15.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/147

1.1

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije o evropskem partnerstvu za inovacije v zvezi z vodo, vendar predlaga pojasnila in izboljšave, da se prispeva k odpravi ovir, ki škodijo dobremu razvoju inovacij v vodnem sektorju.

1.2

Inovacije v zvezi z vodo v Evropi bi morale temeljiti na celostnem pristopu ob upoštevanju celotnega vodnega ciklusa, ter bi morale prednostno zasledovati cilj, da se po vsej Evropi doseže dobro stanje površinske in podzemne vode, kakor določa okvirna evropska direktiva o vodi (1), prav tako pa bi morale temeljiti tudi na razvoju varovanja tega vira z uporabo načela onesnaževalec plača, ki je dovolj odvračilen, da ne bi spodbujal onesnaževanja in nedotakljivosti tistih, ki morajo plačati.

1.3

Strateški načrt izvajanja prednostnih nalog evropskega partnerstva za inovacije v zvezi z vodo mora obravnavati dejstvo, da več kot milijon ljudi v Evropi nima dostopa do zdravstveno neoporečne, čiste in cenovno dostopne vode, več milijonov ljudi pa živi brez kanalizacije. Potrebe teh ljudi so z vidika vključevanja in boja proti revščini prednostna naloga.

1.4

Ponudnike javnih storitev oskrbe z vodo, uporabnike in potrošnike je treba vključiti v sprejemanje odločitev o evropskem partnerstvu za inovacije v zvezi z vodo. Nujno je tudi, da se v okviru evropskega partnerstva za inovacije v zvezi z vodo izboljša koordinacija vseh gospodarskih subjektov, da koristi inovacij dosežejo lokalno raven in se olajša sodelovanje predstavniških organizacij civilne družbe v novih mrežah ter skupinah, ki bi se oblikovale.

1.5

Po mnenju EESO je nujno, da se na pregleden način dajo na voljo izsledki raziskav, financiranih za partnerstva za inovacije v zvezi z vodo v okviru sedmega evropskega okvira za raziskave in razvoj, ob upoštevanju posebnega ključnega pomena vode za prebivalstvo.

1.6

EESO odsvetuje obravnavo inovacij na tem občutljivem področju zgolj z vidika trgovinskih zaščitnih ukrepov, priporoča, da se lahek dostop do inovacij omogoči tudi organom, organizacijam, lokalnim oblastem in socialnim podjetjem.

1.7

EESO Komisijo poziva, naj poveča prizadevanja za zagotovitev preglednosti in uskladitve nekaterih pomembnih obstoječih pobud, povezanih z obširno vodno problematiko. Tako je na primer nujno, da Komisija dodatno pojasni sinergije in skupno delovanje nedavnih evropskih partnerstev za inovacije v zvezi z vodo, kmetijstvom in surovinami.

1.8

Prava politika na področju raziskav in inovacij v zvezi z vodo mora temeljiti na preglednosti, pa tudi na vključujoči politiki zaposlovanja, ki že zdaj prinaša jamstva glede zadostnega števila osebja, usposabljanja, priznavanja kvalifikacij in tehnologij, ki omogočajo izboljšanje zdravja in varnosti tako pri čiščenju in obdelavi vode kot tudi pri odvajanju odpadnih voda, da se zagotovi čim boljše izvajanje različnih nalog na vseh ravneh.

1.9

EESO poudarja vlogo mrež organizacij civilne družbe, ki bi morala biti priznana in ovrednotena ter bi morala biti tudi področje raziskav glede potenciala za inovacije, ki ga imajo te organizacije zaradi svojih izkušenj in bogatega znanja.

2.1

EU namerava s svojo strategijo Evropa 2020 oživiti evropsko gospodarstvo, da bi ustvarjalo nova delovna mesta ter spodbujalo konkurenčnost in socialno kohezijo.

2.2

Strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast poudarja, da imajo znanje in inovacije osrednjo vlogo za rast. Komisija je v okviru programa Obzorje 2020 v svojem predlogu okvirnega programa EU za raziskave in inovacije (2014–2020) (2) predlagala, da se proračun za raziskave in razvoj poveča na 80 milijard EUR, države članice pa so podprle cilj EU, da bodo do leta 2020 v povprečju 3 % svojega BDP vložile v raziskave (glej tudi mnenje EESO INT/571 o financiranju raziskav in inovacij (3)).

2.3

Zato je Evropski raziskovalni prostor umeščen v središče strategije Evropa 2020 in njene vodilne pobude Unija inovacij  (4), Evropski svet pa je zahteval, da se ta prostor dokončno oblikuje do leta 2014 (5). Cilj pobude Unija inovacij je omogočiti, da bodo novi proizvodi in storitve z velikim poudarkom na znanju bistveno prispevali k rasti in zaposlovanju ter omejili beg možganov. Za dosego tega cilja je nujno potrebna znanstvena podlaga na resnično svetovni ravni.

2.4

V skladu z obravnavanim predlogom (6) evropska partnerstva za inovacije, kot so predlagana v vodilni pobudi iz strategije Evropa 2020 Unija inovacij  (7), določajo strateški pristop in okvir za obravnavo sistemskih in metodoloških pomanjkljivosti evropskega raziskovalnega in inovacijskega sistema za pospeševanje inovacij, ki pomembno prispevajo k reševanju družbenih izzivov. Evropska partnerstva za inovacije bi lahko bila sredstvo za združevanje strokovnega znanja in izkušenj ter virov za ključne politične prednostne naloge, z aktiviranjem in povezovanjem vseh zadevnih zainteresiranih strani med politikami, sektorji in preko meja, da bi ljudje hitreje imeli koristi od dosežkov in inovacij (za kar se je EESO zavzel v mnenjih o partnerstvu na področju raziskav in inovacij (INT/599) (8) ter o akcijskem načrtu za ekološke inovacije (Eco-AP) (NAT/546) (9)). Treba je poudariti, da razen 40 milijonov EUR, priporočenih v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in inovacije, evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo ne predvideva nobene vrste dodatnega financiranja glede na sedanje vire in je njegov cilj omejen na iskanje sinergij ter usklajevanje obstoječih elementov.

2.5

Države članice EU se zavedajo pomena inovacij na področju upravljanja vode. Svet Evropske unije je Komisijo 21. junija 2011 pozval, „naj v tesnem sodelovanju z državami članicami preuči možnosti za partnerstvo za inovacije na področju voda, da se doseže trajnostna in učinkovita raba vode“ (10).

2.6

Pomen sodelovanja Evrope pri trajnostnem upravljanju vode kot ključnim virom je poudarjen tudi v vodilni pobudi strategije Evropa 2020 Evropa, gospodarna z viri  (11). Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (12), poudarja, da je možno doseči izboljšanje učinkovitosti. Strateški cilji evropskega partnerstva za inovacije v zvezi z vodo do leta 2020 so:

2.7

Komisija je pripravila načrt za varovanje evropskih voda, ki je mejnik na področju voda v načrtu za učinkovito rabo virov. Načrt naj bi do konca leta 2012 predstavil politični odziv na vprašanja izvajanja in vrzeli v sedanjem okviru EU za politiko upravljanja vodnih virov. Načrt in evropsko partnerstvo za inovacije se bosta izvajala v tesnem sodelovanju. Poleg tega bo evropsko partnerstvo za inovacije temeljilo na akcijskem načrtu za ekološke inovacije (13).

2.8

Politika varovanja vodnih virov bi morala vključevati tudi nadomestila zaradi omejitev gospodarske dejavnosti na nekaterih zelo onesnaženih območjih. V takšnih primerih bi bilo mogoče prilagoditi posodobitve državnih pomoči, ob upoštevanju evropskega načrta o varstvu voda.

3.1

Na prvi seji delovne skupine za evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo 25. septembra je bilo opredeljenih osem prednostnih področij:

3.2

Poročilo skupnega programa spremljanja Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa za oskrbo z vodo in sanitarne razmere navaja, da se bo dostop do izboljšanih virov pitne vode (vodovodna napeljava ali zaščiteni vodnjaki), ki ga je leta 2010 imelo 89 % svetovnega prebivalstva (tj. 6,1 milijarde ljudi) do leta 2015 povečal in zajel 92 % svetovnega prebivalstva.

3.3

Čeprav Združeni narodi priznavajo, da imajo pravico do vode in kanalizacije vsi, pa še vedno več kot 11 % svetovnega prebivalstva, tj. približno 783 milijonov ljudi, nima dostopa do varne pitne vode, 2,5 milijarde ljudi pa nima dostopa do kanalizacijskega omrežja.

3.4

Voda je ključnega pomena za skoraj vse človekove, gospodarske in družbene dejavnosti: industrijsko proizvodnjo, energetiko, kmetijstvo, promet, dejavnosti v prostem času, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter kulturne in naravne dediščine. Ne moremo si zamisliti zanesljive preskrbe s hrano ali energetske varnosti na evropski in tudi na mednarodni ravni, ne da bi posvetili pozornost primarnemu viru: vodi, ki skupaj z zemljo postaja eden glavnih izzivov v 21. stoletju. Zapuščina iz druge polovice prejšnjega stoletja so žal degradirana, ogrožena, izsušena in onesnažena naravna vodna okolja.

3.5

Ta svetovni vir je močno ogrožen zaradi gospodarskega razvoja, ki povzroča uničevanje okolja in vodo dojema kot naravno dobrino, ki jo je mogoče izkoriščati tako kot druge vire, kar povzroča prekomerno izkoriščanje podtalnice, onesnaževanje tal, vodotokov in oceanov, deregulacijo cikla vode ter poslabšanje ekološkega stanja vira in njegovega vpliva na biotsko raznovrstnost tako na evropski kot tudi na svetovni ravni. Za zagotovitev pravične, učinkovite in trajnostne vodne politike je treba sprejeti dejstvo, da se voda ne sme obravnavati kot blago, ampak kot svetovna dediščina, ki jo je treba zavarovati in ščititi (14).

3.6

Z upravljanjem vode bi morali zadovoljiti potrebe prebivalstva in hkrati zagotoviti, da se ta vir ohrani za prihodnje generacije. Nujno se moramo začeti tega popolnoma zavedati, raziskave za inovacije pa bi morale spadati v ta okvir. Glede na to stanje je evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo kot instrument za izboljšanje materialne in finančne učinkovitosti celostnega upravljanja z vodo izredno pomembno.

3.7

Vendar pa tega cilja ne bo mogoče doseči, če bosta nadzor in upravljanje virov prepuščena zgolj podjetjem in velikim zasebnim svetovnim skupinam ali če se bo v tem ključnem sektorju izvajala pospešena privatizacija inovacij in raziskav: nasprotno, kakovostne javne storitve so najboljši način za oblikovanje pravičnih, trajnostnih, miroljubnih in demokratičnih družb in naložbe v kakovostne javne storitve, podprte s pravičnimi davčnimi politikami za podporo inovacij in raziskav, bodo del rešitve za gospodarsko krizo, s spodbujanjem dostopa do osnovnih in temeljnih storitev za vse ljudi ter za gospodarsko rast. To upravičuje partnerstva, ki temeljijo na javnem upravljanju z vodo, in raziskave, financirane z javnimi sredstvi v okviru sedmega okvirnega programa.

3.8

Na evropski ravni bi si morale države članice prizadevati, da se storitve oskrbe z vodo in sanitarne storitve ne liberalizirajo ter da se opredelijo kot javne storitve splošnega pomena, Evropa pa se na mednarodni ravni močneje zaveže za učinkovito uveljavitev pravice do vode. EESO odsvetuje obravnavo inovacij na tem občutljivem področju zgolj z vidika trgovinskih zaščitnih ukrepov in priporoča, da se kar čim lažji dostop do inovacij omogoči tudi organom, organizacijam, lokalnim oblastem in socialnim podjetjem.

3.9

Procese in rešitve, pridobljene na podlagi evropskega partnerstva za inovacije v zvezi z vodo, bi bilo treba povezati z ukrepi za prilagajanje učinkom, ki jih bodo predvidoma imele podnebne spremembe.

4.1

Odbor se je seznanil z ustanovitvijo skupine strokovnjakov na visoki ravni in delovne skupine, ki naj bi oblikovali strategijo partnerstva za inovacije v zvezi vodo. To bi morala biti priložnost za opredelitev smernic za inovacije na področju vodne politike, da se znova potrdi dejanska pravica do varne vode v zadostnih količinah in ustrezne kakovosti ter spodbudi trajnostno upravljanje virov.

4.2

To je mogoče doseči s postopki inovacij, ki uporabljajo najsodobnejše inovativne tehnologije, ob upoštevanju stanja celostnega upravljanja povodij na regionalni ravni in pod pogojem, da se nadzoruje onesnaževanje. Trajnostno upravljanje virov je treba zagotoviti z ravnovesjem med različnimi rabami, kar zagotavlja trajnostni človekov, gospodarski in okoljski razvoj v regijah, z načrtovanjem različne uporabe v okviru celostnega upravljanja z vodo, obnovitev kakovosti vodnega okolja, spodbujanje nadzora porabe in preprečevanja onesnaževanja v celotni verigi uporabe – vse od porabe do ponovne uporabe, in končno tudi prepoved uporabe postopkov, ki povzročajo onesnaževanje, ter kaznovanje onesnaževalcev.

4.3

Ti cilji morajo biti uresničeni z ustreznim financiranjem in s pravičnim in sorazmernim prispevkom vseh uporabnikov: industrije, kmetijstva in gospodinjstev, ki jih upravlja javni organ na podlagi raziskav za boljše upravljanje, kot je EESO že priporočil v svojem raziskovalnem mnenju NAT/495 o vključitvi vodne politike v druge evropske politike (15).

4.4

Za pravično in učinkovito vodno politiko in izvajanje partnerstev za inovacije v zvezi z vodo je potrebna inovativna politika zaposlovanja, s katero bodo za usposobljene in kvalificirane zaposlene, zlasti na novo odprtih ali preoblikovanih delovnih mestih, veljali kadrovski predpisi, na podlagi katerih bodo lahko izvajali svoje naloge upravljanja javne dobrine, hkrati pa bodo imeli pravico do ukrepanja na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju. Treba bi bilo najti inovativne ukrepe za zmanjšanje napora in vpliva na zdravje za zaposlene, ki delajo v sektorju čiščenja odpadnih voda.

4.5

Predmet družbenih in tehničnih raziskav, ki bi jih bilo treba predvideti pri oblikovanju strateškega načrta za izvajanje prednostnih nalog evropskega partnerstva za inovacije na posamezno delovno skupino so tudi epidemiološke raziskave za delavce na kanalizacijskih omrežjih, okrepitev odborov za higieno, varnost pri delu in za delovne pogoje ter izboljšanje zdravstvenega nadzora, načinov zaščite in opreme za odkrivanje prisotnosti plina ter onesnaževal.

4.6

Zagotoviti je treba splošni dostop, ohraniti vir in uskladiti potrebe splošnega interesa: tudi vse to bi morala že zdaj upoštevati delovna skupina pri pripravi strateškega načrta za izvajanje prednostnih nalog evropskega partnerstva za inovacije, ki ga mora predložiti v sprejetje 18. decembra 2012.

4.7

Evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo, ki deluje na podlagi predlaganega in sprejetega strateškega načrta, bi moralo vključevati ustrezne evropske tehnološke platforme, ki niso samo vir informacij o dejanskem stanju na določeni lokaciji ali v določenem sektorju, ampak tudi organi, ki sodelujejo pri raziskavah, razvoju in uporabi novih tehnologij (16).

4.8

EESO priporoča, da se poleg medsektorskih vprašanj in opredeljenih prednostnih nalog pozornost v vseh inovacijskih projektih nameni tudi povezavi med vodo in tlemi, zlasti pri upravljanju površinskih voda.

4.9

Podaljševalo se bo trajanje in povečala intenzivnost suš, požarov in poplav. Zato je ključnega pomena, da se navkljub politikam varčevanja ohranijo javne službe za oskrbo z vodo ter za reševanje in obvladovanje nesreč, ki bodo lahko kos temu novemu nepredvidljivemu okolju. Raziskave na področju inovacij morajo prav tako preučiti vlogo vode pri ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

4.10

Javni organi in akterji na področju upravljanja z vodo morajo sprejeti ukrepe za preprečevanje onesnaževanja voda, ne zgolj za trajnostno ohranitev kakovosti vode, temveč tudi za preprečevanje morebitne nepopravljive škode, ki jo povzročajo znani (obstojna organska onesnaževala, endokrini motilci), pa tudi neznani dejavniki tveganja zaradi kopičenja kemikalij, vključno z nanodelci, ki jih lahko zagotovo štejemo kot dejavnike dodatnega tveganja v vodnem okolju. Nujno je treba preučiti ta nova tveganja, saj bi lahko pomenila resno nevarnost za javno zdravje.

4.11

Cilj pri določanju cen vode je prispevati, da se vir ohrani v zadostnih količinah. EESO predlaga, da se cene določijo ob upoštevanju dostopa za vse, saj je to življenjskega in ne komercialnega pomena. Vendar pa poudarja, da z določanjem cen ni mogoče rešiti problema, saj ne gre samo za količino vode, ampak tudi za njeno kakovost. Zato je treba sprejeti javne ukrepe, da se spodbudi večja ozaveščenost posameznikov ter industrijskih in kmetijskih uporabnikov o spremenjeni kakovosti vode in cenejših možnostih za odpravo oz. preprečevanje te težave.

4.12

Zaradi podnebnih sprememb in človekove dejavnosti so vodni viri vse bolj omejeni, onesnaženost je vse večja, posledice pa vse obsežnejše. Evropa se mora soočiti s tem problemom ter izvesti ustrezne raziskave. Prispevati mora k nadaljnji obravnavi te problematike v mednarodni skupnosti in v svoji politiki za sodelovanje in razvoj pomoč nameniti zagotavljanju dostopa do vode in sredstev za rešitev težav glede spremenjene kakovosti (17).

4.13

EESO ugotavlja, da so regionalne razlike na celotnem evropskem ozemlju še posebno močne na tem področju (suše in poplave) in da jih je treba pri smernicah redakcijskih skupin upoštevati: nekateri se sprašujejo, ali ne bi bila mogoča „kompenzacija med območji, kjer je preveč vode, in območji, kjer je primanjkuje“.

4.14

Prava politika na področju raziskav in inovacij v zvezi z vodo mora temeljiti na preglednosti, pa tudi na vključujoči politiki zaposlovanja, ki že zdaj prinaša jamstva glede zadostnega števila osebja, usposabljanja, priznavanja kvalifikacij in tehnologij, ki omogočajo izboljšanje zdravja in varnosti tako pri čiščenju in obdelavi vode kot tudi pri odvajanju odpadnih voda, da se zagotovi čim boljše izvajanje različnih nalog na vseh ravneh.

4.15

Po mnenju programa UN-Water Decade Programme on Capacity Development (Desetletni program ZN za vodo glede razvoja zmogljivosti) ter njegove nedavno objavljene knjige (2012) Water and the Green Economy, Capacity Development Aspects (Voda in zeleno gospodarstvo, vidiki razvoja zmogljivosti) (18) je treba popolnoma spremeniti obravnavo izzivov, ki jih povsod zaradi načinov agresivnega razvoja predstavljata pomanjkanje in slabšanje kakovosti vode, in sicer po vsem svetu. Drugače ne bo mogoče za nedoločen čas omejiti onesnaženosti, saj ima voda tudi vlogo prenašalca. Po drugi strani pa že zdaj obstajajo številne nove tehnologije, vendar obstaja tudi resnično tveganje, da bodo te tehnologije zastarale prav tako hitro, kot so se razvile, če ne bomo hkrati upoštevali vseh elementov: za razsoljevanje vode, na primer, je potrebna energija, pri ponovni uporabi vode za t.i. sekundarne načine uporabe (kmetijstvo) pa ne smemo dovoliti vzajemnega pomnoževanja učinka onesnaževal v vodi.

4.16

Evropska agencija za okolje je v svojem najnovejšem letnem poročilu (2011) izrazila iste bojazni. Vidimo torej, da voda tudi v ponovno uporabljeni ali očiščeni obliki ni neomejen vir – ne kvalitativno ne količinsko – in da je treba raziskave ter inovacije v zvezi z vodo razširiti, da bi zagotovili njeno trajnostno in vzdržno uporabo na vseh področjih ter obvladali onesnaženje in zlasti razpršeno onesnaženje (19).

4.17

EESO poudarja vlogo mrež organizacij civilne družbe, ki bi morala biti priznana in ovrednotena ter bi morala biti tudi področje raziskav glede potenciala za inovacije, ki ga zaradi izkušenj in bogatega znanja imajo te organizacije.

4.18

EESO ponovno poudarja, da bi morali biti standardi kakovosti vode ter tudi merila za njeno oceno enaki za celotno evropsko ozemlje.

4.19

Voda, njena uporaba, upravljanje ter prihodnost med različnimi sogovorniki vzbujajo različne strasti, interese in bojazni. V zvezi s tem EESO ponovno izpostavlja, da je treba resno jemati obvezno posvetovanje v okviru celostnega upravljanja povodij ter obvezno posvetovanje z organizacijami civilne družbe o sodelovanju državljanov pri odločitvah, ki jih zadevajo, na področju okolja in dostopa do sodnih postopkov, ki so predvideni v okviru Aarhuške konvencije, ter poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o oceni teh dveh točk, da lahko EU na podlagi tega uporabi ustrezne podatke, potrebne za svoje raziskave na področju inovacij ter z vidika prispevka civilne družbe k partnerstvom.

4.20

EESO odsvetuje obravnavo inovacij na tem občutljivem področju zgolj z vidika trgovinskih zaščitnih ukrepov, priporoča, da se lahek dostop do inovacij omogoči tudi organom, organizacijam, lokalnim oblastem in socialnim podjetjem. EESO izraža dvom o vključitvi služb kitajskega ministrstva za znanost in tehnologijo v usmerjevalno skupino na visoki ravni za evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo  (20): če bi šlo za zunanje razvojno sodelovanje, bi se EESO lahko strinjal z neposrednim sodelovanjem zgoraj navedenega ministrstva pri oblikovanju evropske strategije, vendar zakaj države v razvoju predstavlja zgolj ena sama država? In zakaj druge države, ki jih zadevajo nujni prenosi tehnologij, ne sodelujejo v tej evropski delovni skupini (21)?