28.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/154

1.1

EESO ostro obsoja vse oblike spolne zlorabe otrok in pozdravlja zavezo Komisije, da se bo z novo direktivo o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji na evropski ravni še odločneje borila proti taki zlorabi.

1.2

EESO je v svojem prejšnjem mnenju (1) podal priporočila v zvezi s predlagano direktivo. Preprečevanje, ki je sicer cilj direktive, v njej ni zadostno obravnavano. Za zaščito otrok je odločilnega pomena preprečevanje na več ravneh. Za ljudi, ki so kot otroci žrtve spolne zlorabe, to ne pomeni le nedopustne kršitve njihove pravice do telesne nedotakljivosti, pač pa tudi grozljive socialne, čustvene in psihološke posledice, ki jih spremljajo vse življenje. Namen tega dodatnega mnenja je podati priporočila za preprečevanje zlorab.

1.3

EESO vse države članice in Evropsko unijo ponovno poziva, naj v skladu z novo Lizbonsko pogodbo nemudoma podpišejo in ratificirajo Konvencijo Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem  (2) ter Izbirni protokol ZN h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije  (3), da bi še izboljšali zmožnosti EU za preprečevanje spolne zlorabe otrok.

1.4

Evropska unija mora oblikovati dosleden, enoten pristop v zvezi s preprečevanjem spolne zlorabe otrok v vseh državah članicah. EESO poziva Evropsko komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri izvajanju strategije Evropske unije za preprečevanje spolne zlorabe otrok ter oblikuje jasno vizijo, na podlagi katere si države članice Evropske unije prizadevajo za zaščito otrok in krepitev njihovih pravic. Cilji strategije bi morali biti razdeljeni na naslednja štiri področja:

1.5

To mnenje ne vsebuje vseh možnih ukrepov (4). EESO številnim akterjem civilne družbe, zlasti nevladnim organizacijam, izreka priznanje za njihovo delo pri uvajanju preventivnih ukrepov. Primerov najboljše prakse je preveč, da bi jih naštevali, vendar pa so za druge dragocen zgled. EESO je zato oblikoval zbirko podatkov, ki ponuja informacije v zvezi s tem (5).

2.1

S preventivnimi ukrepi bi si morali prizadevati predvsem za izkoreninjenje spolne zlorabe otrok. Vse politike morajo temeljiti na načelih Konvencije ZN o otrokovih pravicah, v skladu s katero je otrok oseba, mlajša od 18 let.

2.2

Spolna zloraba otrok ima lahko mnogo oblik: incest in spolna zloraba, pornografija, prostitucija, trgovina z ljudmi, korupcija in spolni napadi v krogu vrstnikov (6). Problem zlorabe je treba reševati na več ravneh: lokalni, nacionalni, evropski in svetovni, toda preventivni ukrepi bi morali biti povsod usklajeni in dosledni. Stalno jih je treba spremljati in s tem zagotoviti, da so skladni z razvijajočimi se strukturami in dobro prakso ter da se je mogoče z njimi ustrezno odzvati na nove možnosti za zlorabo otrok (kot so nove tehnologije).

2.3

Otroci so še posebej občutljivi za vse oblike zlorabe in so v primeru kaznivih dejanj, kot sta napad in posilstvo, bolj dovzetni za viktimizacijo kot odrasli. Kljub pomanjkljivim statističnim podatkom je iz tistih, ki so na razpolago, mogoče sklepati, da je v Evropi vsak peti otrok vsaj enkrat v otroštvužrtev spolne zlorabe  (7). Po ocenah naj bi v 70–85 odstotkih primerov žrtev storilca poznala, kar bi morali še posebej upoštevati pri preventivnih ukrepih. Med žrtvami so tako dečki kot deklice iz vseh etničnih skupin in skupnosti. Nekatere raziskave kažejo, da se spolna zloraba pogosto začne pri 12. ali 13. letu starosti, kljub temu pa so številne strategije za preprečevanje zlorabe otrok usmerjene predvsem na mlajše otroke. Zlorabi so najbolj izpostavljeni „ranljivi“ otroci, med drugim so to invalidni otroci, otroci v skrbništvu, otroci brez spremstva ter otroci, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi, otroci, ki imajo težave z drogami in alkoholom, socialno prikrajšani otroci ter otroci, ki so že bili žrtev zlorabe.

2.4

EU pravice otrok priznava v členu 3 Lizbonske pogodbe (PEU) in v Listini o temeljnih pravicah, zlasti v členu 24, ki določa pozitivno obveznost, da se zaščita otrok zagotovi predvsem v skladu z njihovimi koristmi. To se izvaja v okviru politike, usmerjene v spodbujanje, varstvo in uveljavljanje pravic otrok (8).

2.5

EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da je Evropska komisija nedavno objavila Agendo EU za otrokove pravice; v njej so pravice otrok v skladu z načeli Listine o temeljnih pravicah v središču politike na ključnih področjih, tudi na področju internetne varnosti in zaščite pred trgovino z ljudmi.

2.6

Poglavitni cilj tega mnenja je opozoriti, da so „preventivni“ ukrepi mogoči in da na tem področju mnogi storijo veliko dobrega. EESO številnim akterjem civilne družbe, zlasti nevladnim organizacijam, izreka priznanje za njihovo delo pri uvajanju preventivnih ukrepov. Primerov najboljše prakse je preveč, da bi jih naštevali, vendar pa so za druge dragocen zgled ter neprecenljivi za poglobitev strokovnega znanja in spodbujanje dejavnosti civilne družbe. EESO je zato oblikoval zbirko podatkov, ki ponuja informacije v zvezi s tem (9).

3.1

Preventivni ukrepi bi morali biti celostni, namenjeni bi morali biti otrokom, izvajati pa bi jih bilo treba čim hitreje in s čim manjšimi posegi. Več odličnih pobud je, ki bi jih bilo treba podpreti. EESO poziva Evropsko komisijo, naj sprejme in uveljavi strategijo Evropske unije za preprečevanje spolne zlorabe otrok, ki izvira iz enotne vizije vseh držav članic, temelječe na ciljih s štirih področij, navedenih v nadaljevanju.

3.2

EESO priznava, da je boj proti kaznivim dejanjem spolne zlorabe otrok izjemno zahteven. Ta oblika zlorabe je pogosto nevidna, saj je že po naravi prikrita, žrtve zlorabe pa se zaradi sramu, strahu ali nepoučenosti o svojih pravicah le malokrat odločijo za prijavo. Za storilce zlorab, pa tudi za proizvodnjo in distribucijo otroške pornografije, internet in druge tehnologije pomenijo nove priložnosti. Svoboda gibanja jim omogoča, da zlorabijo najbolj ranljive otroke; storilci so čedalje bolj izkušeni in organizirani, zato so mlajši otroci vse bolj ogroženi. Službe za varstvo otrok so obveščene o približno 10 odstotkih primerov (10). Ljudje, ki spolno zlorabljajo otroke, so iz različnih družbenih okolij, in večina storilcev ni bila nikoli obsojena za nobeno kaznivo dejanje spolne zlorabe (11).

3.3

Osnovna preventiva, še preden se zloraba zgodi, bi morala biti osredotočena na najbolj ranljive otroke, ki jim sedaj ali kasneje grozi nevarnost zlorabe. Neposredni ukrepi, kot sta izobraževanje javnosti in zgodnje posredovanje, so šele prvi korak; poskrbeti bi bilo treba tudi za ukrepe, ki bodo preprečili sekundarno viktimizacijo in prekinili začarani krog zlorabe, kjer se ta dogaja. Posvetiti pa se je treba tudi zdravljenju storilcev in potencialnih storilcev zlorab.

3.4

Čeprav se večina zlorab zgodi v krogu družine ali skupnosti (12), gre lahko pri tem tudi za dobro organizirane kriminalne združbe večkratnih storilcev. Trgovina z ljudmi je tretja najbolj razširjena vrsta kriminala na svetu in je izjemno dobičkonosna (13). Na svetu je približno 2,5 milijona žrtev take trgovine (14); po ocenah naj bi jih bilo 43 % žrtev spolnega izkoriščanja, od tega jih je skoraj polovica otrok (15). Kazniva dejanja spolne zlorabe otrok pogosto niso omejena le na eno državo, zato jih je treba kot taka tudi obravnavati.

3.5

Udeležba otrok in mladih je ključnega pomena, če želimo zagotoviti, da se njihovemu mnenju prisluhne in se ga upošteva v preventivnih strategijah. Trenutno se uporablja že kar nekaj takih modelov (16). Uporaba jezika mladih otroke spodbuja, da o tem lažje spregovorijo in tako pomagajo odpraviti ta tabu.

4.1

EESO priporoča, da se v izobraževalne programe za osveščanje glede spolne zlorabe otrok vključijo vsi otroci v državah članicah. Izredno pomembno je, da se otroci poučijo na način, primeren njihovi starosti, ter da so o spolni zlorabi zmožni tudi spregovoriti.

4.2

Na drugih področjih so se izobraževalni programi že izkazali kot uspešni pri primarnem preprečevanju zlorab. So izvrstna priložnost za preprečevanje in idealen način za spodbujanje prijavljanja. Izobraževalni programi za osveščanje se lahko vključijo v tekoče programe, kot sta „Stay Safe“ (17) in SPHE (18), kjer je to mogoče. Programi bi morali:

4.3

EESO poziva države članice, naj za vse strokovno osebje in prostovoljce, ki delajo z otroki, zlasti v sektorjih kazenskega pregona, zdravstvenega varstva in (formalnega ter neformalnega) izobraževanja, uvedejo obvezno usposabljanje za preprečevanje spolne zlorabe otrok. Pri tem bi morale sodelovati tudi strokovne organizacije, sindikati in socialni partnerji, pa tudi verske, športne in rekreacijske organizacije. Za osebje, ki dela z otroki žrtvami, bi bilo treba zagotoviti ustrezne podporne mehanizme ter stalen nadzor in psihološko podporo.

4.4

EESO priporoča, da bi za medije organizirali izobraževalne programe, oblikovati pa bi bilo treba tudi etične smernice za poročanje.

4.5

Staršem in družinam bi morali biti na voljo programi o pozitivnih starševskih veščinah, s čimer bi preprečili spolno zlorabo otrok. Za starše bi bilo treba pripraviti tudi informacije o preventivnih ukrepih v času predporodnega in poporodnega varstva.

4.6

EESO podpira pobude, kot so program Evropske komisije za varnejši internet (20) ter omrežji Insafe (21) in INHOPE (22), s katerimi se spodbuja varna uporaba interneta pri otrocih in vseh članih družbe (23).

5.1

EESO priporoča usklajen pristop držav članic v zvezi s kazenskim pregonom, izmenjavo informacij ter sodelovanjem med službami policije in registriranimi mednarodnimi organizacijami. To bi moralo vključevati dvostranske sporazume o sodelovanju, učinkovitejša sledilna orodja informacijske tehnologije in boljše mehanizme preverjanja. Sodni zaostanki lahko negativno vplivajo na prijavljanje zlorab, zato bi morali imeti primeri spolne zlorabe otrok prednost. Resno bi bilo treba razmisliti o uvedbi postopkov na sodiščih brez prisotnosti žrtev. Za organe pregona je treba nujno organizirati ustrezno usposabljanje na področju spolne zlorabe otrok; določitev pravil/postopkov zasliševanja zmanjšuje možnost sekundarne viktimizacije. Dosledni evropski standardi bodo storilcem zlorab preprečili prehajanje med državami članicami. Nedavna akcija Europola in drugih organov, poimenovana „Rešitev“ (Operation Rescue), v kateri je bilo identificiranih več kot 200 otrok (24), je pokazala, da je Evropska unija lahko zgled na tem področju.

5.2

Nujno je treba sprejeti dosleden pristop v zvezi s preverjanjem vseh tistih, ki delajo z otroki, ter s tem zapolniti vrzeli med državami članicami. Vse bi bilo treba obvezno preveriti glede prestopkov, povezanih z varstvom otrok, vključno s preverjanjem „mehkih“, tj. težje preverljivih informacij (informacij o ljudeh, za katere je bilo ugotovljeno, da predstavljajo tveganje za otroke, vendar niso bili kazensko obsojeni zaradi zlorabe otrok). Odbor tako kot v svojem prejšnjem mnenju (25) opozarja na model večagencijske ureditve za civilno zaščito (26).

5.3

Določena je bila vseevropska telefonska številka za pomoč v zvezi s pogrešanimi otroki, ki pa deluje samo v 16 državah članicah; preostalih 11 držav članic mora takoj ukrepati in poskrbeti za vzpostavitev kakovostne telefonske linije za pomoč (27), ki bi morala imeti na voljo dovolj sredstev in biti povezana z ustreznimi službami za podporo. Razmislili bi lahko tudi o njeni razširitvi izven EU.

5.4

Nekatere države članice imajo sicer učinkovite delovne modele (28), vendar EESO priporoča vzpostavitev usklajenega vseevropskega sistema za opozarjanje o pogrešanih otrocih, po zgledu ameriškega mehanizma „Amber Alert“ (29).

5.5

EESO znova poziva k ustanovitvi mednarodnega organa za kazenski pregon, ki bi preiskoval spolne zlorabe otrok po vsem svetu, identificiral žrtve in sodno preganjal storilce zlorab (30).

6.1

Za preprečevanje spolne zlorabe otrok so odgovorni vsi člani družbe. EESO priporoča, da vladne agencije in akterji civilne družbe še naprej sodelujejo pri izvajanju ukrepov za preprečevanje spolne zlorabe otrok. Podpira pobude, kot sta kampanji Sveta Evrope „Eden od petih“ (1 in 5 campaign) (31) in „Pravilo o spodnjem perilu“ (The Underwear Rule) (32). Na ravni nevladnih organizacij so pomembni primeri ukrepanja civilne družbe akcije, kot je „Stop It Now!“ (33), ter posebne kampanje, kot sta „Cut Them Free“ dobrodelne organizacije Barnardo's UK (34) in „Stop Sex Trafficking of Children and Young People“ mreže ECPAT International in podjetja The Body Shop (35).

6.2

Delodajalci, sindikati in druge organizacije civilne družbe imajo pomembno nalogo, da na delovnih mestih določijo jasne smernice, s katerimi zagotovijo, da spolna zloraba otrok ni dopustna (36). Za delodajalce je preprečevanje tega kaznivega dejanja vprašanje družbene odgovornosti podjetij. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi gospodarske panoge, kot sta turizem in hotelirstvo (37). EESO znova predlaga, da organizacije podpišejo izjavo o vrednotah (38); ta je del zbirke dobre prakse držav članic, ki jo je pripravil. Znova ponavlja (39), da so za širitev in razvoj programov, ki naj bi jih izvajali partnerji iz civilne družbe, potrebna dodatna sredstva.

6.3

Organizirati bi bilo treba splošno kampanjo osveščanja javnosti o prijavljanju spolne zlorabe otrok, hkrati pa vzpostaviti brezplačno mednarodno telefonsko linijo za pomoč, ki bi jo dopolnjeval še spletni mehanizem za prijave (40). To bi lahko delovalo na podoben način kot mreža, ki jo nudi organizacija Child Helpline International. Takšna linija za pomoč bi morala biti povezana z ustreznimi službami za podporo.

6.4

Civilna družba in vlade bi lahko povečale zavest o spolnih zlorabah otrok ter pomagale razviti kulturo preprečevanja z aktivno promocijo svetovnega dne za preprečevanje zlorabe otrok, ki je 19. novembra. (41)

7.1

EESO poziva k intenzivnejšim raziskavam, da bi s tem rešili vprašanje pomanjkanja podatkov o spolni zlorabi otrok, se bolje poučili o profilih žrtev in storilcev ter izmenjali primere dobre prakse. Za pridobivanje podatkov trenutno skrbijo predvsem organi kazenskega pregona. Rezultati raziskav, politike in prakse o preprečevanju spolne zlorabe otrok bi bili učinkovitejši, če bi po zgledu „National Child Protection Clearinghouse“ v Avstraliji (42) ali „Child Welfare Information Gateway“ v ZDA (43) ustanovili evropsko „klirinško hišo“. S tem bi nadgradili delo, ki se izvaja v okviru posameznih projektov, kot je evropski projekt o spletnem navezovanju stikov (European Online Grooming Project), ali delo na ravni posameznih držav, na primer v organizaciji Child Focus Belgium (44). Enotne vseevropske opredelitve bi pripomogle k boljši izmenjavi in večji primerljivosti podatkov.

7.2

V raziskavah o spolni zlorabi otrok bi bilo treba upoštevati mnenje otrok (45).

7.3

EESO poziva k jasno določenim vseevropskim standardom o internetni varnosti. V zvezi s „spodbujanjem ponudnikov internetnih storitev, da prostovoljno oblikujejo kodekse ravnanja in smernice za preprečevanje dostopa do teh spletnih strani“ (46) želi poudariti, da mora biti prednostnega pomena odstranitev vsebine pri viru in zgolj kadar to ni mogoče (zunaj EU) – preprečevanje dostopa do teh spletnih strani. V EU bi to morala biti zakonska zahteva, če so industrija, ponudniki internetnih storitev ter gospodarski in finančni akterji, kot so družbe, ki izdajajo kreditne kartice, resnično zavezani boju proti tovrstnim zlorabam. EESO spodbuja ponudnike socialnih omrežij, naj podpišejo izjavo o načelih za varnejše družabne stike v EU (Safer Social Networking Principles for the EU) iz leta 2009 (47).

7.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj z usklajevanjem dejavnosti omogoči dosleden pristop po vsej EU.