29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/69

1.1

V prihodnjih letih se bosta notranja mobilnost evropskih državljanov in priseljevanje iz tretjih držav v Evropo močno povečala. Ti migracijski procesi bodo prispevali k večji raznolikosti, kar zadeva nacionalne, etnične, verske in kulturne korenine EU (1). Porast mobilnosti in priseljevanja je izziv na lokalni in regionalni ravni.

Evropski ekonomsko-socialni odbor obsoja nedavne ukrepe, ki omejujejo svobodo gibanja znotraj schengenskega območja, in je zato, da bi sodeloval pri delu Evropskega sveta 24. junija, pripravil to mnenje (2).

1.2

V strategiji Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast je eno od vodilnih načel vključevanje priseljencev. EESO ugotavlja, da gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest, boljše izobraževanje in boljše javne storitve olajšujejo vključevanje.

1.3

Zelo pomembno je, da ima EU na voljo kakovostno skupno zakonodajo, ki bo zagotovila, da bo upravljanje priseljevanja slonelo na zakonitih in preglednih postopkih. Skupna zakonodaja mora temeljiti na spoštovanju Listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter zagotavljati priseljencem enake pravice in dolžnosti, enako obravnavo in nediskriminacijo na delovnem mestu in v družbi.

1.4

Zaradi gospodarske in socialne krize se po vsej Evropi krepijo nestrpnost, ksenofobija in rasizem, tudi v političnih programih nekaterih vlad. Institucije EU morajo biti zelo dejavne v boju proti ksenofobiji in diskriminaciji priseljencev in vidnih manjšin ter spodbujati enake možnosti, kohezijo in socialno mobilnost. Mediji morajo ravnati odgovorno in vzgojno.

1.5

Lokalne in regionalne oblasti imajo politična, regulativna in proračunska orodja, ki jim omogočajo razvoj politike vključevanja. V številnih primerih obstajajo nacionalne politike za nadzor migracijskih tokov, vendar ostajajo zelo oddaljene od lokalne in regionalne ravni, kjer se morajo soočati z izzivi vključevanja. Obstajajo tudi različne oblike politik: proaktivne, preventivne, korektivne in reaktivne. Lokalne oblasti so presegle pristop, po katerem je vključevanje preprost naraven proces, ki ne potrebuje aktivnih in posebnih politik.

1.6

EESO meni, da vključevanje ni pravni akt, temveč kompleksen in dolgoročen družbeni proces z mnogimi razsežnostmi in vpletenimi akterji, predvsem na lokalni ravni. Proces družbenega vključevanja poteka v družbenih strukturah in na različnih področjih zasebnega življenja: v družini, soseski in mestu, na delu, v šoli, izobraževalnem središču, na univerzi, v društvih, verskih ustanovah, športnih klubih itd.

1.7

Družbeni proces vključevanja mora temeljiti na „postopnem izenačevanju priseljencev z drugim prebivalstvom (ob upoštevanju načel o enakih možnostih in enaki obravnavi), tako glede njihovih pravic in dolžnosti kot tudi njihovega dostopa do blaga, storitev in možnosti za državljansko udeležbo“ (3). Prvo od skupnih temeljnih načel politike vključevanja v Evropski uniji (4) navaja, da je „vključevanje dinamičen, dvosmeren proces medsebojnega kompromisa med vsemi priseljenci in rezidenti držav članic“ (5).

1.8

Ukrepi družbenega vključevanja, ki jih spodbujajo lokalne in regionalne oblasti, bi morali biti osredotočeni na različna področja (6): sprejem priseljencev, poučevanje jezika, seznanjanje z zakonodajo in običaji, nastanitev, zdravje, boj proti revščini in diskriminaciji, politike zaposlovanja in usposabljanja, enakost spolov, izobraževanje otrok, družinsko in mladinsko politiko, zdravstveno varstvo, razširitev socialnih storitev in spodbujanje državljanske udeležbe. Javne uprave morajo imeti med svojimi zaposlenimi ljudi, ki odražajo etnično in kulturno raznolikost, javni uslužbenci pa se morajo udeleževati medkulturnega usposabljanja. Na lokalni in regionalni ravni je treba spodbujati dialog ter medkulturno in medversko sodelovanje.

