10.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 112/26

1.

Ali iz člena 3(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 (1), ki se razlaga v povezavi z uvodno izjavo 12 in členom 17 navedene uredbe, izhaja, da država članica sme izdati odločbo, v kateri obravnava pri njej vloženo prošnjo za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) Uredbe, ne da bi izrecno odločila o odgovornosti te države članice v skladu z merili Uredbe, če v konkretnem primeru ni nobenih opornih točk za odstopanje iz člena 17 Uredbe?

2.

Ali iz člena 3(1), drugi stavek, Uredbe št. 604/2013, ki se razlaga v povezavi z uvodno izjavo 54 Direktive 2013/32/EU (2), izhaja, da je treba v okoliščinah postopka v glavni stvari, če ne gre za odstopanje iz člena 17(1) Uredbe, izdati odločbo o prošnji za mednarodno zaščito v smislu člena 2(b) Uredbe, s katero se država članica zaveže, da bo prošnjo obravnavala v skladu z merili z Uredbe, in ki temelji na tem, da določbe Uredbe veljajo za prosilca?

3.

Ali je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 razlagati tako, da mora sodišče v postopku s tožbo zoper odločbo o zavrnitvi mednarodne zaščite v skladu z uvodno izjavo 54 Direktive presoditi, ali določbe Uredbe (EU) št. 604/2013 veljajo za prosilca, če država članica ni izrecno odločila o svoji pristojnosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito v skladu z merili iz Uredbe? Ali je treba na podlagi uvodne izjave 54 Direktive 2013/32 izhajati iz tega, da v primeru, če ni opornih točk za uporabo člena 17 Uredbe št. 604/2013 in je prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi Direktive 2011/95 (3) obravnavala država članica, v kateri je bila prošnja vložena, pravni položaj zadevne osebe spada na področje uporabe Uredbe tudi takrat, če država članica ni izrecno odločila o svoji pristojnosti v skladu z merili iz Uredbe?

4.

Ali iz člena 10(1)(b) Direktive 2011/95/EU izhaja, da se v okoliščinah postopka v glavni stvari prosilca preganja zaradi „veroizpovedi“, če prosilec v zvezi z vsemi elementi, ki jih zajema pojem veroizpovedi v smislu te določbe in ki so ključnega pomena za pripadnost zadevne osebe določeni veri, ni podal pojasnil in predložil dokumentov?

5.

Ali iz člena 10(2) Direktive 2011/95/EU izhaja, da so podani razlogi preganjanja, ki temeljijo na veroizpovedi v smislu člena 10(1)(b) Direktive, če prosilec v okoliščinah postopka v glavni stvari trdi, da je bil preganjan zaradi verske pripadnosti, vendar ni podal nobenih navedb oziroma predložil dokazov v zvezi z okoliščinami, ki so značilne za pripadnost osebe določeni veri in so za subjekt preganjanja razlog za domnevo, da zadevna oseba pripada tej veri – med njimi okoliščine, ki so povezane z izvajanjem ali neizvajanjem verskih obredov ali z verskimi izrazi prepričanja –, ali v zvezi z oblikami osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega?

6.

Ali iz člena 9(1) in (2) Direktive 2011/95/EU, ki se razlaga v povezavi s členoma 18 in 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in pojmom veroizpovedi v smislu člena 10(1)(b) Direktive, izhaja, da v okoliščinah postopka v glavni stvari:

7.

Ali iz člena 4(2) Direktive 2011/95/EU, ki se razlaga v povezavi z odstavkom 5(b) te določbe, členom 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 46(3) Direktive 2013/32/EU, izhaja, da se sme v okoliščinah postopka v glavni stvari dejstva in okoliščine presojati samo na podlagi pojasnil in dokazov, ki jih je podal prosilec, vendar je dopustno zahtevati dokaz manjkajočih elementov, ki jih zajema pojem veroizpovedi v smislu člena 10(1)(b) Direktive, če: