9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/95

1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je slovensko predsedstvo (1. polovica leta 2008) med prednostne naloge uvrstilo vključevanje mladih v svet dela, enega največjih izzivov, s katerimi se danes sooča EU.

1.2

Ta prednostna naloga v celoti odraža cilje prenovljene lizbonske strategije za rast in zaposlovanje, ki je s posodobljenimi smernicami za zaposlovanje vstopila v drugo fazo. Lizbonska strategija je s tem, da je polno zaposlenost opredelila kot strateški cilj, ponazorila, da gospodarska konkurenčnost in konkurenčnost podjetij nista nezdružljivi z blaginjo ljudi, njihovim zadovoljstvom z delom ter zagotavljanjem kakovostnih delovnih mest in dostojnih delovnih pogojev. Nacionalni načrti reform držav članic bi zato morali vzroke brezposelnosti mladih obravnavati bolj sistematično in obsežneje ter upoštevati Evropski pakt za mlade.

1.3

EESO se strinja z mnenjem Komisije, da je ohranjanje rasti in blaginje v Evropi – ob spodbujanju socialne kohezije in trajnostnega razvoja – odvisno od polnega prispevka in udeleženosti vseh mladih pri tem projektu. Ob tem je treba mladim zagotoviti ustrezne pogoje za aktivno državljanstvo. To je še toliko pomembnejše, ker se število mladih v primerjavi s številom celotnega prebivalstva zmanjšuje.

1.4

Mladi so danes v položaju, ki je na več ravneh kritičen, vendar najmočneje vpliva na njihovo vključevanje na trg dela, saj je po evropskih statističnih podatkih brezposelnost mladih v starostni skupini od 15 do 24 let (1) 2,4-krat večja kot v skupini od 25 do 54 let, čeprav podatki za leto 2007 kažejo rahlo izboljšanje.

1.5

EESO meni, da delo ni zgolj proizvodni dejavnik, bistven za socialni in gospodarski razvoj družbe; je tudi eden izmed virov človekovega dostojanstva in spoštovanja ter socializacije.

1.6

Ključ do zaposlitve v 21. stoletju je sposobnost učenja in prilagajanja v celotnem aktivnem obdobju življenja. EESO ugotavlja, da sta glavna načina za izboljšanje položaja mladih na trgu naslednja: mladim je treba zagotoviti več in boljše izobraževanje ter olajšati prehod med zaključkom šolanja in dejanskim začetkom poklicnega življenja.

1.7

EESO se popolnoma zaveda težavnosti naloge in zato priporoča skupna prizadevanja celotne družbe, da bi jo izpolnili. To je še toliko pomembneje, ker bi prav najmlajša generacija lahko najbolj trpela posledice negativnega razvoja trgov.

1.8

Stopnja brezposelnosti med mladimi v starostni skupini od 15 do 24 let ni le več kot dvakrat tolikšna kot pri odraslih delavcih; soočajo se tudi z največjo negotovostjo zaposlitve, ki v nekaterih državah prizadeva več kot 60 % mladih, z daljnosežnimi posledicami za njihovo samostojnost, pogoje za ustanovitev družine, odločitev, kdaj bodo imeli otroke, ter za rast in financiranje sistemov socialne varnosti.

1.9

Medtem ko je vloga socialnih partnerjev kot glavnih akterjev na trgu dela, ki razumejo njegovo delovanje in potrebe, odločilna za razvijanje pristopov, ki spodbujajo vključevanje mladih v svet dela, EESO meni, da vnovič velja poudariti enako pomembno vlogo izobraževanja in poklicnega usposabljanja pri zagotavljanju veščin ter spretnosti, ki jih mladi potrebujejo za uspeh v nenehno spreminjajočem se svetu, ob upoštevanju razlik, ki obstajajo med mladimi.

1.10

Poleg tega: če naj socialni partnerji delujejo v smislu učinkovitejšega vključevanja mladih na trg dela, bodo potrebovali sodelovanje nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti ter različnih akterjev civilne družbe, s posebnim poudarkom na vlogi mladinskih organizacij in univerz kot raziskovalnih in znanstvenih središč. Potrebovali bodo tudi aktivno podporo družin in širših socialnih omrežij mladih.

1.11

Ob upoštevanju skupnega besedila, ki so ga pripravili evropski socialni partnerji, z naslovom Okvir ukrepov za vseživljenjski razvoj sposobnosti in kvalifikacij  (2) ter novejših študij o glavnih izzivih, s katerimi se soočajo trgi dela, ki krepijo prizadevanja Komisije, da bi trgi dela postali bolj prilagodljivi in tudi bolj vključujoči, EESO opredeljuje nekatere posebne cilje in področja ukrepanja, na katerih bi socialni partnerji morali igrati odločilnejšo vlogo.

1.12

Ukrepi, ki so jih sprejeli socialni partnerji, bi morali temeljiti na glavnih ciljih, ki so naslednji:

1.13

Področja ukrepanja so številna in raznolika, vendar jih je mogoče razdeliti na sedem glavnih skupin:

1.14

EESO kot evropska institucija, ki predstavlja organizirano civilno družbo, in v skladu s svojimi pristojnostmi predlaga pripravo konference, namenjene predstavnikom podjetij, sindikatov, šol in nevladnih organizacij, ki predstavljajo mlade, s ciljem, da se olajša izmenjava najboljših praks za vključevanje mladih na trg dela.

2.1

EESO ob upoštevanju sedanjega položaja mladih na trgu dela pozdravlja zaprosilo slovenskega predsedstva za pripravo raziskovalnega mnenja o vlogi socialnih partnerjev pri izboljšanju položaja mladih na trgu dela.

2.2

Problem brezposelnosti mladih in – širše gledano – vključevanja mladih v družbo je problem svetovnih razsežnosti (5).

2.3

Drug trend svetovnih razsežnosti v industrijskih družbah je staranje prebivalstva, ki ima tendenčno negativne posledice za stabilnost, konkurenčnost in gospodarsko rast. Ta pojav povečuje stroške zdravstvenih in pokojninskih sistemov (6), ker se število ljudi, ki jih financirajo, zmanjšuje (7). Zato je treba izvajati ukrepe za spodbujanje „aktivnega staranja“ prebivalstva, predvsem pa za spodbujanje dostopa mladih do trga dela in predvideti ukrepe za podporo obnavljanju generacij, v katerega se mladi zdaj zaradi strahu pred izgubo varnosti zaposlitve ne vključujejo. Potrebno je skupno delovanje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ob vključevanju javnega sektorja in socialnih partnerjev, da bi vprašanje mladih ljudi umestili v središče gospodarskih, socialnih, izobraževalnih in demografskih politik.

2.4

Čeprav je bilo med letoma 2005 in 2007 v EU ustvarjenih 7 milijonov delovnih mest, „lizbonskemu ciklusu“ še ni uspelo zmanjšati brezposelnosti mladih. Po podatkih Komisije je bila leta 2006 povprečna brezposelnost med mladimi v starosti od 15 do 24 let 17,4-odstotna. Z drugimi besedami: približno 4,7 milijona mladih ni bilo v socialno in poklicno stabilnem položaju. V nekaterih državah je bila brezposelnost med mladimi več kot 25-odstotna (8). Po podatkih najnovejšega četrtletnega pregleda trga dela EU (jesen 2007) je brezposelnost med mladimi v tretjem četrtletju 2007 sicer upadla na 15,2 %, vendar je bila še vedno dvakrat višja od skupne brezposelnosti.

2.5

Poleg tega teh 4,7 milijona mladih v EU v prvih šestih mesecih brezposelnosti praviloma nima možnosti, da bi našlo novo delo, kar jasno kaže, da z lizbonsko strategijo kljub sprejetju Evropskega pakta za mlade leta 2005 še vedno ni uspelo izboljšati položaja mladih na trgu dela. Vse bolj potrebno postaja boljše izvajanje Evropskega pakta za mlade na terenu.

2.6

Vendar pa razvoj zaposlenosti mladih in njihove brezposelnosti ni v vseh državah članicah enak (9). Na Nizozemskem, Irskem in Danskem so uspeli brezposelnost mladih zmanjšati na manj kot 10 %, povsem drugačen pa je položaj v državah, kot so Francija, Italija, Španija, Grčija, Belgija, Poljska, Slovaška in celo Švedska, kjer stopnje brezposelnosti ostajajo približno 20-odstotne (10).

2.7

Nevarnost, da se brezposelnost mladih spremeni v dolgoročno brezposelnost ali celo delovno neaktivnost, je zelo velika (v primeru dolgoročne brezposelnosti približno tretjina) (11), še prav posebej med ženskami, pri čemer se s staranjem povečuje.

2.7.1

Ni presenetljivo, da se mladi, ki so zgodaj prekinili šolanje (vsak šesti) ali ki niso končali srednje šole (vsak četrti v starostni skupini mladih odraslih od 25 do 29 let (12)), pri iskanju dela srečujejo z večjimi težavami kot mladi z več kvalifikacijami.

2.7.2

Presenetljivo pa je, da imajo težave pri iskanju zaposlitve tudi mladi z višjimi kvalifikacijami in usposobljenostjo. V nekaterih državah članicah je stopnja brezposelnosti med najbolj izobraženimi mladimi višja kot med mladimi z nižjo ali srednjo stopnjo izobrazbe (13). Dejansko pomeni višja stopnja izobrazbe kot pri prejšnjih generacijah težavnejši vstop na trga dela. Poudariti velja, da je spričevalo o zaključenem šolanju sicer dragoceno sredstvo za boj proti brezposelnosti, vendar danes ne ponuja nobenega jamstva proti njej.

2.7.3

Veliko mladih je prizadetih zaradi nasprotja med njihovimi kvalifikacijami in zaposlitvijo (delež mladih v starostni skupini do 35 let, ki delajo zunaj področja, za katerega so se usposabljali, znaša v državah članicah 29 do 47 %). Kolikor nižja je dosežena stopnja izobrazbe, toliko bolj zaskrbljujoč je položaj.

2.8

Zaradi tega se krepi tudi izseljevanje številnih mladih v druge države, ki ponujajo boljše delovne razmere, štiri do petkrat višje plačilo, privlačnejše poklicne možnosti in več možnosti za samoizpolnitev (14).

2.9

Položaj številnih mladih, ki najdejo delo, je skrajno negotov, ker zaposlitve niso varne. 41 % mladih v starostni skupini od 15 do 24 let (15) dela na podlagi pogodb za določen čas; v nekaterih državah je takšnih celo več kot 60 % (16). V mnogih primerih gre za zavestno izbiro mladih, ki iščejo zaposlitev za krajši čas, toda število mladih, ki so v tem položaju neprostovoljno, je precejšnje (vsak četrti) (17).

2.10

Mladi delavci so tudi najbolj prizadeti zaradi najvišjega števila nesreč in poškodb, povezanih z delom (18). Zato je treba pri proučevanju položaja mladih delavcev upoštevati tudi zdravstvene in varnostne razmere na delovnem mestu.

2.11

Brezposelnost je najvišja med mladimi ženskami (19), kajti pri njih je najbolj verjetno, da se zaposlijo na slabih, negotovih in slabo plačanih delovnih mestih, čeprav so praviloma bolj izobražene kot njihovi moški vrstniki. Ženske – predvsem tiste v rodnem obdobju – so tudi diskriminirane na podlagi svojega spola. Mlade ženske (v starosti do 30 let) v EU povprečno zaslužijo 6 % manj kot mladi moški (20).

2.12

Vse prepogosto se še dogaja, da mladi zaradi nizkih plač (delež prejemnikov nizkih plač med mladimi znaša 40 % ) doživljajo socialno izključenost ali zaidejo v revščino (21).

2.13

Številni mladi so danes v položaju, ki za njihovo socialno vključenost in še posebej za njihovo osebno in socialno samostojnost pomeni nazadovanje. Ta položaj je mogoče povzeti v naslednjih točkah:

3.1

Delo ni samo eden temeljnih dejavnikov za gospodarski razvoj družbe v celoti, temveč vključuje tudi vidike, ki so opredeljeni v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Zato je treba pravico mladih do zaposlitve in varnega delovnega mesta obravnavati kot univerzalno pravico in pravico posameznika, da si zagotovi prihodnost.

3.2

Zato je treba (vnovič) uveljaviti osrednji pomen dela v družbi in proučiti nekatere njegove sedanje vidike, namreč:

3.3

Danes se srečujemo z novimi oblikami dela, ki so posledica globokih sprememb v svetu dela in ki ne upoštevajo vedno pomembnih socialnih vidikov ali zagotavljajo zahtevanih pravnih jamstev.

3.4

Negotovost delovnih razmerij pri mladih je v povezavi z nereguliranimi delovnimi vzorci in urniki dejavnik, ki otežuje usklajevanje poklicnega, osebnega in družinskega življenja. V tem pogledu so mlade ženske še posebej močno prizadete in se morajo pogosto odpovedati obetavni poklicni karieri. Še posebej mlade starše bi bilo treba vprašati za njihovo mnenje o vzpostavljanju infrastrukture za varstvo predšolskih otrok.

3.5

Mladi lahko veliko prispevajo k razvoju bolj kohezivne in demokratične družbe znanja. Potrebujejo pa življenjske perspektive, ki presegajo kratkoročnost in temeljijo na osebni, družinski in skupinski varnosti.

4.1

V mnenju o zaposlovanju prednostnih kategorij (22) je EESO poudaril pomen izobraževanja in poklicnega usposabljanja ter zlasti nujnost naslednjih ukrepov:

4.2

Poglavitna naloga šol mora še naprej biti vzgoja svobodnih državljanov, ki so kritičnega duha in samostojni, šole pa morajo najti tudi nove načine delovanja, predvsem glede njihovih povezav s svetom dela in podjetji, ki na splošno niso tesne. Te povezave so danes skoraj neizogibne za zagotavljanje učinkovitejšega prehoda iz šole k delu.

4.3

Poleg tega: pridobitev sposobnosti za obvladovanje sprememb pomeni, da morata biti podjetniški duh in prevzemanje pobud sestavni del šolskega poslanstva, da se – tudi na ravni posameznika – vcepi čut odgovornosti pri iskanju rešitev za probleme, s katerimi se bodo neizogibno soočali po zaključku šolanja. Pri doseganju tega cilja mora seveda igrati vlogo tudi neformalno izobraževanje.

4.4

Vseživljenjsko izobraževanje tudi za mlade postaja vse pomembnejše, ker jim lahko zagotovi orodja, ki jih potrebujejo za prilagajanje novim položajem in za pridobivanje novih usposobljenosti in kvalifikacij.

4.5

Tudi modele poklicnega usposabljanja bi bilo mogoče posodobiti. V nekaterih državah imajo izkušnje z vključevanjem na trg dela s pripravništvom v podjetjih. Tudi na tem področju je pomembno vzpostaviti modele, ki so privlačni za mlade in za katere mladi in njihove družine menijo, da bodo izpolnili pričakovanja (24).

4.6

V specifičnem kontekstu individualnega spremljanja mladih, dolgoročno brezposelnih iskalcev zaposlitve (job coaching) velja omeniti avstrijski projekt, ki je v specifični ciljni skupini (25) pomagal zmanjšati stopnjo dolgoročne brezposelnosti mladih za 43,5 %. Od 2000 mladih, kolikor jih je sodelovalo v projektu, jih je 820 našlo zaposlitev, 293 pa so ponudili vajeništvo v podjetjih, kar pomeni, da je bila stopnja uspešnosti 60 % (26).

4.7

Poleg tega bi morale evropske raziskovalne politike in programi uskladiti svoje delovanje na nacionalni in evropski ravni na področju izobraževanja, tako osnovnega izobraževanja kot poklicnega oziroma posebnega usposabljanja.

5.1

Potreben je globalen pristop do različnih mladinskih politik. V ta namen je Evropska komisija pripravila sporočilo o spodbujanju polne udeležbe mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi, ki ga je EESO podprl (27). Podobno je Komisija ponovila, da je treba uporabiti Evropski socialni sklad, katerega določbe izrecno predvidevajo financiranje ukrepov za izboljšanje vključevanja mladih na trg dela (28).

5.2

Namen izboljševanja vključevanja mladih na trg dela bi morali jemati kot kolektivno odgovornost, ki zahteva vključenost celotne družbe, vključno s socialnimi partnerji in drugimi akterji, kot so organi oblasti, nacionalne, regionalne in lokalne uprave, družine in mladinske organizacije.

5.3

V specifičnem primeru vključevanja mladih na trg dela je vloga socialnih partnerjev ključna, saj vedo, kako trg deluje in kaj potrebuje; poznajo probleme, ki izhajajo iz neskladja teh potreb z obstoječo delovno silo; poznajo in imajo izkušnje s problemi, ki jih povzroča sam razvoj trga in novih načinov organizacije dela.

5.4

Socialni partnerji bi morali okrepiti svoja prizadevanja za povečevanje zaposlenosti mladih. To pomeni, da bi morali okrepiti in razviti sodelovanje z organizacijami, ki predstavljajo mlade in izobraževalne ustanove, in se v ta namen stalno osredotočati na kvalifikacije, potrebne na trgu dela, ugotavljati usposobljenosti, potrebne za določena delovna mesta, združevati prizadevanja za ustvarjanje delovnih mest za mlade, zaupati v njihove sposobnosti, ne da bi zahtevali predhodne izkušnje itd.

5.5

Vključevanje socialnih partnerjev bi moralo imeti predvsem naslednje cilje:

Zajemati bi moralo različna področja:

—

Socialni partnerji morajo oblasti, odgovorne za izobraževanje, ter šole in učitelje opozarjati na potrebo po tesnejših povezavah s svetom dela.

—

Na lokalni ravni morajo socialni partnerji spodbujati vse pobude, ki jih pripravljajo šole ali podjetja in sindikati in ki mladim omogočajo vzpostavljanje stika z realnim svetom dela.

—

Vzpostavljati morajo tudi partnerstva s šolami, da se mladim zagotovi priložnosti za pridobivanje delovnih izkušenj v podjetjih.

—

Dajati morajo pobude za ustvarjalnost in podjetniški duh, v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi (vključno s podjetji in sindikati) (29).

—

Obveščati morajo ustanove višjega izobraževanja o zahtevah lokalnega trga dela in ustreznih potrebah po usposabljanju in kvalifikacijah.

—

Vključevati morajo ustrezne mladinske organe in organizacije na vseh ravneh v dialog o vključevanju mladih na trg dela.

—

Socialni partnerji morajo aktivno sodelovati pri oblikovanju in organizaciji sistemov poklicnega usposabljanja, da tako prispevajo k iskanju odgovorov na zahteve po novih usposobljenostih in znanju ter da se tako lahko opredelijo prihodnje zahteve vseživljenjskega učenja.

—

Razmisliti morajo o možnosti globalnih, regionalnih in/ali lokalnih pogodb o poklicnem usposabljanju in vseživljenjskem učenju v okviru kolektivnih pogajanj. Zato je treba zagotoviti, da davčni sistemi držav članic podpirajo vlaganja v človeški kapital.

—

Prevzeti morajo nalogo, da mlade seznanjajo s tehničnimi poklici in njihovimi možnostmi na trgu dela.

—

Pomagati morajo izvajati in vrednotiti evropsko ogrodje kvalifikacij (30), da olajšajo priznavanje kvalifikacij mladih in njihovo mobilnost v Evropi.

—

Socialni partnerji morajo zagotoviti pripravništva kot sestavni del šolskih programov in tako mladim že zgodaj omogočiti stik s podjetjem in delavci.

—

Pripraviti morajo kodekse ravnanja glede kakovosti zaposlitve, delovnih razmer in plačilu za pripravnike ter v ta namen skleniti ustrezne kolektivne pogodbe.

—

Uvesti morajo dejavnost sodelavca – mentorja, ki skrbi za mladega pripravnika, da bo pripravništvo kot izobraževalni projekt uspešno, in pomagati pri pripravi dobrih mentorskih praks za vsak sektor.

—

Socialni partnerji morajo pri kolektivnih pogajanjih na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ali na ravni podjetja upoštevati potrebo po praktičnih ukrepih za podporo vključevanja mladih v svet dela in za seznanjanje mladih z njihovimi pravicami.

—

V razpravah o organizaciji dela in dogovorih, ki jih je treba doseči s pogajanji in jih je mogoče vključiti v pogodbe, morajo socialni partnerji namenjati posebno pozornost mladim delavcem, tako da se prožnost zajame s pravili, doseženimi s pogajanji; ta pravila jamčijo varnost, ki jo mladi potrebujejo. Perspektivo varnosti pri prehodu mladih v poklicno življenje je pri kolektivnih pogajanjih mogoče in treba upoštevati.

—

V okviru kolektivnih pogajanj morajo pomagati, da se s pogajanji dosežejo delovne razmere za učence in študente, ki zagotavljajo gibljiv delovni čas, primerno plačilo, zlasti za pripravništva, in čas za usposabljanje.

—

V tem okviru je treba predvideti tudi možnost za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, posebej glede delovnih razmer in delovnega časa.

—

Socialni partnerji morajo igrati ključno vlogo pri podpori dejavnosti združevanja mladih, in to tako pri podpori vzpostavljanju združenj mladih podjetnikov kot pri podpori vključevanju delavcev v njihove organizacije iz ustreznega sektorja.

—

Spodbujati, razširjati in podpirati morajo omrežja, ki omogočajo komuniciranje med mladimi in različnimi socialnimi partnerji (31).

—

Sodelovati morajo z mladinskimi organizacijami, da bi razumeli njihove skrbi in želje ter jih vključili v iskanje rešitev, predvsem v zadevah, ki se nanašajo na trg dela.

—

Priznavati morajo spretnosti in veščine, pridobljene z neformalnim izobraževanjem v mladinskih organizacijah, kot pomemben del kvalifikacije za vstop na trg dela.

—

Socialni partnerji morajo izmenjavati informacije o dobrih praksah (32) z vzpostavljanjem nacionalnih in evropskih platform za projekte, ki jih izvajajo podjetja, univerze, šole, lokalne in regionalne oblasti, podjetniška združenja in sindikati.

—

Socialni partnerji morajo podpirati mobilnost v Evropski uniji in v podjetjih v različnih evropskih državah, obveščati mlade o njihovih pravicah v zvezi z mobilnostjo znotraj Evrope ter v tem pogledu spodbujati ljudi k učenju tujih jezikov, omogočati izmenjavo poklicnih izkušenj in pri tem zagotavljati pravice delavcev (33).