(1)

Z globalizacijo in digitalizacijo so številni potrošniki še toliko bolj izpostavljeni tveganju, da bi bili oškodovani zaradi iste nezakonite prakse. Kršitve prava Unije lahko povzročijo škodo potrošnikom. Brez učinkovitih sredstev, s katerimi bi dosegli prenehanje nezakonitih praks in povrnitev škode potrošnikom, je zaupanje potrošnikov v notranji trg zmanjšano.

(2)

Izostanek učinkovitih sredstev za izvrševanje prava Unije o varstvu potrošnikov bi lahko privedel tudi do izkrivljanja poštene konkurence med trgovci, ki kršijo pravila, in trgovci, ki jih spoštujejo, ne glede na to, ali poslujejo notranje ali čezmejno. Takšna izkrivljanja lahko ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga.

(3)

V skladu s členom 26(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev. Notranji trg bi moral potrošnikom prinašati dodano vrednost v obliki boljše kakovosti, večje raznovrstnosti, razumnih cen in visokih varnostnih standardov za blago in storitve, s čimer prispeva k visoki ravni varstva potrošnikov.

(4)

Člen 169(1) in točka (a) člena 169(2) PDEU določata, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU. V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravica (v nadaljnjem besedilu: Listina) je določeno, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

(5)

Z Direktivo 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) so kvalificirani subjekti dobili možnost vlaganja zastopniških tožb, katerih primarni namen je doseči prenehanje ali prepoved kršitev prava Unije, ki škodijo kolektivnim interesom potrošnikov. Vendar navedena direktiva ni v zadostni meri rešila izzivov v zvezi z izvrševanjem potrošniškega prava. Za boljše odvračanje od nezakonitih praks in za zmanjšanje škode za potrošnike je na čedalje bolj globaliziranem in digitaliziranem trgu treba okrepiti postopkovne mehanizme varstva kolektivnih interesov potrošnikov tako, da bo zajemal tako opustitvene ukrepe kot ukrepe za povrnitev škode. Glede na številne potrebne spremembe je primerno, da se Direktiva 2009/22/ES razveljavi in nadomesti s to direktivo.

(6)

Postopkovni mehanizmi za zastopniške tožbe, tako za opustitvene ukrepe kot ukrepe za povrnitev škode, so po Uniji različni in nudijo različne ravni varstva potrošnikov. Poleg tega nekatere države članice trenutno nimajo postopkovnih mehanizmov za kolektivne tožbe za ukrepe za povrnitev škode. To stanje zmanjšuje zaupanje potrošnikov in podjetij v notranji trg ter njihovo sposobnost poslovanja na notranjem trgu. Izkrivlja konkurenco in ovira uspešno izvrševanje prava Unije na področju varstva potrošnikov.

(7)

Namen te direktive je zagotoviti, da je potrošnikom v vseh državah članicah na voljo, tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije, vsaj en učinkovit in uspešen postopkovni mehanizem za zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe in ukrepe za povrnitev škode. Imeti na voljo vsaj en takšen postopkovni mehanizem za zastopniške tožbe bi povečalo zaupanje potrošnikov, jih opolnomočilo, da uveljavljajo svoje pravice, prispevalo k bolj pošteni konkurenci in ustvarilo enake konkurenčne pogoje za trgovce, ki poslujejo na notranjem trgu.

(8)

Namen te direktive je prispevati k delovanju notranjega trga in doseganju visoke ravni varstva potrošnikov, in sicer z uvedbo možnosti za kvalificirane subjekte, ki zastopajo kolektivne interese potrošnikov, da proti trgovcem, ki kršijo določbe prava Unije, vložijo zastopniške tožbe tako za opustitvene ukrepe kot za ukrepe za povrnitev škode. Ti kvalificirani subjekti bi morali imeti možnost, da zahtevajo ustavitev ali prepoved takšnih kršitev in da zahtevajo povrnitev škode če je to primerno in predvideno v pravu Unije ali nacionalnem pravu, kot so odškodnina, popravilo ali znižanje kupnine.

(9)

Zastopniška tožba bi morala nuditi uspešen in učinkovit način varstva kolektivnih interesov potrošnikov. Kvalificiranim subjektom bi morala omogočati, da ukrepajo z namenom zagotoviti, da so trgovci usklajeni z ustreznimi določbami prava Unije in da premostijo ovire, s katerimi se potrošniki soočajo pri posamičnih tožbah, kot so ovire povezane z negotovostjo glede njihovih pravic in razpoložljivostjo postopkovnih mehanizmov, s psihološkim oklevanjem pred ukrepanjem in negativnim razmerjem med pričakovanimi stroški glede na koristi posamične tožbe.

(10)

Pomembno je, da se zagotovi potrebno ravnovesje med izboljšanjem dostopa potrošnikov do sodnega varstva in zagotavljanjem primernih zaščitnih ukrepov za trgovce pred zlorabami pravdnih postopkov, ki bi neupravičeno ovirali zmožnost podjetij, da poslujejo na notranjem trgu. Da bi preprečili zlorabe zastopniških tožb, bi se bilo treba izogibati dodelitvi kaznovalnih odškodnin, in določiti pravila o nekaterih postopkovnih vidikih, na primer o imenovanju in financiranju kvalificiranih subjektov.

(11)

Ta direktiva ne bi smela nadomestiti obstoječih nacionalnih postopkovnih mehanizmov za varstvo kolektivnih ali individualnih interesov potrošnikov. Državam članicam prepušča, da ob upoštevanju svojih pravnih tradicij same presodijo, ali naj postopkovni mehanizem za zastopniške tožbe, kot je določen v tej direktivi, zastavijo kot del obstoječega ali bodočega postopkovnega mehanizma za kolektivne opustitvene ukrepe ali ukrepe za povrnitev škode ali kot ločen postopkovni mehanizem, če je vsaj en nacionalni postopkovni mehanizem za zastopniške tožbe skladen s to direktivo. Ta direktiva na primer državam članicam ne bi smela preprečevati sprejetja zakonodaje v zvezi s tožbami za ugotovitveno odločbo s strani sodišča ali upravnih organov, kljub temu da sama ne določa pravil za takšne tožbe. Če bi na nacionalni ravni poleg postopkovnega mehanizma, ki ga zahteva ta direktiva, obstajali drugi postopkovni mehanizmi, bi kvalificirani subjekt lahko imel možnost izbrati, kateri postopkovni mehanizem bo uporabil.

(12)

V skladu z načelom postopkovne avtonomije ta direktiva ne bi smela vsebovati določb o vseh vidikih postopkov v zvezi z zastopniškimi tožbami. Zato pravila, na primer o dopustnosti, dokazih ali pritožbenih pravnih sredstvih, ki se uporabljajo za zastopniške tožbe, določijo države članice. Države članice same bi na primer morale odločiti, kako podobni morajo biti posamezni zahtevki ali najmanj koliko potrošnikov mora zadevati zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode, da je zadevo mogoče dopustiti v obravnavo kot zastopniško tožbo. Takšna nacionalna pravila ne bi smela ovirati učinkovitega delovanja postopkovnega mehanizma za zastopniške tožbe, določene v tej direktivi. V skladu z načelom nediskriminacije se zahteve glede dopustnosti, ki se uporabljajo za specifične čezmejne zastopniške tožbe, ne bi smele razlikovati od tistih, ki se uporabljajo za specifične notranje zastopniške tožbe. Odločitev, da se zastopniško tožbo zavrže kot nedopustno ne bi smela vplivati na pravice potrošnikov, ki jih zadeva zastopniška tožba.

(13)

Iz področja uporabe te direktive bi morali biti razvidni zadnji trendi na področju varstva potrošnikov. Ker potrošniki zdaj delujejo na širšem in čedalje bolj digitaliziranem trgu, bi morala ta direktiva zaradi doseganja visoke stopnje varstva potrošnikov ob splošnem potrošniškem pravu zajemati tudi področja, kot so varstvo podatkov, finančne storitve, potovanja in turizem, energija in telekomunikacije. Ker se povpraševanje potrošnikov po finančnih in investicijskih storitvah povečuje, je zlasti pomembno izboljšati izvrševanje potrošniškega prava na navedenih področjih. Potrošniški trg se spreminja tudi na področju digitalnih storitev, tako da je učinkovitejše izvrševanje potrošniškega prava, vključno z varstvom podatkov, še nujnejše.

(14)

Ta direktiva bi morala zajemati kršitve določb prava Unije iz Priloge I, kolikor te določbe varujejo interese potrošnikov, ne glede na to, ali se omenjajo kot potrošniki ali potniki, uporabniki, stranke, mali vlagatelji, neprofesionalne stranke, posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, ali kaj drugega. Vendar pa bi morala ta direktiva varovati samo interese fizičnih oseb, ki so bile ali so lahko oškodovane zaradi teh kršitev, če se na podlagi te direktive te osebe štejejo za potrošnike. Kršitve, ki škodijo fizičnim osebam, ki štejejo za trgovce, na podlagi te direktive, ne bi smele biti zajete v njej.

(15)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravne akte iz Priloge I in se zato z njo ne bi smele spreminjati ali širiti v teh pravnih aktih določene opredelitve ali nadomestiti kateri koli mehanizem izvrševanja, ki ga navedeni pravni akti morda določajo. Mehanizmi izvrševanja, določeni v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ali izhajajoči iz nje, bi se na primer še vedno lahko uporabljali za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, kadar je to primerno.

(16)

Da ne bi bilo dvoma, bi bilo treba področje uporabe te direktive določiti čim bolj natančno v Prilogi I. Kadar pravni akti iz Priloge I vsebujejo določbe, ki se ne nanašajo na varstvo potrošnikov, bi se Priloga I morala sklicevati na specifične določbe, ki varujejo interese potrošnikov. Vendar zaradi strukture nekaterih pravnih aktov taka sklicevanja niso vedno izvedljiva, zlasti na področju finančnih storitev, vključno s področjem investicijskih storitev.

(17)

Za zagotovitev ustreznega odziva na kršitve prava Unije, katerega oblika in obseg se hitro spreminjata, bi bilo treba vsakič, ko se sprejme nov akt Unije, ki je relevanten za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, presoditi, ali bi bilo treba spremeniti Prilogo I, da se v področje uporabe Direktive uvrsti tudi zadevni novi akt Unije.

(18)

Države članice bi morale biti še naprej pristojne uporabljati določbe te direktive na področjih, ki ne spadajo v njeno področje uporabe. Države članice bi morale na primer imeti možnost ohraniti ali uvesti nacionalno zakonodajo, ki bi ustrezala določbam te direktive v zvezi s spori, ki ne spadajo v področje uporabe Priloge I.

(19)

Tako sodni postopki kot upravni postopki bi lahko uspešno in učinkovito služili varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, zato je državam članicam prepuščena odločitev, ali naj bo zastopniške tožbe mogoče vložiti v okviru sodnih postopkov ali upravnih postopkov oziroma obeh, odvisno od ustreznega pravnega področja ali gospodarskega sektorja. To ne bi smelo posegati v pravico do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine, v skladu s katerim države članice zagotovijo, da imajo potrošniki in trgovci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper vse upravne odločbe, sprejete na podlagi nacionalnih določb, s katerimi se prenaša ta direktiva. To bi moralo vključevati tudi možnost, da stranke tožbe pridobijo odločbo o začasnem zadržanju izvrševanja sporne odločbe v skladu z nacionalnim pravom.

(20)

Izhajajoč iz Direktive 2009/22/ES bi morala ta direktiva urejati tako notranje kot čezmejne kršitve, zlasti kadar potrošniki, prizadeti zaradi kršitve, prebivajo v državi članici, ki ni država članica sedeža trgovca, ki je kršil pravila. Urejati bi morala tudi kršitve, ki so prenehale pred začetkom ali koncem zastopniške tožbe, saj bo morda še vedno treba preprečiti ponovitev prakse z njeno prepovedjo, ugotoviti, da je določena praksa pomenila kršitev ali potrošnikom olajšati povrnitev škode.

(21)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava glede pristojnosti, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb ali prava, ki se uporablja, niti takih pravil ne bi smela uvajati. Za postopkovne ukrepe za zastopniške tožbe, ki jih določa ta direktiva, bi se morali uporabljati obstoječi instrumenti prava Unije. Za postopkovne ukrepe za zastopniške tožbe, ki jih določa ta direktiva, bi se morale uporabljati predvsem Uredba (ES) št. 864/2007 (6), Uredba (ES) št. 593/2008 (7) in Uredba (EU) št. 1215/2012 (8) Evropskega parlamenta in Sveta.

(22)

Upoštevati bi bilo treba, da Uredba (EU) št. 1215/2012 ne ureja pristojnosti upravnih organov niti priznavanja ali izvrševanja odločb s strani teh organov. Ta vprašanja bi bilo treba prepustiti nacionalnemu pravu.

(23)

Kvalificirani subjekt bi lahko za vsak primer posebej v skladu s pravili o mednarodnem zasebnem pravu vložil zastopniško tožbo v državi članici, ki ga je imenovala, pa tudi v drugi državi članici. V tej direktivi bi morali izhajajoč iz Direktive 2009/22/ES razlikovati med tema dvema tipoma zastopniških tožb. Kadar kvalificirani subjekt vloži zastopniško tožbo v državi članici, ki ni država članica, ki ga je imenovala, bi bilo treba to zastopniško tožbo obravnavati kot čezmejno. Kadar kvalificirani subjekt vloži zastopniško tožbo v državi članici, ki ga je imenovala, bi bilo treba to zastopniško tožbo obravnavati kot notranjo zastopniško tožbo, tudi tedaj, ko je zastopniška tožba vložena proti trgovcu s sedežem v drugi državi članici in celo ko so v okviru te zastopniške tožbe zastopani potrošniki iz več držav članic. Pri določanju tipa zastopniške tožbe bi moralo biti odločilno, v kateri državi članici je vložena. Iz tega razloga notranja zastopniška tožba med postopkom ne bi smela postati čezmejna zastopniška tožba oziroma obratno.

(24)

Zlasti potrošniške organizacije bi morale imeti dejavno vlogo pri zagotavljanju skladnosti z ustreznimi določbami prava Unije. Morale bi imeti možnost, da zaprosijo za status kvalificiranega subjekta v skladu z nacionalnim pravom. Odvisno od nacionalnih pravnih tradicij bi lahko z vlaganjem zastopniških tožb, ki jih določa ta direktiva, dejavno vlogo pri zagotavljanju skladnosti z ustreznimi določbami prava Unije imeli tudi javni organi.

(25)

Kvalificirani subjekti bi morali za namene čezmejnih zastopniških tožb izpolnjevati enaka merila za imenovanje po vsej Uniji. Predvsem bi morale biti pravne osebe, ustrezno ustanovljene v skladu z nacionalnim pravom države članice, ki jih je imenovala, ter z določeno stopnjo stalnosti in določeno stopnjo javne dejavnosti ter neprofitnim značajem, in imeti skladno s svojim ustanovnim namenom legitimen interes za varstvo interesov potrošnikov, kot je določeno v pravu Unije. Kvalificirani subjekti ne bi smeli biti v insolvenčnem postopku ali razglašeni za insolventne. Morali bi biti neodvisni in ne bi smeli biti pod vplivom oseb, ki niso potrošniki in imajo ekonomski interes za vložitev morebitne zastopniške tožbe, predvsem trgovcev ali hedge skladov, tudi v primeru financiranja s strani tretjih oseb. Kvalificirani subjekti bi morali v ta namen imeti vzpostavljene postopke, ki bi preprečevali tako vplivanje, pa tudi nasprotje med lastnimi interesi, interesi njihovih ponudnikov financiranja ter interesi potrošnikov. Morali bi javno in prek vseh ustreznih sredstev, zlasti na svojih spletnih mestih, objavljati informacije v enostavnem in razumljivem jeziku, ki bi dokazovale, da izpolnjujejo merila za imenovanje kot kvalificirani subjekti, ter splošne informacije o virih svojega financiranja na splošno, svoji organizacijski in upravni strukturi, strukturi članstva, ustanovnem namenu in dejavnostih.

(26)

Države članice bi morale imeti možnost, da v skladu z nacionalnim pravom prosto določajo merila za imenovanje kvalificiranih subjektov za namene notranjih zastopniških tožb. Vendar bi morale države članice prav tako imeti tudi možnost, da merila za imenovanje kvalificiranih subjektov za namene čezmejnih zastopniških tožb iz te direktive, uporabijo za kvalificirane subjekte, imenovane samo za namene notranjih zastopniških tožb.

(27)

Nobeno merilo, ki se uporablja za imenovanje kvalificiranih subjektov pri notranjih ali čezmejnih zastopniških tožbah, ne bi smelo ovirati učinkovitega delovanja zastopniških tožb, kot jih določa ta direktiva.

(28)

Države članice bi morale imeti možnost, da za namen vlaganja zastopniških tožb, kvalificirane subjekte imenujejo vnaprej. Ta direktiva ne bi smela spodbujati držav članic, da uvedejo možnost za ad hoc imenovanje kvalificiranih subjektov. Vendar bi države članice kvalificirane subjekte za namene notranjih zastopniških tožb prav tako ali namesto tega lahko imenovale tudi ad hoc za posamezno konkretno notranjo zastopniško tožbo. Takšno imenovanje bi lahko opravilo sodišče ali upravni organ, ki je začelo postopek, tudi s priznavanjem, kjer je to primerno. Vendar so za namene čezmejnih zastopniških tožb potrebni skupni zaščitni ukrepi. Zato kvalificiranim subjektom, imenovanim ad hoc, ne bi smelo biti dopuščeno vlagati čezmejnih zastopniških tožb.

(29)

Država članica, ki je imenovala kvalificirani subjekt, bi morala zagotoviti, da subjekt izpolnjuje merila za imenovanje kot kvalificirani subjekt za namene čezmejnih zastopniških tožb, bi morala oceniti ali kvalificirani subjekt še naprej izpolnjuje merila za imenovanje, in bi morala po potrebi preklicati njegovo imenovanje. Države članice bi morale oceniti ali kvalificirani subjekti še naprej izpolnjujejo merila za imenovanje vsaj vsakih pet let.

(30)

Če bi se pojavili pomisleki glede tega, ali kvalificirani subjekt izpolnjuje merila za imenovanje, bi morala država članica, ki je imenovala kvalificirani subjekt, pomisleke preučiti in po potrebi imenovanje tega kvalificiranega subjekta preklicati. Države članice bi morale za namene posredovanja in prejemanja zahtevkov za preiskave imenovati nacionalne kontaktne točke.

(31)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko čezmejne zastopniške tožbe pri njihovih sodiščih ali upravnih organih vlagajo tudi kvalificirani subjekti, imenovani za namene takih zastopniških tožb v drugi državi članici. Poleg tega bi morali imeti kvalificirani subjekti iz različnih držav članic možnost, da vložijo eno samo zastopniško tožbo pred eno samo instanco v skladu z ustreznimi pravili o pristojnosti. To ne bi smelo posegati v pravico sodišča ali upravnega organa, ki je začelo postopek, da preuči, ali je zastopniška tožba primerna za obravnavo kot ena sama zastopniška tožba.

(32)

Treba bi bilo zagotoviti vzajemno priznavanje pravne sposobnosti kvalificiranih subjektov, imenovanih za namene čezmejnih zastopniških tožb. Kdo so ti kvalificirani subjekti, bi bilo treba sporočiti Komisiji, ki bi morala sestaviti seznam teh kvalificiranih subjektov in ga objaviti. Prisotnost na seznamu bi morala služiti kot dokazilo o pravni sposobnosti kvalificiranega subjekta, ki je vložil zastopniško tožbo. To ne bi smelo posegati v pravico do preučitve sodišča ali upravnega organa, ali ustanovni namen kvalificiranega subjekta v zadevnem primeru upravičuje tožbo.

(33)

Opustitveni ukrepi so usmerjeni v varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, ne glede na to, ali so posamezni potrošniki utrpeli dejansko izgubo ali škodo. Z opustitvenimi ukrepi se lahko od trgovcev zahteva, da ukrepajo na določen način, na primer potrošnikom zagotovijo informacije, ki jih prej niso, s čimer so kršili pravne obveznosti. Odločba v zvezi z opustitvenimi ukrepi ne bi smela biti odvisna od tega, ali je bila sporna praksa namerna ali je šlo za malomarnost.

(34)

Ko kvalificirani subjekt vloži zastopniško tožbo, bi moral sodišču ali upravnemu organu zagotoviti zadostne informacije o potrošnikih, ki jih zadeva zastopniška tožba. Te informacije bi morale sodišču ali upravnemu organu zagotoviti podlago za potrditev pristojnosti in opredelitev prava, ki se uporablja. Če je zadeva povezana z deliktom, bi morala ta obveznost vključevati tudi obvestitev sodišča ali upravnega organa o kraju, kjer je ali lahko pride do oškodovanja potrošnikov. Zahteve glede podrobnosti potrebnih informacij so lahko različne, odvisno od ukrepa, ki ga zahteva kvalificirani subjekt, in od tega, ali se uporabi mehanizem privolitve (opt-in) ali odklonitve (opt-out). Poleg tega bi moral kvalificirani subjekt, ko vloži zastopniško tožbo za opustitvene ukrepe, za morebitno zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov, ki se uporabljajo za naknadne zahtevke za povrnitev škode, zagotoviti zadostne informacije o skupini potrošnikov, ki jih zadeva zastopniška tožba.

(35)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko kvalificirani subjekti zahtevajo opustitvene ukrepe in ukrepe za povrnitev škode. Za zagotovitev postopkovne učinkovitosti zastopniških tožb bi morale države članice imeti možnost, da odločijo, da lahko kvalificirani subjekti opustitvene ukrepe in ukrepe za povrnitev škode zahtevajo v okviru ene same zastopniške tožbe ali v okviru ločenih zastopniških tožb. V primeru odločitve za eno samo zastopniško tožbo, bi morali kvalificirani subjekti imeti možnost, da vse ustrezne ukrepe zahtevajo v času vložitve zastopniške tožbe ali da najprej zahtevajo ustrezne opustitvene ukrepe in šele nato, če je to primerno, tudi ukrepe za povrnitev škode.

(36)

Kvalificirani subjekt, ki vloži zastopniško tožbo na podlagi te direktive, bi moral ustrezne ukrepe, vključno z ukrepi za povrnitev škode, zahtevati v interesu in v imenu potrošnikov, prizadetih zaradi kršitve. Kvalificirani subjekt bi moral imeti procesne pravice in obveznosti tožnika v postopku. Države članice bi posameznim potrošnikom, ki jih zadeva zastopniška tožba, v okviru zastopniške tožbe lahko priznale določene pravice, vendar pa ti posamezni potrošniki v postopku ne bi smeli imeti vloge tožnika. Posamezni potrošniki v nobenem primeru ne bi smeli imeti možnosti, da posegajo v postopkovne odločitve, ki jih sprejmejo kvalificirani subjekti, posamično zahtevajo dokaze v postopku ali posamično izpodbijajo postopkovne odločitve sodišča ali upravnega organa, pred katerim je vložena zastopniška tožba. Prav tako posamezni potrošniki v okviru zastopniške tožbe ne bi smeli imeti postopkovnih obveznosti ali nositi stroškov postopka, razen v izjemnih okoliščinah.

(37)

Vendar bi morali biti potrošniki, ki jih zastopniška tožba zadeva, upravičeni do koristi iz te zastopniške tožbe. Pri zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode bi koristi imele obliko sredstev za povrnitev škode, kot so odškodnina, popravilo, zamenjava, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine. Korist za zadevne potrošnike pri zastopniških tožbah za opustitvene ukrepe bi bilo prenehanje ali prepoved prakse, ki pomeni kršitev.

(38)

V zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode bi neuspešna stranka morala plačati stroške postopka, ki jih je imela uspešna stranka, v skladu s pogoji in izjemami, določenimi v nacionalnem pravu. Vendar pa sodišče ali upravni organ neuspešni stranki ne bi smel prisoditi plačila stroškov, kolikor so ti neupravičeni. Stroškov postopka ne bi smeli plačati posamezni potrošniki, ki jih zadeva zastopniška tožba. Vendar bi bilo v izjemnih okoliščinah posameznim potrošnikom, ki jih zadeva zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode, lahko naloženo plačilo stroškov postopka, ki so nastali zaradi namernega ravnanja ali ravnanja iz malomarnosti potrošnika, na primer s podaljšanjem postopka zaradi nezakonitega ravnanja. Stroški postopka bi morali vključevati na primer vse stroške, ki nastanejo zaradi dejstva, da je katero od strank zastopal odvetnik ali kak drug pravni strokovnjak, ali vse stroške vročanja ali prevajanja dokumentov.

(39)

Da bi preprečili zlorabe pravdnih postopkov, bi morale države članice določiti nova pravila ali ohraniti obstoječa pravila na podlagi nacionalnega prava, da bi sodišče ali upravni organ lahko odločil, da zavrne očitno neutemeljene zadeve, takoj ko prejme potrebne informacije za utemeljitev takšne odločitve. Države članice ne bi smele biti obvezane, da uvedejo posebna pravila, ki bi se uporabljala za zastopniške tožbe, in bi lahko uporabljale splošna postopkovna pravila, kadar so ta pravila namenjena preprečitvi zlorabe pravdnih postopkov.

(40)

Opustitveni ukrepi bi morali vključevati dokončne in začasne ukrepe. Začasni ukrepi bi lahko zajemali vmesne ukrepe, previdnostne in preventivne ukrepe, usmerjene v ustavitev aktivne prakse ali prepoved prakse, v primeru, da se ta še ni izvajala, vendar obstaja tveganje, da bi potrošnikom povzročila resno ali nepopravljivo škodo. Opustitveni ukrepi bi lahko vključevali tudi ukrepe, s katerimi se ugotovi, da neka praksa pomeni kršitev, v primerih, v katerih je zadevna praksa prenehala pred vložitvijo zastopniške tožbe, vendar je še treba ugotoviti, ali zadevna praksa pomeni kršitev, s čimer se na primer olajša nadaljnje prizadevanje za ukrepe za povrnitev škode. Poleg tega bi lahko opustitveni ukrep trgovcu, ki je kršil pravila, naložil obveznost, da objavi odločbo o ukrepu sodišča ali upravnega organa v celoti ali delno v obliki, ki se šteje za primerno, ali objavi izjavo s popravkom.

(41)

Izhajajoč iz Direktive 2009/22/ES bi morale imeti države članice možnost, da od kvalificiranega subjekta, ki namerava vložiti zastopniško tožbo za opustitvene ukrepe, zahtevajo, naj opravi predhodno posvetovanje, da bi zadevni trgovec dobil priložnost, da preneha s kršitvami, ki bi lahko bile predmet zastopniške tožbe. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, naj se to predhodno posvetovanje opravi skupaj z neodvisnim javnim organom, ki ga imenujejo. Kadar države članice ugotovijo, da je treba opraviti predhodno posvetovanje, bi bilo treba določiti rok dveh tednov po prejemu zahteve za posvetovanje; če po izteku tega roka prenehanje kršitev ne bi bilo doseženo, bi imel tožnik pravico, da nemudoma vloži zastopniško tožbo pred pristojnim sodiščem ali upravnim organom. Te zahteve bi se lahko v skladu z nacionalnim pravom uporabljale tudi za zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode.

(42)

Ta direktiva bi morala določiti postopkovni mehanizem, ki ne vpliva na pravila, ki uvajajo materialne pravice potrošnikov do pogodbenih in nepogodbenih sredstev za povrnitev škode v primerih, ko bi bili njihovi interesi oškodovani zaradi kršitve, kot so pravica do odškodnine, odpovedi pogodbe, vračila kupnine, zamenjave, popravila ali znižanja kupnine, če je to primerno in kot je predvideno v pravu Unije ali nacionalnem pravu. Zastopniško tožbo za ukrepe za povrnitev škode na podlagi te direktive bi bilo mogoče vložiti le, kadar takšne materialne pravice predvideva pravo Unije ali nacionalno pravo. Ta direktiva ne bi smela omogočati izrekanja kaznovalnih odškodnin trgovcu, ki je kršil pravila, v skladu z nacionalnim pravom.

(43)

Potrošniki, ki jih zadeva zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode, bi morali imeti po vložitvi zastopniške tožbe ustrezne priložnosti, da izrazijo ali želijo, da jih v zadevni zastopniški tožbi zastopa ali ne zastopa kvalificirani subjekt, in ali želijo biti udeleženi pri koristih ustreznega izida te zastopniške tožbe. Da bi države članice kar najbolje upoštevale svoje pravne tradicije, bi morale zagotoviti mehanizem privolitve ali odklonitve ali kombinacijo obeh. Pri mehanizmu privolitve bi bilo treba od potrošnikov zahtevati, naj izrecno izrazijo voljo, da jih v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode zastopa kvalificirani subjekt. Pri mehanizmu odklonitve bi bilo treba od potrošnikov zahtevati, naj izrecno izrazijo voljo, da jih v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode ne zastopa kvalificirani subjekt. Države članice bi morale imeti možnost, da odločijo, v kateri fazi postopka lahko posamezni potrošniki uveljavljajo pravico do privolitve v zastopniško tožbo ali njene odklonitve.

(44)

Države članice, ki zagotovijo mehanizem privolitve, bi morale imeti možnost zahtevati, da nekateri potrošniki privolijo v sodelovanje pri zastopniški tožbi za ukrepe za povrnitev škode še pred vložitvijo zastopniške tožbe, če imajo drugi potrošniki priložnost za takšno privolitev tudi po vložitvi zastopniške tožbe.

(45)

Vendar bi moral biti zato, da bi bilo zagotovljeno učinkovito izvajanje sodne oblasti in da ne bi bile sprejete nezdružljive sodne odločbe, za zastopniške tožbe za povrnitev škode potreben mehanizem privolitve, če potrošniki, prizadeti zaradi kršitve, nimajo običajnega prebivališča v državi članici sodišča ali upravnega organa, pri katerem je vložena zadevna zastopniška tožba. V takih primerih bi morali potrošniki izrecno izraziti voljo, da so zastopani v zadevni zastopniški tožbi, da bi jih njen izid zavezoval.

(46)

Kadar potrošniki izrecno ali tiho izrazijo voljo, da jih v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode zastopa kvalificirani subjekt, ne glede na to, ali je ta zastopniška tožba vložena v okviru mehanizma privolitve ali mehanizma odklonitve, ne bi več smeli imeti možnosti, da bi bili zastopani v drugih zastopniških tožbah z istim tožbenim temeljem in proti istemu trgovcu ali da bi vložili individualne tožbe z istim tožbenim temeljem in proti istemu trgovcu. Vendar to ne bi smelo veljati, če se potrošnik, ki je že izrecno ali tiho izrazil voljo, da je zastopan v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode, v skladu z nacionalnim pravom kasneje odloči odkloniti sodelovanje pri zadevni zastopniški tožbi, tako da na primer zavrne, da bi ga poravnava zavezovala.

(47)

Države članice bi lahko zaradi ekspeditivnosti in učinkovitosti postopka v skladu z nacionalnim pravom potrošnikom zagotovile možnost, da so neposredno deležni koristi od ukrepa za povrnitev škode, potem ko je izdan, ne da bi zanje veljale zahteve v zvezi s predhodnim sodelovanjem pri zastopniški tožbi.

(48)

Države članice bi morale določiti pravila za usklajevanje zastopniških tožb, individualnih tožb, ki jih sprožijo potrošniki, in vseh drugih tožb za varstvo individualnih in kolektivnih interesov potrošnikov, kot je predvideno v pravu Unije in nacionalnem pravu. Opustitveni ukrepi, izdani na podlagi te direktive, ne bi smeli posegati v individualne tožbe za ukrepe za povrnitev škode, ki jih vložijo potrošniki, oškodovani zaradi prakse, ki je predmet opustitvenih ukrepov.

(49)

Države članice bi morale od kvalificiranih subjektov zahtevati, da zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode podprejo z zadostnimi informacijami, vključno z opisom skupine potrošnikov, prizadetih zaradi kršitve, ter da se materialna in pravna vprašanja rešijo v okviru zastopniške tožbe. Od kvalificiranega subjekta se ne bi smelo zahtevati, da za sprožitev zastopniške tožbe poimensko navede vse potrošnike, ki jih zastopniška tožba zadeva. Pri zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode bi moralo sodišče ali upravni organ v najzgodnejši možni fazi postopka preveriti, ali je zadeva primerna za vložitev v obliki zastopniške tožbe, in sicer glede na naravo kršitve in značilnosti škode, ki so jo utrpeli prizadeti potrošniki.

(50)

V ukrepih za povrnitev škode bi morali biti navedeni posamezni potrošniki ali bi morala biti v njem opisana vsaj skupina potrošnikov, upravičenih do sredstev za povrnitev škode, ki jih zagotavljajo navedeni ukrepi za povrnitev škode; po potrebi bi bilo treba navesti tudi metodo količinske opredelitve obsega škode in kaj morajo narediti potrošniki in trgovci za uveljavitev sredstev za povrnitev škode. Potrošniki, ki so upravičeni do sredstev za povrnitev škode, bi morali imeti možnost, da ta sredstva uveljavljajo, ne da bi morali za to sprožiti ločene postopke. Na primer, če bi potrošnik moral v ločen postopek, bi to zanj pomenilo, da mora pri sodišču ali upravnem organu vložiti individualno tožbo za ugotovitev obsega škode. Nasprotno pa bi se lahko od potrošnikov na podlagi te direktive, z namenom da ti pridejo do sredstev za povrnitev škode, zahtevalo, da sprejmejo določene ukrepe, na primer da o svojem obstoju obvestijo subjekt, ki je odgovoren za izvrševanje ukrepa za povrnitev škode.

(51)

Države članice bi morale določiti ali ohraniti pravila o rokih, kot so zastaralni roki ali drugi roki, za uveljavljanje pravice posameznih potrošnikov do koristi iz ukrepov za povrnitev škode. Države članice bi morale imeti možnost določiti pravila o namenskosti morebitnih preostalih sredstev za povrnitev škode, ki niso bila izterjana v določenih rokih.

(52)

Kvalificirani subjekti bi morali sodišču ali upravnemu organu zagotoviti popolno preglednost glede virov financiranja njihovih dejavnosti na splošno in glede izvira sredstev, s katerimi se financira določena zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode. To je potrebno, da se sodiščem ali upravnim organom omogoči, da lahko presodijo, ali je financiranje s strani tretje osebe, kolikor to dopušča nacionalno pravo, skladno s pogoji iz te direktive, ali bi med tretjo osebo, ki zagotavlja sredstva, in kvalificiranim subjektom lahko obstajalo nasprotje interesov, ki bi predstavljalo nevarnost zlorabe pravdnih postopkov, ter ali financiranje s strani tretje osebe, ki ima ekonomski interes za vložitev zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode ali njen izid, ne bi preusmerilo pozornosti z varstva kolektivnih interesov potrošnikov. Informacije, ki jih kvalificirani subjekt predloži sodišču ali upravnemu organu, bi morale sodišču ali upravnemu organu omogočiti presojo, ali bi lahko tretja oseba neupravičeno vplivala na postopkovne odločitve kvalificiranega subjekta v okviru zastopniške tožbe, vključno z odločitvami o poravnavi, na način, ki bi škodoval kolektivnim interesom zadevnih potrošnikov, in presojo ali tretja oseba zagotavlja financiranje zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode proti toženi stranki, ki je njen konkurent, ali proti toženi stranki, od katere je tretja oseba odvisna. Neposredno financiranje določene zastopniške tožbe trgovca, ki posluje na istem trgu kot tožena stranka, bi bilo treba obravnavati, kot da pomeni nasprotje interesov, saj bi konkurent lahko imel ekonomski interes za izid zastopniške tožbe, ki ne bi bil isti kot interes potrošnikov.

Posredno financiranje zastopniške tožbe s strani organizacij, ki se financirajo z enakimi prispevki svojih članov ali z donacijami, med drugim z donacijami trgovcev v okviru pobud za družbeno odgovornost gospodarskih družb, ali z množičnim financiranjem, bi se moralo smatrati za sprejemljivo kot financiranje s strani tretjih oseb, če financiranje s strani tretjih oseb izpolnjuje zahteve glede preglednosti, neodvisnosti in odsotnosti nasprotja interesov. Sodišče ali upravni organ bi moral biti v primeru potrjenega nasprotja interesov pooblaščen, da sprejme ustrezne ukrepe, na primer da od kvalificiranega subjekta zahteva, da zavrne ali spremeni zadevno financiranje, in da po potrebi zavrne pravno sposobnost kvalificiranega subjekta ali da določeno zastopniško tožbo za ukrepe za povrnitev škode zavrže kot nedopustno. Taka zavrnitev ali zavržba ne bi smela vplivati na pravice potrošnikov, ki jih zastopniška tožba zadeva.

(53)

Treba bi bilo spodbujati kolektivne poravnave, katerih namen je zagotoviti povrnitev škode potrošnikom, ki so to škodo utrpeli, v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode.

(54)

Sodišče ali upravni organ bi moral imeti možnost, da trgovca in kvalificirani subjekt, ki je vložil zastopniško tožbo za ukrepe za povrnitev škode, pozove k pogajanjem, katerih namen je doseči poravnavo glede povračila škode, ki se ga da na voljo potrošnikom, ki jih zadeva zastopniška tožba.

(55)

Vsako poravnavo, doseženo v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode, bi moralo potrditi ustrezno sodišče ali upravni organ, razen če pogojev poravnave ni mogoče izvršiti ali bi bila poravnava v nasprotju z obveznimi določbami nacionalnega prava, ki se uporablja za tožbeni temelj, od katerega ni mogoče pogodbeno odstopiti na škodo potrošnikov. Na primer, poravnava, s katero bi izrecno ostal nespremenjen pogodbeni pogoj, po katerem ima trgovec izključno pravico do razlage katerega koli drugega pogoja iz zadevne pogodbe, bi lahko bila v nasprotju z obveznimi določbami nacionalnega prava.

(56)

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila, ki bi sodišču ali upravnemu organu dovoljevala, da poravnave ne potrdi tudi tedaj, kadar sodišče ali upravni organ poravnavo oceni za nepošteno.

(57)

Potrjene poravnave bi morale biti zavezujoče za kvalificirani subjekt, trgovca in zadevne posamezne potrošnike. Vendar bi države članice morale imeti možnost določiti pravila na podlagi katerih bi zadevni posamezni potrošniki imeli možnost sprejeti poravnavo ali odkloniti, da so z njo zavezani.

(58)

Zagotavljanje obveščenosti potrošnikov o zastopniški tožbi je ključnega pomena za njen uspeh. Kvalificirani subjekti bi morali potrošnike na svojih spletnih mestih obveščati o zastopniških tožbah, ki so se jih odločili vložiti pred sodiščem ali upravnim organom, o stanju zastopniških tožb, ki so jih že vložili, in o izidih takih zastopniških tožb, da bi se bili potrošniki sposobni tehtno odločati o tem, ali želijo sodelovati pri zastopniških tožbah, in pravočasno sprejeti potrebne korake. Informacije, ki bi jih kvalificirani subjekti morali zagotavljati potrošnikom, bi morale, če je relevantno in ustrezno, vključevati zlasti razlago vsebine zastopniške tožbe ter njenih morebitnih ali dejanskih pravnih posledic v razumljivem jeziku, namero kvalificiranega subjekta, da vloži zastopniško tožbo, opis skupine potrošnikov, ki jih zastopniška tožba zadeva, in potrebne korake, ki jih morajo narediti zadevni potrošniki, vključno z varovanjem potrebnih dokazov, da bi potrošniki lahko imeli korist od opustitvenih ukrepov, ukrepov za povrnitev škode ali potrjenih poravnav, kot je določeno v tej direktivi. Te informacije bi morale biti ustrezne in sorazmerne glede na okoliščine primera.

(59)

Zadevni potrošniki bi morali biti brez poseganja v obveznost kvalificiranega subjekta, da zagotovi informacije, obveščeni o tekočih zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode, da bi lahko izrecno ali tiho izrazili voljo, da so zastopani v takšni zastopniški tožbi. Države članice bi morale to omogočiti z določitvijo ustreznih pravil o posredovanju informacij o zastopniških tožbah potrošnikom. O tem, kdo naj bo odgovoren za posredovanje teh informacij, bi morale odločati države članice.

(60)

Potrošniki bi morali biti tudi obveščeni o pravnomočnih odločbah o opustitvenih ukrepih, ukrepih za povrnitev škode ali potrjenih poravnavah, o svojih pravicah po ugotovitvi kršitve in morebitnih nadaljnjih korakih, ki jih morajo sprejeti potrošniki, katere zadeva zastopniška tožba, zlasti glede povrnitve škode. Nevarnost izgube ugleda, povezana s posredovanjem informacij o kršitvi, je prav tako pomembna za odvračanje trgovcev od kršenja pravic potrošnikov.

(61)

Da bi bile informacije glede tekočih zastopniških tožb in zaključenih zastopniških tožb učinkovite, bi morale biti ustrezne in sorazmerne glede na okoliščine primera. Take informacije bi se lahko zagotovile na primer na spletnem mestu kvalificiranega subjekta ali trgovca, v nacionalnih elektronskih zbirkah podatkov, družbenih medijih, na spletnih tržnicah ali v priljubljenih časopisih, vključno s časopisi, ki so objavljeni izključno prek elektronskih komunikacijskih sredstev. Kadar je mogoče in ustrezno, bi bilo treba potrošnike obveščati posamično z obvestilom, posredovanim elektronsko ali v papirni obliki. Te informacije bi bilo treba na zahtevo zagotoviti v oblikah, primernih za invalide.

(62)

Trgovec, ki je kršil pravila, bi moral na lastne stroške obvestiti vse zadevne potrošnike o pravnomočnih opustitvenih ukrepih in pravnomočnih ukrepih za povrnitev škode. Trgovec bi moral potrošnike obvestiti tudi o poravnavi, ki jo je potrdilo sodišče ali upravni organ. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila, na podlagi katerih bi bila ta obveznost odvisna od zahteve kvalificiranega subjekta. Če na podlagi nacionalnega prava, kvalificiran subjekt ali sodišče ali upravni organ zagotovi informacije o pravnomočnih odločbah in potrjenih poravnavah potrošnikom, ki jih zastopniška tožba zadeva, se od trgovca ne bi smelo zahtevati, de te informacije zagotovi še enkrat. Zadevne potrošnike bi o pravnomočnih odločbah o zavržbi ali zavrnitvi zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode moral obvestiti kvalificirani subjekt.

(63)

Države članice bi morale imeti možnost, da vzpostavijo nacionalne elektronske zbirke podatkov, ki so javno dostopne preko spletnih mest, ki zagotavljajo informacije o kvalificiranih subjektih, vnaprej imenovanih za namene vlaganja notranjih zastopniških tožb in čezmejnih zastopniških tožb, ter splošne informacije o tekočih in končanih zastopniških tožbah.

(64)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko pravnomočno odločbo sodišča ali upravnega organa katere koli države članice, s katero je bila ugotovljena kršitev, ki škodi kolektivnim interesom potrošnikov, vse stranke uporabijo kot dokaz v kontekstu vseh drugih tožb pred svojimi sodišči ali upravnimi organi, ki zahtevajo ukrepe za povrnitev škode zoper istega trgovca in zaradi iste prakse. V skladu z neodvisnostjo sodstva in prosto presojo dokazov to ne bi smelo posegati v nacionalno pravo o presoji dokazov.

(65)

Zastaralni roki so ob vložitvi tožbe običajno zadržani. Vendar tožbe za opustitvene ukrepe nimajo nujno takega učinka v razmerju do naknadnih ukrepov za povrnitev škode, ki bi lahko izhajali iz iste kršitve. Države članice bi morale zato zagotoviti, da je učinek še nerešene zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov, ki veljajo za potrošnike, ki jih zastopniška tožba zadeva, tako da se tem potrošnikom, ne glede na to ali delujejo v svojem interesu ali jih zastopa kvalificirani subjekt, ne prepreči naknadna vložitev tožbe za ukrepe za povrnitev škode v zvezi z domnevno kršitvijo zaradi izteka zastaralnih rokov med to zastopniško tožbo. Kvalificirani subjekt bi moral ob vložitvi tožbe za opustitveni ukrep dovolj natančno opredeliti skupino potrošnikov, katerih interesi so prizadeti zaradi domnevne kršitve, ki bi lahko vložili zahtevek, ki izhaja iz zadevne kršitve, in ki bi lahko bili prizadeti zaradi izteka zastaralnih rokov med to zastopniško tožbo. V izogib vsem dvomom bi bilo treba navesti, da bi moral biti tudi učinek še nerešene zastopniške tožbe za ukrep za povrnitev škode zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov, ki veljajo za potrošnike, ki jih ta zastopniška tožba zadeva.

(66)

Za zagotovitev pravne varnosti bi moralo zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov, ki se zahteva v skladu s to direktivo, veljati le za zahtevke za povrnitev škode, ki temeljijo na kršitvah, storjenih 25. junija 2023 ali po tem datumu. To ne bi smelo preprečevati uporabe določb nacionalnega prava o zadržanju ali pretrganju zastaralnih rokov, ki so se uporabljale pred 25. junijem 2023 za zahtevke za povrnitev škode, ki temelji na kršitvah, storjenih pred tem datumom.

(67)

Zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe bi bilo treba obravnavati z ustrezno postopkovno ekspeditivnostjo. Če je kršitev še v teku, bi to lahko bilo še bolj nujno. Zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe z začasnim učinkom bi bilo treba po potrebi obravnavati po skrajšanem postopku, da se prepreči morebitna ali nadaljnja škoda zaradi kršitve.

(68)

Dokazi so ključni za ugotavljanje, ali je zastopniška tožba za opustitvene ukrepe oziroma zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode utemeljena. Vendar je za odnose med podjetji in potrošniki pogosto značilna informacijska asimetrija, potrebne dokaze pa ima morda izključno trgovec in zato kvalificiranemu subjektu niso dostopni. Kvalificirani subjekti bi zato morali imeti pravico, da sodišče ali upravni organ zaprosijo, da trgovcu odredi razkritje dokazov, ki so pomembni za njihov zahtevek. Po drugi strani pa bi – ob upoštevanju načela enakosti orožij – podobno pravico moral imeti tudi trgovec, namreč da zahteva dokaze, s katerimi razpolaga kvalificirani subjekt. Sodišče ali upravni organ, pred katerim je vložena zastopniška tožba, bi moral v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom skrbno presoditi nujnost, obseg in sorazmernost odredb o razkritju dokazov ob upoštevanju varstva pravnih interesov tretjih oseb ter veljavnih pravil Unije in nacionalnih pravil o zaupnosti.

(69)

Za zagotovitev učinkovitosti zastopniških tožb bi bilo treba trgovcem, ki kršijo pravila, naložiti učinkovite, odvračilne in sorazmerne kazni za neupoštevanje ali zavrnitev upoštevanja opustitvenega ukrepa. Države članice bi morale zagotoviti, da so te kazni lahko v obliki glob, na primer pogojnih glob, periodičnih denarnih kazni ali denarnih kazni. Obstajati bi morale tudi kazni za neupoštevanje ali zavrnitev izpolnitve odredbe, da se zadevnim potrošnikom zagotovijo informacije o pravnomočnih odločbah ali poravnavah oziroma za neupoštevanje ali zavrnitev razkritja dokazov. Za zavrnitev izpolnitve odredbe o razkritju dokazov naj bi bilo mogoče uporabiti tudi druge vrste kazni, kot so postopkovni ukrepi.

(70)

Ob upoštevanju dejstva, da so zastopniške tožbe v javnem interesu, saj so namenjene varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, bi morale države članice ohranjati ali sprejeti ukrepe, ki so namenjeni zagotovitvi, da zaradi stroškov, povezanih s postopkom, kvalificiranim subjektom ne bi bilo onemogočeno vlaganje zastopniških tožb na podlagi te direktive. Takšni ukrepi bi lahko vključevali omejitev veljavnih sodnih ali upravnih taks, po potrebi zagotovitev dostopa kvalificiranih subjektov do pravne pomoči ali zagotovitev javnih sredstev kvalificiranim subjektom za vlaganje zastopniških tožb, vključno s strukturno podporo ali drugimi načini podpore. Vendar se od držav članic ne bi smelo zahtevati, da financirajo zastopniške tožbe.

(71)

Sodelovanje in izmenjava informacij med kvalificiranimi subjekti iz različnih držav članic sta se izkazala za koristna zlasti pri obravnavanju čezmejnih kršitev. Ukrepe za krepitev zmogljivosti in ukrepe sodelovanja je treba nadaljevati in jih razširiti na večje število kvalificiranih subjektov po vsej Uniji, da bi se povečala uporaba zastopniških tožb s čezmejnimi posledicami.

(72)

Za namene ocenjevanja te direktive bi morale države članice Komisiji predložiti podatke o zastopniških tožbah, vloženih na podlagi te direktive. Države članice bi morale zagotoviti informacije o številu in vrsti zastopniških tožb, ki jih je zaključilo katero od njihovih sodišč ali upravnih organov. Zagotoviti bi bilo treba tudi informacije o izidih zastopniških tožb, na primer, ali so bile dopustne, ali so bile uspešne in ali so se končale s potrjeno poravnavo. Za manjše upravno breme držav članic pri izpolnjevanju teh obveznosti bi moralo zadostovati, da Komisiji zagotovijo splošne informacije o vrsti kršitve in o strankah, zlasti v zvezi z opustitvenimi ukrepi. Kar zadeva stranke, bi moralo biti na primer dovolj, da Komisijo obvestijo o tem, ali je kvalificirani subjekt potrošniška organizacija ali javni organ, ter o področju poslovanja trgovca (na primer področje finančnih storitev). Države članice pa bi lahko imele tudi možnost Komisiji predložiti kopije ustreznih odločb ali poravnav. Informacije o posamični identiteti potrošnikov, ki jih zadevajo zastopniške tožbe, se ne bi smele posredovati.

(73)

Komisija bi morala pripraviti poročilo, v katerem bi ocenila, ali bi bilo čezmejne zastopniške tožbe najbolje obravnavati na ravni Unije z ustanovitvijo evropskega varuha za zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe in zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode, in mu po potrebi priložiti zakonodajni predlog.

(74)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini. Zato bi bilo treba to direktivo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli, vključno s tistimi, povezanimi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter pravico do obrambe.

(75)

Kar zadeva okoljsko pravo, ta direktiva upošteva Konvencijo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo z dne 25. junija 1998 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah („Aarhuška konvencija“).

(76)

Ker ciljev te direktive, in sicer zagotovitve, da je v vseh državah članicah na voljo mehanizem zastopniških tožb za namene varstva kolektivnih interesov potrošnikov, s čimer bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in prispevali k pravilnemu delovanju notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejnih posledic kršitev lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(77)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (9) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(78)

Primerno je določiti pravila za časovno uporabo te direktive.

(79)

Direktivo 2009/22/ES bi bilo zato treba razveljaviti –