13.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/2

(1)

Evropska centralna banka (ECB) je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje enotnega mehanizma nadzora (EMN). Nadzoruje delovanje sistema, da zagotovi skladno uporabo visokih nadzornih standardov in skladnost rezultatov nadzora v sodelujočih državah članicah.

(2)

ECB mora zagotoviti skladno uporabo bonitetnih zahtev za kreditne institucije v sodelujočih državah članicah v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 in Uredbo (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke (ECB/2014/17) (2).

(3)

Kot organ, ki je za to pristojen po Uredbi (EU) št. 1024/2013, je ECB v skladu z Uredbo Evropske centralne banke (EU) 2016/445 (ECB/2016/4) (3) izvedla vrsto opcij in diskrecijskih pravic v zvezi s kreditnimi institucijami, ki se razvrstijo kot pomembne. Poleg tega ECB v vodniku po opcijah in diskrecijskih pravicah iz prava Unije iz novembra 2016 (v nadaljnjem besedilu: vodnik ECB) določa skupni niz specifikacij za izvajanje nekaterih drugih opcij za vsak primer posebej na podlagi posamične ocene vlog kreditnih institucij, ki se razvrstijo kot pomembne v skladu s členom 6(4) Uredbe (EU) št. 1024/2013 ter delom IV in členom 147(1) Uredbe (EU) št. 468/2014.

(4)

Da bi spodbudila skupni nadzorni pristop pristojnih nacionalnih organov pri presoji o posamičnem izvajanju opcij in diskrecijskih pravic, lahko ECB v skladu s členom 4(3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 sprejme priporočilo o specifikacijah, ki se uporabijo za ocenjevanje vlog manj pomembnih institucij.

(5)

Skupni niz specifikacij za posamično izvajanje opcij in diskrecijskih pravic je po eni strani potreben za spodbujanje skladnosti, učinkovitosti in preglednosti nadzora manj pomembnih institucij v EMN ter po drugi strani za spodbujanje, kjer je to potrebno, enakega obravnavanja pomembnih in manj pomembnih institucij in enakih konkurenčnih pogojev za vse kreditne institucije v sodelujočih državah članicah. Hkrati je treba upoštevati načelo sorazmernosti in legitimna pričakovanja nadzorovanih kreditnih institucij.

(6)

ECB je v ta namen med opcijami in diskrecijskimi pravicami, ki so vključene v vodnik ECB, opredelila nekatere, ki bi jih bilo primerno izvajati na enak način v zvezi s pomembnimi in manj pomembnimi institucijami. ECB je poleg tega opredelila druge opcije in diskrecijske pravice, med njimi dve splošni opciji in diskrecijski pravici iz člena 380 in člena 420(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, pri izvajanju katerih priporoča poseben pristop v zvezi z manj pomembnimi institucijami.

(7)

Kar zadeva opcije in diskrecijske pravice v zvezi s konsolidiranim nadzorom in opustitvijo uporabe bonitetnih zahtev v skladu s priporočili iz poglavja 1 razdelka II vodnika ECB, je treba pristojne nacionalne organe spodbuditi, da uporabijo preudaren pristop, kadar tako opustitev odobrijo na posamični podlagi. V zvezi z opustitvijo uporabe likvidnostnih zahtev na čezmejni ravni ECB priporoča poseben pristop za manj pomembne institucije, saj za te institucije niso relevantne vse specifikacije za ocenjevanje vlog, ki so vključene v vodnik ECB.

(8)

V celotnem EMN bi se moral uporabljati skladen in preudaren pristop v zvezi z opcijami in diskrecijskimi pravicami, povezanimi s kapitalom in kapitalskimi zahtevami, kakor je določen v poglavjih 2 in 3 razdelka II vodnika ECB, saj te nadzorniške odločitve vplivajo na višino in kakovost razpoložljivega kapitala. Enako velja za instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala ali manjšinske deleže, ki se pod določenimi pogoji lahko vključijo v razpoložljivi kapital. Poleg tega je treba za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za vse kreditne institucije v celotnem EMN skladno uporabljati standardizirani pristop, pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen, metodo notranjih modelov in pristop notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev. Zato bi morala tudi ocena izpolnjevanja zahtev Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki morajo biti izpolnjene, da se dovoli uporaba ničodstotne uteži tveganja za izračun kapitalskih zahtev za izpostavljenosti znotraj skupine, temeljiti na skupnem nizu specifikacij. ECB pa je opredelila nekatere opcije in diskrecijske pravice, povezane s kapitalom in kapitalskimi zahtevami, pri katerih je potreben poseben pristop v zvezi z manj pomembnimi institucijami.

