15.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 12/75

Poročevalec:

Armands KRAUZE

1.1.

EESO je naklonjen zakonodajnemu predlogu, s katerim namerava Komisija hkrati z razvojem povpraševanja spodbuditi razvoj ekološkega kmetijstva v Evropi, in se strinja, da je treba odpraviti pomanjkljivosti sedanjega sistema. Komisija bi morala spodbujati tako razvoj ekološkega kmetijstva kot krepitev zaupanja potrošnikov v ekološke proizvode.

1.2

Vendar izraža zaskrbljenost zaradi dejstva, da Komisija v svoji oceni učinka ni ustrezno preučila posledic nove zakonodaje na nadaljnji razvoj ekološkega kmetijstva v Evropi. Prav tako tudi ni preučila posledic za ekološke pridelovalce in učinkov te zakonodaje na kontinuiteto proizvodnje.

1.3

EESO podpira pripravljenost Komisije, da mala kmetijska gospodarstva spodbudi k ekološkemu kmetovanju in da zmanjša upravno breme v vsej verigi ekoloških proizvodov.

1.4

EU je neto uvoznik ekoloških proizvodov, vendar zaradi nenehnega naraščanja stroškov proizvodnje in upravnega bremena, ki težijo evropske kmetovalce, sektor v državah članicah EU ne more ustrezno razviti ekološke pridelave, da bi lahko zadostil vse večjemu povpraševanju potrošnikov.

1.5

EESO na splošno podpira cilj Komisije, da se z današnjih mešanih oblik kmetovanja popolnoma preide na ekološko kmetovanje, a pod pogojem, da se v določenih posebnih primerih predvidijo odstopanja. Treba je sprejeti dodatne podporne ukrepe, da bi kmetom olajšali prehod na 100-odstotno ekološko kmetovanje.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj v predlogu uredbe izboljša določbe glede rastlinskega razmnoževalnega materiala in semen, saj bodo ekološki kmetovalci do leta 2021 le stežka dosegli cilj 100-odstotne uporabe ekoloških semen.

1.7

EESO upa, da pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) in drugi sporazumi, ki bodo sklenjeni, ne bodo spodkopali ekoloških standardov EU ali znova sprožili razprave ali spremenili pogojev, ki veljajo za proizvodnjo, prodajo in certificiranje ekoloških proizvodov.

1.8

Na ekoloških kmetijah bi bilo treba na številnih ravneh spoštovati višje standarde dobrobiti živali kot na konvencionalnih kmetijah, vendar pa lahko imajo v nekaterih primerih ekološki pridelovalci težave pri izpolnjevanju visokih zahtev. EESO Komisiji priporoča, naj skrbno preuči in opredeli možnosti odstopanja od posebnih zahtev, ki se nanašajo na dobrobit živali v ekološkem kmetijstvu, da bi ohranili ureditev in metode tradicionalne živinoreje, ki za lokalne pasme veljajo že dolgo.

1.9

Po mnenju EESO bi Komisija morala tudi analizirati in upoštevati razlike v tradicijah, zgodovini in podnebju med državami članicami in regijami EU ter tudi nacionalne posebnosti v proizvodnji, hkrati pa ohraniti nekaj prožnosti pri uporabi odstopanj. Pri tem je treba zajamčiti tudi določeno raven uskladitve.

1.10

Ekološki kmetje bi morali imeti možnost, da izpolnijo že prevzete obveznosti, zato bi jim bilo treba po začetku veljavnosti nove uredbe, sredi finančnega obdobja 2014–2020 za programe razvoja podeželja, zagotoviti možnost, da bodisi nadaljujejo s prejšnjimi obveznostmi ali pa sledijo novi uredbi. Zagotoviti je treba, da spremembe veljavnega zakonskega okvira sredi posameznega pogodbenega obdobja ne bodo privedle do retroaktivnih sankcij za kmete, ki se ne morejo prilagoditi novim zahtevam.

1.11

EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva posebnosti najbolj oddaljenih evropskih regij, da bi lahko razvila lokalno ekološko kmetijstvo (dostop do semen, pomanjkljiva raznolikost oskrbe, sanitarne težave).

1.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pojasni status matičnega mlečka, cvetnega prahu in čebeljega voska ter jih vključi v seznam drugih proizvodov, naštetih v Prilogi I k predlogu uredbe o ekološki pridelavi.

1.13

EESO poziva Komisijo, naj dodeli ustrezno podporo za inovacije in usposabljanje na področju ekološkega kmetijstva, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti poklicnemu usposabljanju mladih in vseživljenjskemu učenju aktivnih pridelovalcev.

1.14

EESO poziva Komisijo, naj pripravi predlog uredbe, s čimer bi pospešili neposredno prodajo ekoloških proizvodov in uporabo kratkih prodajnih poti zanje.

1.15

EESO poziva Komisijo, naj z uredbo zagotovi potrebna sredstva za spodbujanje javnih skupinskih naročil ekološko pridelane hrane v šolah, bolnišnicah in drugih javnih centrih.

2.1

Ekološko kmetijstvo je celostni sistem pridelave, ki temelji na upravljanju naravnih virov, določa stroge omejitve uporabe kemičnih in sintetiziranih dodatkov, predvideva opustitev mineralnih gnojil ter prepoveduje uporabo gensko spremenjenih organizmov.

2.2

Ekološko kmetovanje se ne nanaša zgolj na specifične načine pridelave ali priprave določenih proizvodov, ampak je širši koncept. Upošteva tako fizično okolje, v katerem se izvaja, kot tudi socialne dejavnike. To je oblika proizvodnje z veliko širšo vizijo, kjer se upoštevajo tudi socialno-ekonomski, politični in okoljski vidiki.

2.3

Ekološke kmetije imajo običajno večjo biotsko raznovrstnost in nudijo zavetje več vrstam rastlin in insektov kot neekološke kmetije. Tla na ekoloških kmetijah so veliko bolj bogata z živimi organizmi, ki prispevajo k ohranjanju njihove strukture in visoke stopnje organskih snovi, s čimer se izboljša njihovo prezračevanje in izsuševanje.

2.4

Kakovost vode ob robu teh kmetij je boljša, saj ekološki kmetje ne uporabljajo pesticidov in škodljivih mineralnih umetnih gnojil. Pravilno kolobarjenje prispeva k večji rodovitnosti tal in učinkovitosti hranil. Primerjava med kmetijskimi gospodarstvi kaže, da je spiranje nitratov na hektar na ekoloških kmetijah manjše za 57 %.

2.5

Ekološko kmetovanje prispeva k ustvarjanju „zelenih“ delovnih mest. Študija o zaposlovanju na ekoloških kmetijah, ki so jo leta 2011 opravili v Združenem kraljestvu in na Irskem, je pokazala, da te ustvarijo 135 % (1) več delovnih mest s polnim delovnim časom kot konvencionalne kmetije.

2.6

V okviru spletnega posvetovanja, ki ga je leta 2013 opravila Komisija, so zainteresirane organizacije poudarile, da bi se morala revizija zakonodaje na tem področju opreti na uspeh sedanje zakonodaje in omogočiti EU, da razvije ekološko pridelavo. Med možnostmi, ki jih je predlagala Komisija, je večina zainteresiranih strani podprla politično možnost izboljšanega statusa quo, torej boljše izvajanje sedanje zakonodaje in njeno prilagoditev.

2.7

Navkljub takšnim stališčem organizacij zainteresiranih strani in civilne družbe glede nove zakonodaje je Evropska komisija pripravila in predstavila zakonodajno pobudo, ki uvaja velike spremembe.

2.8

Komisija se v svojem predlogu osredotoča na tri glavne cilje: ohraniti zaupanje potrošnikov, ohraniti zaupanje proizvajalcev in olajšati prehod kmetov na ekološko kmetovanje.

2.9

Okrepiti in uskladiti želi pravila, ki veljajo tako v EU kot glede uvoženih pridelkov, kar namerava doseči z odpravo velike večine sedanjih izjem glede proizvodnje in nadzora; bolje želi uporabljati mednarodno razsežnost trgovine z ekološkimi proizvodi, zato dodaja nove določbe o izvozu; želi pa tudi okrepiti nadzor, ki bo temeljil na tveganjih.

2.10

Eden od ključnih ciljev Komisije je, da se z možnostjo pripadnosti sistemu skupinskega certificiranja malim kmetom olajša prehod v ekološko kmetovanje, njen namen pa je tudi poenostaviti zakonodajo, s čimer bi se zmanjšali upravni stroški za kmetovalce in povečala transparentnost.

3.1

EESO se strinja, da je treba odpraviti pomanjkljivosti sedanjega sistema. Tako je na primer nujno spodbuditi male kmetije, naj se preusmerijo v ekološko kmetovanje, in zmanjšati upravne obremenitve, da bi zajamčili enake konkurenčne možnosti in okrepili zaupanje potrošnikov v ekološko pridelavo.

3.2

Zvišanje standardov kakovosti za ekološko pridelavo in uvedba strožjih pravil za pridelavo bi lahko povečala zaupanje potrošnikov in tudi upravičila razliko v ceni v primerjavi s konvencionalnimi proizvodi. Vendar ne smemo pozabiti, da utegnejo male kmetije, ki bi želele izpolnjevati te standarde, imeti gospodarske težave.

3.3

EESO poziva Komisijo, naj jasno nakaže, da bodo glavne točke zdaj veljavne uredbe povzete v novi uredbi in ne v delegiranih aktih ter da bodo še naprej ostale veljavne. Pravočasno in v posvetovanju z zainteresiranimi stranmi bo treba preučiti primere, pri katerih bodo potrebni izvedbeni akti, in tiste, pri katerih bodo potrebni delegirani akti.

3.4

EESO opozarja, da ekološko kmetovanje ni skladno z uporabo gensko spremenjenih proizvodov v proizvodnem procesu niti z gojenjem gensko spremenjenih rastlin na ekoloških kmetijah ali v njihovi okolici.

3.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva znanstvene ugotovitve o oplojevanju. Opraševanje, ki se je v milijonih let razvilo za oploditev cvetočih rastlin, poteka naključno na razdalji, ki jo lahko preletijo opraševalci, zlasti čebele (Apis Mellifera). Ti opraševalci lahko zdaj že prenašajo tudi cvetni prah gensko spremenjenih rastlin. Na primer, znanstvene raziskave (2) kažejo, da lahko čebele, ki so med glavnimi opraševalci, preletijo razdalje do 14 km.

3.6

EESO izraža bojazen, da bo uvedba posebnih mejnih vrednosti za proizvode ekološkega kmetijstva, kar predvideva Direktiva 2006/125/ES, prinesla velike dodatne stroške. To bi oviralo ali preprečilo uspešen razvoj sektorja, prizadeti pa bi bili predvsem mali ekološki pridelovalci. EESO izhaja iz stališča, da se ekološki kmetje srečujejo s povsem enakimi okoljskimi pogoji kot drugi kmetje. Zato bi se bilo treba odreči posebnim mejnim vrednostim. Varstva potrošnikov ne bi smeli deliti na dvoje.

3.7

EESO poudarja, da je delež ostankov v proizvodih ekološkega kmetovanja v osnovi manjši od deleža v proizvodih iz konvencionalnega kmetijstva, trenutno pa takšne najvišje stopnje glede ostankov niso določene. EESO priporoča, da se za začetek opravi pozorna analiza, vključno z oceno učinka. Pri tem EESO poudarja, da na evropski ravni ni enotnih pravil o opremi evropskih laboratorijev, uporabljenih metodah ali mejah za odvzem certifikata, ki obstajajo pri organizacijah za podeljevanje certifikatov. Uskladitev pravil bi morala biti predpogoj za kakršno koli določanje evropske meje za odvzem certifikata. To pobudo mora nujno spremljati vzpostavitev evropskega sistema nadomestila za akterje, ki so žrtev slučajne ali sekundarne kontaminacije.

3.8

EESO na splošno lahko razume cilj Komisije, da se z današnjih mešanih oblik kmetovanja popolnoma preide na ekološko kmetovanje. Vendar trenutno obstajajo številna mešana kmetijska gospodarstva, ki v enem delu pridelave sledijo zahtevam za ekološko kmetovanje, drugod pa načelom konvencionalnega kmetovanja. V zakonodajnem predlogu je predvideno, da se mešana gospodarstva do leta 2017 odpravijo. EESO poudarja, da bodo številna kmetijska gospodarstva imela težave s preusmeritvijo celotnega gospodarstva. Poleg tega nikakor ni jasno, kakšne bi lahko bile posledice strogega izvajanja tega načela. Strateška delitev gospodarstev ali večje opuščanje ekološke proizvodnje bi imela ravno nasprotni učinek. Zato EESO priporoča, da se v nekaterih primerih ohrani prožnost.

3.9

EESO se zavzema za to, da se v posebnih primerih vzporedne proizvodnje (kmetije z ekološkimi in konvencionalnimi proizvodi) ohranijo odstopanja. Neuporaba odstopanja lahko zavre razvoj ekološkega kmetovanja. Odstopanja je treba ohraniti v naslednjih primerih: 1) za znanstvene inštitute, ki raziskujejo ekološko in konvencionalno kmetovanje, 2) za neživilske proizvode: na ekoloških kmetijah, ki se ukvarjajo s kmečkim turizmom, bi na primer lahko imeli konvencionalno rejene konje za jahanje, 3) za osebno porabo: na kmetijah, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, bi na primer lastniki lahko zase redili nekaj krav ali kokoši, 4) za kmetije, ki se nahajajo na različnih geografskih območjih, če je na primer en del zemljišč in stavb v gorah, drugi del pa v dolini, ali če sta se dve kmetiji v preteklosti združili, čeprav sta več deset kilometrov oddaljeni druga od druge, pri čemer je treba zajamčiti, da konvencionalni proizvodi ne morejo kontaminirati ekoloških proizvodov, 5) za rastline trajnice, zlasti za drevesa, vinsko trto ali dišavnice ipd., 6) za kulture, ki se v ekološkem kmetijstvu še niso uveljavile.

3.10

Na ekoloških kmetijah bi bilo treba na številnih ravneh spoštovati višje standarde dobrega počutja živali kot na konvencionalnih kmetijah. EESO Komisiji priporoča, naj skrbno preuči posebne zahteve, ki veljajo za ekološke pridelovalce in predvidi možnosti odstopanja glede posebnih prepovedi, ki se nanašajo na dobrobit živali v ekološkem kmetijstvu (rezanje repa, privezovanje živali itd.). Kot primer velja navesti tradicionalne pasme ovac, ki so se v več državah članicah razvile z dolgoletno selekcijo in pri katerih je rezanje repa nujno, saj bi sicer zaradi dolgega repa ovce trpele. EESO želi poudariti, da bi nekatere prepovedi, tako kot odsotnost odstopanj, lahko zmanjšale dobrobit živali, če se prepreči izvajanje pravil in metod tradicionalne živinoreje, ki za lokalne pasme veljajo že dolgo. S prepovedmi bi lahko celo povzročili izginotje nekaterih pasem v kmetijstvu, kar bi pomenilo precejšnjo izgubo z vidika genskih virov.

3.11

Odstopanja od pravila, ki omogočajo uporabo neekoloških semen, naj bi bila postopno odpravljena do leta 2021. Organizacije ekoloških kmetov navajajo, da v številnih državah kmetom, ki gojijo posebne sorte, ne bo lahko doseči 100-odstotne uporabe ekoloških semen do leta 2021. Da bi preprečili težave, s katerimi se bodo ekološki kmetje srečali na tem področju, EESO poziva Komisijo, naj predlog uredbe izboljša; odstopanje pa mora veljati samo za kulture, za katere na tržišču ni semen, prilagojenih lokalnemu podnebju in pogojem.

3.12

Komisija mora za dosego tega cilja predvideti mehanizme podpore za razvoj proizvodnje semen in dodati določbe, ki bodo omogočile, da se bodo uporabljala izključno ekološka semena in rastlinski razmnoževalni material.

3.13

Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi drugim vidikom trga z ekološkimi semeni. Tako na primer ni mogoče omejiti pravice kmetov, da si med seboj izmenjujejo svoja semena. Ta pogoj je bistvenega pomena, da se dobijo 100-odstotno ekološka semena. Ta izmenjava je nujna za selekcijo, ki jo kmetje opravljajo na lokalni ravni. Tako bi kmetje lahko dobili sorte, ki so prilagojene lokalnim podnebnim razmeram v določeni regiji, in jih gojili brez uporabe mineralnih gnojil in pesticidov, ob spoštovanju zgodovinskih in podnebnih razlik ter nacionalnih posebnostih v pridelavi.

3.14

EESO želi opozoriti na pomen, ki ga imajo v ekološki pridelavi ekotipi vrst in lokalnih kultur, ki niso uvrščene v register sort. Primerno bi bilo podpreti večjo vlogo kmetov v proizvodnji semen in iskanju novih sort. Eden od glavnih argumentov, ki se omenjajo, je pomanjkanje ekoloških semen, zlasti za zelenjavo. V konvencionalnem kmetijstvu so poudarjeni proizvodi, ki so zanimivi za svetovni trg, gre torej za svetovno uporabo hibridnih sort, ki so lastnina multinacionalk in se, kot vemo, gojijo na konvencionalen način in v ekološki pridelavi niso uporabni.

3.15

Novi evropski logotip za ekološke proizvode še ni dobro znan. Nacionalni ekološki logotipi so pomembni za potrošnike in uporabljati bi se morali še naprej. Zato EESO priporoča, da države članice dobijo možnost določiti višje nacionalne ali zasebne standarde za živalske vrste, ki niso vključene v uredbo (na primer za jelenjad in srnjad, prepelice, divje prašiče), in za obrate javne prehrane.

3.16

EESO se strinja, da je za proizvode tretjih držav nujen strožji nadzor, da se zagotovi njihova skladnost z zahtevami EU. Uvoz bo mogoče bolje nadzirati zaradi premika od enakovrednosti k skladnosti pri priznavanju izvajalcev nadzora v tretjih državah. Niso pa bili ocenjeni vsi potencialni negativni učinki za nacionalne trge ekoloških proizvodov v EU, ki jih utegne prinesti ta nadomestitev enakovrednosti s skladnostjo. Leta 2001, na primer, je uvedba novih pravil za uvoz na Japonsko povzročila upad na nacionalnem trgu ekoloških proizvodov. Nujna je podrobnejša ocena učinka.

3.17

Glede trgovinske izmenjave in sporazumov s tretjimi državami je po ocenah EESO treba zagotoviti, da proizvodi, namenjeni izvozu v EU, spoštujejo tako visoke standarde proizvodnje, kot so tisti, ki veljajo za ekološko pridelavo na evropski ravni. EESO podpira uvedbo elektronskih potrdil za pošiljke proizvodov, podprto z zanesljivimi bazami podatkov, kar bi državam članicam omogočilo naglo ukrepanje v primeru kršitev in ustavitev kroženja neustreznih proizvodov.

3.18

EESO domneva, da ekološki standardi EU nikakor ne bodo ogroženi in da se v okviru pogajanj o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) ne bo znova sprožila razprava ali spremenili pogoji, ki veljajo za proizvodnjo, prodajo in certificiranje ekoloških proizvodov.

3.19

Ekološko kmetovanje je način proizvodnje, ki ga opredeljuje sam postopek; ne moremo ga torej označevati glede na končne proizvode, ki spoštujejo enega ali več določenih standardov. Pomembno je, da se nadzor osredotoča na postopek.

3.20

EESO se zavzema za ohranitev letnega nadzora kmetij in ocenjuje, da mora temeljiti na načelu ocene tveganj, kar bi bilo treba uskladiti na ravni EU. Stroški nadzora morajo biti sorazmerni, da se ne povečajo izdatki ekoloških kmetov in da se potrošnikom zagotovi možnost, da ekološke proizvode dobijo po razumni ceni. Če pa se pristop nadzora na podlagi tveganj izkaže za varen in kredibilen sistem nadzora, je obdobje med inšpekcijami na kmetiji mogoče prilagoditi.

3.21

EESO je naklonjen skupinskim potrdilom za male kmete, ki so predvidena v predlogu Komisije, da se zmanjšajo stroški preverjanja in certificiranja ter povezane upravne obveznosti, pa tudi zato, da se kmetom v EU zajamčijo enaki konkurenčni pogoji v razmerju do akterjev iz tretjih držav. Hkrati opozarja, da gre za zapleten postopek, ki ga je treba izvesti s konkretnimi ukrepi.

3.22

EESO ocenjuje, da ni primerno odpraviti zakonodajne določbe, ki trgovcem na drobno omogoča izkoristiti odstopanja, saj bi zaradi tega potrdilo potrebovale tudi trgovine, ki prodajajo pakirane ekološke proizvode. Zaradi te zahteve se bo otežilo trgovanje z ekološkimi proizvodi ter zmanjšalo število prodajnih mest in dostop potrošnikov do teh proizvodov. Tako na primer majhne trgovine morda ne bodo hotele plačevati za pridobitev potrdila, ki bi jim omogočilo prodajo ekoloških proizvodov, če mislijo, da bi prodale samo nekaj sezonskih ekoloških proizvodov. Ekološki pridelovalci bi tako lahko imeli velike težave s prodajo svojih proizvodov.

3.23

EESO poudarja, da je treba na ravni EU sprejeti ukrepe glede nadzora trga, da se zberejo informacije o razpoložljivosti različnih proizvodov na evropskem trgu in o tržnih trendih, zlasti o razpoložljivosti ekoloških semen v različnih državah članicah.

3.24

EESO izraža zadovoljstvo z namero Komisije, da pripravi akcijski načrt za razvoj ekološke pridelave v Evropski uniji in njegove cilje, vendar pa opozarja, da je ta načrt zelo splošen in nepopoln. Nujno je jasno in natančno opredeliti ukrepe, ki jih Komisija predlaga v akcijskem načrtu. Na nekaterih področjih bo Komisija tako zgolj predlagala, svetovala, pomagala, razmislila ali spodbujala, čeprav kmetje in družba pričakujejo konkretno ukrepanje.

3.25

EESO ocenjuje, da bi bilo treba med prednostne naloge akcijskega načrta uvrstiti sožitje ekoloških kmetov, konvencionalnih kmetov in tistih, ki pridelujejo gensko spremenjene kulture, saj je treba zmanjšati nevarnost kontaminacije z gensko spremenjenimi organizmi. Samo z medosebnim komuniciranjem v primernem trenutku, z razpravo o obstoječih težavah in z iskanjem rešitev bomo lahko dosegli rezultate in zajamčili sožitje različnih področij. EESO poziva Komisijo, naj predvidi potrebna sredstva za obveščanje zainteresiranih strani in njihovo vključevanje v postopek odločanja.

3.26

Ozaveščanje o evropskih instrumentih za podporo ekološki pridelavi, zastavljeno v akcijskem načrtu, ne bo zadostovalo za povečanje konkurenčnosti ekoloških pridelovalcev v EU ali za povečanje proizvodnje. EESO priporoča, da EU financira kampanjo za posredovanje več informacij o evropskem sistemu ekološke pridelave v celoti, pa tudi o novem evropskem logotipu za ekološke proizvode.

3.27

EESO meni, da bi morala Komisija bolj podpreti poklicno usposabljanje mladih, vseživljenjsko učenje in inovacije na področju ekološkega kmetijstva ter temu nameniti sredstva v okviru programov za razvoj podeželja in v drugih evropskih programih. EESO Komisiji priporoča, naj zakonodajo in ustrezne programe dopolni ter predvidi možnost, da poklicne šole, akademije in druge izobraževalne ustanove pridobijo pomoč za izvajanje usposabljanja in inovacij na področju ekološkega kmetovanja.

3.28

Poleg tega se ekološka proizvodnja uveljavlja kot ena od velikih možnosti za vstop mladih v kmetijski sektor. Razvoj novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter vključevanje mladih iz mestnega okolja prek ekološke proizvodnje sta velika priložnost, da ta sektor postane gonilo za inovacije na prikrajšanih območjih.