9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/66

1.1

EESO kot predstavnik civilne družbe meni, da mora prispevati k razpravi EU o odzivanju na naravne nesreče s pristopom, ki bo usmerjen v preprečevanje, posredovanje in prevzemanje odgovornosti v primeru nesreč, ki jih povzročajo človeška dejanja ali malomarnost.

1.2

Zavedati se je treba, da sedanja evropska zakonodaja vsebuje dovolj določb o preprečevanju ali zmanjševanju potencialnih posledic nekaterih naravnih nesreč. Zato bi bilo koristno ponovno pozvati pristojne organe k spremljanju uporabe te zakonodaje v EU. EESO meni, da bi izvajanje okvirne direktive o vodah in s tem povezane zakonodaje, zlasti direktive o poplavah, lahko ublažilo posledice, ki jih ne more v celoti preprečiti, mogoče pa bi jih bilo zmanjšati s pripravo načrtov za upravljanje poplav, predvidenih v okviru načrtov za povodja. Podoben učinek bi lahko imela zakonodaja na področju preprečevanja gozdnih požarov.

1.3

Pomemben vidik je tudi povezava med preprečevanjem nesreč in usposabljanjem, izobraževanjem ter potrebo po vzpostavitvi ustreznega informacijskega sistema, s pomočjo katerega bodo lahko strokovnjaki in državljani spoznali metode odzivanja na nesreče, ki bi se lahko zgodile na njihovem območju. EESO zato pozdravlja sistem medregionalnih centrov za usposabljanje na področju civilne zaščite, ki ga je vzpostavila Evropska komisija.

1.4

V zvezi s civilno zaščito EESO izraža priznanje Komisiji za hitro vzpostavitev evropskega sistema solidarnosti, ki ni le medregionalen, ampak tudi mednaroden, in ima lastna sredstva za učinkovito delovanje tako v primeru odziva na nesreče kot tudi pri obnovi prizadetih območij. Novi člen 176 C Lizbonske pogodbe utrjuje cilje, ki sta jih na tem področju določila Evropski parlament in Svet.

1.5

EESO meni, da je treba sistem okoljske odgovornosti uporabljati, kot je določen v direktivi o okoljski odgovornosti, z namenom preprečevanja in sanacije okoljske škode, tako da se jasno opredeli odgovornost povzročiteljev določenih nesreč, na primer požigov. EESO je prepričan, da boljše izvajanje nacionalnih predpisov in seznanjanje s posledicami neupoštevanja predpisov o preprečevanju ali s posledicami škodljivih dejanj državljanov in pristojnih organov oblasti lahko pomaga ublažiti posledice naravnih nesreč.

2.1

Naravne nesreče so vse pogostejše, ne le znotraj EU, temveč po vsem svetu; nekatere povzročajo naravni pojavi, kot so poplave, potresi, požari itd., druge pa so posledica terorističnih dejanj, ki širijo strah med ljudmi. V obeh primerih je človek do neke mere odgovoren, posredno ali neposredno, čeprav se stopenj namernosti ne da primerjati.

2.2

EU se je zavezala, da se bo na podnebne spremembe odzvala s preventivnimi ukrepi, ne le v okviru izvajanja kjotskega protokola, temveč tudi s številnimi odločitvami za ohranjanje tal, vode in zraka. Ta pobuda je usmerjena v preprečevanje; pomagala naj bi ne le ohranjati in obnavljati našo zemljo, vodo in zrak, ampak tudi spodbujati takšno ravnanje v drugih državah. Poleg tega naj bi Komisija do konca leta 2008 zaključila pripravljalna dela v zvezi z razvojem celostnega evropskega pristopa k preprečevanju naravnih nesreč.

2.3

Poleg preventivnih ukrepov je EU vzpostavila sistem Skupnosti za pomoč pri kakršni koli naravni nesreči znotraj njenih meja. To je sistem vzajemne pomoči, namenjen ne le državam EU, v katerih se je že izkazal v številnih primerih, temveč tudi naravnim nesrečam v Indijskem oceanu, Južni Ameriki itd.

2.4

Jasno je treba opredeliti dopolnjevanje med odzivom na naravne nesreče in humanitarno pomočjo. Oba instrumenta imata v veliki meri isti glavni cilj, in sicer ublažitev posledic naravnih nesreč in drugih dogodkov za prebivalstvo. Posredovanje v primeru naravne nesreče spada v področje civilne zaščite, ki pomaga zmanjševati tudi posledice naravnih nesreč za okolje in imetje tako znotraj kot zunaj EU, sredstva in ekipe pa prihajajo iz držav članic EU. Humanitarna pomoč pa je, po drugi strani, dejavna v nekaterih tretjih državah in vključuje nevladne in druge humanitarne organizacije. Oba instrumenta delujeta v sodelovanju z agencijami OZN.

2.5

Zavedati se je treba, da je sklad za naravne nesreče, ki je bil ustanovljen po hudih poplavah v porečju Labe, pripomogel k izboljšanju intervencije v EU. Enako pomemben je mehanizem civilne zaščite (1), ki je bil ustanovljen leta 2001 in pozneje prenovljen (2) z namenom omogočiti hiter odziv na naravne nesreče, ki bi lahko prizadele države članice ali tretje države.

3.1

Preprečevanje je bistveni dejavnik pri zaščiti in ohranjanju okolja ter izogibanju škodi za civilno prebivalstvo. Njegov cilj je trajnostna raba naravnih virov. Predvidevanja o obsežnem upadanju in izgubi biotske raznovrstnosti so se uresničila do mere, ki presega celo najbolj črnoglede napovedi. Če v to enačbo dodamo pogosto nameren poseg človeka, se danes soočamo s slabim rezultatom: ponavljajoče se naravne nesreče, ki same po sebi sicer niso nenormalne, nenormalno pa je to, da se pojavljajo tako pogosto, in predvsem obsežnost škode, ki jo povzročijo.

3.2

Preventivni ukrepi, ki bodo omenjeni v tem mnenju, so del veljavne zakonodaje, pristojni organi v vsaki državi članici pa bi jih morali izvajati in spremljati njihovo uporabo. Na splošno lahko rečemo, da se je nekaterim naravnim nesrečam mogoče izogniti ali zmanjšati njihov obseg, zato lahko sklepamo, da je treba z uporabo veljavnih predpisov po vsej EU zagotoviti podobne pogoje za varstvo okolja.

3.2.1

Eden od zakonodajnih ukrepov, ki je imel največji učinek na preprečevanje naravnih nesreč, se nanaša na onesnaževanje morij in oceanov z ogljikovodiki. Učinek ni bil dosežen le z uvedbo nekaterih pogojev prevoza (plovila z dvojnim trupom), temveč tudi s pomorskimi ukrepi, zajetimi v zakonodajnih paketih Erika I in II, ki so prispevali k zmanjšanju vpliva tovrstnega onesnaževanja.

3.3

Z vprašanjem preprečevanja so povezane raziskave okolja; EESO je že pozval k boljši in večji uskladitvi programov za raziskave okolja (3) in predlagal, da se del sredstev za raziskave nameni praktičnim raziskavam na tem področju.

3.4

Preprečevanje je povezano tudi z usposabljanjem in obveščanjem, ne le članov ekip civilne zaščite, ampak tudi celotne javnosti, da bi izboljšali učinkovitost posredovanja v primeru naravnih nesreč. V vseh državah članicah je treba bolj razširjati in spoznavati okoljske politike ter jih vključiti v izobraževalne programe, toda ne samo na univerzah.

3.5.1

Prvo področje, ki ga je treba obravnavati, je voda. Voda je pogosto povezana z naravnimi nesrečami, ne le ko gre za poplave, cunamije ali druge morske pojave, temveč tudi ko gre za pomanjkanje vode (4), ki je lahko vzrok za pomembne spremembe, kot je dezertifikacija velikih območij južne Evrope.

3.5.2

Pri izvajanju okvirne direktive o vodah (5) se je pokazala pomanjkljivost: cilj glede preprečevanja, zaščite in pripravljenosti za primer poplav ni bil določen. Zaradi številnih naravnih nesreč, ki so si sledile v manj kot desetletju, in velikega števila žrtev teh nesreč, je Komisija pripravila sporočilo in predlog direktive (6) za ureditev ocenjevanja in obvladovanja nevarnosti poplav, ob tem pa predlagala izvedbo analize stanja in nevarnosti v prihodnosti ter načrt za ukrepanje in preprečevanje, dogovorjen na ravni EU.

3.5.3

Poplav v EU je vedno več in za to sta dva glavna razloga: prvič, splošno znano je, da imajo podnebne spremembe učinek na intenzivnost in pogostost poplav v Evropi (7), delno zaradi neobičajno hudih nalivov in potencialno višje gladine morja; drugič, človeške dejavnosti, kot so gradbena dela v rečnih strugah, preusmeritev struge ali speljevanje toka rek in druge dejavnosti, ki „zalijejo“ zemljo in tako zmanjšajo sposobnost narave, da uskladišči odvečne količine vode med poplavo, in ki se izvajajo brez predhodne ocene okoljskega učinka in korekcijskih ukrepov. Nevarnost se povečuje tudi zato, ker je škoda, ki jo povzročajo poplave, vedno večja, saj so najbolj ogrožena območja vse bolj gosto poseljena.

3.5.4

V skladu z že izraženim stališčem (8) EESO meni, da je treba izvesti ukrepe, predvidene v direktivi o ocenjevanju in obvladovanju poplav. Komisija je sprejela predlog EESO (iz mnenja o sporočilu iz leta 2004) za vključitev ukrepov v zvezi s poplavami v izvajanje okvirne direktive o vodah, kar prispeva k vključitvi načrtov za obvladovanje poplav v načrte za upravljanje vodnih območij in zagotavlja pripravo potrebnih ukrepov za celotno povodje in učinkovito ukrepanje vseh pristojnih oblasti (lokalnih, državnih in transnacionalnih).

3.5.5

EESO ponovno poudarja, da je treba izvesti predhodno oceno nevarnosti poplav za vsako vodno območje posebej in oceniti, kateri deli območja so v nevarnosti, da se lahko pripravi načrt intervencije s preventivnimi ukrepi, zlasti glede obnove gozdov in pogozdovanja gorskih območij, varstva mokrišč in podobnih ekosistemov. Zato je pomembno, da je civilna družba obveščena in da sodeluje, saj bo to olajšalo izvajanje preventivnih ukrepov.

3.6.1

Politike na področju preprečevanja je treba okrepiti. Čeprav so za preprečevanje v glavnem pristojne države članice, jim lahko Skupnost pomaga preprečiti in zmanjšati posledice naravnih nesreč, vključno z gozdnimi požari.

3.6.2

Skupnost mora nadaljevati s pripravo vrste ukrepov – od izboljševanja ozaveščenosti do upravljanja zemljišč. Takšni ukrepi imajo lahko tudi druge pozitivne učinke, kot so pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe.

3.6.3

Treba je sprejeti celostni pristop in pri tem upoštevati, kako različni sektorji medsebojno vplivajo. Razvoj mest, ki vpliva na območja, tradicionalno namenjena gozdarstvu, ne povečuje le tveganja za požare in uničenje okolja, ampak tudi pomeni, da je treba več pozornosti nameniti evakuaciji prebivalstva kot izgubi gozdov.

3.6.4

Različne finančne instrumente EU, ki so na voljo pomoči državam članicam pri njihovih prizadevanjih na področju preprečevanja, je treba pregledati in posodobiti, ne le zato, da se jih prilagodi trenutnim razmeram, ampak tudi zato, da se poiščejo sinergije med različnimi instrumenti z namenom učinkoviteje zaščititi človeška življenja in okolje ter kulturno dediščino. Vsakič, ko se dodelijo sredstva Skupnosti za obnovo po gozdnih požarih ali za pogozdovanje in obnovo gozdov, bi morale države članice dokazati, da bodo izvajale ustrezne ukrepe za preprečevanje požarov.

3.6.5

Komisija mora nadaljevati tudi s spodbujanjem izmenjave informacij in izkušenj med državami članicami, da bi zagotovila obsežno širjenje dobrih praks. Upoštevati je treba, da se razmere od države do države razlikujejo, ter pospešiti ukrepanje v regionalnih skupinah.

3.6.6

V preventivne ukrepe je treba vključiti tudi predpise o civilni in kazenski odgovornosti tistih, ki namerno ali nenamerno povzročijo požar.

4.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba (9) uvaja nov člen 176 C, v katerem je civilna zaščita opredeljena kot sredstvo, s katerim Unija „spodbuja sodelovanje med državami članicami, da bi izboljšala učinkovitost sistemov preprečevanja naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, in varstva pred njimi“. Treba je poudariti, da cilj ni le podpora državam članicam, temveč tudi skladnost ukrepov EU na mednarodni ravni.

4.2

Okvir, ki ureja ukrepe civilne zaščite, obsega dva instrumenta: mehanizem civilne zaščite Skupnosti in finančni instrument civilne zaščite (10). Center za spremljanje in obveščanje o civilni zaščiti je ustanovila Evropska komisija in deluje 24 ur na dan. Na voljo ima bazo podatkov o civilni zaščiti v vsaki državi članici in podatke iz vojaških baz, ki so zelo koristni. Center vodi tudi programe Skupnosti na področju pripravljenosti, vključno s programi usposabljanja in vaj.

4.3

V zadnjih nekaj letih so izkušnje pokazale, kako pomembno je delo centra na področju usklajevanja, kar se je nedavno izkazalo pri požarih v Grčiji. Še vedno pa so možnosti za izboljšanje in zato EESO poziva k povečanju proračunskih sredstev, da bo center imel več in boljša sredstva za svoje delo. Center za spremljanje in obveščanje mora postati pravo operativno središče z več osebja, da bo lahko bolj aktivno sodeloval pri predvidevanju razvoja kriz, spremljal njihov potek, organiziral ukrepe za pripravljenost ter omogočal in usklajeval pomoč EU pri civilni zaščiti znotraj EU in zunaj nje.

4.4

Da bi bili bolje pripravljeni na hude nesreče, je treba pospešiti prizadevanja EU na področju usposabljanja in vaj civilne zaščite. To bi najlažje dosegli z ustanovitvijo evropskega inštituta za usposabljanje na področju civilne zaščite, ki bi povezoval nacionalne strokovne centre. Evropske institucije morajo nujno preučiti predloge za vzpostavitev takšne strukturirane mreže.

4.5

Sistemi za zgodnje opozarjanje so vzpostavljeni za večino glavnih nevarnosti za naravne nesreče v Evropi, ne pa tudi za cunamije, kar je precejšnja vrzel. Pomanjkanje skupnih sistemov opozarjanja in protokolov je zaradi vedno večje mobilnosti državljanov Evrope in tretjih držav tudi zaskrbljujoče.

4.6

Izboljšave, ki jih je uvedla Komisija leta 2005, so pripomogle k večji učinkovitosti mehanizma za civilno zaščito v EU in omogočile, da deluje kot instrument medregionalne in mednarodne solidarnosti. Zato je treba vsa prizadevanja usmeriti v to, da se omogoči čim hitrejši in čim učinkovitejši odziv na nesreče vseh vrst. To zahteva vnaprej določene postopke ali načrte za pomoč, ki jih je treba z vajami preizkusiti za vse primere in posodobiti na podlagi teh izkušenj.

4.7

Načrti morajo vključevati satelitsko komunikacijo, posodobljene zemljevide in ustrezna sredstva za uspešno usklajevanje. Vsa ta sredstva morajo biti v lasti EU. Načrti morajo biti zgled solidarnosti in učinkovitosti na mednarodni ravni.

4.8

Prenovitev mehanizma civilne zaščite Skupnosti državam članicam omogoča uvedbo modulov civilne zaščite, ki jim bodo dodeljena nacionalna sredstva. To bo prispevalo k vzpostavitvi evropske skupine za hitri odziv na velike naravne nesreče. Države članice morajo te module čim prej opredeliti in preizkusiti, najprej na področju boja proti požarom. Države članice morajo tudi zagotoviti, da bodo moduli na voljo za hitri odziv v primeru delovanja mehanizma Skupnosti.

4.9

Nedavne naravne nesreče so pokazale, da kljub solidarnosti EU, zbrana finančna sredstva niso vedno ustrezna. Nujno je treba opraviti analizo možnosti za nesreče, da bi ugotovili pomanjkljivosti. V primeru, da bi ocena pokazala, da v EU ni na voljo dovolj sredstev ali da bi imela struktura evropskih rezervnih sredstev za civilno zaščito prednost v smislu uspešnosti in stroškovne učinkovitosti, bi EU morala poskrbeti za ta rezervna sredstva.

4.10

Poleg tega se je treba o obnovi prizadetih območij posvetovati s skupinami EU za oceno stanja in koordinatorji, saj bo njihovo strokovno znanje koristno pri obnovi. To bo pomagalo preprečiti špekulacije, ki se žal pogosto pojavljajo po požarih.

4.11

Pri posredovanju v tretjih državah je treba upoštevati posredovanje mehanizma kot sestavnega dela evropske zunanje politike in humanitarne pomoči ter kot neposrednega izraza solidarnosti EU s prizadetimi državami.

4.12

Treba je tudi opredeliti vlogo sodelavcev, ki jo morajo imeti humanitarne organizacije v civilni zaščiti. Ukrepe zunaj EU je treba uskladiti s partnerji na področju humanitarne pomoči, ki delujejo v okviru posebnih mandatov, kot so Združeni narodi, Rdeči križ in Rdeči polmesec, mednarodne ter nevladne organizacije.

5.1

Poudariti je treba, da zakonodaja na področju preprečevanja ni imela pričakovanega učinka na škodo, ki so jo povzročile naravne nesreče. Pri vzpostavitvi pravnega sistema za okoljsko odgovornost (11) je prišlo do precejšnje zamude in okoljska kazenska zakonodaja (12) je še vedno v fazi drugega osnutka.

5.2

Nacionalne zakonodaje na tem področju se močno razlikujejo, kar lahko privede do izkrivljenja veljavne zakonodaje. V praksi okoljska odgovornost ni usklajena na ravni EU, prav tako ni splošnih določb o obnovi ali sanaciji območja, ki ga je prizadela naravna nesreča, ker to ni v pristojnosti evropske zakonodaje. Poleg tega se načelo „plača povzročitelj obremenitve“ v mnogih regijah EU ne uporablja.

5.3

Pojavijo se lahko tudi drugi dejavniki, na primer določene vrste škode lahko prizadenejo več držav, kar pomeni, da se bodo uporabljali različni pravni sistemi. Razdelitev pristojnosti med različnimi oblastmi od lokalne do nacionalne ravni je prav tako velik problem, saj povzroča spore glede odgovornosti, kadar so ti organi vključeni tudi v obnovo.

5.4

Področje uporabe zakonodaje o odgovornosti, kot je določena v direktivi, zajema v glavnem preprečevanje ali sanacijo okoljske škode na podlagi zakonov, ki se uporabljajo v EU in se nanašajo na biotsko raznovrstnost ter onesnaženje vode ter zemlje; to je v veliki meri, čeprav ne izključno, opredeljeno s sklicevanjem na obstoječo zakonodajo Skupnosti. Zato je treba poudariti, da bo le neupoštevanje veljavnih predpisov iz priloge III direktive predmet ukrepov proti povzročiteljem škode.

5.5

Prvi sistem odgovornosti se uporablja za nevarne in potencialno nevarne poklicne dejavnosti iz priloge III direktive. To so v glavnem kmetijske ali industrijske dejavnosti, za katere se zahteva licenca v skladu z direktivo o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, dejavnosti, pri katerih se odvajajo težke kovine v vodo ali zrak, delovanje industrijskih obratov, ki proizvajajo nevarne kemične snovi, dejavnosti na področju ravnanja z odpadki (odlagališča in obrati za sežiganje odpadkov) ter dejavnosti v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi in mikroorganizmi. V skladu s prvim sistemom je lahko izvajalec odgovoren, tudi če ne gre za njegovo krivdo. Drugi sistem se uporablja za vse poklicne dejavnosti, ki niso navedene v prilogi III direktive, vendar le, če je bila povzročena škoda oziroma če obstaja neposredna nevarnost škode za vrste ali naravne habitate, ki jih ščiti zakonodaja Skupnosti. V tem primeru bo izvajalec moral prevzeti odgovornost le, če gre za njegovo krivdo oziroma malomarnost. Direktiva omogoča tudi določeno število izjem pri okoljski odgovornosti.

5.6

Obstajata dva načina sanacije škode: a) izvajalec lahko sprejme potrebne sanacijske ukrepe in jih neposredno financira ali b) pristojni organ zadolži tretjo stranko za izvajanje ukrepov, povzročitelj škode pa krije stroške sanacije. Zaradi večje učinkovitosti je mogoča tudi kombinacija obeh načinov.

5.7

V primerih, ko je za škodo odgovornih več strani, direktiva prepušča državam članicam odločitev glede porazdelitve stroškov; predvideni sta dve glavni možnosti: skupna odgovornost ali individualna oziroma deljena odgovornost. Dvojni sistem je namenjen lažji prilagoditvi pravnim sistemom držav članic, vendar je kljub temu treba poudariti, da je določanje deleža okoljske škode izredno zahtevno, kar pomeni, da je sistem v praksi težko izvajati.

5.8

Na koncu je treba še poudariti, da zahteva za finančno jamstvo izvajalcev v okviru zakonodaje o vodi, zemlji in biotski raznovrstnosti pripomore k učinkovitejši sanaciji, ker se izogne negativnim posledicam njihove plačilne nesposobnosti.