1.

Ali je treba pojem povprečnega potrošnika iz Direktive 2005/29/ES (1), ki se razume kot potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in pazljiv – zaradi svoje prožnosti in nejasnosti – oblikovati na podlagi najboljših znanstvenih spoznanj in izkušenj ter se posledično ne nanaša samo na klasični koncept homo oeconomicus, temveč tudi na ugotovitve najnovejših teorij omejene racionalnosti, ki so pokazale, da ljudje pogosto ravnajo tako, da zmanjšajo količino potrebnih informacij in sprejemajo, nerazumne‘ odločitve v primerjavi s tistimi, ki bi jih sprejela hipotetično pozorna in pazljiva oseba, kar pomeni večjo potrebo po zaščiti potrošnikov v primeru – ki je v sodobni tržni dinamiki vse pogostejši – nevarnosti kognitivnega pogojevanja?

2.

Ali je mogoče poslovno prakso šteti za agresivno samo po sebi, če se zaradi okvirja predstavitve informacij (framing) izbira lahko zdi obvezna in brez alternative, ob upoštevanju člena 6(1) Direktive […], ki za zavajajočo šteje poslovno prakso, ki na kakršen koli način zavaja ali bi lahko zavajala povprečnega potrošnika, celo ko je predstavljena v celoti‘?

3.

Ali Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah upravičuje pooblastila nacionalnega organa za konkurenco in trg (ko se ugotovi nevarnost psihološkega pogojevanja, ki je povezano: (1) s potrebo, ki jo običajno ima oseba, ki prosi za posojilo, (2) s kompleksnostjo pogodb, predloženih potrošniku v podpis, (3) z ozadjem povezane ponudbe, in (4) s kratkim rokom za podpis ponudbe), da določi izjemo od načela možnosti kombiniranja prodaje zavarovalnih produktov in prodaje nepovezanih finančnih produktov z določitvijo sedemdnevnega časovnega zamika med podpisom obeh pogodb?

4.

Ali Direktiva (EU) 2016/97 (2), zlasti člen 24(3), nasprotuje sprejetju ukrepa organa za konkurenco in trg, sprejetega na podlagi členov 2(d) in (j), 4, 8 in 9 Direktive 2005/29/ES in nacionalne zakonodaje o prenosu, ki je bil sprejet po zavrnitvi vloge za prevzem obveznosti zaradi zavrnitve s strani družbe za investicijske storitve, da se v primeru kombinirane prodaje finančnega produkta in zavarovalnega produkta, ki ni povezan s prvim – in ob obstoju nevarnosti pogojevanja potrošnika, povezane z okoliščinami konkretnega primera, kar je mogoče sklepati tudi iz zapletenosti dokumentacije, ki jo je treba pregledati – potrošniku odobri sedemdnevni rok za razmislek med oblikovanjem kombinirane ponudbe in podpisom zavarovalne pogodbe?

5.

Ali bi, če bi se lahko zgolj združevanje dveh finančnih in zavarovalnih produktov štelo za agresivno prakso, to lahko pomenilo nedopusten regulativni akt in trgovcu (in ne AGCM, kot bi moralo biti) ne bi naložilo obveznosti (ki jo je težko izpolniti) dokazovanja, da ne gre za agresivno prakso, ki krši Direktivo 2005/29/ES (zlasti ker navedena direktiva državam članicam ne dovoljuje sprejetja strožjih ukrepov od tistih, opredeljenih v direktivi, niti zaradi zagotavljanja višje ravni varstva potrošnikov), ali pa takšno obrnjeno dokazno breme ne obstaja, če na podlagi objektivnih elementov obstaja dejanska nevarnost, da bi potrošnika, ki potrebuje posojilo, pogojevali s kompleksno paketno ponudbo?“