31.1.2006

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/95

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o revščini med ženskami v Evropi

(2006/C 24/18)

Evropski parlament je 28. aprila 2005 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: revščina med ženskami v Evropi.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na to temo, je mnenje sprejela 5. septembra 2005. Poročevalka je bila gospa King.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 420. plenarnem zasedanju 28. in 29. septembra 2005 (seja z dne 29. septembra 2005) s 79 glasovi za, brez glasov proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Ozadje

1.1   Mednarodni dan boja proti revščini

Generalna skupščina je imenovala 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini, da bi v vseh državah povečali zavedanje o nujnosti boja proti revščini in pomanjkanju.

1.2   Ženske in revščina v EU

Odbor regij, EESO in Evropski parlament pripravljajo vsak svoj dokument o ženskah in revščini v EU, ki naj bi ga izdali ob tem dnevu in s tem prispevali k širši razpravi o sedanjem stanju revščine v Uniji. Vse tri institucije so se pri tem zelo uskladile, vendar bodo dokumenti napisani iz drugačne perspektive.

1.3   Opredelitev pojma tveganje revščine

Tveganje revščine je opredeljeno z odstotkom oseb, katerih dohodek je nižji od 60 odstotkov mediane denarnega dohodka. Dohodek je opredeljen kot celotni razpoložljivi dohodek gospodinjstva razdeljen na vse člane gospodinjstva.

1.4   Okvir za boj proti revščini in socialni izključenosti v EU

Države članice so leta 2000 sklenile, da bodo uvedle evropsko strategijo za boj proti socialni izključenosti in revščini z odprto metodo koordinacije. Ta strategija vključuje dogovorjene cilje in dolžnost vsake države članice je, da izdela v skladu s temi cilji dvoletni nacionalni akcijski načrt. Kazalci zajemajo štiri dimenzije socialne vključenosti — pomanjkanje finančnih sredstev, zaposlenost, zdravje in izobrazbo. Enakost med moškimi in ženskami ni vključena med najbolj pomembne cilje te evropske strategije.

Svet je leta 1999 sprejel skupno strategijo za modernizacijo socialne zaščite. Socialna zaščita je pomembna za boj proti revščini in socialni izključenosti v državah članicah Unije. Strategija se osredotoča na tri teme — politiko socialne vključenosti, reformo pokojninskega sistema in reformo zdravstvenega sistema. Enakost spolov v to ni vključena.

Glede na rezultate nedavnih referendumov o evropski ustavi je britansko predsedstvo napovedalo sporočilo o sistemih socialne zaščite za oktober 2005.

1.5   Pravni okvir

Večina politik, ki obravnavajo revščino in socialno izključenost je v pristojnosti posameznih držav članic. Vendar ima Unija po členih 136 in 137 Pogodbe aktivno vlogo pri podpiranju in dopolnjevanju aktivnosti držav članic za boj proti socialni izključenosti.

Člen 13 Pogodbe daje Uniji pristojnosti za ukrepanje, vključno z zakonodajnimi ukrepi, proti diskriminaciji na podlagi spola, rase, etnične pripadnosti, vere, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti.

1.6   Stopnja revščine v Uniji

Številke, ki kažejo na relativno revščino, so visoke: leta 2001 je več kot 55 milijonov oziroma 15 odstotkov prebivalcev Unije živelo na pragu tveganja revščine. (1) Več kot polovica teh ljudi ima stalno nizke relativne dohodke. Ta delež se v posameznih državah članicah precej razlikuje: tveganje revščine znaša od 9 (Švedska) do 21 odstotkov (Irska). Na splošno to ženske prizadeva v precej večji meri.

1.7   Stopnja socialne izključenosti

Dalj ko nekdo živi z nizkimi prihodki, večje je tveganje pomanjkanja in izključenosti iz socialnega, kulturnega in ekonomskega življenja. V vseh državah članicah je vsaj polovica ljudi, ki so bili v letu 2001 na robu tveganja revščine, že dalj časa živela z nizkimi dohodki, se pravi, ekvivalentni denarni dohodek pod pragom 60 odstotkov so prejemali v tekočem letu in še vsaj dve leti v preteklih treh letih (tj. v obdobju 1998–2000). Leta 2001 je bilo v Uniji 9 odstotkov ljudi dalj časa revnih. Tudi pri tem so ženske prizadete v precej večji meri.

