22.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 376/102

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora konferenca ZN o trajnostnem razvoju v Riu leta 2012 dati jasen signal mednarodni skupnosti, s konkretnimi predlogi za prehod h gospodarskemu sistemu, ki temelji na kvalitativni gospodarski rasti, ki bo pomagala zmanjšati revščino in socialno nepravičnost ter hkrati ohranjala naravno življenjsko okolje za prihodnje generacije.

1.2

Odbor pozdravlja sporočilo Komisije (1) kot pomembno izhodišče za skupno analizo in oblikovanje stališča institucij EU v pripravah na konferenco Rio+20. Pri tem Odbor opozarja na svoje delo v zvezi z vodilno pobudo o Evropi, gospodarni z viri, in Načrtom za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (2). Na podlagi tega želi Odbor poudariti naslednje:

1.3

Odbor je prepričan, da je treba prehod na trajnostno gospodarstvo vključiti v širšo strategijo trajnostnega razvoja in ga pravično izpeljati. Odbor pozdravlja, da sedaj tudi Komisija obravnava socialno razsežnost trajnostnega razvoja. Odbor želi, da se ta pristop močneje poudari. Temeljnega pomena so: socialna kohezija, pravičnost, tudi v smislu pravičnosti med generacijami, pravična porazdelitev in rešitve socialnih problemov, kot so vse večja neenaka obravnava, nedostopnost najrazličnejših virov, revščina in brezposelnost.

1.4

Odbor podpira politična priporočila Mednarodne organizacije dela (MOD) o zelenih delovnih mestih in zlasti poudarja, da je treba socialne partnerje dejavno vključiti v spremembe delovnega okolja. Odbor poleg tega v celoti podpira pobudo ZN o minimalni ravni socialne zaščite (Social Protection Floor Initiative), s katero naj bi zagotovili temeljne socialne pravice in socialne transferje ter dostopnost osnovnih potrebščin in socialnih storitev za vse.

1.5

Odbor pozdravlja, da sta sporočilo Komisije skupaj predložila komisarja, pristojna za okolje in razvoj, s čimer se jasno poudarja povezava med okoljem, trajnostnim razvojem in razvojno pomočjo. Odbor se zavzema za to, da nova opredelitev politike razvojne pomoči temelji na ideji trajnostnega razvoja in da se to odraža tudi v strukturi pomoči pa vse do snovanja projektov pomoči za lokalni razvoj.

1.6

Odbor najostreje obsoja dejstvo, da po vsem svetu, zlasti v državah v razvoju, milijarda ljudi trpi lakoto, kar je popolnoma v nasprotju z uresničevanjem prvega razvojnega cilja tisočletja. Odbor je prepričan, da mora biti zagotavljanje dostopa do virov, hrane in energije med prednostnimi nalogami svetovne agende o trajnosti. Za uresničitev teh ciljev je nujno potrebna dejavna udeležba civilne družbe pri oblikovanju politike na lokalni in nacionalni ravni, pri tem pa je treba zlasti poudariti tudi vlogo žensk v državah v razvoju.

1.7

Odbor je prepričan, da so za prehod na okolju prijazno gospodarstvo potrebni politični ukrepi na mednarodni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni s široko paleto političnih instrumentov. Sem sodijo zlasti ukrepi, ki zagotavljajo, da cene na trgu pravilno odražajo ekološke stroške, ter prehod na okolju prijazno finančno politiko, ki temelji na obdavčenju porabe virov in ne na obdavčenju dela. Programe javne porabe je treba usmeriti k spodbujanju naložb v trajnostne tehnologije in projekte. Ukiniti je treba okolju škodljive subvencije, pri čemer je treba ustrezno upoštevati socialne posledice. Z javnimi naročili je treba podpreti okolju prijazne izdelke in storitve. Sprejeti je treba ukrepe za boljšo medsebojno podporo svetovne trgovine in trajnostnega razvoja.

1.8

Treba je določiti jasne parametre za merjenje napredka pri doseganju večje trajnosti. Razviti je treba metode za merjenje gospodarskega napredka, ki presega BDP in temelji na izboljšanju blaginje in kakovosti življenja ljudi ob upoštevanju boja proti revščini, ustvarjanja dostojnih pogojev dela in ohranjanja naravnega okolja. Ob upoštevanju svojega mnenja Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj  (3) namerava EESO še pred konferenco Rio+20 predložiti stališče o tem, kako bi bilo treba v razvoj teh kazalnikov vključiti civilno družbo.

1.9

Na podlagi tega bi bilo treba na konferenci Rio+20 sprejeti mandat za okolju prijazno gospodarstvo, ki bi ga morali ZN vztrajno izpolnjevati. Ta mandat bi moral vsebovati šest glavnih točk:

1.10

Rezultate dela, ki bo temeljilo na omenjenem mandatu, je treba uporabiti za pripravo akcijskih načrtov in strategij na nacionalni ravni za prehod na okolju prijazno gospodarstvo, pri čemer je treba upoštevati nacionalne posebnosti posamezne države.

1.11

Upravljanje na mednarodni ravni in ravni ZN na področju trajnostnega razvoja in okolja je treba nujno bolje povezati in okrepiti, da bo mednarodna skupnost naredila potrebne korake za trajnostni razvoj. Konferenco Rio+20 je treba izkoristiti za vzpostavitev trdnega institucionalnega okvira na ravni ZN. Program ZN za okolje bi bilo treba okrepiti in nadalje razvijati kot institucijo. Odbor poleg tega meni, da je koncept sveta za trajnostni razvoj, katerega bi sestavljali politični voditelji držav članic ZN in ki bi bil neposredno podrejen generalni skupščini, primeren za uspešno obvladovanje izzivov, ki so povezani s potrebnimi koraki za zagotovitev trajnostnega razvoja in uvedbo okolju prijaznega gospodarstva.

1.12

Prehod na trajnostno gospodarstvo bo uspešen pod pogojem, da ga sprejema in podpira civilna družba. Odbor se zato izrecno zavzema za aktivno vključitev predstavnikov organizirane civilne družbe v pripravo konference Rio+20 in dejavnosti po njej ter za zagotovitev, da se ji v pogajanjih na konferenci in pri izvajanju rezultatov dejansko prisluhne. Dosedanje oblike udeležbe je treba kritično preveriti, da se ugotovi, ali učinkovito izpolnjujejo to nalogo. Odbor že pred konferenco Rio+20 dejavno podpira ta proces z organizacijo konferenc civilne družbe in posvetovanji s predstavniki evropske civilne družbe in civilne družbe iz drugih regij sveta.

1.13

Upravljanje za trajnostni razvoj bi bilo treba okrepiti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pa tudi pri upravljanju podjetij. Pogoj za to je učinkovita in institucionalno zagotovljena udeležba civilne družbe pri temah in projektih, ki so pomembni za prehod na okolju prijazno gospodarstvo in trajnostni razvoj, in sicer z demokratičnimi procesi ter vzpostavitvijo struktur za dialog. Evropa bi morala k razpravi na vrhu Rio+20 prispevati svoje pozitivne izkušnje z udeležbo javnosti pri postopkih odločanja, odprtim dostopom do okoljskih informacij in dostopom do pravnega varstva na podlagi t.i. Aarhuške konvencije ter pozvati k vzpostavitvi podobnih struktur na svetovni ravni.

1.14

Da bi zagotovili večje in pravno legitimno upoštevanje interesov dolgoročne trajnosti, Odbor podpira pobudo Sveta za prihodnost sveta (World Future Council), da se na ravni ZN in nacionalni ravni ustanovi institucija ombudsmana za prihodnje generacije.

1.15

EU in države članice bi morale najprej izpolniti svoje naloge na področju trajnostnega razvoja in prehoda na okolju prijazno gospodarstvo. Odbor je prepričan, da bo pogajalsko stališče EU na konferenci Rio+20 močnejše, če si bo EU v skladu s svojo zgodovinsko odgovornostjo sama postavila ambiciozne cilje na področju trajnostnega razvoja. Na nekaterih področjih je to že storila, na drugih pa mora močno okrepiti prizadevanja ali pa z njimi sploh začeti. Odbor nujno poziva Svet, Komisijo in Evropski parlament, naj v celoti izvajajo vse sedanje cilje za zmanjšanje emisij do leta 2020 in preučijo, ali bi bilo treba cilj za zmanjšanje emisij do leta 2020 povišati na 25 %, da bi bilo doseganje prihodnjih ciljev cenejše in da se utre pot nadaljnjim mednarodnim dogovorom. Poleg tega morajo države članice nujno izvajati vse potrebne ukrepe za uresničitev cilja, da se energetska učinkovitost do leta 2020 poveča za 20 %. Na splošno bi morala EU politične posledice prehoda na okolju prijaznejše gospodarstvo za bolj trajnostni razvoj upoštevati pri opredelitvi novega večletnega finančnega okvira, oblikovanju svojih najpomembnejših politik, kot so kmetijska, kohezijska, trgovinska in razvojna politika, ter pri nadaljnjem izvajanju strategije Evropa 2020. Po konferenci Rio+20 bi morala EU pregledati svojo strategijo o trajnosti.

2.1

Generalna skupščina ZN je 24. decembra 2009 sprejela resolucijo, v skladu s katero bo leta 2012 v Riu organizirana Konferenca ZN o trajnostnem razvoju.

2.2

EESO je leta 2010 razpravljal o pristopu EU k temu pomembnemu dogodku in septembra 2010 sprejel prvo mnenje o tej temi (4). Od tedaj je v New Yorku in drugod potekalo več pripravljalnih srečanj in Evropska komisija je predložila sporočilo (COM(2011) 363 konč.) o morebitnih smernicah EU za pogajanja na vrhu Rio+20. Na podlagi široke razprave s predstavniki organizirane civilne družbe je EESO v tem mnenju nadalje razvil svoja stališča in poziva k temu, da se v pogajalsko strategijo EU za vrh Rio+20 kot temelje vključi vrsta točk.

2.3

V skladu z resolucijo generalne skupščine se s to konferenco povezujejo trije cilji:

2.4

Sedanje stanje. Čeprav je bil v preteklih 20 letih v zvezi z nekaterimi vidiki trajnostnega razvoja vsekakor dosežen napredek, se položaj na številnih področjih poslabšuje:

2.5

Novi in prihodnji izzivi. Naraščajoče število prebivalstva, vse večja pričakovanja glede življenjskega standarda in vse večja poraba surovin povzročajo pomanjkanje živil, energije in drugih naravnih virov. Posledica so rast cen ter resni socialni in politični problemi.

2.6

Zagotavljanje oziroma doseganje ustrezne prehranske varnosti, zanesljive oskrbe z energijo in viri za vse prebivalce ter za prihodnje generacije sveta z naraščajočim številom prebivalstva in omejenimi naravnimi viri je eden največjih izzivov v prihodnjih 100 letih. Zato potrebujemo kvalitativno gospodarsko rast, ki bo pomagala zmanjšati revščino in socialno nepravičnost ter hkrati ohranjala naravno življenjsko okolje za prihodnje generacije. Ena od ključnih tem svetovnega vrha leta 2012 bi morala biti vzpostavitev institucionalnih struktur za obvladanje tega izziva.

2.7

Predsedniki vlad ter gospodarski in finančni ministri so se v zadnjih treh letih močno ukvarjali z gospodarsko in finančno krizo. Ti pereči kratkoročni problemi pa ne smejo odvračati od problemov svetovnega realnega gospodarstva, ki vse bolj prihajajo do izraza, in nujne potrebe po bolj trajnostni, pravičnejši in okolju prijaznejši usmeritvi svetovnega gospodarstva. Že ta preusmeritev sama je pomembna spodbuda za nove naložbe in delovna mesta ter bi morala poskrbeti za večjo pravičnost, trajnost, stabilnost in odpornost. Lahko prispeva k reševanju sedanjih gospodarskih težav.

2.8

Obnovljena politična zaveza. Konferenca Rio+20 je odločilna priložnost za izoblikovanje okvira za ta prehod in dosego potrebne politične zaveze na višji ravni za uresničitev teh sprememb. Temeljnega pomena je, da se predsedniki vlad sami ukvarjajo s temi vprašanji, da se udeležijo konference in prispevajo k njenemu uspehu. Ker je preusmeritev svetovnega gospodarstva ključna tema konference, morajo na njej sodelovati tudi ministri, pristojni za finance, okolje in razvoj.

2.9

Trajnostni razvoj je odvisen od civilnodružbenih pobud in udeležbe. Civilna družba mora biti dejavno vključena tako v priprave vrha kot tudi v naknadne dejavnosti in izvajanje sklepov. Na nacionalni in mednarodni ravni je treba vzpostaviti strukture dialoga, da se omogoči dialog med civilnodružbenimi akterji ter med civilno družbo in nosilci političnega odločanja o temah, ki so povezane s prehodom na okolju prijazno gospodarstvo in trajnostnim razvojem.

2.10

V skladu z resolucijo generalne skupščine bosta na dnevnem redu naslednji dve temi:

2.11

Na enem samem vrhu ne bo mogoče doseči dogovora o vseh ukrepih, ki so potrebni na svetu za prehod na okolju prijazno gospodarstvo in učinkovitejše spodbujanje trajnostnega razvoja. Zato Odbor meni, da bi moral biti prednostni cilj na konferenci Rio+20, da se v naslednjih letih ustvari trden institucionalni okvir v okviru Združenih narodov za izvajanje sklepov, trajno spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem svetu in izvajanje akcijskega programa za prehod na okolju prijazno svetovno gospodarstvo.

3.1

Na mednarodni ravni je Komisija ZN za trajnostni razvoj že 19 let pristojna za spremljanje napredka pri uresničevanju trajnostnega razvoja po vsem svetu. Vendar pa v svoji sedanji obliki ni več smiselna. Nekatere probleme je sicer pravilno analizirala, vendar jih ni bila sposobna reševati s konkretnimi ukrepi. Za učinkovitejšo obravnavo velikih svetovnih vprašanj trajnosti je potrebna močnejša struktura v okviru Združenih narodov.

3.2

Med različnimi možnostmi krepitve institucionalne strukture v okviru Združenih narodov se Odbor zavzema za razvijajoč se koncept novega sveta za trajnostni razvoj, ki je neposredno podrejen generalni skupščini ter združuje in krepi trenutne dejavnosti, ki jih ločeno opravljata Ekonomski in socialni svet (ECOSOC) in Komisija za trajnostni razvoj.

3.3

Članice tega sveta bi bile vse države sveta, ki bi jih zastopali njihovi vodilni politični predstavniki. Svet bi spodbujal svetovne ukrepe v zvezi z vsemi vidiki trajnostnega razvoja in prehod na okolju prijaznejše gospodarstvo ter dajal pobude za ukrepe v zvezi z novimi vse pomembnejšimi temami, kot sta prehranska varnost in zanesljiva oskrba z energijo.

3.4

Ta novi svet bi moral tesno sodelovati s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, ki bi tudi morala dobiti novo nalogo, tj. spodbujati trajnostni razvoj, na kar bi se po novem morala osredotočiti pri svojem delu.

3.5

Program ZN za okolje (UNEP) in Program ZN za razvoj (UNDP) bi bilo treba okrepiti, da bi lahko skupaj pripravljala prispevke o okoljski in razvojni razsežnosti trajnostnega razvoja, ki bi imeli večjo veljavo.

3.6

Upravljanje na nacionalni ravni. Hkrati z ustvarjanjem močnejših struktur na ravni ZN morajo politični voditelji izkoristiti vrh tudi za to, da na novo oživijo lastne nacionalne mehanizme za spodbujanje trajnostnega razvoja.

3.7

Nacionalne strategije za trajnostni razvoj je treba na novo oživiti in predelati ter vanje vsestransko vključiti gospodarstvo in vse elemente civilne družbe. Posvetovalni organi, kot so sveti za trajnostni razvoj, morajo imeti na voljo ustrezne vire za izpolnjevanje svoje vloge kot vir idej in gonilna sila napredka.

3.8

Upravljanje na regionalni in lokalni ravni. Po vsem svetu je mnogo odličnih primerov za to, kaj lahko dosežejo podnacionalne oblasti. Na tem svetovnem vrhu bi bilo treba izpostaviti najboljše primere kot zglede in nacionalne vlade pozvati, naj spodbujajo lokalne in regionalne oblasti k doseganju nadaljnjega napredka in jih pri tem podpirajo.

3.9

Vloga gospodarstva in socialnih partnerjev. Prišel je čas, da se na podlagi najboljših primerov dobre prakse s pripravo okvirnega sporazuma o družbeni odgovornosti podjetij za trajnost in okvirnega sporazuma o odgovornosti na podlagi standarda ISO 26000 v večji meri spodbudijo najboljše trajnostne prakse podjetij. Pogajanja o tem bi se morala začeti na svetovnem vrhu. Socialni partnerji bi morali biti močno zastopani v tem procesu.

