—

sklep, ki ga je Evropska komisija sprejela 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke ali katerokoli od njih;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujejo da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajajo, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdijo da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdijo, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdijo, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164, (1) ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeče stranke) in da so (tožeče stranke) dobile pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.