1.8   Demografski in socialni kontekst v EU

Z bližajočim se zmanjšanim deležem evropskega prebivalstva v delovni dobi, se bo demografska struktura v Evropi po stoletnem obdobju rasti izredno spremenila. Ljudje, stari 65 ali več, predstavljajo 16 odstotkov celotne populacije, otrok, mlajših od 15 let, je 17 odstotkov, pričakovana življenjska doba pa se daljša. V naslednjih 15 letih se bo število ljudi, starejših od 80, povečalo za skoraj polovico. (2)

Istočasno se spreminja struktura gospodinjstev. Ljudje se vse redkeje in vse kasneje poročajo, vse več je ločitev in parov brez otrok. To je privedlo do manjših gospodinjstev v vseh starostnih skupinah. Ekonomist in Nobelov nagrajenec Gary Becker skupaj s sodnikom Richardom Posnerjem ugotavlja, da lahko veliko teh sprememb razložimo z ekonomskega vidika. (3) Po njunem mnenju je z večjo finančno neodvisnostjo zaposlenih žensk prišlo do premika od „patriarhalnega zakona“, v katerem je služil denar moški, ženska pa je bila od njega odvisna, k „partnerskemu zakonu“. Poleg tega je odločitev za otroke povezana z večjo izgubo: večji kot je dohodek ženske in višji kot je njen položaj v službi, večje je njeno odpovedovanje (kar zadeva morebitno napredovanje v službi in dohodek), če se odloči, da bo zaradi otrok začasno ali trajno zapustila trg dela.

Druga večja sprememba je nenavaden porast števila otrok, ki živijo s samo enim staršem. Leta 2000 je 10 odstotkov otrok, starih od 0–14 let, živelo s samo enim staršem, v primerjavi z letom 1990, ko jih je bilo 6 odstotkov. To je rezultat večjega števila propadlih zakonskih in zunajzakonskih zvez ter nenačrtovanih nosečnosti.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO pozdravlja priložnost, da lahko o tem izrazi svoje mnenje, vendar meni, da bi morala tema biti „Spol in revščina“ in ne „Ženske in revščina“, saj bi tako usmerili svojo pozornost na partnerske zveze in razlike med moškimi in ženskami pri preučevanju vzrokov revščine. Odbor trdno meni, da bi morala Komisija ponovno preučiti definicijo revščine, ki samo poudarja očitne vzroke revščine, ne upošteva pa stopnje revščine, v kateri ženske živijo, niti njenih posledic. Definicija predvideva, da so sredstva enako porazdeljena znotraj družinskih članov, revščina pa se vendar doživlja na individualni ravni in bi jo tako morali tudi obravnavati, če želimo razumeti dimenzijo spola.

2.2

Odbor pozdravlja napoved britanskega predsedstva v zvezi z uvedbo razprave o sistemih socialne zaščite in močno priporoča izdelavo analize vplivov spola, če želimo, da bodo ti sistemi upoštevali potrebe moških in žensk. Implicitno se domneva, da se lahko ženske zanesejo na dohodek moškega. Ta domneva, ki je v popolnem neskladju z dejanskim stanjem v današnji družbi, je glavni vzrok za večje tveganje revščine, ki grozi ženskam.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Stopnja tveganja revščine

Ženske imajo na splošno več možnosti, da bodo živele v revnem gospodinjstvu: leta 2001 je imelo 16 odstotkov odraslih žensk (starih 16 ali več) dohodek nižji od praga, v primerjavi s 14 odstotki moških iste starostne skupine. (4) Ta vzorec je enak v vseh državah članicah. Tveganje revščine je največje v enostarševskih gospodinjstvih (35 odstotkov evropskega povprečja), ki jih v 85 odstotkih vodijo ženske. Ženske, ki vodijo gospodinjstvo in so stare 18 ali manj, so še posebej ogrožena skupina.

Ljudje, stari 65 let ali več, so izpostavljeni relativno velikemu tveganju revščine. Dve tretjini te starostne skupine sestavljajo ženske. Upokojenke, ki živijo same, zlasti če so starejše od 80 let ali so brez poklicne pokojnine, so veliko bolj izpostavljene tveganju revščine. Glavni razlog za to je dejstvo, da se z leti izdatki upokojencev večajo, predvsem zaradi večjih zdravstvenih stroškov zaradi invalidnosti in potrebe po pomoči pri gibanju.

Raziskave so pokazale, da ženskam, ki so deležne več oblik diskriminacije (na primer starejše ženske, pripadnice manjšin ali priseljencev, invalidne ženske in lezbijke), še bolj grozita socialna izključenost in revščina.

3.2   Zaposlitvena dimenzija revščine in socialna izključenost med ženskami

Zaposlitev velja za ključni dejavnik socialne vključenosti in je najbolj učinkovita pot iz revščine, ne samo zato, ker prinaša dohodek, temveč spodbuja tudi vključenost v družbo in osebni razvoj. To se odraža tudi v ciljih lizbonske strategije, ki navajajo, da bo do leta 2010 „evropsko gospodarstvo postalo najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju in je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“, za kar bo nujno potrebno sodelovanje žensk na trgu dela. Konkretni cilj za leto 2010 je 60-odstotna zaposlenost žensk. Čeprav se delež žensk na trgu dela približuje deležu moških, so zaposlene ženske še vedno izpostavljene tveganju revščine. Razlog za to je dejstvo, da so ženske na trgu dela soočene z več težavami, na primer visoko stopnjo brezposelnosti v EU (5), s težavami z uskladitvijo obveznosti doma in na delovnem mestu, večjo segregacijo in sektorizacijo zaposlovanja žensk, široko razširjenostjo neugodnih oblik zaposlovanja z zmanjšano socialno zaščito ter razliko v dohodkih moških in žensk v vseh državah članicah.

3.2.1   Razlika v dohodkih

Trideset let po direktivi o enakem plačilu iz leta 1975 ženske v evropskem povprečju še vedno prejemajo le 85 odstotkov plače moških. (6) V številnih državah je ta razlika veliko večja in dosega tudi do 33 odstotkov. EESO se strinja z ogorčenostjo Odbora za pravice žensk in politiko enakih možnosti Evropskega parlamenta nad dejstvom, da še vedno obstajajo te razlike, in s priporočilom Svetu in Komisiji, da ustrezno ukrepata in „ukineta to neenakost“.

3.2.1.1   Izguba, povezana z odločitvijo za družino

Mnogo študij je to povezalo z dejstvom, da ženske rodijo otroke in posvetijo veliko več časa vzgoji otrok kot moški. Večina žensk vsaj za nekaj časa zapusti trg dela. Pri moških pa gre nasprotno ponavadi za neprekinjeno zaposlitev s polnim delovnim časom od končanega šolanja do upokojitve. Izostanek s trga dela ima lahko uničujoče posledice za dohodke. Prekinitev zaposlitve zaradi otrok lahko vodi h krajši zaposlitvi, manj izkušnjam in manj možnostim za usposabljanje. To je posledica dejstva, da so povišanja plač pogosto deležni tisti, ki so v neprekinjenem delovnem razmerju že veliko let. Daljša odsotnost je tako povezana z večjo denarno kaznijo.

3.2.2   Stopnja izobrazbe matere

Dolga prekinitev zaposlitve zaradi vzgoje majhnih otrok je bolj pogosta pri materah z nizko izobrazbo. Matere z diplomo so manj časa odsotne s trga dela kot nekoč, medtem ko se to pri materah brez izobrazbe ni spremenilo. Matere brez izobrazbe bolj pogosto prekinejo zaposlitev, dokler ne gre otrok v šolo, matere z izobrazbo pa pogosteje vzamejo samo porodniški dopust in plačujejo za varstvo svojih otrok.

Tako so ženske z nižjo izobrazbo, ki se pogosteje odločajo za daljšo prekinitev (in ki imajo tudi najnižje plače še pred rojstvom otroka), najmočneje finančno kaznovane.

3.2.3   Enostarševske družine

Kakor je navedeno že pod točko 1.8, število enostarševskih družin narašča in podatki kažejo, da so te družine še posebej izpostavljene tveganju revščine. Glede na to, da gre v 85 odstotkih za matere samohranilke, je to tveganje revščine povezano s spolom. Velik del tveganja lahko povežemo z nizko zaposlenostjo: samo 50 odstotkov teh žensk je zaposlenih v primerjavi z 68 odstotki poročenih žensk. (7) V nasprotju s povečano zaposlenostjo mater se delež zaposlenih mater samohranilk skoraj ni spremenil.

Študije ugotavljajo, da pomanjkanje vrst otroškega varstva, ki si ga lahko privoščijo, ni edina ovira za starše, ki sami vzgajajo svoje otroke. Obstajajo še druge:

—	nezaposleni starši samohranilci navadno nimajo tržno zanimivih kvalifikacij. (8) Manj kvalifikacij imajo, manjše so njihove možnosti, da ostanejo na trgu dela. Te so močno odvisne tudi od razpoložljivosti dodatnega izobraževanja, ki si ga starši lahko privoščijo med porodniškim dopustom;

—	starši samohranilci pogosto živijo na območjih, ki nimajo potreb po delavcih;

—	brezposelni starši samohranilci so pogosteje slabšega zdravja in imajo pogosteje otroka ali drugega člana gospodinjstva, katerega bolezen ali invalidnost jim omejuje možnosti za delo (eden od desetih brezposelnih staršev samohranilcev);

—	starši samohranilci, ki živijo v izjemno težkem položaju, pogosto izgubijo ves pogum, kar lahko postane ovira za zaposlitev.

Poleg tega morajo številni starši samohranilci sami skrbeti za svoje otroke in iščejo takšno službo, ki jim omogoča preživeti čim več časa z njihovimi otroci in to združiti s poklicno dejavnostjo. Zato je veliko staršev prisiljenih izbrati negotovo, manj varno in slabše plačano zaposlitev.

3.1.1.1   Nosečnost v najstniškem obdobju

Ženske, ki vodijo gospodinjstvo in so stare 18 ali manj, so še posebej izpostavljene tveganju revščine. V EU je postalo 6 odstotkov žensk mater še pred 18. letom. Številke se od države do države zelo razlikujejo: v Italiji, na Nizozemskem, v Španiji in na Švedskem je takšnih mater 3 odstotke, na Madžarskem in Slovaškem jih je 12 odstotkov, v Veliki Britaniji pa kar 13 odstotkov. (9)

Najstniki, ki imajo otroke, so bolj pogosto revni in brezposelni od svojih vrstnikov in temu težje ubežijo, v glavnem zaradi pomanjkljive izobrazbe in ostalih zgoraj naštetih razlogov. Na primer, 45 odstotkov žensk v EU-15, ki so postale matere z 18 leti ali manj, živi v gospodinjstvih z dohodki v skupini najnižjih 20 odstotkov, medtem ko je v tej isti skupini po dohodkih le 21 odstotkov žensk, ki so imele prvega otroka med 20. in 30. letom. Socialno podporo prejema 90 odstotkov staršev najstnikov, poleg tega matere najstnice pogosteje od drugih mater samohranilk živijo samo od podpore in jo tudi dalj časa prejemajo.

Države članice so si za prednostno nalogo zadale zmanjšanje števila najstniških družin, saj bi se s tem zmanjšala verjetnost revščine in njeno nadaljevanje iz ene generacije v drugo. O načinih za zmanjšanje števila rojstev v najstniških letih obstaja veliko razprav, ki ponujajo različne rešitve: od več spolne vzgoje do manj spolne vzgoje; od vzgoje o vzdržnosti do brezplačne kontracepcije v šolah; od razdeljevanja jutranje tabletke do ponovne revizije socialne podpore za spodbujanje sobivanja in porok med najstniki z otroci.

Štiri države z najnižjo stopnjo rojstev med najstnicami bi lahko druge države članice uporabile kot merilo uspešnosti pri obravnavi tega vprašanja.

3.2.4   Revščina pri zaposlenih

Večja prisotnost žensk na trgu dela je rezultat večjega števila nestandardnih vrst zaposlitve, kot je delo s skrajšanim delovnim časom, gibljiv urnik, delo v izmenah in delo med šolskim (študijskim) letom. Kar 27 odstotkov žensk dela s skrajšanim delovnim časom v primerjavi s samo 4 odstotki moških. (10) Razlike med spoloma v plačilu za delo s skrajšanim delovnim časom so celo večje kot pri delu s polnim delovnim časom: povprečno urno plačilo ženske pri delu s skrajšanim delovnim časom znaša skoraj 60 odstotkov plačila moškega, pri delu s polnim delovnim časom pa 82 odstotkov.

Zaposleni z nizko izobrazbo, neprijavljeni delavci, pripadniki manjšin in priseljenci, katerih pravni status ni povsem urejen, so še posebej izpostavljeni tveganju revščine, saj je njihovo delo navadno slabše plačano, ima nižji status in nimajo zagotovljenega delovnega mesta. Študije so pokazale, da so v izjemnih primerih te ženske izpostavljene tveganju trgovine z ljudmi, prostituciji in nasilju.

3.2.5   Neplačano delo

Ženske še naprej ne prejemajo plačila za dela, ki jih opravljajo doma. Celo za ogromno število žensk, ki so zaposlene, velja nakupovanje, skrb za starše in otroke za njihovo dolžnost, saj opravijo moški manj kot 40 odstotkov vseh hišnih opravil in samo 25 do 35 odstotkov dela z otroci. (11) To neplačano delo se v nacionalnih statistikah ne beleži sistematično, zaradi česar je oblikovalcem politike nevidno.

Poudariti je treba, da je vzpostavitev ravnovesja med družinskimi obveznostmi in zaposlitvijo resnični izziv za moške in ženske. Zaposlenih je 60 odstotkov žensk z otroci, mlajšimi od 12 let, in 75 žensk brez otrok, kar je za 15 odstotkov manj. Pri moških pa je razlika naslednja: zaposlenih je 91 odstotkov moških z otroci, mlajšimi od 12 let, in 86 odstotkov moških brez otrok.

3.2.6   Dolgoročna brezposelnost

Dolgoročna brezposelnost je tesno povezana s socialno stisko, saj ljudje, ki so bili dolgo brezposelni, izgubijo svoje znanje in samozavest, ki sta potrebna za povratek na trg dela, razen če pravočasno prejmejo ustrezno pomoč. V celotni Uniji je dolgoročna brezposelnost pogostejša pri ženskah (4,5 odstotka) kot pri moških (3,6 odstotka). (12) Kljub temu imajo od programov za spodbujanje zaposljivosti dolgoročno brezposelnih navadno korist moški, saj ženske prejemajo ponudbe za bolj omejene oblike usposabljanja in zaposlitev v „klasično ženskih“ in s tem slabše plačanih poklicih.

3.2.7   Pokojnine

3.2.7.1

Neugoden položaj žensk na trgu dela in posledične razlike v plačilu se nadaljujejo tudi po upokojitvi, ker je bil pokojninski model v mnogih državah članicah oblikovan z vidika moških in je diskriminatoren do žensk, saj mnoge prekinejo svojo kariero, delajo v nestandardnih oblikah zaposlitve ali pa določen čas delajo brez plačila. Zato mnoge med njimi težko ustvarijo potrebne pravice in prihranke za varno starost. Dve tretjini upokojencev sestavljajo ženske, njihov povprečni dohodek pa je 53 odstotkov dohodka moškega, kar lahko vpliva na njihovo zdravje, stanovanjski položaj in kakovost življenja. Med upokojenci, ki prejemajo socialno pomoč, je 75 odstotkov žensk. Tako starejše ženske, vključno z vdovami in ločenimi ženskami, spadajo med najrevnejše upokojence in dolgoročno gledano bo s staranjem družbe v EU ta trend še naprej naraščal, če se ga ne bomo ustrezno lotili. EESO je v enem od svojih mnenj (13) priporočil prilagoditev pokojninskega sistema, ki bi zagotovil enakost spolov in bi dolgoročno gledano privedel do individualizacije pokojnin. Odbor je priporočil tudi delitev izkušenj držav članic, da ženske s prekinjeno kariero ne bi ostale brez primerne pokojnine. V tem mnenju je pisalo tudi to, da nekatere države članice podpirajo ostarele člane svoje družbe tudi na druge načine, ne samo s pokojnino. Na primer: z ugodnejšim obdavčenjem, brezplačno elektriko, brezplačnim ali cenejšim javnim prevozom in davčnimi olajšavami, vezanimi na najemnine za stanovanja. Ta predlog je dober, saj ženske živijo dlje (njihovi partnerji umrejo prej) kot moški in pogosteje same, kar pomeni, da bodo tudi bolj verjetno soočene s težavami starejših upokojencev. Na splošno imajo starejši upokojenci nižje dohodke iz zaslužka in naložb, obenem pa večje izdatke, ki so povezani z invalidnostjo, potrebo po prevozu in zmanjšano vrednostjo njihovega premoženja.

3.2.7.2

Ženske, vključno s pripadnicami manjšin, legalnih in ilegalnih priseljencev, ki imajo nestandardno obliko zaposlitve, so še dodatno prikrajšane, saj je manj verjetno, da so vključene v shemo poklicne pokojnine. Moški tekom delovne dobe več zaslužijo kakor ženske, zato so tudi njihove pokojnine višje od pokojnin žensk. Poleg tega so bile v preteklosti pokojnine povezane z osebo, ki je največ zaslužila in je ustvarila premoženje, ta oseba pa je navadno moški. Z vse večjim številom ločitev se to spreminja in v primeru razpada zveze je v slabšem položaju navadno ženska. Vendar je veliko držav članic uvedlo zakonodajo, po kateri lahko sodišča v primeru ločitve razdelijo premoženje po lastni presoji.

3.3   Izobraževalna dimenzija revščine in socialna izključenost med ženskami

3.3.1

Izbira poklica in prva zaposlitev sta odvisni od izobrazbe. Glede na podatke to še posebej velja za ženske. Ženske z boljšo izobrazbo (ISCED stopnja 5 in 6) so pogosteje zaposlene od žensk z nizko izobrazbo (ISCED stopnja, nižja od 2). (14) V celotni Uniji je zaposlenih 49 odstotkov žensk z nizko izobrazbo v starostni skupini od 20–49 let in 84 odstotkov žensk z višjo izobrazbo. Poudariti je treba, da znaša ta razlika pri ženskah 30 odstotkov, pri moških pa samo 10 (83 odstotkov proti 93 odstotkov). Ženske z boljšo izobrazbo in otroci navadno ostanejo zaposlene. S primerjavo teh dveh skupin žensk v Uniji dobimo naslednje številke: brez otrok (88 proti 57 odstotkov); 1 ali 2 otroka (80 proti 43 odstotkov); 3 ali več otrok (63 proti 22 odstotkov).

3.3.2

Učni program spodbuja izbiro predmetov, ki so zelo povezani s spolom. Dekleta izbirajo predmete in poklice, ki so slabo plačani, učitelji in poklicni svetovalci pa ne znajo upoštevati pomembnosti težav, povezanih s spolom. Ta segregacija najbolj ogroža dekleta, ki živijo v gospodinjstvih, izpostavljenih tveganju revščine. Raziskave (15) so pokazale, da ima ta skupina zaradi nizke izobrazbe preveč pogosto zaposlitev z nižjim statusom. Fizično delo s skrajšanim delovnim časom je najslabša vrsta zaposlitve za ženske, bolj kot katerakoli druga oblika dela s skrajšanim delovnim časom ali fizičnega dela s polnim delovnim časom, ker imajo te ženske izredno nizko stopnjo izobrazbe. Te ženske so ovirane v izbiri poklica zaradi medsebojnega vpliva revščine in spola ves čas svojega šolanja, kar ne vpliva samo na njihovo zaposlitev in upokojitev, temveč tudi na začaran krog medgeneracijske revščine.

3.3.3

EESO pozdravlja osredotočenje ciljev lizbonske strategije na zaposlitev, zlasti na zaposlitev žensk, vendar dodaja, da to za ženske, ki živijo na pragu revščine, ni dovolj. Države članice imajo možnost sodelovanja s civilno družbo in nevladnimi organizacijami, zlasti tistimi, ki delujejo na področju enakosti spolov in boja proti revščini, da bi ukinili to vseživljenjsko in medgeneracijsko revščino, pokazali na stereotipe v izobraževalnem sistemu glede poklicnih možnosti za dečke in deklice ter razvili učinkovite in dostopne programe izobraževanja za odrasle, ki bi omogočali razvoj tržno zanimivih kvalifikacij in bi bili v skladu s potrebami žensk.

3.4   Kazensko-sodna dimenzija revščine in socialna izključenost med ženskami

3.4.1

Ženske so v manjšini obtoženih in obsojenih kaznivih dejanj. Sestavljajo petino znanih prestopnikov in 5 odstotkov zapornikov. V zadnjem desetletju pa se je število žensk v zaporih izredno povečalo, čeprav ni istega porasta med storilkami kaznivih dejanj. (16) Večina žensk gre v zapor zaradi nenasilnih kaznivih dejanj in sicer za manj kot eno leto. Skoraj četrtina žensk je v preiskovalnem zaporu in ni obsojena nikakršnega kaznivega dejanja.

3.4.2

Ista raziskava je pokazala, da velik del zaprtih žensk pred tem ni imelo finančne varnosti, bodisi niso bile nikoli zaposlene ali pa so imele nizko plačano zaposlitev, ki ni bila zagotovljena. Poleg tega so bile brez stalnega prebivališča, z nizko izobrazbo in žrtve fizičnega in/ali spolnega nasilja s strani družinskih članov ali moških izven družinskega kroga. Z zapiranjem žensk se torej še bolj izključuje tiste, ki so iz družbe že izključene.

3.4.3

Ogromen porast števila zaprtih žensk bi lahko razložili s študijami o kaznovanju v nekaterih državah članicah, v okviru katerih so raziskave pokazale, da so ženske kaznovane z zaporom zato, ker so že izključene iz družbe (npr. brezdomke, brezposelne in uživalke mamil), in ker sodniki menijo, da bi zaradi svoje izključenosti iz družbe v prihodnosti verjetneje storile kaznivo dejanje, zapor pa lahko in tudi bo s svojimi režimi in programi rehabilitacije zmanjšal verjetnost izključenih žensk, da bi se vrnile h kaznivim dejanjem (ali drogam) po prestani zaporni kazni.

3.4.4

Iz raziskav je razvidno, da sta rehabilitacija in reintegracija zaprtih žensk nemogoči zaradi njihove neugodne poklicne poti in izobrazbe, visokega deleža (50 odstotkov v Angliji in Walesu) (17) duševno bolnih ter relativno kratko zaporno kaznijo večine zapornic. Sporno je, ali je zapor ustanova za rehabilitacijo ali ne. Tudi če bi bil, so raziskave pokazale, da sam zapor večini zapornikov ne more ponuditi ustreznega usposabljanja, trajnega odvajanja od drog, emocionalne podpore ali tržno zanimivih kvalifikacij po odpustu.

3.4.5

Zapor je v prvi vrsti namenjen kaznovanju. Raziskave so pokazale, da zapor iz družbe izključi ženske, ki prej niso bile izključene, in dodatno izključi tiste, ki so bile. Zapor ima še hujše posledice za ženske kakor za moške, saj so oškodovani tudi otroci, če gre njihova mati v zapor. V Veliki Britaniji je na primer 25 odstotkov zapornic izjavilo, da za njihove otroke skrbi oče njihovih otrok, njihov mož ali partner. Pri zapornikih je ta delež znašal 92 odstotkov. To je v ogromnem neskladju s kakršnimikoli pozitivnimi posledicami, ki naj bi nastale v okviru kazenskega pregona, odvračanja ali zmanjšanja tveganja.

3.4.6

Tujke in pripadnice manjšin so dvojno diskriminirane, zato jih je tudi veliko več v sistemu kazenskega pregona.

3.4.7

EESO se strinja s priporočili poročila, da je treba ukrepati in občutno zmanjšati število žensk, ki prejmejo zaporno kazen, zlasti zato, ker so mnoge zaprte v preiskovalnem zaporu in niso bile obsojene za nikakršno kaznivo dejanje, če pa so storile kaznivo dejanje, to dejanje ni bilo nasilno. Nekatere države članice so uvedle alternative zapora z manj negativnimi posledicami ter pravilno skrbjo in podporo, s čimer se lahko prestopnice zakona, ki imajo veliko težav, rehabilitirajo in vrnejo nazaj v družbo.

3.5   Boj proti trgovini z ženskami in otroki

Trgovina z ženskami in otroki je posledica sistematične neenakosti med spoloma in je oblika nasilja. Trgovina z ljudmi cveti zaradi revščine. Njene žrtve trpijo več oblik revščine, kar vodi med drugim v prisilno delo, spolno suženjstvo, telesne in duševne zdravstvene težave ter socialno izključenost. Preventivne strategije držav izvora morajo voditi k zmanjšanju revščine in k strategijam za socialni razvoj s posebnim poudarkom na ekonomskih priložnostih za ženske. Dolgoročne preventivne strategije se morajo usmeriti na resnični izvor trgovine z ljudmi, kamor spadajo revščina, diskriminacija, rasizem, patriarhalna družbena ureditev, nasilje nad ženskami, fundamentalizem, neenakost med spoloma, pomanjkanje sistema socialne varnosti, pranje denarja, korupcija, politična nestabilnost, konflikti, nenadzorovana območja, ter ovire in neenakosti med državami. Vse vlade morajo uvesti ukrepe, ki bodo upoštevali neenako razporeditev moči med moškimi in ženskami, in ukrepe, ki bodo spodbujali večja pooblastila žensk na vseh življenjskih področjih.

4.   Priporočila

4.1

EESO pozdravlja skupno poročilo Komisije in Sveta o socialni izključenosti z dne 5. marca 2004, ki priporoča šest ključnih prednostnih nalog, za katere so od držav članic zahtevali, da jim v svojih nacionalnih akcijskih načrtih namenijo posebno pozornost (glej Dodatek). EESO pa meni, da sta očitno prezrta določitev in nadzor kazalcev, specifičnih za posamezni spol. Zato močno priporoča, da se ti kazalci vključijo, saj obstajajo precejšnje razlike med moškimi in ženskami, ko gre za revščino. Če revščine ne bomo obravnavali za vsak spol posebej in bomo na enak način ocenjevali vpliv politik na ženske in moške, obstaja možnost, da mnoge politike za boj proti revščini ne bodo povsem uspešne. Obravnava revščine glede na spol bo v skladu z zavezo o ukinitvi revščine s svetovnega vrha o socialnem razvoju, ki je bil v Köbenhavnu leta 1995 in kjer so se dogovorili, da se bo namenila posebna pozornost potrebam in pravicam žensk in otrok, ki so največje žrtve revščine.

4.2

Mnoge države članice so zelo okrepile svoje zakonodajne določbe za vključitev revščine in socialne vključenosti v svojo pripravo politik. Treba pa bi bilo storiti še več in vključiti tudi socialne partnerje, vključno z nevladnimi organizacijami, na lokalni, regionalni in nacionalni ravni v oblikovanje in izvajanje politike, zlasti na področju izobraževanja, zaposlovanja in pokojnin.

4.3

EESO močno priporoča, da bi cilje lizbonske strategije o večjem zaposlovanju žensk spremljale strategije, ki bi ženskam, izpostavljenim tveganju revščine zagotovile, da bi si pridobile tržno zanimive kvalifikacije, s katerimi bi dosegle finančno neodvisnost. Poleg tega je za zagotavljanje eksistenčne varnosti žensk v vseh obdobjih življenja potrebnih več pobud in ukrepov za pospeševanje kakovosti zaposlitve in odpravo razlik med spoloma v dohodku. EESO je pred kratkim v svojem mnenju o integriranih smernicah za rast in zaposlovanje izrazil začudenje, ker veljavni paket smernic za politiko zaposlovanja ne vključuje jasne smernice glede zaposlovanja žensk.

4.4	Odbor verjame, da bi bila zelo koristna izmenjava izkušenj posameznih držav članic na področjih, ki vplivajo na ženske in revščino. Gre za pokojnine, sisteme socialne zaščite, nosečnost v najstniškem obdobju, ukinitev nasilja nad ženskami, vključno s trgovino, in zapiranje žensk.

4.5

Mnoge države članice so podpisale Pekinško deklaracijo in izhodišča za ukrepanja (september 1995), ki je vlade pozvala, da ocenijo vrednost neplačanega dela za gospodarstvo. Vendar tudi 10 let po tem države članice še niso izdelale sistemov, s katerimi bi ga izmerile in nadzorovale. K temu bi jih bilo treba spodbuditi in to dodati v njihovo državno statistiko.

4.6

Leta 2007 naj bi začel delovati Evropski inštitut za enakost spolov. Glede na to, da spol ni upoštevan v politikah za boj proti revščini v EU, se tudi povezava med spolom in revščino v glavnem zanemarja v raziskavah in statističnih podatkih. Za spremembo tega stanja so potrebna primerna proračunska sredstva. EESO je v svojem mnenju o inštitutu za enakost spolov že izrazil zaskrbljenost, ker se zdi, da osnutek uredbe teh sredstev ne zagotavlja v celoti.

4.7	Zato EESO predlaga nekaj prednostnih področij. Novi inštitut naj opravi poglobljeno analizo obstoječih podatkov z vidika spola.

4.8	Posebno pozornost je treba nameniti še enemu področju, povezanemu s spolom in revščino: vplivu revščine na telesno in duševno zdravje ženske.

4.9	Poleg tega je premalo raziskav o tem, kako ženske gledajo na svojo revščino, kaj pri tem občutijo in ali jo doživljajo drugače od moških.

---

(1)  Kazalci tveganja revščine izhajajo iz ankete o gospodinjstvih v Evropski Skupnosti.

(2)  Skupno poročilo Komisije in Sveta o socialni izključenosti, 5. marec 2004.

(3)  „The Sexual Revolution“ (Seksualna revolucija), Gary Becker in Richard Posner, 10. april 2005. Na voljo na spletni strani http://www.becker-posner-blog.com/archives/2005/04/index.html.

(4)  Eurostat 2001; z izjemo enočlanskih gospodinjstev je treba razlike med spoloma pri tveganju revščine pazljivo obravnavati, sajtemeljijo na domnevah, da je dohodek enakomerno porazdeljen v gospodinjstvu.

(5)  Eurostat 2004.

(6)  Eurostat 2003.

(7)  Eurostat 2003.

(8)  Finch et al.(1999): New Deal for Lone Parents: Learning From the Prototype Areas (Nove možnosti za starše samohranilce – Kaj se lahko naučimo iz vzorčnih območij). DSS Research Report No 92. Leeds: CDS; Lewis et al. (2000): Lone Parents and Personal Advisers: Roles and Relationships (Starši samohranilci in osebni svetovalci – Vloge in zveze). DSS Research Report No. 122. Leeds: CDS; Dawson et al. (2000): New Deal for Lone Parents: Report on Qualitative Interviews with Individuals (Nove možnosti za starše samohranilce – Poročilo o kvalitativnih intervjujih s posamezniki). Research and Development Report ESR55. Sheffield: Employment Service; Holtermann et al. (1999): Lone Parents and the Labour Market (Starši samohranilci na trgu dela). Results from the 1997 Labour Force Survey and Review of Research. Employment Service Report 23. London: The Stationary Office.

(9)  „Innocenti Report Card“, št. 3, julij 2001: A League Table of Teenage Births in Rich Nations (Seznam mater najstnic v bogatih državah) (UNICEF).

(10)  Evropska študija delovne sile, Eurostat 2003.

(11)  How Europeans spend their time (Kako Evropejci preživljajo svoj čas), Eurostat 1998-2002

(12)  Evropska študija delovne sile, Eurostat 2003.

(13)  Mnenje EESO z dne 29. novembra 2001 o gospodarski rasti, obdavčenju in trajnih pokojninskih pravicah v EU (UL C 48 z dne 21. 2. 2002 - poročevalec g. Byrne, soporočevalec g. Van Dijk.)

(14)  EC Statistics in focus – Population and social conditions (Statistika ES v središču – prebivalstvo in socialne razmere), april 2005.

(15)  Warren T.: „Divergent Female Part-time Employment in Britain and Denmark and the Implications for Gender Equality (Razlike v delu žensk z začasnim delovnim časom v Veliki Britaniji in na Danskem ter njihov vpliv na enakost spolov)“. Sociological Review, 2001, 49(4), 548-567.

(16)  Primerjalno poročilo temelji na ugotovitvah nacionalnih poročil s tega področja. Izdelala ga je ekipa Central European University iz Budimpešte. na podlagi podatkov iz šestih držav članic: Španije, Nemčije, Anglije in Walesa, Italije, Francije in Madžarske.

(17)  UK Women National Commission, marec 2005.

---