15.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 59/3

—

Sodba sedmega senata Splošnega sodišča Evropske unije z dne 4. septembra 2015 v zadevi T-577/12 naj se razveljavi;

—

predlogom, ki so jih pritožnice podale pred Splošnim sodiščem, naj se ugodi;

—

drugi stranki v postopku naj se naloži plačilo stroškov obeh postopkov.

1.

Prvi pritožbeni razlog: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točki 44 izpodbijane sodbe, ker je razsodilo, da je treba zato, ker se nanaša na člen 46(2) Uredbe (EU) št. 267/2012 (1), Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 945/2012 z dne 15. oktobra 2012 (2) razumeti tako, da je v njej jasno navedeno, da je njena pravna podlaga navedeni člen 46(2).

2.

Drugi pritožbeni razlog: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točkah od 55 do 57 izpodbijane sodbe, ki jih je mogoče povzeti z navedbo, da „iz člena 215(2) PDEU ne izhaja, da je treba individualne omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom sprejeti po postopku iz člena 215(1) PDEU“. Po eni strani je v členu 215(1), ki je edina določba PDEU, ki se nanaša na omejevalne ukrepe, jasno navedeno, da se za te ukrepe uporabi postopek, ki je določen v njem, in ne določa nobenega drugega. Po drugi strani člen 291 PDEU ni združljiv s členom 215(2) PDEU. Podredno, člena 291 PDEU ni mogoče razumeti tako, da lahko Svetu daje pravno podlago za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki je dodatna glede na tisto, ki jo pomeni člen 215(2) PDEU. Nazadnje, in podredno, če bi bilo razsojeno, da člen 291(2) PDEU Svetu lahko daje pravno podlago za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki je dodatna glede na tisto, ki jo pomeni člen 215(2) PDEU, je uporaba te pravne podlage v obravnavani zadevi prav tako nezakonita.

3.

Tretji pritožbeni razlog, naveden podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2) PDEU kot podlage za sprejetje individualnih omejevalnih ukrepov pravno možna v okviru politike sprejetja omejevalnih ukrepov, prvotno utemeljenih na členu 215 PDEU: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 75 do 83 svoje sodbe v bistvu razsodilo, da je Svet Unije v skladu z besedilom člena 291(2) PDEU „ustrezno utemeljil“ uporabo tega posebnega postopka, ki je bil edini na voljo v obravnavani zadevi. Po eni strani mora biti zahtevana utemeljitev izrecna. Po drugi strani pa, tudi če je mogoče to zahtevo izpolniti z implicitno utemeljitvijo, ta zahteva v obravnavani zadevi ni izpolnjena, saj je Splošno sodišče zadevna akta razlagalo napačno.

4.

Četrti pritožbeni razlog, naveden podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2) PDEU kot podlage za sprejetje individualnih omejevalnih ukrepov pravno možna v okviru politike sprejetja omejevalnih ukrepov, utemeljenih na členu 215 PDEU: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 87 svoje sodbe razsodilo, da „člen 46(2) Uredbe št. 267/2012 Svetu pridržuje pristojnost za izvajanje določb člena 23(2) in (3) navedene uredbe“, kar naj bi zadoščalo za izpolnitev obveznosti obrazložitve v zvezi z navedbo pravne podlage te določbe, ki je člen 291(2) PDEU. Splošno sodišče naj bi po mnenju pritožnic do te ugotovitve prišlo s pravno napačno razlago člena 46(2) Uredbe št. 267/2012.

5.

Peti pritožbeni razlog, naveden podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2) PDEU kot podlage za sprejetje individualnih omejevalnih ukrepov pravno možna v okviru politike sprejetja omejevalnih ukrepov, utemeljenih na členu 215 PDEU: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 86 do 88 svoje sodbe storilo napako, ker je menilo, da Svetu na podlagi obveznosti obrazložitve pravnih aktov Unije ni bilo treba izrecno navesti, da je bila Uredba št. 267/2012 utemeljena na členu 291(2) PDEU, kar zadeva pravno podlago člena 46(2) Uredbe št. 267/2012.

6.

Šesti pritožbeni razlog: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 100 in 103 ter v 108 in 110 razsodilo, da se to, ali so omejevalni ukrepi, ki jih sprejme Unija, v skladu z načeloma pravne varnosti in predvidljivosti prava, iz katerih izhaja, da morajo biti navedeni ukrepi jasni in natančni, presoja glede na pravila iz sodne prakse v zvezi enotno razlago aktov Unije, ki zahtevajo, da se ti akti razlagajo in uporabljajo ob upoštevanju različic v drugih uradnih jezikih.

7.

Sedmi pritožbeni razlog: pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 134 svoje sodbe razsodilo, da je člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 (sporno merilo) skladen z načelom pravne države in splošneje s pravom Evropske unije, ker ni „niti samovoljen niti diskrecijski“, v točki 140 pa, da „sporno merilo omejuje diskrecijsko pravico Sveta z uvedbo objektivnih meril in zagotavlja raven predvidljivosti, ki se zahteva s pravom Unije“. Glede tega pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je sporno merilo razlagalo s sklicevanjem na sodbo z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet (C-380/09 P).

8.

Osmi pritožbeni razlog: pritožnice podredno trdijo, da če je pomen izraza „združenje“ tak, kot mu ga pripisuje Splošno sodišče, je treba ugotoviti, da je bil v obravnavani zadevi uporabljen napačno.