28.1.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/70

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije

(COM(2011) 169 konč. – 2011/0092 (CNS))

in sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Pametnejša obdavčitev energije v EU: predlog revizije Direktive o obdavčitvi energije

(COM(2011) 168 konč.)

2012/C 24/13

Poročevalec: g. PIGAL

Svet je 29. aprila 2011 sklenil, da v skladu s členom 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije

COM(2011) 169 konč. – 2011/0092 (CNS)

in

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru Pametnejša obdavčitev energije v EU: predlog revizije Direktive o obdavčitvi energije

COM(2011) 168 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. oktobra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 475. plenarnem zasedanju 26. in 27. oktobra 2011 (seja z dne 27. oktobra) s 158 glasovi za, 4 glasovi proti in 13 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Sklepne ugotovitve

1.1.1   V času, ko številne države pripravljajo strategije za izhod iz gospodarske in finančne krize, sprememba direktive o obdavčitvi energije ponuja možnosti za uskladitev okoljskih in gospodarskih ciljev. Ta državam članicam, ki to želijo, v skladu s strategijo Evropa 2020 omogoča, da del obdavčitve dela ali kapitala prenesejo v obliko obdavčitve, ki spodbuja okolju prijazno in energetsko učinkovito ravnanje.

1.1.2   Evropa se ne more zadovoljiti s cilji, ki si jih je zastavila na področju energetske politike. Zdaj mora zagotoviti sredstva za dosego teh ciljev. Da bi uspela, mora dati močan „cenovni signal“. To je učinkovit, če ne kar edini način, kako doseči spremembo miselnosti in obnašanja.

1.1.3   Prenova direktive o obdavčitvi energije brez dvoma pomeni napredek v primerjavi z začetno različico. Zaradi uvedbe dveh elementov za merjenje/obdavčitev energije je direktiva natančnejša in ustreznejša. Obdavčitev CO2 dopolnjuje sistem EU za trgovanje z emisijami.

1.1.4   V skladu s tema elementoma obdavčitve je večino oblik energije treba obravnavati/obdavčiti enako glede na njihove emisije CO2 in energetsko vrednost. Vendar pa velja omeniti, da električne energije ni mogoče izenačiti z drugimi vrstami energije.

1.1.5   Čeprav je to trenutno lahko boleče, bo cenovni signal, ki ga bo dala visoka obdavčitev goriv, evropske potrošnike energije pripravil na neizogibno pomanjkanje in omejitve ter spodbudil naložbe in prizadevanja na področju varčevanja z energijo, privlačnosti in razvoja obnovljivih virov energije, odpornosti na naftne šoke itd.

Vendar pa, kar zadeva goriva za ogrevanje, tega cenovnega signala, povezanega z obdavčitvijo, ni mogoče slišati, tako pa bi lahko ostalo tudi s prenovo direktive o obdavčitvi energije. Potrošniki tako ne morejo izkoristiti prizadevanj in naložb na področju varčevanja z energijo pri gorivih in so prizadeti zaradi nepredvidenih nihanj trga.

1.1.6   Večje spodbude potrošnikom za varčevanje z gorivi za ogrevanje bi koristile tudi podjetjem v sektorju, saj bi pospešile posodobitev opreme in ponudile nove tržne priložnosti.

1.1.7   Industrijske panoge, ki so velike porabnice energije in za katere doslej ni veljalo področje uporabe direktive o obdavčitvi energije, so zdaj utemeljeno znova vključene.

Vendar pa drugi sektorji ostajajo deloma ali v celoti izvzeti, na primer:

—	kmetijstvo, gradbeništvo, javna dela,

—	javni prevoz in prevoz, uporabljen za vojaške namene, zbiranje odpadkov, javna uprava,

—	rešilna vozila (vendar ne taksiji), zračni promet, evropski pomorski promet,

—	električna energija, ki jo porabijo gospodinjstva, itd.

Težko je videti skladnost med vsemi temi izjemami, tudi zato, ker potrebe po njih ne utegnejo razumeti tisti, ki od njih nimajo koristi.

1.1.8   V nasprotju s tem, kar omenja sporočilo Evropske komisije, nova direktiva o obdavčitvi energije ne opredeljuje okvira, ne zavzema stališča in tudi ne daje priporočil državam članicam glede uporabe dela ali celote prihodkov v okviru novega sistema obdavčitve, s katerim skuša prispevati k razvoju ponudbe v smeri novih tehnologij ali čistejših virov energije.

1.1.9   EESO pa kljub vsemu ugotavlja, da direktiva o obdavčitvi energije prispeva k razvoju enotnega trga, saj skuša in omogoča doseči uskladitev obdavčitve energije.

1.2   Priporočila

1.2.1   Odbor podpira prizadevanja Evropske komisije, katerih cilj je doseči cilje strategije Evropa 2020. Prenova direktive o obdavčitvi energije vsekakor gre v to smer, njen cilj pa je zlasti:

—	spodbuditi trajnostni razvoj in varovati okolje,

—	zaščititi notranji trg in spodbuditi rast,

—	omogočiti zmanjšanje stroškov dela in proračunskega primanjkljaja.

1.2.2   Vendar pa EESO izraža obžalovanje, da prenova direktive o obdavčitvi energije ni bolj ambiciozna in doslednejša. Še preden je bilo besedilo predloženo Svetu in še pred pogajanji s Svetom se je Evropska komisija odločila v besedilo vključiti izjeme in izvzetja, katerih cilj je izogniti se nezadovoljstvu nekaterih držav članic ali pa doseči zadovoljstvo drugih.

Evropska komisija tvega, da v pogajalskem procesu na Svetu ne bo več imela manevrskega prostora in da bo lahko le dokončno oslabila prenovljeno direktivo, kot nam je zdaj predložena.

1.2.3   Od držav članic je pričakovati zadržanost ali celo nasprotovanje. Vendar pa Odbor meni, da bi Evropa, zlasti Evropska komisija, morala biti zmožna državam članicam predpisati ukrepe, predvsem zato, ker se nekatere med njimi na nacionalni ravni srečujejo z blokadami potrebnih odločitev, s pomočjo katerih bi na evropski ravni dosegli cilje, ki jih vsi sprejemajo.

1.2.4   Evropska komisija se mora pripraviti in se upreti lobiranju nekaterih, ki bi želeli preprečiti vsakršne spremembe s poudarjanjem „možnih dodatnih stroškov“ ali „nevarne izgube konkurenčnosti“. Mora sicer spodbujati države članice, da razmislijo o nekaterih redkih in kočljivih primerih, mora pa tudi vztrajati pri evropskih energetskih ciljih in poudariti strateške prednosti inovacij na področju novih virov energije ter z njimi povezana nova delovna mesta in rast, izboljšanje kakovosti življenja itd.

1.2.5   Odbor predlaga, da bi Evropska komisija opredelila rešitve, ki bi spremljale zahtevane spremembe, in jih po možnosti tudi vključila v predlagano besedilo ter tako zmanjšala oklevanje držav članic. Ta pristop se nam zdi ustreznejši od popuščanja že pred pogajanji, ki se obetajo z državami članicami, saj bi tako tudi potrošnikom omogočili, da se bolje pripravijo na zaželene spremembe.

2.   Uvod

2.1   Povzetek

2.1.1   Obravnavano besedilo ni nova, marveč prenovljena direktiva o obdavčitvi energije. Praviloma bi morala začeti veljati 1. januarja 2013. Ta datum se sklada s tretjo fazo sistema EU za trgovanje z emisijami.

2.1.2   Za vsa goriva prenovljena direktiva uvaja dva elementa obdavčitve, vsak pa ima svoj cilj:

—	cilj obdavčitve emisij CO2 je zmanjšati onesnaževanje s toplogrednimi plini,

—	cilj obdavčitve, povezane z energijsko vsebnostjo, je ne glede na uporabljeni energent zmanjšati porabo energije.

2.1.3   Pogonska goriva:

—	leta 2013 bo davek na CO2 znašal 20 EUR na tono CO2,

—	leta 2018 bo davek na energijo znašal 9,6 EUR na gigajoul.

2.1.4   Goriva za ogrevanje:

—	leta 2013 bo davek na CO2 znašal 20 EUR na tono CO2,

—	leta 2013 bo davek na energijo znašal 0,15 EUR na gigajoul.

2.1.5   Naj spomnimo, da sedanja direktiva o obdavčitvi energije uvaja najnižjo raven obdavčitve, kar je v predlagani prenovi ohranjeno. Države torej lahko določijo višje ravni obdavčitve in večina izmed njih tako tudi ravna.

2.2   Ozadje

2.2.1   Ta predlog prenove je zadnji v vrsti direktiv, ki so bile v preteklosti pripravljene in sprejete:

—	2003/96/ES: direktiva o obdavčitvi energije, ki jo je treba spremeniti;

—	2003/87/ES: direktiva, ki opredeljuje toplogredne pline in določa sistem EU za trgovanje z emisijami CO2;

—	2009/29/ES: direktiva, ki spreminja sistem trgovanja s pravicami do emisij po letu 2013;

—	2006/32/ES: direktiva o energetski učinkovitosti; opredelitev NCV v Prilogi II (1);

—	2009/28/ES: direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki opredeljuje trajnostna merila, zlasti za pogonska goriva in goriva iz biomase.

2.2.2   To mnenje obravnava predlog prenove direktive o obdavčitvi energije, poleg tega pa se opira tudi na dodatne informacije v sporočilu (2) in obvestilu, (3) ki jih je pripravila Evropska komisija.

2.2.3   Treba je dodati, da se delo Evropske komisije za uvedbo te evropske politike zarisuje v mednarodni okvir, ki ima velik vpliv na različna področja, na primer na:

—   zakonodajo: Čikaška konvencija strogo in zavezujoče omejuje obdavčitev letalstva;

—   trg: raziskave so omogočile pridobivanje nafte iz skrilavca. To odkritje je omogočilo črpanje na novih mestih in s tem povečalo ponudbo fosilnih virov energije. Poleg tega je popolnoma postavila na glavo trg s plinom; cena plina na svetu je padla, zato so drugi, zlasti obnovljivi viri energije, postali manj privlačni;

—   strategijo: dogodki v Severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu ne vplivajo močno le na ceno goriv, marveč tudi na stališče držav članic o različnih virih energije;

—   okolje: treba je upoštevati kjotski sporazum in razprave v Cancunu, po potrebi pa je treba ustrezno prilagoditi evropsko strategijo in politike;

—   javno mnenje: dogodki v Fukušimi so pokazali, da lahko tako velik in nepričakovan dogodek zelo vpliva na javno mnenje. Strategije in odločitve držav članic in Evrope ne morejo mimo tega ter morajo seveda hitro prilagoditi svoje politike.

2.2.4   Postavlja se vprašanje, kako problematiko obdavčitve energije postaviti v mednarodni okvir:

—	Kakšno referenčno ceno CO2 določiti v Evropi, glede na to, da ni splošnega svetovnega sporazuma?

—	Velja omeniti zamisel o mednarodnem in splošnem davku.

2.3   Kronologija

2.3.1   Prejšnja direktiva (2003/96/ES) je nastala na podlagi predloga Evropske komisije iz leta 1996. Med dolgimi pogajanji v Svetu Evropske unije se je zaradi upoštevanja specifičnih razmer na nacionalni ravni ta predlog močno spremenil. Amandmaji so vsebovali predloge za zelo postopno uporabo izvzetij in drugih izjem s prehodnimi obdobji. Na koncu je bil predlog direktive iz leta 1996 sprejet leta 2003.

2.3.2   Njeno izvajanje v državah članicah, razvoj trga z energijo in ozaveščanje o okoljskem in podnebnem vplivu porabe energije so pokazali na slabosti in možnosti za izboljšave (v nadaljevanju).

2.3.3   Delo s pregledom direktive se je začelo leta 2005. Prvi predlog, ki je bil usmerjen v uporabo plinskega olja v komercialne namene, je bil pripravljen leta 2007, vendar pa ni prišel do Sveta. Evropski svet je v svojih sklepih marca 2008 zahteval pripravo novega predloga revizije, ki ga je Evropska komisija v letnem pregledu rasti leta 2011 opredelila kot prednostno nalogo.

Kolegij komisarjev je 12. aprila 2011 sprejel predlog prenove določb direktive o obdavčitvi energije.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Prenova direktive o obdavčitvi energije skuša odgovoriti na nove prednostne naloge Evropske unije, kot so opredeljene v strategiji Evropa 2020, med drugim:

—	boj proti podnebnim spremembam,

—	prednostna usmeritev v trajnostno rast,

—	okolju prijaznejše in bolj konkurenčno gospodarstvo,

—	sodelovanje pri usklajevanju davkov,

—	manjša obdavčitev dela,

—	pomoč gospodinjstvom z nizkimi dohodki,

—	proračunska konsolidacija držav članic.

3.2   Sklada se tudi s pravilom 20-20-20 strategije EU o podnebnih spremembah in energetiki 2013–2020:

—	zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 20 %,

—	leta 2020 proizvesti 20 % energije iz obnovljivih virov,

—	izboljšati energetsko učinkovitost za 20 %.

3.3   Skuša tudi popraviti slabosti ali pomanjkljivosti prejšnje direktive o obdavčitvi energije:

—	sedanje najnižje ravni v splošnem veljajo za porabljeno količino, ne upoštevajo pa energetske vrednosti ali onesnaženja;

—	to vodi v ravnanje, ki je v nasprotju s cilji EU, na primer spodbujanje uporabe premoga in zapostavljanje obnovljivih virov energije;

—	sedanja direktiva o obdavčitvi energije ne predvideva spodbud za pospeševanje nadomestnih virov energije; tako je etanol najbolj obdavčen;

—	nezadostna usklajenost direktive o obdavčitvi energije s sistemom EU za trgovanje z emisijami CO2 ima za posledico dvojno obdavčitev ali odsotnost obdavčitve, odvisno od sektorja.