(9)

Za opcije in diskrecijske pravice v zvezi z institucijami, ki so v institucionalni shemi za zaščito vlog, se priporoča uporaba skupnega niza specifikacij za oceno vlog za opustitev uporabe bonitetnih zahtev, kakor je določeno v poglavju 4 razdelka II vodnika ECB, da se doseže skladnost nadzora, saj so v institucionalni shemi za zaščito vlog običajno pomembne in manj pomembne institucije. Vendar se v zvezi z deleži v institucijah, ki spadajo v institucionalne sheme za zaščito vlog, v skladu s členom 49(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 priporoča poseben pristop v zvezi z manj pomembnimi institucijami, da se čim bolj zmanjša upravno breme teh institucij.

(10)

Kar zadeva izpolnjevanje zahtev glede velikih izpostavljenosti, je treba pristop v zvezi s pomembnimi institucijami iz poglavja 5 razdelka II vodnika ECB uporabiti tudi v zvezi z manj pomembnimi institucijami, da se spodbudi preudarna obravnava velikih izpostavljenosti za vse kreditne institucije v EMN, tako da se bo tveganje koncentracije ustrezno upravljalo in omejevalo.

(11)

ECB priporoča skladen in preudaren pristop v zvezi z opcijami in diskrecijskimi pravicami, ki so povezane z likvidnostnimi zahtevami, kakor je določen v poglavju 6 razdelka II vodnika ECB, saj te opcije in diskrecijske pravice vplivajo na izračun zahtev glede likvidnostnega kritja, na primer z določitvijo obravnave posebnih prilivov in odlivov. V zvezi z stopnjami odlivov za zunajbilančne produkte, povezane s trgovinskim financiranjem, lahko pristojni nacionalni organi uporabijo stopnjo odliva pod 5 %, če je raven odliva, ki se uporabi, umerjena na podlagi statističnih podatkov.

(12)

Kar zadeva izvajanje izvzetja za kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, iz člena 21(1) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), se v zvezi z manj pomembnimi institucijami priporoča pristop iz poglavja 8 razdelka II vodnika ECB, da se dosežejo enaki konkurenčni pogoji.

(13)

V zvezi z opcijami in diskrecijskimi pravicami, povezanimi z ureditvijo upravljanja in bonitetnim nadzorom, se priporoča preudaren in skladen pristop, kakor je določen v poglavju 11 razdelka II vodnika ECB, s čimer se spodbuja uporaba ustreznih zahtev glede upravljanja za vse kreditne institucije. Vendar se z vidika načela sorazmernosti šteje, da je v zvezi z manj pomembnimi institucijami primeren poseben pristop glede združitve odbora za tveganja in revizijske komisije.

(14)

Poleg tega to priporočilo zajema opcije in diskrecijske pravice v zvezi s sodelovanjem med organi, saj je treba zagotoviti nemoteno sodelovanje v EMN.

(15)

Kar zadeva dvostranske sporazume o nadzoru kreditnih institucij v nesodelujočih državah članicah v skladu s členom 115(2) Direktive 2013/36/EU, je potreben poseben pristop v zvezi z manj pomembnimi institucijami, saj je ta opcija na voljo pristojnemu organu, ki je odgovoren za izdajo dovoljenj. V skladu s členom 4(1)(a) in členom 9 Uredbe (EU) št. 1024/2013 je ECB v EMN izključno pristojna za izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam in njihov odvzem, zato mora sodelovati pri vzpostavitvi dvostranskih sporazumov o nadzoru kreditnih institucij v nesodelujočih državah članicah –

2.1

Pristojni nacionalni organ dovoli kreditni instituciji, da uporabi obravnavo iz člena 310 Uredbe (EU) št. 575/2013 za svoje trgovalne izpostavljenosti in prispevke v jamstveni sklad centralne nasprotne stranke, če je ta centralna nasprotna stranka kreditno institucijo uradno obvestila, da je prenehala računati KCNS (hipotetični kapital), kakor je določeno v členu 311(1)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013.

2.2

Za potrebe odstavka 2.1 pristojni nacionalni organ pri ocenjevanju utemeljenosti razlogov, zaradi katerih je centralna nasprotna stranka prenehala računati KCNS (hipotetični kapital), uporabi ugotovitve, do katerih pride ECB pri svojem preverjanju razlogov v zvezi s to centralno nasprotno stranko.

3.1

Če pride do splošnega izpada sistema v smislu člena 380 Uredbe (EU) št. 575/2013, ki ga ECB potrdi z javno izjavo, in dokler ECB ne izda javne izjave, da so se v izjavi navedene razmere uredile, ECB oceni ta izpad in pristojni nacionalni organi upoštevajo ugotovitve ocene ECB in uporabijo opcijo iz člena 380 Uredbe (EU) št. 575/2013. V tem primeru:

3.2

Če namerava pristojni nacionalni organ izdati javno izjavo, s katero potrdi, da je prišlo do splošnega izpada sistema v smislu člena 380 Uredbe (EU) št. 575/2013, se pred objavo take izjave o tem uskladi z ECB.

1.1

Če se predložijo vloge za dovoljenje, da se ne odbijejo deleži kapitalskih instrumentov, pristojni nacionalni organi pri ocenjevanju, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 49(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, uporabijo specifikacije iz odstavka 4 poglavja 4 razdelka II vodnika ECB.

1.2

Pristojni nacionalni organ lahko institucionalni shemi za zaščito vlog dovoli, da predloži vlogo za dovoljenje iz člena 49(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 v imenu vseh manj pomembnih institucij, ki so članice sheme. V tem primeru lahko pristojni nacionalni organ izda odločitev o izdaji dovoljenja v skladu s členom 49(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki velja za vse manj pomembne institucije, navedene v vlogi.

1.1

Pristojni nacionalni organi skladno s členom 11 Uredbe (EU) 2016/445 za zunajbilančne postavke iz naslova trgovinskega financiranja, kakor so navedene v členu 429 Uredbe (EU) št. 575/2013 in Prilogi I k navedeni uredbi, določijo stopnjo likvidnostnega odliva 5 %, ki jo morajo kreditne institucije uporabiti pri ocenjevanju likvidnostnih odlivov. Pristojni nacionalni organ zahteva, da mu kreditne institucije ustrezne odlive poročajo v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 680/2014 (7).

1.2

Z odstopanjem od odstavka 1.1 lahko pristojni nacionalni organ za manj pomembne institucije s sedežem v zadevni državi članici na podlagi statističnih podatkov določi stopnjo odliva pod 5 %.

1.1

V zvezi z manj pomembnimi institucijami (vključno s kreditnimi institucijami, ki so podrejene družbe v skupini), ki ne veljajo za pomembne, v smislu člena 76(3) Direktive 2013/36/EU pristojni nacionalni organi izvedejo opcijo, da dovolijo združitev odbora za tveganja in revizijske komisije.

1.2

Pristojni nacionalni organi izvedejo oceno pomembnosti v smislu člena 76(3) Direktive 2013/36/EU glede na velikost, notranjo organiziranost ter naravo, obseg in zapletenost dejavnosti kreditnih institucij v skladu s specifikacijami za ocenjevanje, ki so določene v odstavku 3 poglavja 11 razdelka II vodnika ECB.

1.3

Če nacionalna zakonodaja, s katero se prenaša Direktiva 2013/36/EU, že določa merila, ki so drugačna od specifikacij, določenih v odstavku 3 poglavja 11 razdelka II vodnika ECB, pristojni nacionalni organi uporabijo merila, ki so določena v nacionalni zakonodaji.

2.1

Glede na pristojnost ECB za začetno izdajo dovoljenj kreditnim institucijam v EMN in pristojnost pristojnih nacionalnih organov za bonitetni nadzor manj pomembnih institucij pristojni nacionalni organi uradno obvestijo ECB o nameri, da prenesejo odgovornost za neposredni nadzor manj pomembnih institucij na pristojni organ, ki je izdal dovoljenje nadrejeni osebi manj pomembne institucije in jo nadzoruje, ali da prevzamejo odgovornost za nadzor podrejene kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici. ECB kot pristojni organ, ki je odgovoren za izdajo dovoljenj kreditnim institucijam, bo skupaj z zadevnim pristojnim nacionalnim organom sodeloval pri vzpostavitvi dvostranskega sporazuma o prenosu ali prevzemu nadzorniških odgovornosti v imenu pristojnega nacionalnega organa, ki je odgovoren za stalni nadzor nadrejene osebe ali podrejene družbe v sodelujočih državah članicah.

2.2

Odstavek 2.1 se uporablja v naslednjih primerih: