20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/89

1.1

Ukleščena med velike industrijske partnerje in nova porajajoča se gospodarstva z nizkimi stroški proizvodnje se Evropa sooča z vedno večjimi izzivi na področju konkurenčnosti. To stanje spremljajo primanjkljaj na področju gospodarske rasti in čedalje manjše naložbe v izobraževanje, raziskave in nove tehnologije, medtem ko se vpričo mednarodne konkurence sočasno povečuje izseljevanje evropskih podjetij.

1.2

Vendar pa Evropi, katere družbeni model daje prednost socialnim razmerjem, konkurenčnih adutov za svoja podjetja ne manjka:

1.3

Ampak, poleg tega, da določene konkurenčne prednosti sodijo še zmeraj bolj med še potekajoče procese kot pa dejanske dosežke, se Evropa sooča tudi s slabostmi, ki nenehno škodujejo njenim podjetjem in so odgovorne za njene sedanje neuspehe na področju rasti in zaposlovanja. Takšne slabosti so:

1.4

Z namenom izboljšanja konkurenčnosti podjetij v Evropi Odbor poudarja štiri po njegovem mnenju nerazdružljive zahteve:

1.4.1

Prva zahteva zadeva oživitev zaupanja ekonomskih akterjev, in sicer:

1.4.2

Druga zahteva je zagotoviti uresničitev ključnih pogojev za delovanje enotnega trga, in sicer v roku, ki ne sme prekoračiti v Lizboni zastavljenega roka 2010 za zagotovitev konkurenčnosti Evrope. Hkrati pa ne smemo zapostaviti pomembnosti stalnega vzdrževanja enotnega trga. Zahteva predvideva:

1.4.3.

Konkurenčnost evropskih podjetij zajema tudi razvijanje, s pomočjo roka 2010, dinamične ekonomske unije okoli evra, ki bo zmožna spodbuditi rast in zaposlovanje, opirajoč se na primerno monetarno politiko in vključujoč:

1.4.4

Izvajanje strukturnih reform lizbonske strategije mora biti odločnejše in doslednejše:

1.5

Odbor izjavlja, da Evropa zaradi primanjkljaja pri konkurenčnosti evropskih podjetij danes plačuje previsoko ceno. Evropa ni dovolj podjetniška, je počasna pri sprejemanju odločitev in prilagajanju mednarodnim spremembam, na mnogih področjih ves čas nedovršena, v zaostanku pri svojih reformah, svoje lastne adute pa izkorišča gospodarsko nezadostno, nemalokrat omahujoče in včasih nepovezano, torej kontraproduktivno. Za premagovanje vseh naštetih težav je nujno potrebno odločno ukrepanje. Če želi biti uspešna, bo Evropa morala svoje ukrepe bolj usmeriti k rasti, tako da bo podprla gospodarske dejavnike ponudbe in povpraševanja na bolj učinkovitem evropskem enotnem trgu brez ovir. Odbor še posebej podpira poziv zadnjega Pomladnega vrha k oblikovanju novih partnerstev tako na nacionalni kot na evropski ravni, ki bodo še tesneje vključevala socialne partnerje. Odbor poudarja nujnost upoštevanja roka 2010, ki mora združiti tako izvajanje reform iz Lizbone kot tudi dokončno uresničitev enotnega trga ter vzpostavitev resnične in konkurenčne ekonomske unije, ki bo uživala vse koristi monetarne unije ter v polni meri vključevala zahteve trajnostnega razvoja.

2.1

Mnenje je izdelano na podlagi prošnje za raziskavo, ki jo je podal predsednik Evropske komisije Romano PRODI, ki je 20. februarja 2004 Evropski ekonomsko-socialni odbor prosil, da mu predloži analizo problematike konkurenčnosti evropskih podjetij ter o le-tej oblikuje priporočila. Pri tem je šlo predvsem za ugotovitev najpomembnejših težav, s katerimi se srečujejo podjetja, ovir, ki jih ustvarja okolje, v katerem delujejo, pa tudi alternativnih predlogov, ki bi pripomogli k razrešitvi te problematike znotraj konteksta našega družbenega modela.

2.2

Številne nedavne analize, kot npr. Sapirjevo poročilo (julij 2003), poudarjajo naraščanje izziva konkurenčnosti za Evropo, ukleščeno med velike industrijske partnerje — t.j. ZDA in Japonsko — ter porajajoča se gospodarstva, ki temeljijo na nizkih proizvodnih stroških denimo Kitajska, Indija, vendar hkrati vse bolj vključujejo tudi sodobno tehnologijo in vlagajo v izobraževanje in izpopolnjevanje ter infrastrukture. Podatki (npr. izvozi, plačilna bilanca, razvoj podjetniških dobičkov…) dokazujejo, da so evropsko gospodarstvo in velika večina evropskih podjetij v velikem obsegu konkurenčni. Kljub temu je veliko pokazateljev skrb vzbujajočih: šibka rast, nezadovoljujoča raven naložb in povpraševanja, kvantitativno in včasih kvalitativno poslabševanje razmer na področju zaposlovanja, selitve proizvodnje, izseljevanje raziskovalcev in znanstvenikov, povečevanje javnih primanjkljajev, naraščajoči stroški socialnega varstva, povezani s pospešenim staranjem prebivalstva — vsi navedeni dejavniki so privedli do povečanih težav pri financiranju.Kljub temu pa so številni kazalniki skrb vzbujajoči: šibka rast, nezadovoljujoča raven naložb in povpraševanja, kvantitativno in včasih kvalitativno poslabševanje razmer na področju zaposlovanja, selitve proizvodnje, izseljevanjeraziskovalcev in znanstvenikov, povečevanje javnih primanjkljajev, naraščajoči stroški socialnega varstva, povezani s pospešenim staranjem prebivalstva — vsi navedeni dejavniki so privedli do povečanih težav pri financiranju.

2.3

Da bi omilili visoke stroške (delovna sila, davki, predpisi) v Evropi, so se številna podjetja odločila za avtomatizacijo (proizvodnje, upravljanja) in za bolj ali manj delne selitve proizvodnje v cenejše tretje države z manj strogo zakonodajo, predvsem v porajajoča se gospodarstva.

2.4

Zagotovo bi bilo iluzorno in kontraproduktivno, če bi tem strategijam poskušali nasprotovati s avtoritativnimi ukrepi. Evropsko gospodarstvo je neločljiv del vedno bolj globaliziranega gospodarstva. Ta proces je nepovraten in prispeva hkrati k razvoju različnih držav, ki v njem sodelujejo, in mednarodni stabilnosti, v kolikor je ustrezno urejen, tako da prinaša resničen gospodarski in družbeni napredek.

2.5

Upoštevajoč te osnovne pogoje se kažeta naslednji dve zahtevi:

2.5.1

Bolj kot kdajkoli prej je treba uokviriti globalizacijo z učinkovitejšimi in enakopravnejšimi mednarodnimi pravili. Povečevanje konkurenčnosti nikakor ne sme uiti izpod nadzora in degenerirati v spiralo zniževanja stroškov brez upoštevanja dejavnikov kot so zdravje, varnost in družbeni napredek, uravnovešen in trajnostni razvoj ter varovanje okolja. Nasprotno, vlaganje v konkurenčnost je treba umestiti v mednarodno priznan referenčni okvir, ki bo določal minimalne predpise za konkurenco, varnost, kakovost, socialne pravice in okolje. Za uresničitev tovrstnih ciljev je potrebno aktivno vključevanje mednarodnih organov za regulacijo in razvoj — tj. Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega monetarnega sklada, Svetovne banke, Mednarodne organizacije dela, ki danes še premalo učinkovito delujejo, saj so preveč ločeni drug od drugega ter po mnenju nekaterih premalo pregledni in premalo vključujoči. S tem namenom je Odbor pozval k razvojni agendi Svetovne trgovinske organizacije iz Dohe in slednjo nato tudi podprl, vendar pa je danes zaskrbljen zaradi slabega napredka v pogajanjih.

2.5.2

Prav tako pa postaja za Evropo nujno, da postane bolj konkurenčna, in sicer v okvirih, ki bodo zagotavljali njen gospodarski in družbeni razvoj, njeno kohezijo, delovna mesta in ohranjanje okolja: zgoraj navedeno pomeni, da je treba znotraj evropskega modela družbenih razmerij bolje izkoristiti konkurenčne prednosti podjetij v Evropi in odpraviti njihove pomanjkljivosti, oziroma le-te nadomestiti z boljšo kakovostjo in večjo produktivnostjo, če so s strukturnega vidika neodpravljive (kot npr. razlika v ceni delovne sile med Evropo in deželami v razvoju).

2.5.3

Ni realistično niti zaželjeno, da bi Evropska unija cenovno ali stroškovno konkurirala občutno manj razvitim gospodarstvom, če Evropa razlike ne more izravnati s pomočjo večje produktivnosti. Zaradi tega je evropsko gospodarstvo primorano k nenehnemu napredovanju in sprejemanju izzivov konkurence, zlasti s povečanjem produktivnosti s stališča kakovosti in količine ter z inovacijami. Zato pa je potrebno sorazmerno povečanje naložb v človeške vire ter tehnoloških, industrijskih in finančnih naložb. Zaradi tega je evropsko gospodarstvo primorano k nenehnemu napredovanju in sprejemanju izzivov konkurence, zlasti s povečanjem produktivnosti s stališča kakovosti in količine ter z inovacijami. Zato pa je potrebno sorazmerno povečanje naložb v človeške vire ter tehnoloških, industrijskih in finančnih naložb.

3.1.1

Evropa je danes v svetovnem merilu osrednji trgovinski partner, največji svetovni uvoznik in izvoznik. Njena podjetja ohranjajo konkurenčnost v izvozu navkljub mednarodni konkurenci, tako da povečujejo produktivnost, da bi optimizirala svoje stroške vključno s plačami, tako da zagotavljajo kakovost njihovih proizvodov in storitev ter z inovacijami za lažje prilagajanje trgu. Prisotna so v večini sektorjev gospodarske aktivnosti, predvsem pa na naslednjih področjih:

3.1.2

Hkrati evropska podjetja v svetu veliko vlagajo in tako prispevajo k rasti številnih svetovnih regij, še posebej porajajočih se azijskih gospodarstev. Če so slednja v različnih sektorjih z Evropo v konkurenčnem razmerju, so po drugi strani tudi industrijski in trgovinski partnerji, nepogrešljivi za evropsko gospodarstvo in podjetja, in sicer v vlogi tako dobaviteljev kot tudi partnerjev, distributerjev, poddobaviteljev in odjemalcev.

3.1.3

Prav z ozirom na zelo pomembno vlogo, ki jo evropska podjetja igrajo v državah v razvoju, bi le-ta morala nuditi vzgled pri razvoju socialnih standardov v teh državah, zlasti pri izvajanju osnovnih socialnih pravic, ki jih določa Mednarodna organizacija dela. Odbor se bo še nadalje zavzemal za sodelovanje pri oblikovanju pobud, ki bodo stremele k zagotovitvi upoštevanja socialne razsežnosti pri mednarodnih menjavah.

3.1.4

Evropska unija podpira mednarodne naložbe in trgovino evropskih podjetij, tako da preko Evropske komisije enoglasno zagovarja njihove interese v mednarodnih pogajanjih, kot so npr. pogajanja v Svetovni trgovinski organizaciji.

3.2.1

Najpomembnejša prednost evropskih podjetij je enotni trg, zasnovan na skupnih pravilih s splošnim načelom medsebojnega priznavanja, ki ga dopolnjujejo številna usklajevanja: okrog 1500 direktiv, 300 uredb in skoraj 20 000 skupnih standardov. Večina zakonske ureditve dejavnosti podjetij izhaja iz the predpisov. Gospodarske prednosti in prednosti zaposlovanja, ki jih je v svojem poročilu konec 80-ih let izpostavil že Cecchini, so še vedno aktualne, četudi se napovedi poročila do roka 1992 niso popolnoma uresničile zaradi motenega gospodarskega stanja ter zaradi tega, ker program Skupnosti ni bil dokončan.

3.2.2

Notranji evropski trg je danes največji na svetu, saj ga sestavlja 25 držav članic. Hkrati je tesno povezan z ostalimi evropskimi državami, predvsem Švico in Norveško, ponujajo pa se mu še dodatne širitvene možnosti. Več kot pol milijarde Evropejcev je tako povezanih v enem samem velikem notranjem trgu, ki je vplivnejše od ameriškega ali kitajskega trga. Tega zelo pomembnega dejstva bi se Evropejci morali bolj zavedati.

3.2.3

Te svoboščine, ki hkrati prispevajo h koheziji Evrope, so evropskim podjetjem omogočile tudi razvoj medsebojnih izmenjav in sodelovanja, preoblikovanj in združevanj, in tako marsikateremu izmed njih dodale mednarodno razsežnost. Mala in srednja podjetja so bila hkrati deležna prednosti evropskih poddobaviteljskih verig, kot tudi odprave formalnosti znotraj Unije. Z vseevropskim prometnim, energetskim in telekomunikacijskim omrežjem se je razvila skupna infrastruktura. Obsežni industrijski programi (npr. Airbus, Vesoljska agencija) so spodbudili raziskave in inovacije v podjetjih različnih velikosti. Poleg zaposlovanja je veliki trg spodbudil mobilnost aktivnega prebivalstva, raziskovalcev, študentov — več kot milijon jih je izkoristilo program Erasmus.

3.2.4

Omeniti moramo tudi odpravljanje javnih monopolov na enotnem trgu, ki je že zaključeno oziroma se pravkar izvaja, kot posledica sprejetja več direktiv na področju prevozov, energije, pošte itd. Ob tem Komisija dosledno pazi, da ne bi postavila pod vprašaj koncepta storitev splošnega interesa. Ta koncept namreč bistveno prispeva k načinu evropskega gospodarskega in družbenega razvoja, in sicer tudi onstran nujnih liberalizacij, povezanih z zapovedmi enotnega trga.

3.3.1

Prehod na evro je bila faza, ki je najbolj zaznamovala enotni trg ter predstavlja pomemben napredek za konkurenčnost evropskih podjetij. Z oblikovanjem enotne denarne valute za že dvanajst držav članic, ki združujejo 300 milijonov Evropejcev, so bila odpravljena medvalutna tveganja znotraj območja evra, nevtralizirani transakcijski stroški pri menjavah ter zagotovljena stalna preglednost ekonomskih podatkov. Hkrati je evro valuta mednarodnih razsežnosti. In če trenutna precenjenost v primerjavi z dolarjem ne spodbuja izvoza — in hkrati lajša uvoz, predvsem nafte in surovin, se bo menjalno razmerje, ki je bilo še pred nekaj leti obratno, v prihodnosti še naprej spreminjalo.

3.3.2

Monetarna unija, ki ji danes v svetovnem merilu ni para, je hkrati dokazala sposobnost Evrope, da uspešno izvede velik inovativen projekt, ki ima pomemben vpliv na njene državljane in podjetja. Bistveno je okrepila zunanjo prepoznavnost Evrope in izboljšala njen položaj pri mednarodnih pogajanjih v korist njenih podjetij.

3.3.3

Pakt o rasti in stabilnosti, ki spremlja evro, stremi k minimalni stopnji ekonomske konvergence s predpisi, ki omejujejo javni primanjkljaj in inflacijo. Podjetjem zagotavlja večjo predvidljivost v stabilnem okolju, ki spodbuja njihovo konkurenčnost. Hkrati predstavlja prvi korak na poti k dejansko združeni ekonomski uniji. Jasno je, da trajne denarne unije ni moč načrtovati brez napredka na dopolnjujočih se področjih, ki zadevajo zlasti konkurenčnost podjetij in so pomemben del lizbonske strategije.

3.4.1

Evropski svet je marca leta 2000 v Lizboni sklenil, da bo tako na nacionalni kot na evropski ravni začel z izvajanjem obširnega programom gospodarskih, socialnih in administrativnih reform, na podlagi katerih bi se naj Evropa do leta 2010 razvila v svetovnem merilu najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo, temelječe na znanju in sposobno zagotoviti trajnostno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Ta strategija je načrt za evropsko gospodarstvo, da združi svoje sile vpričo globalizacije v konkurenčnejši Evropi.

3.4.2

Reforme so smiselne, saj so povezane z glavnimi področji konkurenčnosti podjetij v EU. Njihov namen lahko povzamememo v naslednjih točkah:

3.4.3

Tudi metode lizbonske strategije so smiselne, saj vsebujejo:

3.4.4

Lizbonska strategija se že ponaša s prvimi pozitivnimi rezultati, med katere sodijo:

3.4.5

Konkurenčne ambicije lizbonske strategije brez obnovitve institucionalnega okvira Unije ne bi bile realistične. To je bilo poslanstvo Evropske konvencije, ki je s svojo inovativno sestavo povezala predstavnike držav in institucij Unije s predstavniki držav kandidatk, nacionalnih parlamentov in opazovalcev civilne družbe. Konvencija je predlagala predelavo sporazumov, ki bi predstavljali podlago za posodobljen in poenostavljen institucionalni okvir, bolje prilagojen obsežni širitvi ter hkrati laže berljiv in privlačnejši za javno mnenje. Gre tudi za vključitev v Pogodbo evropskega družbenega modela, ki konkurenčnost neločljivo povezuje z vrednotenjem zaposlitve in družbenim napredkom. Nova pogodba, sprejeta 25. junija 2004, omenja med cilji Unije socialno ekonomijo visoko konkurenčnega tržišča, ki teži k polni zaposlenosti in družbenemu napredku in ki se hkrati ponaša z visoko stopnjo zaščite ter izboljšanja kakovosti okolja. Odbor podpira to zahtevo po celostni povezanosti, v kateri se konkurenčnost prepleta z drugimi cilji kvalitativnega napredka in družbenega nrazvoja, hkrati pa ugotavlja, da tega zaradi različnih pomanjkljivosti, ki še naprej vplivajo na evropsko konkurenčnost, danes še zdaleč ni moč zagotoviti.

4.1.1

Medtem ko določene konkurenčne prednosti Evrope še zmeraj sodijo bolj med še potekajoče procese kot dejanske dosežke, pa slabosti škodujejo konkurenčnosti evropskih podjetij ter lahko prispevajo k sedanjim slabim rezultatom na področju rasti in zaposlovanja.

4.1.2

Nedavne razprave o podjetniškem duhu, ki so sledile Zeleni knjigi Komisije, so potrdile, da podjetja vseh velikosti v večini evropskih držav izjavljajo, da se soočajo z vsakodnevnimi problemi, ki so posledica:

4.1.3

Omeniti moramo tudi nizko stopnjo zaposlenosti v Evropi, posebej v primerjavi z ZDA. To stanje ima negativne učinke na evropsko konkurenčnost, na njeno splošno višjo stopnjo obdavčitve ter na ravnovesje sistemov socialnega varstva.

4.1.4

Prevladujoč občutek mnogih podjetnikov je, da Unija še naprej le kopiči poročila analiz o evropskih konkurenčnih zaostankih, namesto da bi izvedla konkretne ukrepe, ki bi privedli do preverljivih rezultatov, kot so to storili naši glavni konkurenti, od ZDA do Kitajske.

4.1.5

Odbor ugotavlja, da so socialni partnerji v dovolj ugodnem položaju, da bi lahko spodbudili te vrste ukrepov v korist konkurenčnosti in podjetnosti. Mnogi primeri potrjujejo, da imajo v tem smislu pogosto zelo pomembno vlogo. Ta pogonska funkcija socialnih partnerjev bi si v Zeleni knjigi Evropske komisije bila zaslužila poseben poudarek.

4.1.6.

Odbor prav tako poudarja, da se organi, ki delujejo znotraj tega, kar imenujemo socialna ekonomija se pogosto srečujejo z ovirami, ki smo jih že omenili in ki se tičejo davkov in drugih področij, kot so javna naročila in konkurenca. Odbor meni, da bi specifične rešitve za te težave pomembno prispevale k izboljšanju gospodarstva in zaposlovanja v Evropi.

4.2.1

Kljub doseženemu napredku enotni trg na različnih področjih ni zadovoljivo napredoval. To velja zlasti za storitve, ki predstavljajo 70 % ekonomskih aktivnosti, a kjer je stopnja medsebojnega priznavanja in usklajevanja še daleč od zahtevane. Številne zamude pri liberalizaciji še vedno obstajajo tudi v javnem sektorju, kjer velja našteti:

4.2.2

Kljub že uresničenim, tekočim ali načrtovanim liberalizacijam, kljub zamudam, ki jih lahko včasih ugotovimo na teh področjih, je še vedno potrebno natančneje opredeliti in razjasniti vprašanje statusa storitev splošnega pomena na enotnem trgu. Specifična vloga javnih storitev, ki je že vključena v različne direktive za liberalizacijo sektorjev, je bila v splošnem urejena z Amsterdamsko in Niško pogodbo. Komisija pripravlja horizontalni instrument za natančnejšo določitev vloge javnih storitev na enotnem trgu. Vendar pa je mogoče ugotoviti, da je razprava do sedaj bila omejena na vlogo nacionalnih javnih služb v okviru evropskega enotnega trga, ne da bi upoštevala možnosti razvoja storitev splošnega pomena na evropski ravni. Vsaka razprava o prihodnosti razširjenega evropskega trga in konkurenčnosti evropskih podjetij bi danes morala obravnavati tudi to vprašanje.

4.2.3

Poleg razvoja skupne zakonodaje države članice še naprej same izdajajo predpise, kar pa lahko zaplete oziroma ovira delovanje podjetij na enotnem trgu. Uveden je bil postopek predhodnega obveščanja Komisije (direktiva 83/189), vendar pa se slednja, zaposlena z mnogimi nalogami, ne more učinkovito odzivati, razen v najočitnejših primerih, razširitev pa bo stanje še poslabšala.

4.2.4

Države članice še vedno niso v zadostni meri prenesle direktiv, tako da znaša primanjkljaj pri prenosu trenutno 10 %, v določenih sektorjih celo 25 %. Tudi kršitve so prevečpogoste; trenutno Komisija preučuje 1500 primerov kršitev.

4.2.5

Davčna konvergenca na enotnem trgu je pomanjkljiva, tudi zaradi vztrajanja pri soglasnem sprejemanju odločitev v Svetu. Posebej je potrebno odpraviti vse dvojne obdavčitve, se dogovoriti o harmonizaciji davčnih osnov za podjetja in poenostaviti sistem DDV (davka na dodano vrednost) znotraj Skupnosti.

4.2.6

Ravno tako predstavljajo slabost za evropska podjetja zapletenost in stroški postopka za pridobitev evropske zaščite intelektualne lastnine, kar potrjujejo stalni zaostanki (trideset let!) in predvidljivi visoki stroški patenta Skupnosti.

4.2.7

Omeniti moramo tudi zamude pri različnih vseevropskih projektih omrežij v razširjeni Evropi, za katera je še vedno potrebno najti javno, zasebno ali kombinirano financiranje.

4.2.8

Zamude pri uresničevanju enotnega trga so neposreden vzrok za nezadovoljivo stanje na področju zaposlovanja in trga delovne sile. Razširitev Evropske Unije s 15 na 25 držav članic še bolj odločno zastavlja vprašanje glede izboljšanja zaposlovanja, in sicer z različnih vidikov (izobraževanje, geografska in poklicna mobilnost, kakovost zaposlitve, prešolanja itd).

4.2.9

Nazadnje je načelo prostega pretoka in proste nastanitve znotraj enotnega trga je z razširitvijo Unije, zaradi izjem, ki lahko trajajo do sedem let in so bile določene kljub nasprotovanju predstavnikov novih držav članic, začasno omejeno. Omejitve so v nasprotju z nemotenim delovanjem trga delovne sile v razširjeni Evropi in lahko škodijo trudu, ki so ga nove članice vložile v izobraževanje in poklicno usposabljanje. S težavami se soočajo tudi predstavniki novih držav, ki se želijo samozaposliti v državah Evrope petnajstih.

4.3.1

Monetarna unija ni povzročila dinamične gospodarske rasti, kot bi morala. Osnovni razlog za to je, da prava ekonomska unija še zmeraj ne obstaja. Začetek slednje v obliki pakta o rasti in stabilnosti, je v nedavnem obdobju povzročal težave. Mnoge države ga ne spoštujejo, vključno z Nemčijo in Francijo, ki sta prekoračili mejni 3 % javni primanjkljaj. Sicer pa so na dan privrela vprašanja v zvezi z učinki pakta (komponenta stabilnosti je veliko bolj jasno določena kot komponenta rasti) na medlo ekonomsko aktivnost. Da bi prekoračili ovire in omejitve pakta, bi bilo potrebno razviti bolj vključujoč ekonomski pristop, ki ga sedanja minimalna koordinacija glavnih smernic ekonomske politike (GOPE) ne ponuja.

4.3.2

Evroskupina, ki danes povezuje države z evro območja, je bila doslej slabo strukturirana, malo priznana in v osnovi medvladna struktura, zlasti v primerjavi s Evropsko centralno banko, ki je organizirana v zveznem smislu. Smo daleč od osnovanja evropske ekonomske vlade.

4.3.3

Ekonomsko-finančni svet nikakor ekonomska vlada Unije, saj članice rade volje vztrajajo pri nacionalnih interesih, pri čemer jih podpira razširjena praksa soglasnegasprejemanja odločitev. To je primer pomanjkanja davčne usklajenosti Evrope.

4.3.4

Skratka, Svet za konkurenčnost, vzpostavljen v zadnjih letih, nima privilegirane povezave z Ekonomsko-finančnim svetom ter ima težave z učinkovitim prevzemanjem nujno večstranskega poslanstva, ki je zanimivo za vse formacije Sveta.

4.3.5

Obžalujemo tudi, da je nova ustavna pogodba premalo dodelana in premalo inovativna na področju poglabljanja ekonomske unije v primerjavi z njenimi določbami na drugih področjih. Za kohezijo in konvergenco konkurenčnosti evropskega gospodarstva bi bilo bolj koristno, da bi Komisiji zagotovili resnično vlogo oblikovanja predlogov in ne le priporočil, tako na področju širših smernic ekonomskih politik kot javnofinančnih primankljajev.

4.4.1

Na pomladnih vrhih se je zdelo, da članice raje kot da bi naredile primerjalno oceno nacionalnih reform, odpirajo nove razprave o v Lizboni določenih ciljih, ter jim dodajajo nove predpise. Preveč držav je tudi zanemarilo polno vključitev socialnih partnerjev v opredelitev in izvajanje reform, z njimi se niso posvetovale, niti jih niso omenile v poročilih o napredku.

4.4.2

Slabo napredovanje držav na področju reform so spremljale zamude:

4.4.2.1

Na območju EU je 25 držav sklenilo dokončati uresničitev enotnega trga na več področjih (npr. energetika, storitve, javna naročila, vseevropska omrežja, prilagoditev javnih storitev), vendar pa zahtevanih ukrepov niso sprejele pravočasno.

4.4.2.2

Na nacionalni ravni so rezultati različni. Celo države članice, ki so na področju reform dosegle največ, zaostajajo v primerjavi z najuspešnejšimi tretjimi državami. Evropa v celoti pa je na področju konkurence še vedno v zaostanku. Bistvo reform ni le delati bolje kot prej, temveč in predvsem delati bolje kot drugje. Torej izziv za reforme ni le narediti stvari bolje kot prej, ampak tudi in predvsem narediti bolje kot to počnejo drugje. Treba je zabeležiti zlasti naslednje:

4.4.2.2.1

Pri liberalizaciji trgov je bil dosežen opazen napredek na področju telekomunikacij in v manjši meri v energetiki (plin, elektrika), kjer so cene pogosto še previsoke. Odpiranje poštnega sektorja poteka zelo počasi in do leta 2009 bo, preko zaporednih faz, dosežen le delni cilj. Zamude pri povezavah in posodobitvah prometne infrastrukture se nadaljujejo, kar ovira dokončanje projektov vseevropskih omrežij.

4.4.2.2.2

Pri dostopu do virov financiranja poteka združevanje evropskega finančnega trga, podprto z uvedbo evra. Sprejeti so bili različni ukrepi za lažje financiranje ustanovitev podjetij ter malih in srednje velikih podjetij. Vendar pa tvegan kapital ni dovolj dostopen. Poleg tega ostaja poenotenje finančnega trga preveč odvisno od poklicne zakonodaje; socioprofesionalno koregulacijo, opredeljeno in predpisana s sporazumom, sklenjenim med institucijami EU dne 16. decembra 2003, bi bilo treba spodbuditi.

4.4.2.2.3

Glede javnih primanjkljajev se razmere v državah močno razlikujejo: nekatere države imajo pri javnih financah presežek (npr. Danska, Finska, Luksemburg, Švedska), medtem ko druge dosegajo ali presegajo omejitve iz pakta stabilnosti (npr. Nemčija, Francija, Italija, Portugalska). Države z velikim primanjkljajem so hkrati tudi bolj zamujale z izvajanjem strukturnih reform.

4.4.2.2.4

Na področju spodbujanja inovativnosti je poraba za raziskave nezadostna. Znaša 1,9 % bruto domačega proizvoda (BDP) proti 2,6 % v ZDA, naložbe podjetij pa so v ZDA dvakrat višje kot v Evropski uniji petnajstih držav. Smo daleč od lizbonskega cilja, po katerem naj bi namenili 3 % BDP za raziskave in razvoj, od katerih naj bi dve tretjini financiral zasebni sektor. Vlaganja so tudi premalo usklajena med seboj in z evropskim okvirnim raziskovalnim programom. Pomanjkanje skupne politike na področju zaščite intelektualne lastnine vpliva na tehnološke naložbe v Evropi. Poleg tega število patentov, prijavljenih v Evropi, posebej na področju novih tehnologij, daleč zaostaja za ZDA ali Japonsko, kar je posledica dejstva, da EU še vedno nima enotnega patentnega postopka, ki bi bil učinkovit in ne predrag.

4.4.2.2.5

Glede izboljšav na trgu dela se razmere po državah razlikujejo: nekatere imajo splošno višjo stopnjo zaposlenosti, medtem ko se druge soočajo s strukturno nezaposlenostjo. Pomembne reforme potekajo za izboljšanje delovanja trga dela, njegove prožnosti ter usklajevanja med ponudbo in povpraševanjem. Da bi se Evropejci lahko vključili v Lizbonsko strategijo, se morajo hitro začeti reforme na področju trajnega kvalitativnega in kvantitativnega napredka vseživljenskega izobraževanja in zaposlovanja, ki ga morajo spremljati ustrezni zakoni ali kolektivne pogodbe. Veliko bo še treba narediti na področju vlaganj, posebej preko izobraževanja, v zaposlovanje in v poklicna usposabljanja, osredotočena na konkurenčno vrednotenje kakovosti. Posvetovanja s socialnimi partnerji, pogajanja z njimi in med njimi, stremijo predvsem k zagotavljanju novih ureditev, ki bi dopuščale učinkovito izboljšanje zaposlovanja in pogojev zaposlitve v kontekstu mednarodne konkurence. Kokovo poročilo je pravilno izpostavilo prednostne naloge, ki jih je potrebno izvesti, da bi razmere trajno preoblikovali.

4.4.2.2.6

Glede reševanja problema socialne varnosti je v teku veliko reform, ki bi naj bi ponovno vzpostavile finančno ravnovesje, zaradi staranja prebivalstva, ki se po vsej Evropi povečuje. Gre predvsem za prilagoditev trajanja prispevne dobe pričakovanemu podaljšanju življenjske dobe ter spodbujanje uporabe sistemov dodatnega zavarovanja in pokojninskih skladov. Navkljub razvoju reforme zamujajo tako na področju socialnega varstva, ki ga nudijo sistemi dodatnega zavarovanja, težave pa so tudi pri njihovi izvedbi in učinkovitosti, zlasti je preveč predčasnih upokojitev in to navkljub dogovorom, sprejetim leta 2002 v Barceloni. Gre predvsem za to, da bi morale reforme sistemov socialnega varstva potekati pravično, tako da ne bi prihajalo do novih izključenosti, ki bi imele negativne socialne in ekonomske vplive na evropsko gospodarstvo.

4.4.2.2.7

Glede vzgoje in izobraževanja imajo evropske države večinoma učinkovite in razvite izobraževalne sisteme, vendar včasih preveč ločene od ekonomske stvarnosti in perspektiv ustrezne umestitve na trg delovne sile; pogosto so ti sistemi preveč selektivno dostopni in ne dovolj prilagodljivi, da bi zagotovili učinkovito podporo za celo življenje. Razvijajo se programi izmenjav, s ciljem povečati povezanost in razvoj izobraževalnih programov. K večji izobraženosti prispeva tudi vsesplošen dostop do interneta.

4.4.2.2.8

Pri poenostavljanju zakonodaje, skupaj z izboljšanjem njene kakovosti in učinkovitosti, gre za skupno potrebo vseh evropskih držav, čeprav so nekatere začele z uvajanjem ustreznih programov za reševanje tega problema prej kot druge. Prednostna naloga je tudi poenostavitev postopkov ustanavljanja podjetij in malih podjetij, zaradi njihovega vpliva na gospodarstvo in zaposlovanje. Podjetja bi morala dobivati večjo podporo pri razvoju in upravljanju postopkov dela, saj ti zmanjšujejo neučinkovitost ter spodbujajo dvig produktivnosti, s tem pa tudi večjo konkurenčnost.

4.4.2.2.9

Glede trajnostnega razvoja nacionalni ukrepi uresničevanja Kyotskega sporazuma prinašajo različne rezultate. Zaščita okolja je tradicionalno bolj zasidrana v severnih državah, vendar pa so tudi v drugih državah sprejeti novi ukrepi, izmenjava dobrih praks omogoča navdihovanje pri uspešnih izkušnjah (npr. prostovoljni kodeksi, listine, znamke, razdeljevanje emisijskih dovoljenj itd.). Predvsem je potrebno paziti, da bo konkurenčna strategija Unije v službi politike, ki bo skrbela za zaščito okolja in izpolnjevanje obveznosti, sprejetih na tem področju, ter da na noben način ne bo predstavlja ovire takšni politiki.

4.4.3

Na splošno ostaja bilanca reform še vedno precej mešana. Kljub kopičenju poročil o upadanju konkurenčnosti ter nizanju „procesov“ ali strategij za ponovni zagon konkurenčnosti (npr. Luksemburg, Cardiff, Köln, Lizbona. Göteborg, Barcelona itd.), si Unija prizadeva za izvajanje odločitev, ki jih je postopoma sprejemala (enotni trg, finančni prostor, ekonomija znanja, okoljevarstvena odličnost itd.).

4.4.4

Istočasno pa se ekonomski položaj in položaj na področju zaposlovanja v Evropi od ugodne gospodarske konjunkture v času vrha v Lizboni leta 2000 dalje nenehno slabšal, tako zaradi nezadostnih naložb in povpraševanja, kot zaradi posledic omejitev monetarne in finančne politike ter zaradi raznih drugih, nakopičenih razlogov, vezanih na ozračje, v katerem je vladal občutek nevarnosti zaradi terorističnih napadov, mednarodnih napetosti, finančnih in borznih pretresov ter cene nafte. Vse to je slabo vplivalo na zaupanje in delo gospodarskih operaterjev. Stopnja rasti je s 3,5 % v letu 2000 zdrsnila na 1,6 % leta 2001 in na komaj 1 % od leta 2002 dalje. Zaposlovanje je upadalo, stopnja brezposelnosti je presegla mejo 8 %. Slabšanje gospodarskega in socialnega položaja v Evropi je v nasprotju s sedanjo dinamiko rasti ZDA (blizu 5 %), čeprav ta temelji na specifičnih pogojih (npr. tečaj dolarja, proračunski primanjkljaj, poraba za vojsko).

4.4.5

Lizbonska strategija se je znašla v začaranem krogu: pomanjkanje rasti otežuje izvajanje reform in zaostanki nato škodujejo večji rasti in zaposlovanju. Ob inflaciji ciljev reform, obveznosti in sodelujočih držav, ugotavljamo prav toliko pomanjkanja soodgovornosti, izvajanja, koordinacije kot, posledično, vpliva na gospodarstvo in zaposlovanje. Obstaja tveganje, da ustvarjamo iluzijo, da potrebnih reform ne uvajamo dovolj odločno, temveč zgolj da bi dajali vtis, da strategija napreduje. Takšen „Lizbonski milni mehurček“ ne bo čakal leta 2010, da se razpoči.

5.1.1

Evropska konkurenčnost mora postati sestavni del globalnega, tako političnega kot ekonomskega in socialnega projekta, ki bo zmožen vzpodbuditi široko sodelovanje socialnih akterjev in akterjev na trgu dela. Nova pogodba bo morala izpolniti ta pričakovanja.

5.1.2

Še posebej pomembno je, da bo ta evropski projekt dobro sprejet v globalnem okolju, prav tako pa tudi v odnosih med sosedi in njihovimi različnimi mednarodnimi partnerji. Vprašanje privlačnosti Evrope in njenega prilagajanja strukturnim spremembam bi moralo biti obravnavano bolj poglobljeno in določno, zlasti pri vprašanjih, vezanih na mednarodne naložbe, ukoreninjenje v Evropi, ter selitve v druge regije sveta. Odbor pričakuje predvsem rezultate pogajanj, ki potekajo v okviru STO in bi naj prispevala k oblikovanju boljših mednarodnih predpisov za urejene trgovinske menjave in naložbe na svetovnem nivoju.

5.1.3

Prav tako kot so nujna nova pravila na mednarodni ravni, saj so dandanašnja očitno nezadostna, mora biti tudi zakonodaja v Evropi poenostavljena, saj imamo preveč administrativnih pravil in postopkov. Za dosego teh ciljev bi bilo potrebno:

5.1.4

Oblikovati bi morali politike, ki bi odločneje podprle ustanavljanje in razvoj podjetij ter lažje dostopanje do tveganega kapitala (kar bi upravičilo povečanje posegov Evropske investicijske banke na tem področju), večje število programov za medsebojno izobraževanje podjetnikov ter gostejše omrežje podpornih služb za mala podjetja v vseh državah članicah, z usklajevanjem na evropski ravni.

5.1.5

Na splošno pa bi morali spodbujati tudi podjetja, poklicna združenja in različne akterje civilne družbe, da bi večkrat prevzemali pobudo na evropski ravni z večjo uporabo novih svoboščin na področju sodelovanja in izmenjav, ki so jih pridobili z razvojem evropske integracije. Njihove lastne pobude na terenu, kakor tudi novi pričakovani ukrepi evropskih institucij in držav, bodo igrali ključno vlogo pri zagotavljanju resničnega vpliva in pozitivnih rezultatov v procesih povečevanja konkurenčnosti, ki potekajo v Evropi, prav tako pa tudi pri dokončnem odpravljanju različnih ovir, ki se nenehno pojavljajo. Uresničevanje učinkovitejše in bolj konkurenčnejše Evrope bo v bistveni meri pogojeno z množenjem in vzajemno krepitvijo takšnih ekonomskih in sorodnih pobud, ki bodo evropske, nacionalne in regionalne javne oblasti prisilile k podpori in zagotavljanju konkurenci naklonjenega okolja.

5.2.1

Nujno je v najkrajšem roku zagotoviti uresničitev ključnih določb enotnega trga, ki se je razširil s 15 na 25 držav članic. Ta uresničitev časovno ne sme seči dalj od leta 2010, ki je bilo v Lizboni določeno kot rok za zagotovitev evropske konkurenčnosti. Tak cilj se zdi danes nujen, vendar pa ne smemo zanemariti prihodnje potrebe po stalnem vzdrževanju in reorganiziranju enotnega trga.

5.2.2

Prvi pogoj je zagotoviti učinkovit prenos direktiv v nacionalne zakonodaje ter dejansko upoštevanje rokov, za kar se je zavzel evropski vrh. Zato je potrebna večja odgovornost vlad in, po potrebi, preusmeritev pomoči, ki jih EU dodeljuje državam, ki ne izpolnjujejo te obveznosti, v doseganje ciljev boljšega prenosa. Prenos zakonodaje bi bil lažji, če bi namesto direktiv, ki prevladujejo, več uporabljalo uredbe, ki se uporabljajo neposredno in enotno.

5.2.3

Med prednostne naloge harmonizacije na področju konkurence spadajo:

5.2.4

Nepogrešljiv pogoj za okrepitev enotnega trga je ukinitev administrativnih delitev, ki bi zaslužila neposrednejšo in večjo finančno podporo Unije, kot jo dobiva trenutno. Ukinitev bi morala zajemati:

5.3.1

Uveljavitev resnične gospodarske unije je ključnega pomena za konkurenčnost evropskih podjetij in zagotavljanje dejanske monetarne unije. Evropa mora imeti ustreznejši in stabilnejši makroekonomski odgovor na mednarodno konjunkturo, tako pri politiki podpore ponudbi kot povpraševanju. To skupno ekonomsko politiko je nujno razvijati skladno z rokom za zagotovitev evropske konkurenčnosti, za katerega je bilo v Lizboni določeno leto 2010. To vključuje naslednje naloge:

5.3.2

Med ukrepi, ki bi lahko zagotovili ključni razvojni premik na poti k ekonomski uniji, velja našteti:

5.3.3

Pogoj za ekonomsko unijo je uskladitev davkov, predvsem davčnih osnov, in sicer pod pogoji, ki so skladni z gospodarstvom, odprtim za trgovanje in privlačnim za naložbe. Prosto določanje davčnih stopenj bi lahko bilo predpisano pri področjih, ki se neposredno nanašajo za enotni trg. Potrebne bi bile usklajene davčne olajšave za zaposlovanje. Ob pomanjkanju soglasja bi bilo potrebno okrepljeno sodelovanje med državami, ki želijo vztrajati na tej poti, kar bi že zagotavljalo prvi napredek.

5.3.4

Cilji bolje koordinirane ekonomske politike bi morali biti:

5.3.5

Novo proračunsko obdobje 2007-2013, ki bo nasledilo sedanje obdobje 2000-2006, bi se moralo osredotočiti na izzive konkurenčnosti Evrope. Za dosego tega cilja bi bilo potrebno:

5.4.1

Verodostojnost mandata iz Lizbone se mora bolje ukoreniniti v zavesti Evropejcev. Potrebno je pregnati strahove glede njegovega pomena in socialne cene. Te reforme pogojujejo prihodnost našega razvoja v odprti ekonomiji. Gre za zagotavljanje trajnosti evropskega modela družbe, na katerega so Evropejci vezani in ki je izražen v Listini o temeljnih pravicah, in združevanje tega modela s ciljem doseganja konkurenčnosti .

5.4.2

Cilj konkurenčnosti bi pridobil s tem, ko bi bil bolje pojasnjen. Biti najbolj konkurenčen na svetu za Odbor nikakor ne pomeni maksimalnega znižanja stroškov na vseh področjih: takšen cilj bi bil obenem iluzoren in neizvedljiv, z več vidikov pa tudi nezdrav in netrajnosten zaradi kvalitativnih, socialnih in okoljskih stroškov. Nasprotno to za Odbor pomeni zagotoviti vsa sredstva za popolno in trajno konkurenčnost v globaliziranem in odprtem gospodarstvu, predvsem z osvajanjem novih tehnologij in organizacije dela ter inovativnejše proizvodnje, ob stalni skrbi za ohranitev in okrepitev našega socialnega načina razvoja v Evropi.

5.4.3

Začeti bi morali z boljšim usklajevanjem med, po eni strani, ekonomskimi, socialnimi, administrativnimi in okoljskimi reformami ter, po drugi strani, med državami članicami. Potrebno bi bilo zagotoviti primerljivost in vzajemno krepitev. Glede na trenutno stanje strukturnih reform v državah članicah bi bilo potrebno predvsem:

5.4.4

Na evropski ravni bi moralo biti to usklajevanje reform podprto z:

5.4.5

Danes je osrednja zahteva okrepitev motivacije Evropejcev za uresničevanje evropske integracije in zastavljenega cilja konkurenčnosti. To zahteva jasnejšo vizijo namena in obsega povezujoče se Evrope, prav tako pa se nanaša na ekonomski in globalno-socialni okvir, povezan s strukturnimi reformami. To pa pomeni boljšo zaznavo prihodnosti evropskega modela družbenih odnosov.

5.4.6

Povečana konkurenčnost evropskih podjetij vključuje predvsem izboljšanje poklicne usposobljenosti delojemalcev, spodbujanje njihovega sodelovanja pri organizaciji dela ter krepitev socialne povezanosti v podjetju s tesnejšimi in prenovljenimi socialnimi stiki.

5.4.6.1

Ključnega pomena je vlaganje v človeški kapital v podjetjih: ključni dejavnik produktivnosti je delovna sila podjetja, ki je njen človeški kapital. Od teh vlaganj, predvsem v izobraževanje, je odvisna motiviranost delojemalcev in njihova produktivnost.

5.4.6.2

Medtem ko je vseživljenjsko izobraževanje postalo osrednji del evropske politike zaposlovanja, je skrb zbujajoč delež delavcev, ki sodelujejo v šolanjih in izobraževanju: v povprečju se giblje okrog 14 % za delavce, stare od 25-29 let, medtem ko s starostjo delavcev hitro pada, tako da znaša pri delavcih, starih od 55 do 64 let, le še 5 %.

5.4.6.3

V proizvodnem sistemu, kjer delovna mesta zahtevajo vse več tehničnega znanja in sposobnosti, je to stanje resnično zaskrbljujoče za evropsko konkurenčnost. To stanje je vsaj zaželjeno, če ne že nujno potrebno, preseči. Za dosego tega cilja morajo podjetja vključiti izobraževanje v svoje strategije kot srednjeročna in dolgoročna vlaganja in ne kot dejavnost, pri kateri bi bilo mogoče pričakovati hitro ali celo takojšnje vračilo vloženih sredstev.

5.4.6.4

Vendar pa poklicnega in vseživljenjskega izobraževanja ne smemo obravnavati ločeno. Predstavljati morata sestavni del upravljanja kariere delojemalcev. V teku izobraževanja je potrebno zagotoviti motiviranost pri vseh starostnih skupinah, in sicer s poudarjanjem usposobljenosti in z oblikovanjem dinamičnejše poklicne poti. Izhajajoč iz tega vidika je potrebno razviti orodja, kot npr. izkaz usposobljenosti in vrednotenje rezultatov, ki pa se morajo skladati z individualnimi poklicnimi projekti in projekti podjetja.

5.4.7

Odbor želi podčrtati tudi vlogo socialne ekonomije, ki je bila predmet več njegovih mnenj. Odbor poudarja, da socialna ekonomija lahko prinese model večje konkurenčnosti, ki temelji na sodelovanju med posamezniki in podjetji ter na njeni sposobnosti izpolnjevanja potreb posameznikov ter razvijanja človeškega kapitala.

5.4.8

V procesu prenavljanja socialnih odnosov imajo poleg podjetij in njihovih delojemalcev eno pomembnejših vlog tudi socialni partnerji. Mandat iz Lizbone je za dosego uspeha reform prvotno dodelil ključno odgovornost podjetjem, socialnim partnerjem in civilni družbi. Odbor globoko obžaluje, da je bilo to priporočilo podcenjeno tako med prvimi pomladnimi vrhi, kakor tudi v poročilih držav članic ter v razpravah in zaključkih Evropskega sveta.

5.4.9

To stanje se je začelo izboljševati v dneh pred pomladnimi vrhi ter na sestankih socialnih partnerjev s predsedstvom Sveta in Komisije. Večletni plan socialnega dialoga 2003-2005, ki so ga sprejeli socialni partnerji (UNICE — Zveza evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij, CEEP — Evropski center za podjetja z javno udeležbo, UEAPME — Evropsko združenja obrti ter malih in srednjih podjetij ter Evropska konfederacija sindikatov), je prav tako prispeval k spodbujanju uveljavljanja reformnih strategij. Ta plan skupnih pobud in dogovorov, usmerjen na tri področja (zaposlovanje, socialni vidiki širitve, mobilnost), daje še poseben poudarek krepitvi izobraževanja in poklicnega usposabljanja. S tem prispeva k opredelitvi evropskega modela družbe, ki združuje najboljšo ekonomsko konkurenčnost podjetij z okrepljeno socialno vsebino.

5.4.10

Socialni partnerji so v državah članicah že začeli oblikovati odločilne reforme na področju izobraževanja, trga dela ali socialne varnosti. Ključnega pomena je spodbujanje soodgovornih za reforme z ovrednotenjem njihovih pobud in dogovorov v poročilih pomladnih vrhov in z njihovim vključevanjem v izmenjave dobrih praks. Odbor je pripravljen s pomočjo podatkovne baze širiti informacije o sodelovanju socialnih akterjev in akterjev na trgu dela pri reformah.

6.1

Odbor torej zaključuje, da zaradi pomanjkanja konkurenčnosti evropskih podjetij Evropa danes plačuje previsoko ceno. Evropa ni dovolj podjetniška, na mnogih področjih je še vedno nedovršena ter zaostaja pri reformah, poleg tega pa gospodarsko nezadostno, nemalokrat omahujoče, včasih nepovezano, torej neproduktivno, izkorišča svoje lastne adute. To trditev lahko podkrepimo s štirimi osrednjimi nepravilnostmi, med katere sodijo:

6.2

Odpravljanje teh motenj je skupna odgovornost, s katero bi naj zagotovili večjo konsistentnost med Evropo in njenimi državami ter z dopolnjevanjem dosegli najboljše učinke. Odbor z veseljem objavlja, da je zadnji evropski pomladni vrh:

6.3

Odbor meni, da bi morala taka partnerstva tako na evropskem kot nacionalnem nivoju v najkrajšem času zagotoviti pogoje za uspeh pri oživljanju konkurenčnosti Evrope ter predvsem prispevati k:

6.4

Odbor poudarja nujnost upoštevanja roka l. 2010, ki mora združiti tako izvedbo reform iz Lizbone kot tudi uveljavitev enotnega trga ter uresničitev resnične in konkurenčne ekonomske unije, ki bo uživala vse koristi monetarne unije ter v polni meri vključevala zahteve trajnostnega razvoja.

6.5

Odbor na koncu ugotavlja, da bi bilo pospeševanje reform, ki je nujno, veliko lažje ob večji gospodarski rasti. Evropska unija bi morala nemudoma zagotoviti ukrepe, ki omogočajo krepitev enotnega trga ter spodbujanje ponudbe in povpraševanja ter tako ustvarjati trajne pogoje za rast naložb, trgovanja, porabe in zaposlitev.