost, kakovost zraka in sistemska odpornost), družbene in kulturne vrednote (kot so identiteta, enakost dostopa, zaupanje, izbira in spretnosti); trdno gospodarstvo (kot sta prava konkurenca in pravični donosi, dostojna delovna mesta, popolnoma internalizirani stroški ter razumne in konkurenčne cene); ter dobro upravljanje (kot so demokratična odgovornost, preglednost, etični procesi in uporaba trdnih znanstvenih dokazov). Vse obstoječe politike EU na področju prehrane je mogoče obravnavati v okviru teh področij politik.

5.4

Celostna prehranska politika mora okrepiti odporne ekosisteme in zagotoviti, da imajo vsi deležniki in udeleženci v prehranski verigi dostojne dohodke, tako znotraj kot zunaj EU. Cene hrane ne odražajo vseh stroškov proizvodnje in zdravja, saj okoljski in družbeni stroški običajno niso všteti. Prizadevanja za cenejšo in dostopnejšo hrano ne bi smela škodovati drugim značilnostim in učinkom proizvodnje ter porabe hrane. Celostna prehranska politika bi lahko prispevala k temu, da bi cena hrane ponovno vključevala tudi druge vrednote in se jim prilagodila.

5.5

Celostna prehranska politika bi morala povezati obstoječe in nove politike, da se vzpostavijo trajnostni prehranski sistemi in uvedejo zdravi načini prehranjevanja. To ne pomeni, da je treba na novo odkrivati že znane rešitve z oblikovanjem popolnoma nove politike ali dodeljevanjem novih pristojnosti EU, saj cilj ni uvedba enotnega standarda. Dejansko gre za uvajanje reform na ravni EU, katerih namen je spodbujanje novih in bolj trajnostnih ukrepov na vseh ravneh (lokalni/občinski, regionalni, nacionalni in v podjetjih), ter za krepitev obstoječih pobud, da se tako zagotovi večja skladnost. Poleg tega zajema povezovalne ukrepe na ravni EU na področjih, ki jih je najbolje obravnavati na drugih ravneh upravljanja. Morda bi bila smiselna uporaba davčnih sistemov za izboljšanje dostopa do zdrave prehrane prek urbanističnega načrtovanja in javnih naročil, tako da bi podpirali lokalne trge in zaposlovanje.

5.6

Na podlagi celostne prehranske politike bi se morale odpraviti tudi nepoštene poslovne prakse v smislu dvojnih meril in slabše kakovosti proizvodov, tj. proizvodnje in prodaje živil slabše kakovosti v različnih državah članicah kljub identični embalaži (23).

5.7

Za doseganje teh ciljev je treba uskladiti politične ukrepe na strani ponudbe in povpraševanja. To pomeni, da je treba razpoložljivost in cenovno dostopnost hrane iz trajnostne proizvodnje hkrati uskladiti z večjim dostopom in krepitvijo moči potrošnikov, da lahko izberejo zdrave in okusne načine prehranjevanja. Oblikovati je treba zakonodajne spremembe za odpravljanje regulativnih ovir in zagotavljanje davčnih spodbud ter jih povezati s spremembami vedenja na podlagi boljših informacij, izobraževanja in ozaveščanja potrošnikov ter predelovalcev. Glavni cilj je ozaveščati o pomenu hrane in ga podpirati na vseh ravneh ter spodbujati postopne, vendar pomembne spremembe. Primer je zmanjševanje porabe soli, ki je najučinkovitejše, če se izvaja počasi in sistematično, vendar pa ni spodbud za podjetja, da bi spremenila svoje proizvode.

5.8

Kar zadeva dobavo: da bi bila celostna evropska prehranska politika dejansko relevantna za evropske potrošnike, morajo biti živila, trajnostno proizvedena v EU, konkurenčna. To pomeni, da mora biti evropski agroživilski sektor zmožen potrošnikom ponuditi živila po cenah, ki že vključujejo dodatne stroške, povezane z merili, kot so trajnost, dobrobit živali, varnost hrane in prehrane, in ki hkrati zagotavljajo pošteno plačilo kmetom, pri vsem tem pa ostati prva izbira za veliko večino potrošnikov.

5.9

Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ponuja temeljni okvir za skupno ukrepanje, s katerim bi zagotovili trajnostno prehrano za ves svet do leta 2030. Vprašanja v zvezi s prehrano in kmetijstvom so vključena v 17 ciljev trajnostnega razvoja. Svetovna zdravstvena organizacija posebej opozarja, da so v zvezi z 12 cilji trajnostnega razvoja potrebni ukrepi na področju prehrane. Pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja so že po njihovi naravi potrebne celostne rešitve na temelju sodelovanja, ki vključujejo različna področja, ministrstva, sektorje in celotno prehransko verigo. To ponuja odlično priložnost za EU, da prevzame vodilno vlogo na ravni celine.

5.10

Celostna prehranska politika bi morala povezovati različne pristope k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja ter vključevati upravljanje na več ravneh in medsektorsko upravljanje, da bi zagotovila še bolj povezan proces oblikovanja politike. Evropa razvija stališča o različnih stebrih prehranskega sistema, pri čemer se obravnavajo:

5.11

Ta novi celostni pristop bi moral biti dinamičen in zajemati deležnike vzdolž celotne prehranske verige ter civilne družbe kot celote, da se zagotovi odgovorna in pregledna „demokracija na področju hrane“.

5.12

Če povzamemo: celostna prehranska politika bi morala 1) biti trajnostna z okoljskega, družbeno-kulturnega in gospodarskega vidika; 2) zajemati vse sektorje in ravni upravljanja; 3) vključevati vsa področja družbe in 4) krepiti poštene delovne pogoje na vseh ravneh.

6.1

Ustanovitelji skupnega trga so leta 1950 videli hrano kot temelj za boljšo in bolj miroljubno Evropo. Šest desetletij pozneje tudi EESO poudarja, da je treba začeti z oblikovanjem bolj trajnostnega prehranskega sistema za Evropo. Težave so zdaj že dobro znane in dokazane. Rešitve zanje bo treba iskati na lokalni ravni in ravni držav članic, vendar pa so potrebni tudi vseevropski ukrepi.

6.2

EESO predlaga ustanovitev medsektorske in medinstitucionalne delovne skupine, ki bi vključevala različne generalne direktorate Komisije in druge institucije EU: njen namen bi bila priprava akcijskega načrta za prehransko trajnost, ki bi EU pomagal pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v zvezi s prehrano. Akcijski načrt je treba oblikovati v participativnem procesu, pri katerem bi sodelovali deležniki iz celotne prehranske dobavne verige, civilna družba in raziskovalci.

6.3

Po mnenju EESO bi se na podlagi strokovnih posvetovanj o tem vprašanju, ki jih je organiziral, lahko oblikoval in razvil prostor za vključevanje civilne družbe, da bi ta lahko dejavno sodelovala pri tem procesu.

6.4

Skupno raziskovalno središče, generalni direktorat za raziskave in raziskovalne agencije držav članic bi morali oblikovati preglednico EU o trajnostnih živilih, da bi se spodbujal in spremljal napredek pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev. Za vključitev in prenos ciljev trajnostnega razvoja v zvezi s prehrano in drugih mednarodnih ciljev (kot so emisije toplogrednih plinov) v evropski okvir bo potrebna kombinacija novih in starih kazalnikov.

6.5

Komisija, Parlament in Svet bi morali preučiti možnost za ustanovitev posebnega generalnega direktorata za prehrano, ki bi izboljšal usklajevanje nalog in odgovornosti na področju vseh politik, povezanih s prehrano, tj. vse od splošnih metodologij za analizo življenjskega cikla, pa do masovnih podatkov o hrani in trajnostne prehrane. Novi generalni direktorat bi zagotovil potreben okvir za prednostno obravnavo hrane in po potrebi skrbel za regulacijo, zakonodajo in izvajanje.

6.6

Ustanoviti je treba nov evropski svet za politiko na področju hrane. Nekatere države članice že imajo takšne organe (primer sta Nizozemska in inštitut Nordic Food Policy Lab). Ta svet bi zagotavljal svetovanje o spremembah, ki so glede na znanstvene ugotovitve potrebne za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja in pariškega podnebnega sporazuma.

6.7

Za prehod na trajnostne evropske prehranske sisteme je treba bolje povezati zdravje, prehrano ter okoljsko in gospodarsko svetovanje. EESO podpira razvoj smernic EU za trajnostno prehrano, ki temeljijo na pobudah Nemčije, Nizozemske, Švedske in Francije, da bi potrošnikom in industriji zagotovili jasnejša navodila o tem, kako kakovostno prehrano uravnotežiti z manjšim vplivom na okolje ter preprečiti lažne okoljske in zdravstvene trditve, pri tem pa upoštevali tudi kulturne preference. To se mora odražati v novem pametnem sistemu za označevanje trajnostnih živil.