3.10

Vloga civilne družbe. Prehod na trajnostno gospodarstvo je lahko uspešen le, če je civilna družba dejavno vključena v ta proces. Pogoj za to so demokratični procesi ter vzpostavitev struktur za dialog med civilno družbo in nosilci političnega odločanja. Informacije o okolju, o napredku pri doseganju okolju prijaznejšega gospodarstva in o drugih vidikih trajnostnega razvoja morajo biti splošno dostopne v vseh državah, da lahko o teh ključnih vprašanjih poteka strokovna javna razprava. V Evropi je Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) iz leta 1998 uspešno prispevala k razširitvi in krepitvi pravic javnosti do informacij ter k spodbujanju udeležbe javnosti in dostopa do pravnega varstva. Na vrhu bi bilo treba spodbuditi pripravo podobnih konvencij v vseh regijah sveta in novi svet za trajnostni razvoj bi moral biti pooblaščen za uresničevanje tega cilja v svetovnem okviru.

3.11

Ombudsman za prihodnje generacije. Potrebe prihodnjih generacij so temeljni vidik trajnostnega razvoja, vendar pa te generacije niso zastopane v zadevnih postopkih odločanja. Da bi to popravili ter zagotovili večje in pravno legitimno upoštevanje dolgoročnih interesov, Odbor podpira pobudo Sveta za prihodnost sveta (World Future Council) (5), da se na ravni ZN in nacionalni ravni ustanovi institucija ombudsmana za prihodnje generacije.

4.1

Trenutno delovanje svetovnega gospodarstva ni usmerjeno v trajnostni razvoj. Z okoljskega vidika spodbuja prekomerno rabo naravnih virov, onesnažuje okolje in ni sposobno zaustaviti podnebnih sprememb. S socialnega vidika je odgovorno za veliko brezposelnost in revščino ter zelo razširjeno slabo zdravstveno stanje in pomanjkljivo izobrazbo.

4.2

Prehod na okolju prijazno svetovno gospodarstvo pomeni novo usmeritev njegovega delovanja v bolj trajnostne rezultate. Treba je preveriti, ali gospodarski cilji prispevajo k trajnostnemu razvoju. Vse instrumente gospodarske politike je treba oblikovati tako, da lahko usmerijo gospodarstvo v bolj trajnostne smeri razvoja.

4.3

Gospodarska rast je bila pri dosedanjem gospodarskem razvoju pomemben pogoj za dvig splošnega življenjskega standarda. Tudi v prihodnosti mora ostati osrednji cilj, zlasti za države v razvoju, kjer vsi prebivalci še ne uživajo dostojnih življenjskih pogojev. Okolju prijazno gospodarstvo je usmerjeno k ločitvi gospodarske rasti od negativnih posledic za okolje. Biti mora element strategije trajnostnega razvoja, katere cilj je kvalitativna gospodarska rast, ki bo pomagala zmanjšati revščino in socialno nepravičnost ter hkrati ohranja naravno življenjsko okolje za prihodnje generacije. Prehod na okolju prijazno gospodarstvo mora upoštevati temeljna načela pravičnosti, sodelovanja in skupne, vendar različne odgovornosti.

4.4

Odbor pozdravlja, da se v mednarodnih pogajanjih o podnebju sedaj pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo upoštevata tudi socialna razsežnost in vidik dostojnega dela. To je utemeljeno v skupni viziji za trajnostno globalno ukrepanje v sporazumu iz Cancúna. Odbor podpira politična priporočila Mednarodne organizacije dela (MOD) o zelenih delovnih mestih in zlasti poudarja, da je treba socialne partnerje dejavno vključiti v spremembe delovnega okolja.

4.5

Naloga prehoda k okolju prijaznemu gospodarstvu je zelo obsežna in se jo je treba lotiti na mnogih različnih področjih:

4.6

Na konferenci Rio+20 naj bi sprejeli novo politično zavezo za spodbujanje trajnostnega razvoja in prehoda na okolju prijazno gospodarstvo po vsem svetu. Udeleženci konference naj bi izdelali načela za prehod na okolju prijaznejše gospodarstvo. Poleg tega naj bi pristojnim organom Združenih narodov podelili mandat za pripravo delovnega programa, usmerjenega v ukrepe, o ključnih vprašanjih za spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem svetu.

4.7

Mandat za okolju prijazno gospodarstvo za organe Združenih narodov. Odbor predlaga vključitev šestih stebrov ali glavnih točk v mandat za nadaljnje delo organov ZN za trajnostni razvoj:

4.8

EU in države članice imajo številne izkušnje z uporabo političnih instrumentov za spodbujanje trajnosti, zato bi morala EU te izkušnje dejavno uveljavljati na mednarodni ravni.

4.9

Merjenje napredka na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu. Treba je določiti jasne parametre za merjenje napredka pri doseganju večje trajnosti. Treba je razviti metode za merjenje gospodarskega napredka pri izboljšanju blaginje in kakovosti življenja ljudi ob upoštevanju boja proti revščini, ustvarjanja dostojnih pogojev dela in ohranjanja naravnega okolja. Zlasti je potreben dogovor o metodah za merjenje izčrpavanja različnih vrst naravnega kapitala v tleh, vodi, zraku in ekosistemih zaradi gospodarske dejavnosti.

4.10

Na vrhu bi se morali dogovoriti o časovnem načrtu za vzpostavitev sistema merjenja napredka pri doseganju okolju prijaznega gospodarstva.

4.11

EESO je že v mnenju Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj  (6) obravnaval meje BDP, morebitne popravke in dopolnila ter potrebo po izdelavi novih meril, s katerimi bi lahko določili dodatne kazalnike za blaginjo in (gospodarsko, socialno in okoljsko) trajnost. EESO namerava še pred konferenco Rio+20 predložiti stališče o tem, kako bi bilo treba v razvoj teh kazalnikov vključiti civilno družbo.

4.12

Regulativni ukrepi. Standardi učinkovitosti za mnoge različne izdelke in postopke (zlasti standardi energetske učinkovitosti) v EU so se z leti poviševali zaradi postopnega zaostrovanja minimalnih standardov. EU bi zato morala predlagati primerjalni mehanizem za spodbujanje tovrstnega razvoja na mednarodni ravni. Morebiti bi bilo tudi primerno razviti nove mednarodne pobude za ravnanje s kemikalijami ter ureditev učinkov novih razvijajočih se tehnologij, kot je na primer nanotehnologija.

4.13

Izobraževanje o trajnostnem razvoju in izmenjava informacij. Nekatere države, regije, mesta, podjetja itd. so že pokazali uspešen prehod na trajnostni razvoj v praksi.

4.14

Evropa je dejavno spodbujala izobraževanje o trajnostnem razvoju in kampanje obveščanja o najboljših praksah in novih pobudah na področju trajnosti. S tem pridobljene izkušnje bi bilo treba uporabiti v mednarodni razpravi o instrumentih za okolju prijazno gospodarstvo.

4.15

Ukrepi finančne politike. Vrh bi moral dati nadaljnje spodbude za nacionalna in mednarodna prizadevanja za prehod na okolju prijazno finančno politiko z odpravo nesmiselnih pomoči ter z oblikovanjem davčne politike, ki spodbuja zaposlovanje, hkrati pa zavira onesnaževanje okolja in porabo fosilnih goriv ter drugih naravnih virov. Poleg tega je čas za novo pobudo, katere cilj bi bila mednarodno dogovorjena obdavčitev finančnih transakcij, prihodki iz tega naslova pa bi bili namenjeni za naložbe v trajnostni razvoj.

4.16

Naložbe v raziskave in razvoj. Pristojne organe Združenih narodov bi morali zadolžiti, da ugotovijo, na katerih področjih raziskav in razvoja tehnologij in instrumentov za okolju prijazno gospodarstvo bi bilo koristno združevati prizadevanja pri raziskavah in razvoju prek mednarodnega sodelovanja. Pomembno je, da se po vsem svetu hitro uvajajo nove okolju prijaznejše tehnologije. Pristojni organi Združenih narodov bi morali zlasti ugotoviti ovire, ki preprečujejo hiter prehod na te tehnologije, in razviti načine za njihovo odpravo.

4.17

Javna naročila so lahko učinkovit instrument za spodbujanje podjetij k zagotavljanju okolju prijaznejših izdelkov in storitev. Evropa ima izkušnje z uporabo „zelenih“ javnih naročil ob ohranjanju načel proste trgovine v evropskem okviru. Pristojne organe Združenih narodov bi morali pooblastiti zlasti za spodbujanje najboljših praks na tem področju po vsem svetu.

4.18

Naložbeni tokovi – nov dogovor na svetovni ravni. Po zanesljivih ocenah znašajo potrebne naložbe v prehod na nizkoogljično gospodarstvo v prihodnjih 40 letih samo v energetiki skupno več bilijonov EUR. Tudi za druge vidike prehoda k trajnosti bodo potrebni veliki zneski. Pristojnim organom Združenih narodov bi bilo treba naročiti, da zagotovijo forum za nadzor najpomembnejših globalnih naložbenih tokov in ugotovijo, kje jih je treba povečati ali preusmeriti za zagotovitev prehoda na trajnostno gospodarstvo.

4.19

Zmogljivosti posameznih držav glede naravnih, gospodarskih in človeških virov za prehod k trajnosti so zelo različne. Eden najpomembnejših izzivov svetovnega vrha leta 2012 je zagotoviti več vsebine in obsega novemu dogovoru na svetovni ravni za mobilizacijo javnih in zasebnih virov za programe za krepitev zmogljivosti, prenos tehnologije in trajnostne naložbe in pošteno podporo prizadevanj najmanj razvitih držav in drugih držav v razvoju, da ne bodo zaostajale pri prehodu k trajnosti. Pristojni organi Združenih narodov bi morali nadzorovati napredek pri spoštovanju finančnih in drugih obveznosti za podporo držav v razvoju pri prehodu k trajnosti.

5.1

Koncept okolju prijaznejšega gospodarstva bo imel učinek na vse pomembne gospodarske panoge. Vse panoge morajo učinkoviteje uporabljati energijo in druge naravne vire, zmanjšati posledice onesnaženja in nastajanja odpadkov, nameniti večjo pozornost naravnemu okolju in biotski raznovrstnosti ter zagotavljati enake možnosti in pravičnost.

5.2

Mednarodni razvojni cilji so trenutno usmerjeni v uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Odbor meni, da bi bilo treba med pregledom teh ciljev, načrtovanim leta 2015, določiti nove mednarodne razvojne cilje za prihodnje obdobje, med katerimi bi imel trajnostni razvoj večji pomen. Na svetovnem vrhu bi bilo treba to sprejeti kot splošni cilj, novemu svetu za trajnostni razvoj pa bi morali naročiti, da predloži konkretne predloge za ključne panoge. Prednostne naloge v nekaterih ključnih sektorjih so povzete v točkah, ki sledijo.

5.3

Energetika. Prehod na okolju prijazno energetiko je največji izziv v okviru celotnega projekta za okolju prijazno gospodarstvo.

5.4

Prehod na okolju prijaznejše gospodarstvo zahteva radikalne spremembe na energetskem področju, tj. odmik od fosilnih goriv in prehod na nizkoogljične oz. brezogljične vire energije, kot so obnovljivi viri energije. Hkrati so za gospodarnejše in učinkovitejše spremembe potrebna precejšnja prizadevanja vseh sektorjev za učinkovitejšo uporabo energije, da bi tako preprečili ali zmanjšali rast svetovnega povpraševanja po energiji.

5.5

Dostop do čistih, cenovno dostopnih in sodobnih energetskih storitev je nujno potreben za spodbujanje trajnega ekonomsko-socialnega razvoja in za dosego razvojnih ciljev tisočletja. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo več kot 1,4 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do električne energije. Dodatna milijarda ima dostop le do nezanesljivih električnih omrežij. Generalna skupščina ZN je nedavno razglasila leto 2012 za mednarodno leto trajnostne energije za vse, kar je priložnost, ki jo nujno potrebujemo za usmeritev večje mednarodne pozornosti na energetsko revščino ter cenovno dostopne rešitve in poslovne modele, ki že obstajajo in jih je mogoče začeti uporabljati na svetovni ravni. EESO je aktivno sodeloval v razpravi o trajnostnem razvoju in trajnostni energiji ter bo še naprej prispeval k tej pomembni temi.

5.6

Mnogi še vedno nimajo zadostnega dostopa do energije (energetska revščina). Prednostni cilj prehoda na trajnostne oblike oskrbe z energijo mora biti zadostna oskrba z energijo po dostopnih cenah za revnejše sloje prebivalstva.

5.7

Kmetijstvo, biotska raznovrstnost in naravno okolje. Odbor najostreje obsoja dejstvo, da po vsem svetu, zlasti v državah v razvoju, milijarda ljudi trpi lakoto, kar je popolnoma v nasprotju z uresničevanjem prvega razvojnega cilja tisočletja.