1.9

Demokratično upravljanje temelji na načelu, da je treba vsem pripadnikom politične skupnosti omogočiti neposredno in posredno udeležbo v vladnem procesu odločanja. Politika vključevanja ne more biti uspešna brez aktivne udeležbe civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti pri njenem načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju.

1.10

V demokratični družbi morajo imeti vsi, ki jih skupne odločitve zadevajo, možnost sodelovati pri sprejemanju teh odločitev. Evropska večkulturna mesta 21. stoletja morajo krepiti demokracijo z vključevanjem prebivalcev, katerih pravice do politične udeležbe so omejene: torej državljanov tretjih držav (7).

1.11

EESO je pozval (8) k razširitvi državljanskih pravic na državljane tretjih držav, ki imajo stalno prebivališče v EU. Prav tako je pozval k večji prožnosti nacionalnih politik naturalizacije.

1.12

EESO bi lahko prispeval k izvajanju sklepov s konference v Zaragozi z mnenjem o kazalnikih dejavnega državljanstva.

1.13

Deveto skupno temeljno načelo, ki pravi, da „udeležba priseljencev v demokratičnem procesu in pri oblikovanju politik ter ukrepov vključevanja, zlasti na lokalni ravni, pospešuje njihovo vključevanje“, se v državah članicah ne izvaja dovolj. V tretji izdaji indeksa MIPEX (9) (kazalniki vključevanja v 31 evropskih in severnoameriških državah) je pojasnjeno, da ima večina priseljencev zelo majhne možnosti za udeležbo v politikah, ki jih zadevajo.

1.14

EESO meni, da bi bilo treba izvajati proaktivno dvosmerno politiko vključevanja, osredotočeno tako na gostiteljsko družbo kot na priseljence, njen namen pa naj bi bil oblikovati družbo, v kateri bodo imeli vsi prebivalci, ne glede na svoj izvor, enake pravice in dolžnosti ter bodo zavezani vrednotam demokratičnih, odprtih in pluralističnih družb.

1.15

V evropskih mestih je civilna družba zelo dejavna in si prizadeva za izboljšanje sožitja in vključevanja državljanov. Te organizacije predstavljajo velik družbeni kapital in lahko prispevajo k vključujoči družbi prav na vseh področjih svojega delovanja. EESO predlaga, naj lokalne in regionalne oblasti spodbujajo dejavnosti civilne družbe ter se zavzamejo za posvetovanje z njimi in njihovo udeležbo v javnih in preglednih postopkih ter za njihovo zadostno financiranje. Sistemi financiranja ne bi smeli omejevati neodvisnosti teh organizacij.

1.16

Da bi bilo vključevanje čim hitrejše, je treba izboljšati upravljanje s sistematično udeležbo civilne družbe, zato EESO predlaga, da se okrepi vloga obstoječih lokalnih in regionalnih organov za udeležbo in posvetovanje ter da se vzpostavijo novi forumi in platforme v mestih in regijah, ki takšnih oblik sodelovanja še nimajo, saj je mogoče uspešnost javnih ukrepov izboljšati s participativnimi sistemi.

1.17

EESO predlaga, da mestne in regionalne oblasti v Evropi ustanovijo posvetovalne svete, forume in platforme, da bi civilna družba (organizacije priseljencev in organizacije za podporo priseljencem, organizacije za varstvo človekovih pravic, ženske organizacije, organizacije socialnih partnerjev, sindikatov in delodajalcev ter druge nevladne organizacije) lahko sodelovala v politiki vključevanja in o njej izražala svoje mnenje. Na občinski ravni se lahko strukture za udeležbo prilagodijo lokalnim posebnostim in so lahko stalne ali pa bolj prožne. Lokalne in regionalne oblasti si morajo prizadevati, da bi odstranile ovire, ki preprečujejo udeležbo.

1.18

EESO meni, da bi morala Evropska komisija v novem programu za vključevanje poudariti pomen lokalne in regionalne ravni ter spodbuditi sodelovanje med političnimi oblastmi in organizacijami civilne družbe. Lokalno okolje je namreč prostor, kjer je vključevanje najučinkovitejše in kjer se rojeva občutek pripadnosti. Da se ta občutek lahko razvije, pa je nujno potrebna udeležba v družbi in politiki.

1.19

Komisija bi morala v svojem sporočilu predlagati, da se na lokalni ravni ustvarijo strukture za posvetovanje s priseljenci in civilno družbo, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav pa bi lahko sodeloval z lokalnimi oblastmi pri financiranju takšnega sodelovanja ter tako zagotavljal neodvisnost organizacij.

1.20

Z ozirom na naslednjo vmesno oceno EESO meni, da mora omenjeni sklad povečati svoj proračun in vzpostaviti bolj prožne sisteme financiranja za lokalne in regionalne oblasti. Prav tako bi morala Komisija v prihodnje upravljati do 20 % sredstev sklada, da bi financirala ukrepe Skupnosti, ki imajo visoko dodano vrednost. Odbor deli zaskrbljenost mnogih priseljenskih organizacij, ker sklad financira samo projekte, ki jih predložijo velike organizacije z možnostjo dostopa do visokih stopenj sofinanciranja, ne financira pa majhnih lokalnih organizacij.

2.1

EESO je z različnimi mnenji prispeval k oblikovanju skupnega pristopa EU na področjih politik vključevanja: skupnega programa za vključevanje, skupnih splošnih načel, Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav, organizacije ministrskih konferenc, mreže nacionalnih kontaktnih točk, priročnikov za vključevanje, letnih poročil, spletnega mesta in vzpostavitve evropskega foruma o vključevanju.

2.2

Z Lizbonsko pogodbo je Evropska unija dobila pravno podlago (člen 79(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) za razvoj ukrepov za spodbujanje in podporo prizadevanjem držav članic za vključevanje državljanov tretjih držav.

2.3

Leta 2006 je EESO sprejel mnenje na lastno pobudo (10), da bi prispeval k razvoju politike vključevanja Skupnosti z lokalnega in regionalnega vidika. Poudaril je, da politika vključevanja ni v izključni pristojnosti držav članic, temveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti.

2.4

Potrebno je dobro upravljanje, da bodo politične oblasti ta družbeni proces podprle z ustreznimi politikami. Lokalne in regionalne oblasti imajo v okviru svojih pristojnosti, ki so jim dodeljene v posameznih državah članicah, na voljo politične, zakonodajne in finančne instrumente, ki jih morajo primerno uporabiti v politiki vključevanja. Da se zagotovi učinkovitost in splošna usklajenost programov in ukrepov, jih je treba ustrezno dopolnjevati, usklajevati in ocenjevati na treh ravneh (nacionalni, regionalni in lokalni).

2.5

EESO želi poudariti, da je organizirana civilna družba na lokalni in regionalni ravni pripravljena sodelovati in je zavezana izvajanju politike vključevanja ter boju proti diskriminaciji: gre za priseljenske organizacije in organizacije za pomoč priseljencem, sindikate, združenja delodajalcev, nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic in za boj proti rasizmu, verske skupnosti, organizacije žensk in mladih, sosedske organizacije, izobraževalne, kulturne in športne organizacije itd.

2.6

EESO je že v preteklosti opozoril, da je delo ena temeljnih sestavin družbenega procesa vključevanja, „ker je delo v dostojnih razmerah ključnega pomena za ekonomsko osamosvojitev priseljencev in olajšuje socialne stike in medsebojno razumevanje med družbo gostiteljico in priseljenci“ (11).

2.7

Izobraževanje in usposabljanje sta osnovni orodji za vključevanje in enake možnosti. Sisteme vseživljenjskega učenja v podjetjih je treba izboljšati, da se priseljenim delavcem olajša priznavanje poklicnih kvalifikacij. EU mora vzpostaviti bolj prožne sisteme za priznavanje akademskih in strokovnih kvalifikacij, pridobljenih v matičnih državah.

2.8

EESO je analiziral večje težave (11), ki se pojavljajo pri družbenem vključevanju priseljencev brez urejenega statusa bivanja, in zanje predlagal legalizacijo v posameznih primerih ob upoštevanju njihovega socialnega in poklicnega okolja, na podlagi zaveze Evropskega sveta v okviru Evropskega pakta o priseljevanju in azilu (12). Legalizacijo naj bi izvajali na podlagi nacionalnih zakonodaj iz humanitarnih ali ekonomskih razlogov, ob upoštevanju večje ranljivosti položaja žensk.

2.9

Člen 19 revidirane Evropske socialne listine (13) Sveta Evrope navaja seznam načel za vključevanje priseljenih delavcev in njihovih družin, ki bi moral biti po mnenju EESO temelj za razvoj posameznikov v mestnem okolju. Listino je ratificiralo 30 od 47 držav članic Sveta Evrope. Predvideva tudi pomemben sistem skupinskih pritožb, ki ga lahko uporabijo sindikati, delodajalci in civilne organizacije (ta sistem je ratificiralo samo 14 držav).

2.10

Poleg tega bodo imeli državljani in združenja, ki jih zastopajo, v skladu s členom 11 Pogodbe o Evropski uniji več možnosti, da javno izrazijo in si izmenjujejo mnenja na vseh področjih delovanja Evropske unije. EESO je leta 2010 v mnenju na lastno pobudo to določbo pozdravil kot zgodovinski mejnik v razvoju Evrope za državljane (14) prek horizontalnega in vertikalnega dialoga ter evropske državljanske pobude. Menil je še, da je treba uvesti merila zastopanosti (kvantitativna in kvalitativna) za udeležbo združenj, in predlagal, naj bi lahko pri državljanski pobudi sodelovali tudi državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v EU.

3.1

EESO je leta 2008 na pobudo Evropske komisije sprejel raziskovalno mnenje (15), ki je služilo kot osnova za ustanovitev foruma, ki vsakih šest mesecev organizira plenarna srečanja v prostorih EESO. Doslej je pripravil že pet plenarnih sej. S tem mnenjem EESO prispeva k 5. plenarnem zasedanju maja 2011, na katerem so razpravljali o pomenu lokalnega in regionalnega okolja za vključevanje.

3.2

Na tem forumu sodelujejo institucije EU, različni strokovnjaki in sto predstavnikov organizacij civilne družbe (organizacij priseljencev, organizacij za varstvo človekovih pravic, socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih nevladnih organizacij). Forum svetuje institucijam EU, skrbi za izmenjavo informacij in pripravlja priporočila za spodbujanje vključevanja v evropskih programih, ob upoštevanju nacionalnih praktičnih zgledov. Pomaga mu predsedstvo, ki ima štiri člane (po enega iz Komisije in EESO ter dva predstavnika organizacij). Za razliko od drugih posvetovalnih mehanizmov Komisije izraža forum stališča civilne družbe strukturirano, stalno in proaktivno.

3.3

Odbor se je zavezal aktivni udeležbi v forumu in je sklenil v okviru strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo (SOC) ustanoviti stalno skupino za priseljevanje in vključevanje (IMI). Stalna skupina pripravlja mnenja, organizira predstavitve in sodeluje pri dejavnostih foruma.

3.4

Stockholmski program (16) poziva tudi Komisijo, naj podpre države članice v prizadevanjih za boljše posvetovanje s civilno družbo in njeno večjo udeležbo, ob upoštevanju potreb glede vključevanja na različnih področjih politik. Evropski forum o vključevanju in evropsko spletno mesto za vključevanje morata dobiti pomembno vlogo.

3.5

V več državah članicah in tudi nekaterih regionalnih organih so bili ustanovljeni posvetovalni forumi in platforme, v katerih lahko sodelujejo organizacije civilne družbe. Te oblike posvetovanja s civilno družbo in priseljenskimi organizacijami ter njihove udeležbe delujejo v najširšem obsegu na lokalni ravni. Imajo zelo različne značilnosti zaradi različnih okoliščin ter družbene in politične kulture v Evropi.

3.6

Pred četrtim srečanjem evropskega foruma je EESO zaprosil Migration Policy Group, naj pripravi poročilo za oceno državnih posvetovalnih organov za vključevanje (17). V enajstih državah obstajajo državni posvetovalni organi (v Nemčiji in Italiji obstaja samo pravni okvir, ne pa tudi institucija, na Irskem je bil tak organ nedavno ustanovljen). Petnajst držav ima lokalne posvetovalne sisteme, v desetih obstajajo regionalni sveti (na primer v Nemčiji in drugih zveznih državah). V treh državah (Avstriji, Franciji in Grčiji) obstajajo posvetovalni organi na lokalni, ne pa tudi na državni ravni.

4.1

EESO je sodeloval v pripravah na zadnjo ministrsko konferenco o vključevanju v Zaragozi (18), in sicer z dvema mnenjema (19). Na tej konferenci so prvič sodelovali tudi predstavniki foruma.

4.2

V sklepih s konference je poudarjeno, da je treba oblikovati nov program za vključevanje. Evropska komisija končuje novo agendo za vključevanje, za katero je EESO prispeval informativno poročilo (20).

4.3

Izjava iz Zaragoze poudarja, da ima civilna družba dejavno vlogo v procesu vključevanja, in opozarja, da je treba začeti pilotni projekt za oceno politik vključevanja.

4.4

Države, regije in lokalne ozemeljske skupnosti morajo okrepiti lokalne pobude za vključevanje in metodologije za udeležbo državljanov. Spodbujati je treba tudi oblikovanje mrež in kanalov za dialog med lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe.

4.5

Kazalniki, omenjeni v izjavi, se nanašajo na zaposlovanje, izobraževanje in družbeno vključevanje, zajemajo pa tudi dejavno državljanstvo, saj udeležba priseljencev – kot aktivnih državljanov – v demokratičnih procesih prispeva k njihovemu vključevanju in krepi občutek pripadnosti.

4.6

EESO, ki je prav tako sodeloval na konferenci, je opozoril, da je treba poleg kvantitativnih oblikovati tudi kvalitativne kazalnike. Poleg tega bi lahko EESO prispeval k uresničevanju sklepov s konference v Zaragozi s pripravo mnenja o kazalnikih dejavnega državljanstva.

5.1

Evropska listina lokalne samouprave iz leta 1985 v preambuli (21) navaja, da „je pravica državljanov, da sodelujejo pri vodenju javnih zadev, eno od demokratičnih načel, ki si ga delijo vse članice Sveta Evrope“. To pravico je mogoče najbolj neposredno uresničevati na lokalni ravni.

5.2

Konvencija Sveta Evrope št. 144 o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992  (22) potrjuje, da dejavna udeležba tujcev prispeva k razvoju in blaginji lokalnih skupnosti. Konvencija vsebuje zavezo, da se tujcem zagotovi svoboda izražanja, zbiranja in združevanja; da se spodbuja ustanavljanje posvetovalnih organov, ki zastopajo tujce na lokalni ravni; da se spodbuja volilna pravica tujcev na lokalnih volitvah. Vendar je ta instrument podpisalo zelo malo držav članic Sveta Evrope, zato Odbor države članice poziva, naj ga ratificirajo.

5.3

Evropska listina o varstvu človekovih pravic v mestih  (23), ki jo je leta 2000 v St. Denisu sprejelo več kot 70 evropskih mest, navaja, da so mesta politično in socialno okolje za demokracijo, ki je blizu državljanom. Dejavna udeležba ljudi namreč mesto opredeljuje. Mesta, ki so podpisala listino, se zavezujejo spoštovanju pravice do sodelovanja v lokalnem življenju s svobodnimi in demokratičnimi volitvami lokalnih predstavnikov, brez razlikovanja med tujci in domačimi prebivalci, in predlagajo, da takšno volilno pravico dobijo vsi, ki v mestu živijo najmanj dve leti. Ob upoštevanju omejitev iz nacionalne zakonodaje se zavzemajo za spodbujanje demokracije s sodelovanjem državljanov in njihovih združenj pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo interese lokalne skupnosti (z javnimi razpravami, občinskimi referendumi, javnimi zborovanji, državljanskimi pobudami itd.).

5.4

Leta 2003 so člani mreže Eurocities, v katero je vključenih 128 velikih evropskih mest, sprejeli dokument z naslovom Prispevek k dobremu upravljanju na področju vključevanja priseljencev in sprejema prosilcev za azil  (24). Ta listina, ki so jo pripravila mesta za mesta, vsebuje splošna načela za obravnavanje vključevanja. Priznava, da so lokalne politike vključevanja učinkovitejše, kadar jih podpira celotna skupnost.

5.5

Odbor regij (OR) na področju vključevanja deluje še posebej proaktivno, in sicer z različnimi mnenji (25), v katerih je poudaril, da so lokalni in regionalni organi v ospredju pri pripravi, izvajanju, ocenjevanju in spremljanju politike vključevanja, zato bi jih bilo treba obravnavati kot ključne akterje pri njenem razvoju (26). Odbor regij opozarja tudi na to, da morajo lokalni in regionalni organi dejavno sodelovati pri vključevanju priseljencev, ter sodeluje z Evropsko komisijo.

5.6

EESO je sprejel mnenje na lastno pobudo (27), naslovljeno na konvencijo, ki je pripravila neuspešno pogodbo o ustavi, v katerem je pozval, da se evropsko državljanstvo podeli tudi državljanom tretjih držav z dolgoletnim stalnim prebivališčem. Odbor predlaga Komisiji in Evropskemu parlamentu, naj sprejmeta nove pobude, da bodo lahko priseljenci s stalnim prebivališčem pridobili državljanske pravice, zlasti na lokalni ravni.

5.7

Druga izdaja priročnika Komisije o vključevanju za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce (28) priporoča naložbe v mobilizacijo in organizacijo družbe, strukturiranje komuniciranja in dialog, ter krepitev lokalnih mrež za vključevanje.

5.8

SMART CITIES (Pametna mesta) (29) je instrument za razvojno oceno, ki je bil uveden leta 2007 in pri katerem sodeluje 70 srednjevelikih evropskih mest, ki uresničujejo skupne strategije trajnostnega razvoja na področju gospodarstva, ljudi, upravljanja, mobilnosti, okolja in kakovosti življenja. Uporabljajo se različni kazalniki. EESO predlaga, da se upoštevajo predlogi iz tega mnenja pri kazalcih na področjih ljudi in upravljanja.

5.9

Intercultural Cities (Medkulturna mesta, ICC) je skupni program Sveta Evrope in Evropske komisije, zasnovan leta 2008, v evropskem letu medkulturnega dialoga. Njegov cilj je prispevati k razvoju modela medkulturnega vključevanja v urbanih skupnostih, za katere je značilna raznolikost. Medkulturnost je pri tem sredstvo za spodbujanje politik in praks, ki prispevajo k medsebojnim stikom, razumevanju in spoštovanju med različnimi kulturami in etničnimi skupinami.

5.10

V dokumentu z naslovom Državljanstvo in udeležba v medkulturnem mestu  (30) program ICC analizira načine in postopke, ki jih mesta lahko sprejmejo, da bi okrepila medkulturni dialog in stike. Ta dokument potrjuje načela konvencije Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992 in uvaja ustvarjalen pristop, ki daje večjo vlogo prožnim oblikam posvetovanja v neformalnih okoljih. Ponuja torej pomemben pristop, ki dopolnjuje dolgoročne strategije vodenja, temelječe na posvetovalnih organih.

5.11

Precejšnje število držav članic že daje volilno pravico (delno ali popolno) tujim državljanom: Belgija, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Nizozemska, Malta, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Kljub temu je dejavna udeležba tujega prebivalstva omejena, zato EESO meni, da je treba razvijati javne ukrepe v sodelovanju s civilno družbo, da se spodbudi njegovo sodelovanje.

5.12

Po podatkih tretje študije MIPEX lahko tuji državljani kandidirajo na lokalnih volitvah v trinajstih evropskih državah, v devetnajstih državah lahko volijo na lokalnih volitvah, v sedmih državah lahko volijo na regionalnih volitvah, v dveh pa na nacionalnih volitvah (Portugalska in Združeno kraljestvo). Kot smo že navedli, ima enajst držav državne posvetovalne organe za vključevanje, petnajst pa lokalne.

5.13

Študija MIPEX III vsebuje zelo pomenljive podatke, ne samo o državah, ki se posvetujejo s priseljenci, temveč tudi o razvoju resničnih politik vključevanja. Države s trdnimi posvetovalnimi strukturami so obenem tiste, ki zagotavljajo politične svoboščine vsem ljudem, podpirajo priseljensko civilno družbo z zadostnimi finančnimi sredstvi, so razširile volilno pravico in polno državljanstvo na priseljence ter si najbolj prizadevajo za polno udeležbo vseh prebivalcev v posvetovalnih sistemih o zaposlovanju, izobraževanju, zdravstvu in nastanitvenih možnostih. MIPEX kaže, da posvetovalni organi niso nadomestilo za volilno pravico.

5.14

Najmočnejši posvetovalni organi v Evropi so tisti, ki delujejo najdlje (nekateri že od 70. in 80. let prejšnjega stoletja), in sicer v državah z najmočnejšo priseljensko tradicijo. Po drugi strani so ti organi najšibkejši v južnoevropskih državah, kjer imigracija obstaja manj časa. V srednjeevropskih državah, kjer je priseljevanje nekaj novega, so sistemi zelo slabo razviti.

5.15

Analiza teh platform v luči meril Sveta Evrope (31) kaže, da ustanavljanje in ohranjanje teh struktur ne sme biti odvisno od volje oblasti in vlad, ampak da so zanje potrebne posebne zakonske določbe. Imeti morajo možnost, da dajejo pobude in prejemajo odgovore in povratne informacije na področjih, o katerih so bile zaprošene za mnenje. To pa, sodeč po izjavah, danih na 5. evropskem forumu o vključevanju, ni običajna praksa. Strukture morajo biti reprezentativne, z nedvoumnim priseljenskim vodstvom, prejemati pa morajo tudi zadostna finančna sredstva (32). EESO opozarja na pomen zagotavljanja reprezentativnosti organizacij in udeležbe žensk.

5.16

V okviru priprave tega mnenja sta EESO in regionalna vlada Valencie 30. marca 2011 organizirala predstavitev z naslovom Sodelovanje med lokalno in regionalno upravo ter organizacijami civilne družbe. Svoje izkušnje s področja posvetovanja in udeležbe so predstavili udeleženci iz Rima (Italija), Flandrije (Belgija), Strasbourga (Francija), Dublina (Irska), Hessna (Nemčija), Aarhusa (Danska) in Valencie (Španija). Mnenje povzema številne izkušnje in stališča, predstavljena na srečanju.