3.4   Ta prenova upošteva zunanje omejitve:

—	prestrukturiranje in posodobitev davčnih sistemov;

—	gospodarsko krizo, ki je oslabila manevrski prostor držav članic in povečala pritisk na proračun;

—	pojav prvih oprijemljivih in izmerljivih učinkov podnebnih sprememb;

—	mednarodne napetosti, ki povzročajo nemire in negotovost na mednarodnem energetskem trgu.

3.5   Poleg tega mora upoštevati nekatere notranje zahteve:

—	preprečiti mora, da bi bila obdavčitev energije diskriminatorna ali da bi povzročila izkrivljanje konkurence med podjetji držav članic;

—	mora pa tudi omejiti izkrivljanje, povezano z neusklajenimi davki na energijo v Evropi.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Glavni vidiki

4.1.1   Kot smo povedali že v začetku, je glavni poudarek predloga (člen 1) opredelitev dveh elementov obdavčitve. Poleg tega predlog potrjuje (člen 4), da so določene ravni najnižje in jih države članice lahko presežejo ter da se te najnižje stopnje prilagodijo vsaka tri leta.

4.1.2   Druga glavna točka je predlog (člen 4(3)) o uvedbi nove obveznosti za države članice, ki bodo morale za vse proizvode, namenjene za enako uporabo (pogonska goriva ali goriva za ogrevanje), uporabljati enake ravni obdavčitve, izračunane na podlagi emisije CO2 in energetske vsebnosti.

4.1.3   V prvotni različici direktive so bile najnižje ravni določene glede na proizvod (in določeno uporabo), med seboj pa niso bile povezane.

4.1.4   S to spremembo bodo države članice morale na novo izračunati svojo raven (nacionalne) obdavčitve ter tako preveriti, ali spoštujejo enaka razmerja, ki jih opredeljujejo najnižje evropske ravni obdavčitve (glej tabele A, B in C Priloge I spremenjene direktive).

4.1.5   Ta obveznost se nanaša na pogonska goriva in goriva za ogrevanje. Veljati bo začela leta 2013 za goriva za ogrevanje, po letu 2023 pa za pogonska goriva; namen tega odloga je upoštevati velike razlike med državami članicami.

4.1.6   Vendar pa, kot prikazuje ločena preglednica (preglednica D) z najnižjimi ravnmi obdavčitve električne energije, obveznost sorazmernosti in uskladitve ravni obdavčitve ne velja za električno energijo.

4.1.7   Kar zadeva obdavčitev energije, za električno energijo ostaja v veljavi obdavčitev končnega potrošnika („pri vtičnici“), da bi tako preprečili dvojno obdavčitev – pri proizvodnji in potrošnji.

4.1.8   Ker pri potrošnji električne energije ni emisij CO2, lahko davek na CO2 velja samo za proizvajalce električne energije. Velike elektrarne bodo izvzete iz obdavčitve po direktivi o obdavčitvi energije, ker so del sistema EU za trgovanje z emisijami.

Za električno energijo, proizvedeno v jedrskih elektrarnah, ne velja davek na CO2 (ker ni emisij), marveč na porabo energije.

4.1.9   Zaradi vključitve Direktive 2003/87/ES o sistemu kvot CO2 in da bi se izognili podvajanju, sprememba direktive (člen 14(1)(d)) vsebuje predlog, da se energenti, ki se uporabljajo za dejavnosti, ki sodijo v sistem EU za trgovanje z emisijami, izvzamejo iz obdavčitve CO2. Hkrati pa za dejavnosti, ki so bile doslej izločene iz sistema EU za trgovanje z emisijami, začne veljati področje uporabe direktive o obdavčitvi energije.

4.2   Posebni sektorji

4.2.1   Predlog upošteva tudi dejstvo, da so ti sektorji lahko izpostavljeni nevarnosti premestitve emisij (člen 14a), in vsebuje predlog, da se do leta 2020 uvede odbitek davka za vsako zadevno napravo. Ta odbitek davka se izračuna na podlagi letne povprečne porabe energentov v referenčnem obdobju.

4.2.2   Za dejavnosti, ki so bile doslej izvzete iz obdavčitve (člen 2), začne veljati področje uporabe, tako kar zadeva CO2 kot energetsko vsebnost.

4.2.3   Kar zadeva diferencirane ravni obdavčitve (člen 5), se edina sprememba nanaša na izločitev taksijev iz te določbe.

4.2.4   Zračni promet (razen zasebnega) in pomorski promet v EU (razen rekreacijskega čolnarjenja) sta izvzeta iz obdavčitve energije.

4.2.5   Pogonska goriva bodo lahko obdavčena kot goriva za ogrevanje (člen 8) v določenih sektorjih:

—	kmetijstvu, vrtnarstvu, ribogojstvu in gozdarstvu,

—	pri stacionarnih motorjih,

—	v gradbeništvu, pri nizkih gradnjah in javnih delih,

—	pri vozilih, ki nimajo dovoljenja za vožnjo po cestah.

4.2.6   Glede kmetijstva in njegovih emisij CO2 Evropska komisija (člen 14a) določa, da je treba proučiti, ali v tem sektorju prihaja do „premestitve emisije“; v tem primeru bi državam članicam dovolila, da kmetijam odobrijo odbitek davka.

Poleg tega bo Evropska komisija na področju energetske vsebnosti (člen 15(3)) odobrila popolno oprostitev, če bo kmetijski sektor lahko zagotovil nadomestilo na področju energetske učinkovitosti, pri tem pa bo razlago tega pojma prepustila vsaki državi članici.

4.2.7   Biogoriva (člen 16) niso več obdavčena enako kot fosilna goriva. Zanje velja splošna obdavčitev energije (energetske vsebnosti).

4.2.8   Vendar je razlika pri obdavčitvi CO2. Vsa biogoriva niso obnovljiva: nekatera lahko povzročijo več emisij CO2, kot prispevajo k njihovemu zmanjšanju. Obdavčitev za obnovljiva biogoriva ne bo veljala, saj so njihove emisije po naravi ničelne. Za neobnovljiva biogoriva bo tako kot za običajne energente veljala obdavčitev CO2.

4.2.9   Do leta 2023 bodo države članice lahko še naprej uporabljale posebne ravni, ki so nižje kot najnižje ravni v direktivi o obdavčitvi energije.

4.2.10   Za goriva za ogrevanje in električno energijo v gospodinjstvih (in dobrodelnih organizacijah) države članice ohranjajo (člen 15(1)(h)) popolno ali delno izjemo.

5.   Mnenje evropskega ekonomsko-socialnega odbora

5.1   Temelji direktive o obdavčitvi energije

5.1.1   Upoštevanje dveh elementov pri izračunu obdavčitve energije je brez dvoma napredek v primerjavi s starejšo direktivo. Najprej je treba reči, da se sklada z obema ciljema strategije Evropa 2020, in sicer zmanjšanjem emisij CO2 in porabe energije.

Poleg tega natančneje (kot pri enem samem merilu) meri škodljive učinke porabe energije – onesnaževanje in preveliko porabo svetovnih zalog.

5.1.2   Predlog direktive o obdavčitvi energije zahteva davek na CO2 na nacionalni ravni v vsaki državi članici. Naj spomnimo, da na evropski ravni obstaja že drugi mehanizem: nakup kvot v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami.

Naprava, ki sodi na področje sistema EU za trgovanje z emisijami, poleg tega ne bo mogla biti obdavčena po direktivi o obdavčitvi energije – iz nje bo namreč izvzeta. Tako se ta direktiva izogne dvojni obdavčitvi CO2 po dveh sistemih. Obratno pa omogoča tudi uvedbo instrumenta za obdavčitev, ki zajema tudi manjše naprave, ki doslej zaradi svoje velikosti niso sodile v sistem EU za trgovanje z emisijami.

EESO ta predlog vključitve sistema trgovanja z emisijami v direktivo o obdavčitvi energije podpira, saj popravlja sistem EU za trgovanje z emisijami, ki je izključeval 50 % emisij CO2 iz goriv.

5.1.3   Nekatere oblike energije bolj onesnažujejo kot druge. Nekateri bolj zgoščeni viri energije omogočajo višjo potrošnjo kot drugi. Pravična porazdelitev med viri energije, ki je predlagana v pregledu direktive, je torej že po načelu ustrezna in skladna.

Vendar pa to vodi v veliko povečanje obdavčitve nekaterih virov energije, ki so v nekaterih državah trenutno manj obdavčeni. Najbolj izstopajoč primer je dizelsko gorivo, pri katerem bi najnižja stopnja obdavčitve zaradi nekoliko višjih emisij CO2 pa tudi višje energetske vsebnosti morala biti višja od obdavčitve bencina. Toda v številnih državah članicah je sedanji položaj povsem nasproten. Ker je dizelsko gorivo manj obdavčeno in cenejše od bencina, je na cestah veliko več avtomobilov z dizelskim motorjem.

5.1.4   Odbor soglaša z analizo Komisije o tem, da je glede na to, da je dizelsko gorivo bistveno cenejše od bencina, trg z naftnimi gorivi trenutno moten zaradi zelo velikega povpraševanja po dizelskem gorivu in majhnega po bencinu. Močnejša obdavčitev dizelskega goriva bi lahko spodbudila povratek k ravnovesju.

5.1.5   EESO Evropsko komisijo opozarja, da bi velika sprememba v razliki v ceni med bencinom in nafto lahko povzročila precejšnje težave na trgu in v avtomobilski industriji ter povečala stroške gospodinjstev za prevoz z avtomobilom. Tudi pri tem bi prehod moral biti postopen.

5.1.6   Protislovno je, da so visoki davki na pogonska goriva potrošnike zaščitili pred naftnimi šoki. Visoka cena namreč spodbuja k preventivnemu zmanjšanju potrošnje, visoki davki pa prispevajo k zmanjšanju deleža pogonskih goriv, ki je odvisen od sprememb (šokov) na trgu.

5.1.7   V več desetletjih so proizvajalci lahko vlagali/znali vlagati v raziskave in razvoj in so uspešno zmanjšali porabo goriva. Kljub pogostim naftnim šokom prometni sektor nikoli ni ostal ohromljen.

5.1.8   Na podlagi te analize EESO ugotavlja, da je obdavčitev CO2 enaka za pogonska goriva in za goriva za ogrevanje. Znaša 20 EUR na tono CO2, kar, če ponazorimo, pomeni 0,0533 EUR na liter za vsa dizelska goriva (ne glede na to, ali se uporabljajo za ogrevanje ali ne).

Vendar pa izraža začudenje, da je splošna obdavčitev energije:

—	za pogonska goriva v višini 9,6 EUR na gigajoul, kar pomeni 0,316 EUR na liter nafte,

—	tako nizka za goriva za ogrevanje: 0,15 EUR na gigajoul, tj. 0,0054 EUR na liter plinskega olja za ogrevanje.

5.1.9   Zato EESO izraža željo, da bi za potrošnike obdavčitev energije pri gorivih za ogrevanje postala opazna, kar pa pri 0,0054 EUR na liter ne more biti.

EESO priporoča, da se postopno, vendar znatno poviša, in sicer zato, da se:

—	upošteva nujna potreba potrošnikov po ogrevanju,

—	zmanjša potrošnja goriv za ogrevanje,

—	upravičijo naložbe gospodarskih akterjev v energetske inovacije za gospodinjske in industrijske potrebe (kar so že storili proizvajalci avtomobilov).

5.2   Izjeme in izvzetja v direktivi o obdavčitvi energije

5.2.1   Pet držav članic dovoljuje nižjo obdavčitev komercialne uporabe dizelskega goriva (tovornjaki, avtobusi, taksiji itd.) od obdavčitve, ki velja za zasebno rabo. Sprememba direktive znova omenja to možnost in od držav članic zahteva vzpostavitev ravnotežja.

Onesnaževanje zaradi dizelskega goriva je vedno enako, ne glede na rabo (komercialno ali zasebno), zato je konec nižje obdavčitve zelo razumna in zlasti skladna z načeli strategije Evropa 2020. Skokovit razmah cestnega prometa, v katerem se v veliki meri uporablja nafta, govori o tem, da je treba skušati zaustaviti ta razvoj ali celo doseči zmanjšanje obsega prometa tovornjakov.

Vendar pa bodo kumulativni učinki obeh ukrepov zvišanja obdavčitve nafte (vzpostavitev ravnotežja v primerjavi z bencinom (glej zgoraj) in ukinitev nižje cene za komercialno rabo) v nekaterih državah članicah privedli do zelo močnega zvišanja cene nafte. V tem primeru bi nekatera, zlasti dobro organizirana poklicna združenja, ki jih je mogoče hitro mobilizirati, lahko pritisnila na nacionalne vlade ali pa začela z večjim socialnim gibanjem.

EESO opozarja Evropsko komisijo na nevarnost prevelikih ali prehitrih sprememb in na neizogibne pomisleke držav članic. Zato predlaga razmislek o spremljevalnih ukrepih, s katerimi bi se po eni strani odzvali na zahteve strategije Evropa 2020 in po drugi spodbudili države članice k podpori spremembi direktive o obdavčitvi energije.

5.2.2   Države članice morajo poskrbeti, da bodo vse vire energije obdavčile v enaki meri ter sorazmerno glede na njihove emisije CO2 in energijsko vsebnost. Vendar pa je električna energija izvzeta iz zahteve po poenotenju.

EESO se sprašuje o primernosti tega izvzetja in izraža željo, da bi Evropska komisija prilagodila svoj predlog, tako da bi bila električna energija obravnavana enako kot druge oblike energije.

5.2.3   Dejavnosti, za katere je v prejšnji direktivi veljalo izvzetje iz obdavčitve, bi bilo odslej treba uskladiti z drugimi ter jih v enaki meri obdavčiti glede na emisije CO2 in porabo energije.

Iz obdavčitve so bile izvzete naslednje dejavnosti: metalurške dejavnosti in kemična redukcija, postopki elektrolize, podjetja, ki porabijo veliko električne energije (pri katerih je strošek električne energije višji od 50 % stroška proizvodnje), proizvodnja nekovinskih mineralnih proizvodov (cement, steklo, apno itd.).

S to spremembo so avtorji spremenjene direktive izkazali veliko doslednost: po eni strani so vse dejavnosti, ki onesnažujejo ali porabljajo energijo, brez razlike obdavčene, po drugi strani pa za vse dejavnosti velja spodbuda k zmanjšanju energetskega vpliva.

EESO zato podpira to znova doseženo pravičnost in skladnost. Izraža pa zaskrbljenost zaradi socialnega in gospodarskega vpliva dejavnosti, povezane s tem. V zvezi s tem tudi predlaga razmislek o spremljevalnih ukrepih, s katerimi bi

—	tem sektorjem pomagali vlagati in/ali se preoblikovati;

—	zagotovili njihovo ohranitev in umestitev na ozemlju EU.

Odbor zastavlja tudi vprašanje o resničnem vplivu te spremembe, ki naj bi te dejavnosti vključila v področje uporabe direktive o obdavčitvi energije, iz njega pa izključila tiste, ki spadajo v sistem EU za trgovanje z emisijami.

EESO si zastavlja vprašanje o nevarnosti premestitve emisij pri doslej izvzetih dejavnostih. Sistem EU za trgovanje z emisijami vključuje zaščitne mehanizme, kar bi lahko bilo v navdih tej direktivi.

5.2.4   V državah članicah še naprej ostajajo dovoljene diferencirane ravni obdavčitve za skoraj vse doslej vključene dejavnosti. Ohranitev koristi za lokalni javni promet vsekakor ne bo spodbudila k naložbam za zmanjšanje onesnaževanja ali porabe goriva. Je pa to ohranitev mogoče upravičiti s spodbujanjem skupnega namesto osebnega prevoza.

Vendar EESO izraža pomisleke glede ohranitve izjem za zbiranje odpadkov, reševalna vozila, javno upravo, invalide, oborožene sile itd.

Zato priporoča, da se predlog spremeni, tako da bi zelo dobri razlogi, ki upravičujejo izključitev taksijev iz uporabe diferenciranih stopenj obdavčitve, veljali tudi za druga prometna sredstva.

5.2.5   EESO se opira na isto analizo kot pri diferenciranih stopnjah obdavčitve in si zastavlja vprašanje o razlogih, ki upravičujejo izvzetje zračnega in evropskega pomorskega prometa iz direktive o obdavčitvi energije.

5.2.6   Četudi bi v prihodnosti za letalski in pomorski promet, zgolj kar zadeva emisije CO2, lahko začelo veljati področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami, EESO izraža zaskrbljenost, da za ta dva sektorja, ki sta velika porabnika energije, ne velja obdavčitev porabe energije.

Na področju „energijske vsebnosti“ teh dveh vrst prometa ni mogoče obdavčiti zaradi mednarodnih konvencij. Zato Odbor predlaga, da se na svetovni ravni opravijo pogajanja in se te konvencije približajo evropski zakonodaji.

5.2.7   EESO se sprašuje o pristojnosti držav članic, da (zlasti) gospodinjstva izvzamejo iz obdavčitve goriva za ogrevanje in električne energije.

S to ponujeno možnostjo je ogrožena skladnost direktive o obdavčitvi energije. Načelo, na katerem temelji direktiva, je hipoteza, da bo cenovni signal spodbudil druge akterje k zmanjšanju emisij CO2 in porabe energije. Zakaj naj gospodinjstva, ki so veliki potrošniki energije, ne bi slišala tega sporočila?

EESO priporoča, da se možnost izvzetja goriv za ogrevanje za gospodinjstva izloči iz besedila predloga, vendar je treba upoštevati specifične omejitve za potrošnike na lokalni oziroma nacionalni ravni.

5.2.8   Zaradi skladnosti spremenjena direktiva zagotavlja, da so dejavnosti, ki so bile doslej „izključene“, znova zajete v direktivo in da komercialna raba dizelskega goriva nima prednosti pred zasebno rabo.

Kako si je mogoče pojasniti, da so drugi sektorji (na primer kmetijstvo, gradbeništvo, javna dela itd.) še naprej deležni ugodnejše obravnave s tem, da so tako pogonska goriva kot tudi goriva za ogrevanje nižje obdavčena? Toliko bolj to velja, ker morajo biti ti sektorji drugim za zgled: s svojimi dejavnostmi in prepoznavnostjo imajo poglavitno vlogo pri izboljševanju prostorskega načrtovanja in stanovanjske problematike.

5.2.9   EESO zastavlja vprašanje o razlogih, ki utemeljujejo takšno izvzetje in ki ne morejo biti ne gospodarski ne socialni ne okoljski. Izraža zaskrbljenost, da bi se ta pristop lahko uporabil za upočasnitev ali onemogočenje izvajanja nove direktive, ker naj bi bila arbitrarna in diskriminatoren.

5.2.10   Kar zadeva kmetijstvo, bi EESO rad opozoril Evropsko komisijo, da je spremenjena direktiva razmeroma ohlapna in da bi države članice lahko zahtevale razjasnitve in podrobnejše opredelitve, preden bi potrdile ta predlog.

Razjasniti je treba:

—	razloge, ki upravičujejo posebno in zelo ugodno obravnavo kmetijstva ter bi bili v protislovju z načeli in cenovnimi signali, na katerih temelji direktiva, ter prizadevanji, ki se zahtevajo se od drugih sektorjev v težavah;

—	postopek in merila ocenjevanja glede nevarnosti premestitve emisij CO2 in po drugi strani predlog za izboljšanje energetske učinkovitosti.

5.3   Različni vidiki direktive o obdavčitvi energije

5.3.1   Nova direktiva ne more biti preprosta in enovita. Energetska politika Evropske unije je še bolj kot na drugih področjih odvisna od več dejavnikov in kompleksna; zahteva kombinacijo več rešitev ali pa kompleksno rešitev.

Vendar pa EESO priznava prizadevanja avtorjev prenovljene direktive za poenostavitev načel, ciljev in izvajanja.

5.3.2   Hkrati je, kot smo videli prej, spremenjena direktiva del kompleksnega in bogatega zakonodajnega okolja. V njej so na številnih mestih omenjena druga besedila in direktive. S to medsebojno povezanostjo besedil se je mogoče izogniti odvečnosti elementov, ponovljenih v več direktivah.

Vendar pa se področji energije in okolja zelo spreminjata. Možnost spremembe oznak nomenklature (člen 2(5)) je primer za to. Vsaka sprememba v referenčnem besedilu lahko nepričakovano ali nezaželeno vpliva na druge dokumente.

EESO zato predlaga, da se referenčna besedila priložijo; če je primerno pa tudi, da se razjasni, ali so nekateri priloženi elementi dokončno določeni, ter se tako zagotovi skladnost s prihodnjo direktivo.

5.3.3   Člen 4 v izračun najnižje ravni vključuje „skupen znesek, zaračunan v zvezi z vsemi posrednimi davki“, torej vključno z ukrepi zgolj na nacionalni ravni, kot je davek na emisije CO 2 v nekaterih državah članicah. Vendar pa se področje uporabe obdavčitve in izvzetja, za katera se odločijo države članice, lahko razlikujejo od teh, ki jih za ta davek predvideva direktiva.

Po mnenju EESO bi Evropska komisija lahko pojasnila, da morajo države članice ob prenosu združiti obe obdavčitvi emisij CO2.

5.3.4   Pregled se osredotoča na obdavčitev virov energije. Evropska komisija tudi priznava, da ta direktiva ne določa uporabe davčnih prihodkov v državah članicah, ki izvirajo iz direktive.

Strategija Evropa 2020 za prednostno nalogo določa trajnostno rast, bolj zeleno in konkurenčno gospodarstvo, ki gospodarneje izkorišča vire.

EESO se sprašuje, zakaj v prihodnjo direktivo niso vključeni natančni ukrepi, s katerimi bi zagotovili skupno in skladno delovanje držav članic za bolj trajnostno, zeleno in konkurenčno gospodarstvo, na primer:

—	s socialnimi ukrepi za spodbujanje zaposlovanja in zmanjšanje stroškov dela;

—	s spodbujanjem tehnološkega razvoja v sektorju novih virov energije;

—	s proračunsko konsolidacijo držav članic.

5.3.5   Emisije CO2 so izražene v tonah, energijska vsebnost pa v gigajoulih (GJ). Najnižja raven obdavčitve vsakega energetskega proizvoda se izračuna glede na njegove emisije CO2 in njegovo energijsko vsebnost. Te najnižje ravni se preračunajo v običajno obračunsko in davčno enoto; praviloma je to liter za goriva in nekatera goriva za ogrevanje, kilovatna ura (KWh) za električno energijo itd. Za to je potrebna pretvorba, ki jo opravijo službe Evropske komisije. Vendar pa pravila in hipoteze, ki se uporabijo za ta preračun, niso pojasnjene, zato ne omogočajo, da bi predstavniki držav članic prišli do enakih rezultatov.

EESO opozarja, da je uskladitev pretvorbenih izračunov nujno potrebna, in zato predlaga, da se v besedilu točno določijo načini pretvorbe uporabljenih enot ter se, kolikor je mogoče, uporabijo enote, ki so najbližje načinu obdavčitve v državah članicah.

---

(1)  NCV: neto kalorična vrednost energentov in električne energije.

(2)  COM(2011) 168 konč.

(3)  Obvestilo 11/238.

---