5.8

Odbor poziva mednarodno skupnost, naj prizna pravico do hrane na mednarodni in nacionalni ravni, naj izboljša pravico do lastništva zemljišča in dostopa do zemljišča in vode ter ohrani nadzor nad prisvojitvijo velikih površin zemljišč (land grabbing) s strani državnih akterjev in zasebnih investitorjev v državah v razvoju.

5.9

V mnogih delih sveta je treba temeljito pregledati kmetijstvo z vidika okolju prijaznega gospodarstva, zagotavljanja prehranske varnosti za vse, ohranjanja naravnega kapitala tal in njegove raznovrstnosti ter krepitve učinkovitosti virov na tem področju. Zlasti je treba bolje gospodariti z vodnimi viri in jih bolje varovati. Za ta področja je treba določiti nove cilje.

5.10

EESO meni, da je ključ za trajnostno kmetijstvo v ohranjanju količinsko zadostne, visokokakovostne in regionalno diferencirane, površinsko obsežne ter okolju prijazne proizvodnje živil, ki varuje in neguje podeželje, ohranja raznolikost in značilnosti proizvodov ter spodbuja raznolikost in raznovrstnost kulturnih krajin in podeželja (7). Čeprav je po vsem svetu potrebna večja biotska raznovrstnost, se število vrst še vedno zmanjšuje. Gozdarstvo, rudarstvo, industrija in nenazadnje rast števila prebivalstva tudi ogrožajo biotsko raznovrstnost.

5.11

Treba je uvesti učinkovite ukrepe za boljše in preglednejše delovanje kmetijskih trgov ter preprečiti nestanovitnost in nevzdržno rast cen živilskih proizvodov. Izkoriščanje obnovljivih surovin za proizvodnjo energije ne sme potekati v škodo svetovne preskrbe s hrano. Zanesljivo preskrbo s hrano je treba zagotoviti z zalogami na regionalni ravni. Poleg tega si je treba prizadevati za večjo uporabo ostankov biomase iz kmetijstva in proizvodnje živil.

5.12

Pravice delavcev v kmetijstvu je treba zagotoviti z izvajanjem obstoječih sporazumov mednarodne organizacije dela. Dejavna udeležba civilne družbe pri izvajanju projektov trajnosti na lokalni in nacionalni ravni je nujna, pri tem pa je treba zlati poudariti tudi vlogo žensk v državah v razvoju.

5.13

Morsko okolje. Morsko okolje zaznamuje onesnaženje, čezmeren ribolov in čezmerno izkoriščanje drugih morskih virov. Udeleženci konference bi morali pristojnim organom ZN naročiti, da začnejo nov mednarodni proces za krepitev in usklajevanje obstoječih mehanizmov za varstvo morskega okolja in varstvo ribjih staležev ter drugih morskih virov, ki je učinkovitejše od varstva, ki ga zagotavljajo sedanji predpisi.

6.1

EU mora zaradi verodostojnosti najprej izpolniti svoje naloge na področju trajnosti.

6.2

Države članice in EU morajo storiti naslednje:

—

Po sprejetju mnenja si bo poročevalec aktivno prizadeval za predstavljanje stališča EESO v medinstitucionalnem dialogu, katerega cilj je oblikovati skupno stališče EU.

—

Na podlagi sprejetega mnenja bo EESO nadalje gojil dialog z evropsko organizirano civilno družbo. Načrtovana so skupna srečanja s skupino za stike, predstavniki nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in drugimi organizacijami in mrežami civilne družbe, ki tudi pripravljajo svoje stališče za konferenco Rio+20. Dodatni mejnik v tem procesu civilnodružbene razprave bo velika konferenca, ki jo EESO načrtuje na začetku leta 2012.

—

EESO obravnava temo konference Rio+20 tudi zunaj evropskega dialoga, in sicer v okviru svojih odnosov s predstavniki organizirane civilne družbe iz drugih regij sveta, zlasti iz Brazilije, ki bo gostiteljica konference, Kitajske in Južne Afrike. Poročevalec bo aktivno sodeloval v tem dialogu, da bi opredelili skupne ključne točke ciljev organizirane civilne družbe iz različnih regij sveta in uveljavljali ta stališča na konferenci v Riu de Janeiru junija 2012. Poročevalec bo zastopal EESO v razpravah o konferenci Rio+20 v okviru Mednarodnega združenja ekonomsko-socialnih svetov in podobnih institucij (AICESIS). Poleg same konference je naslednje leto v Riu načrtovanih več srečanj z našimi mednarodnimi partnerji.