5.17

EESO meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti priseljencem olajšati uresničevanje pravice do združevanja, saj nacionalne zakonodaje državljanom tretjih držav podeljujejo omejeno državljanstvo (nezadostno in neenakopravno priznanje pravice do političnega udejstvovanja prek aktivne volilne pravice). Združenja spodbujajo organizirano udeležbo, krepijo mreže solidarnosti, izboljšujejo možnosti za ustalitev in blaginjo državljanov, kar nazadnje koristi celotni skupnosti.

5.18

Lokalne in regionalne oblasti morajo spodbujati združenja, zlasti združenja priseljencev, in jim pomagati s tehničnimi sredstvi (nasveti za upravljanje združenj ter demokratično, ekonomsko, finančno in komunikacijsko upravljanje; ukrepi za krepitev strokovnih znanj in usposobljenosti za vodenje, zlasti za priseljenke, spodbujanje forumov in mrež, izmenjava praktičnih zgledov itd.), ekonomskimi sredstvi (subvencije, sporazumi ali dodeljevanje javnih del na področju storitev), materialnimi sredstvi (infrastruktura za združenja: prostori in osnovna oprema za izvajanje dejavnosti) ter namenjati posebno pozornost ukrepom za digitalno vključevanje.

5.19

Prav tako morajo spodbujati vključevanje priseljencev v organizacije civilne družbe, kot članov in kot vodilnih oseb. Še posebej pomembna so združenja lokalnih prebivalcev, združenja staršev v izobraževalnih ustanovah, ženska združenja, kulturna in športna združenja, združenja za prosti čas, verske skupnosti, sindikati in združenja delodajalcev. Sindikati imajo v Evropi bogato tradicijo članstva in sodelovanja priseljenskih delavcev, njihovi člani so etnično in kulturno zelo raznoliki, opravljajo pa tudi pomembno vlogo socialnega posredništva.

5.20

Okrepiti je treba tudi odnose med priseljenskimi združenji in drugimi organizacijami civilne družbe, pri tem pa spodbujati nastajanje mrež na podlagi skupnih družbenih ciljev za vse državljane (izobraževanje, zaposlovanje, stanovanja, urbanistično načrtovanje in urbanistični razvoj). Evropsko leto prostovoljstva je priložnost za priznanje in podporo organizacijam.

5.21

Organizacijske oblike so v EU zelo različne: forumi, platforme ali svetovalni sveti, skupine za dialog. Tretji izdaja priročnika za vključevanje za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce opisuje platformo za dialog kot državljanski prostor, „kjer je mogoče začeti odprto in spoštljivo izmenjavo mnenj med priseljenci, drugimi prebivalci ali javno upravo“. Cilj tega je, da sodelujoči razvijejo skupno razumevanje in vzajemno zaupanje.

5.22

EESO meni, da bi moral Evropski forum o vključevanju delovati v mrežni povezavi s forumi in svetovalnimi sveti, ki v EU že obstajajo. Na ravni držav članic morajo mreže oblikovati tudi lokalni in regionalni forumi (posebej velja opozoriti na primer 14-članskega danskega nacionalnega sveta narodnih manjšin, ki ga voli 42 lokalnih forumov).

5.23

EESO si želi prizadevati za bolj demokratična evropska mesta s spodbujanjem enotnega državljanstva, vezanega na prebivališče v mestu („mestnega državljanstva“, kot ga je označila rotterdamska podžupanja), ob upoštevanju, da je prav mesto najpomembnejše okolje, kjer se razvija občutek pripadnosti pri zelo različnih posameznikih. Večina priseljencev se najprej poistoveti z mestom, v katerem živi, in šele potem z državo. Mesto je tisti kraj, kjer vsi prebivalci delijo skupne težave, načrte in sanje.

6.1

Na 5. evropskem forumu o vključevanju so obravnavali delovanje sklada v okviru vmesne ocene, ki jo trenutno izvaja Evropska komisija. V skladu s sklepi EESO predlaga naslednje: