31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/20

1.1

Komisija je predložila zeleno knjigo o pristojnosti, koliziji zakonov in medsebojnem priznavanju v zadevah, povezanih z razvezo z mednarodnim elementom, in s tem začela obsežno razpravo na to temo. Vendar pa je predlagano področje uporabe omejeno na države članice Unije (treba je omeniti, da zelena knjiga o oporokah in dedovanju predlaga pristop, ki vključuje tudi osebe in premoženja v tretjih državah).

1.2

To tematiko posredno ali neposredno obravnava več mednarodnih dokumentov:

1.3

Nesmiselno bi bilo zanikati kompleksnost te teme in njenih posebnosti v vsaki religiji in kulturi, ki so globoko zasidrane v kolektivni zavesti, vendar so se v zadnjih desetletjih močno spremenile, tako kot družinsko pravo na splošno. Zato evropski zakonodajalec znotraj evropskega pravnega prostora in skupnega območja svobode, varnosti in pravice ter ob upoštevanju prostega pretoka oseb ne sme ignorirati dejstva, da se veliko število zakonskih zvez konča z razvezo in da ima vedno več razvez mednaroden značaj.

1.4

Sodobni razvoj nacionalnega družinskega prava temelji v glavnem na načelih demokracije (pravica parlamentov do oblikovanja zakonov), svobode posameznika ter enakosti, in so predmet javnega reda tako na ravni EU kot na ravni vsake države članice. Družinsko pravo tako vedno bolj dobiva pogodben značaj (sklenitve zakonskih zvez ali civilnopravne pogodbe med istospolnimi osebami, sporazumna razveza, dedne pogodbe itd.).

1.5

Zdi se, da poteka tega razvoja ne bo več mogoče spremeniti, čeprav se odvija z različno hitrostjo. Prevladujoč kulturni značaj bolj ali manj zasidranih religioznih pojmovanj očitno vpliva na hitrost in temo sprememb, ki so lahko v nasprotju s pojmovanji in pravili, izhajajočimi iz dolgih tradicij, ter s pravnimi in socialnimi pojmi in načeli, ki jih odražajo.

1.6

Nacionalne zakonodaje držav članic so zelo različne na področju prava v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali pogoji in posledicami razveljavitve zakonske zveze. Ena država članica na primer sploh ne priznava razveze (Malta). Zato zelena knjiga odsvetuje harmonizacijo materialnega prava, s čimer Odbor soglaša.

1.7

Namesto tega predlaga pripravo zakonodaje za razveze mednarodnega (evropskega) značaja na dveh področjih:

1.8

Glede določitve pristojnega sodišča in medsebojnega priznavanja sodnih odločb brez postopka exequatur se v zadevah, povezanih z razvezo, že uporabljajo določbe uredbe Bruselj II. Postavlja pa se vprašanje, ali te določbe v sedanji obliki zadostujejo in v kakšnem obsegu lahko posamezna država zaradi svojih notranjih določb javnega reda zavrne izvršitev sodne odločbe pristojnega sodišča druge države članice, ki je za ta primer uporabilo materialno pravo druge države članice (in ne nujno nacionalnega prava svoje države).

1.9

Glavni problem predstavljajo velike razlike med notranjimi predpisi posameznih držav članic glede sprejemljivosti tožb za razveze z mednarodnim elementom. V nekaterih primerih je celo možno, da tožbe ne bo moglo sprejeti nobeno sodišče države članice. V takšnih primerih se krši pravica dostopa do sodišča, kar je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in s tem nesprejemljivo.

1.10

Potreben bi bil predpis glede določitve pristojnosti, ki bo zagotovil dostop do sodišča. Vendar kakšen naj bi bil ta predpis?

1.11

Pravo, ki se uporablja, lahko razvezni postopek včasih poenostavi, lahko pa ga tudi zavleče in zaplete ali celo vsebuje nekatere omejitve glede zahtevanih razlogov in pogojev za razvezo. Če bi se uporabljalo le pravo pristojnega sodišča „lex fori“, lahko to povzroči „hitenje na sodišče“. To pomeni, da lahko zakonec, ki je prvi vložil tožbo za razvezo, izbere za njegovo tožbo najugodnejše sodišče in nacionalno pravo, tožena stranka pa bi se lahko počutila prikrajšana, saj ta pravni sistem ne odgovarja nujno njenim pričakovanjem, če na primer nima nobenih ali le malo povezav s pravom zakonske zveze ali državljanstva zakoncev.

1.12

Bi bilo torej treba dovoliti možnost prenosa tožbe na drugo pristojno sodišče, če tožena stranka trdi, da je tesneje ali enakovredno povezana z drugim sodiščem, ali če sodišče, ki mu je bila tožba najprej predložena, in vsebinske določbe, ki jih uporablja za razveze, nimajo nobenih ali le malo objektivnih naveznih okoliščin?

1.13

Ta možnost prenosa tožbe na drugo sodišče bi morala biti dovoljena, vendar je treba preprečiti dolgotrajno „podajanje“ tožbe med različnimi pristojnimi sodišči. Odločitev o prenosu bi morala biti sprejeta v primerno kratkem roku (hitri postopek), da se prepreči taktično ravnanje s ciljem preložitve obravnave na kasnejši datum. Stranki imata dejansko pravico do pravnomočne odločbe v razumnem roku, tudi v primerih, ko sporazumna razveza ni možna.

1.14

Nacionalna sodišča glede na posamični primer uporabljajo splošno pravo države ali nacionalna pravila o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar je vprašanje uporabe predpisov tretje države (na primer osebno pravo zakoncev), ki ga zelena knjiga ne načenja, pomembno, če je eden ali pa tudi oba zakonca državljan tretje države, kar je v Evropi pogost primer.

1.15

Odbor se strinja s predlogi zelene knjige za prihodnje delo na tem področju in ne priporoča postopkov prenosa tožbe na tretjo državo, če je eden od zakoncev evropski državljan, ne glede na pravo, v katerem je bila sklenjena zakonska zveza.

1.16

Poleg priznavanja odločb o razvezi je treba preučiti tudi vprašanje priznavanja odločb o razveljavitvi zakonske zveze in prenehanju življenjske skupnosti. Nacionalni pravni sistemi se namreč razlikujejo glede pogojev in posledic razveljavitve (zlasti pri problemu neveljavne zakonske zveze). Poleg tega mora vsaka država članica, tudi če njeno nacionalno pravo ne dovoljuje razveze, na svojem ozemlju priznati ne samo veljavnost razveze, o kateri je bilo odločeno v drugi državi članici, temveč tudi vse s tem povezane pravne in premoženjske posledice ter spremembe osebnega statusa.

1.17

Haaška konvencija določa naslednja merila za pristojnost (vrstni red po njihovi pomembnosti): običajno prebivališče vlagatelja (domicile v primeru Združenega kraljestva in Irske) ali najmanj eno leto nepretrganega bivanja v državi, kjer je tožba bila vložena (2), zadnje skupno običajno prebivališče zakoncev pred vložitvijo tožbe za razvezo, državljanstvo obeh ali vsaj enega od zakoncev.

1.18

Uredba 2201(2003) v besedilu uvodne izjave (8) navaja: „glede sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze je treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi in ne sme zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugih pomožnih ukrepov“. Vendar je treba priznati, da so ekonomske in druge posledice razveze lahko zelo različne glede na pristojno sodišče ali pravo, ki se uporablja, in da lahko zakonci pri izbiri sodišča to dejstvo upoštevajo.

1.19

Poleg tega bi morale biti pravnomočne sodne odločbe nacionalnih sodišč samodejno priznane v celotni Uniji, brez dodatnih postopkov razglasitve veljavnosti ali ugovorov proti izvršitvi odločbe (3). Proti odločbi o izvršitvi sodbe torej ne bi smelo biti dopustno nobeno pravno sredstvo.

1.20

Splošna pristojnost se nanaša na ozemlje (države članice ali pravne podenote države članice v primeru Združenega kraljestva, kjer veljajo različni predpisi v Angliji, Walesu, na Škotskem, Irskem in Gibraltarju). Uredba skoraj v istem zaporedju povzema haaška merila in dodaja merilo običajnega prebivališča enega od zakoncev v primeru skupne vloge. Če je tožba za razvezo vložena v državi izvora, morata imeti zakonca isto državljanstvo, ne glede na običajno prebivališče ali domicile vsakega od njiju. Če je vlagatelj državljan države, v kateri običajno prebiva, se rok skrajša na šest mesecev.

1.21

Člen 7(2) o subsidiarni pristojnosti določa, da lahko državljan države članice vloži tožbo za razvezo v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče, v skladu z veljavnimi predpisi o pristojnosti v tej državi, če je zakonec državljan tretje države ali pa nima običajnega prebivališča (ali domicile v Združenem kraljestvu in na Irskem) v eni od držav članic. Vendar bi to lahko povzročilo pozitivni spor o pristojnosti s sodiščem tretje države, pri katerem je drugi zakonec že vložil tožbo. V primerih, ko ni pristojno nobeno sodišče države članice, temveč sodišče tretje države, in je eden (ali oba zakonca) državljan države članice ali v njej običajno prebiva ter želi, da sodbo tujega sodišča priznajo vse države članice ali vsaj država, v kateri ima državljanstvo ali običajno prebivališče, bi se v teh državah uporabili predpisi o izvršitvi sodbe tujega sodišča ali določbe o medsebojnem priznavanju mednarodnih sporazumov. Ali ne bi bilo treba z vidika državljana države članice Bruselj II v tej točki revidirati?

1.22

Merila za določitev pristojnosti so torej v uredbi Skupnosti številčnejša in jasnejša v primerjavi z določbami Haaške konvencije, zato bi morala biti podlaga za določitev meril v posebni uredbi o razvezi (na primer sklicevanje na te določbe in pravne predpise o medsebojnem priznavanju sodnih odločb).

1.23

Vendar niti Haaška konvencija niti uredba Bruselj II ne vsebujeta določb o pravu, ki se uporablja za razvezo. Področje uporabe uredbe je omejeno na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze v ožjem smislu in ne zajema razlogov ter posledic razpustitve zakonske zveze. Ta vprašanja so prepuščena veljavnemu nacionalnemu pravu.

1.24

Na primer v Nemčiji ima približno 15 odstotkov tožb za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze mednarodno komponento. Delež razvez z evropskim elementom v državah članicah ni znan.

2.1

Trenutno se pri koliziji zakonov uporabljajo nacionalni predpisi države članice, v kateri se nahaja sodišče, kateremu je bila zadeva predložena. Posledica tega je, da se za isto dejansko stanje uporabljajo zelo različni predpisi, odvisno od države, v kateri je bila vložena tožba za razvezo.

2.2

Zelena knjiga navaja celo vrsto skrbno izbranih primerov razveze z mednarodnim elementom. Nekateri se nanašajo na pristojnost (primeri, v katerih lahko pride do negativnih sporov o pristojnosti in s tem do kršitve pravice dostopa do sodišča), nekateri pa ponazarjajo raznovrstnost možnih rešitev. Lahko se zgodi, da rešitev zadeve ne bo odgovarjala pričakovanjem enega ali obeh zakoncev. Vsekakor to lahko povzroči določeno stopnjo pomanjkanja pravne varnosti in predvidljivosti ter tveganje pojava „forum shopping“ ter „hitenja na sodišče“ zaradi pravila litispendence iz uredbe Bruselj II (pristojno je sodišče, kateremu je bila zadeva najprej predložena, pod pogojem, da obstaja navezna okoliščina).

2.3

Težave se pojavijo zlasti, če zakonca nimata niti istega državljanstva niti skupnega običajnega prebivališča, ali v primeru istega državljanstva, če bivata v drugih državah, v katerih nimata državljanstva.

2.4

V takšnih primerih Odbor zagovarja mnenje, da je treba strankam pustiti določeno svobodo pri izbiri prava, ki se uporablja, ali pa toženi stranki omogočiti, da glede tega uveljavi svoja pričakovanja ali zahteva prenos tožbe na drugo sodišče, s katerim bi bila zakonska zveza najtesneje objektivno povezana. Če se tožeča stranka odloči za sodišče in nacionalno pravo, ki se uporablja, vendar tožena stranka želi drugo pristojno sodišče ali drugo veljavno pravo, mora predhodni odlok glede pristojnega sodišča ali prava v hitrem postopku sprejeti sodišče prve stopnje, pri katerem je tožnik najprej vložil tožbo.

2.5

Če je državljanstvo ene od strank edina navezna okoliščina, uredba določa predložitev zadeve o razvezi sodišču v kraju njunega običajnega prebivališča, kjer se uporablja pravo, ki morda ne odgovarja njunim skupnim pričakovanjem (na primer, stranki želita, da se uporabi pravo države, s katero je zakonska zveza najtesneje povezana).

2.6

Svobodna izbira strank bi torej morala imeti pomembno vlogo. Pravila ne smejo temeljiti le na mehanični uporabi meril naveznih okoliščin. Tako bi se na primer lahko dovolila izbira med pravom državljanstva zakoncev ali pravom sodišča „lex fori“, vendar brez možnosti prenosa zadeve na drugo sodišče.

2.7

Nekatere države članice so odločile, da kadar cerkveno poroko razveljavi cerkveno sodišče, takšno razveljavitev dajo v potrditev svojim civilnim sodiščem, na osnovi konkordata ali sporazuma s Svetim sedežem (Italija, Portugalska, Španija, Malta) (4). Pri razveljavitvi cerkvene poroke bi lahko prišlo do kolizije z nacionalno zakonodajo drugih držav članic, če te ne priznavajo razloga za razvezo, ki izhaja iz cerkvenega prava ali ki je postopkovne narave (5).

2.8

Če je takšna razveljavitev s postopkovnega ali materialnega vidika v nasprotju z nacionalnim javnim redom ali Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, mora država, v kateri je bila vložena tožba za razveljavitev, zavrniti postopek exequatur ali odločbo cerkvenega sodišča. Tožena stranka bi morala imeti možnost sprožiti običajen civilni postopek za razveljavitev zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo. Drugače bi bilo edino sredstvo za rešitev zadeve pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburgu, kar bi pa celoten postopek neprimerno podaljšalo.

2.9

Čeprav število negativnih sporov o pristojnosti ni veliko, Odbor zagovarja upravičenost pobude Skupnosti, saj je lahko posledica takšnih primerov kršenje temeljne pravice, to pomeni pravice dostopa do sodišča s pristojnostjo za izrek razsodbe in urejanje izvršitve razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze.

2.10

To bi torej moralo voditi do odobritve uskladitve kolizijskih pravil in predpisov o pristojnosti, da se preprečijo takšne kršitve pravice dostopa do sodišča.

2.11

Vendar pa bi ta usklajena pravila morala vsebovati pridržek javnega reda glede priznavanja ali izvrševanja odločb v evropskem interesu, sprejetih v tretji državi, če ta odločba krši strankine temeljne pravice v skladu z evropskim pravom ali druge predpise državnega javnega reda, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

2.12

Pravni red EU prav tako ne bi smel zahtevati, da vse države članice priznajo razvezo, razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, ki jo je odobrila tretja država in ki zadeva stalne prebivalce Unije, ki niso državljani ene od držav članic, brez predhodnega postopka exequatur, če je druga država članica sodbo že priznala na osnovi dvostranskih dogovorov s to tretjo državo (6).

2.13

Odbor meni, da bi moral biti dogovor o pristojnosti odobren v primeru skupne zahteve za razvezo, pod pogojem, da obstaja tesna povezanost z izbranim sodiščem. V primeru skupne vloge za dogovor o pristojnosti se lahko zahteva uradni dokument (na primer overjen pri notarju).

2.14

Odbor meni, da je treba izpeljati študijo, ki bo v vseh državah primerjala dejanske posledice razveze, kar zadeva starševske odgovornosti, skrbniške pravice za mladoletne otroke ter premoženjska razmerja. Teh dejavnikov se ne sme prezreti, če obstaja tveganje „hitenja na sodišče“. Na vsak način lahko pride do težav, če se — kot v zeleni knjigi — iz obravnave vprašanja razveze popolnoma izključijo vse posledice z vidika družinskega in premoženjskega prava, ki se lahko glede na veljavno pravo ali trenutno sodno prakso nacionalnih sodišč razlikujejo od države do države (na primer glede skrbništva in starševske avtoritete).

2.15

Države članice je treba pozvati, da preučijo vse možnosti za vpeljavo alternativnih načinov reševanja sporov, kakršna je na primer mediacija (7), na področju razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze z evropsko komponento, če tega še niso storile. To bi olajšalo dostop do sodišča in skrajšalo trajanje postopkov za udeležence v procesu.

2.16

Odbor ostaja odprtih nazorov glede tega za državljane in njihovo mobilnost izredno pomembnega vprašanja in bo spremljal rezultate posvetovanj Komisije ter natančnejše predloge za uredbo, ki bi jim lahko sledili. Možni so popravki nove uredbe Bruselj II ali posebna uredba o razvezi. Odbor bi želel poznati tudi natančnejše število tožb za razvezo z mednarodnim elementom v vsaki državi, število negativnih sporov o pristojnosti in druge potrebne informacije. Tako bi lahko bolj temeljito preučil probleme glede možnih prihodnjih predlogov za pravo, ki se uporablja, in pristojnosti v zadevah, povezanih z razvezo.