1.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 156/18

1.

Ali je določba nacionalnega prava, ki ob uporabi Direktive 1999/70/ES (1) v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi nične določbe o zaposlitvi za določen čas predvideva drugačne in bistveno manjše ekonomske posledice od tistih, predvidenih za primer nezakonitega prenehanja pogodbe splošnega civilnega prava na podlagi nične določbe o sklenitvi za določen čas, neskladna z načelom enakovrednosti?

2.

Ali je skladno s pravnim redom Evropske unije, da na področju njegove uporabe sankcija v praksi postavlja v boljši položaj delodajalca, ki ravna protipravno, kakor zlorabljenega delavca, tako da trajanje procesa, tudi fiziološko, neposredno škoduje delavcu v prid delodajalca in da učinkovitost vzpostavitve prejšnjega stanja sorazmerno pada glede na trajanje procesa, dokler se ne skoraj izniči?

3.

Ali je na področju uporabe pravnega reda Unije v smislu člena 51 Listine iz Nice skladno s členom 47 Listine [o temeljnih pravicah] in s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da trajanje procesa, tudi fiziološko, neposredno škoduje delavcu v prid delodajalca in da učinkovitost vzpostavitve prejšnjega stanja sorazmerno pada glede na trajanje procesa, dokler se ne skoraj izniči?

4.

Ali pojem pogojev zaposlitve iz določbe 4 Direktive 1999/70/ES ob upoštevanju pojasnil iz člena 3(1)(c) Direktive 2000/78/ES (2) in člena 14(1)(c) Direktive 2006/54/ES (3) obsega tudi posledice nezakonite prekinitve delovnega razmerja?

5.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je v smislu določbe 4 upravičena razlika med posledicami, ki so običajno predvidene v nacionalnem pravnem redu za nezakonito prekinitev delovnega razmerja za nedoločen čas in za določen čas?

6.

Ali je treba splošna načela veljavnega prava Skupnosti – to so načela pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo, enakosti pravnih sredstev, učinkovitega sodnega varstva, pravice do neodvisnega sodišča in, splošneje, pravice do poštenega sojenja, določena v členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji (kakor je bil spremenjen s členom 1(8) Lizbonske pogodbe in na katerega se sklicuje člen 46 Pogodbe o Evropski uniji), v povezavi s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter s členi 46, 47 in 52(3) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, razglašene v Nici 7. decembra 2000, kot so bili vključeni v Lizbonsko pogodbo – razlagati tako, da nasprotujejo temu, da Italijanska republika po zelo dolgem obdobju sprejme zakonsko določbo (kakršna je člen 32(7) zakona št. 183/10, kakor izhaja iz razlagalne določbe člena 1(13) zakona št. 92/12), ki spreminja izid tekočih postopkov, pri čemer neposredno oškoduje delavca v prid delodajalca in sorazmerno zmanjšuje učinkovitost vzpostavitve prejšnjega stanja glede na trajanje procesa, dokler se ne skoraj izniči?

7.

Ali je treba, če Sodišče ne bi priznalo, da so navedena načela temeljna načela pravnega reda Evropske unije za namen horizontalne in posplošene uporabe in bi torej ugotovilo samo neskladnost določbe, kakršna je člen 32(5), (6) in (7) zakona št. 183/10 (kakor se razlaga s členom 1(13) zakona št. 92/12), z obveznostmi iz Direktive 1999/70/ES in Listine iz Nice, za namen neposredne vertikalne uporabe evropske zakonodaje, in sicer zlasti določbe 4 Direktive 1999/70/ES in Listine iz Nice, šteti, da je družba, kakršna je tožena stranka, ki ima lastnosti iz točk od 55 do 61 [predložitvene odločbe], državni organ?

8.

Če bi Sodišče EU na vprašanja iz točk 1, 2, 3 in 4 odgovorilo pritrdilno, ali načelo lojalnega sodelovanja, ki je temeljno načelo Evropske unije, dovoljuje neuporabo razlagalne določbe, kot je člen 1(13) zakona št. 92/12, s katerim je onemogočeno spoštovanje načel, ki izhajajo iz odgovorov na vprašanja od točke 1 do 4?