I.

Ali Direktiva 2011/92/EU (1), v različici, spremenjeni z Direktivo 2014/52/EU (2) nasprotuje nacionalni ureditvi, ki izvedbo presoje vplivov „urbanističnih projektov“ na okolje pogojuje z doseganjem pragov izkoriščanja zemljišč v izmeri najmanj 15 ha in bruto talnih površin v izmeri več kot 150 000 m2, in tudi s tem, da gre za razvojni projekt za celotno večnamensko gradnjo, vsekakor s stanovanjskimi in poslovnimi stavbami, vključno z lokalnimi cestami in infrastrukturo za oskrbo v ta namen, z okoliškim območjem, ki presega območje projekta? Ali je pri tem pomembno, da so v nacionalnem pravu določeni posebni pogoji za

II.

Ali Direktiva 2011/92/EU – zlasti ob upoštevanju razvrstitve v točki 2(c)(viii), Priloge III, v skladu s katero je treba pri odločanju o tem, ali je treba za projekte, navedene v Prilogi II, opraviti presojo vplivov na okolje, upoštevati tudi „zgodovinsko, kulturno ali arheološko pomembn[e] krajin[e]“ – za zgodovinsko, kulturno, urbanistično ali arhitekturno pomembna območja, kot so na primer objekti, uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine, zahteva določitev nižjih pragov ali nižjih meril (od tistih, navedenih v prvem vprašanju)?

III.

Ali Direktiva 2011/92/EU nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pri presoji „urbanističnega projekta“ v smislu prvega vprašanja seštevanje (kumulacijo) z drugimi istovrstnimi in prostorsko povezanimi projekti omejuje tako, da je mogoče pri tem uporabiti le vsoto zmogljivosti, odobrenih v zadnjih petih letih, vključno z zahtevano zmogljivostjo oziroma razširitvijo zmogljivosti, pri čemer se urbanistični projekti oziroma njihovi deli po njihovi izvedbi pojmovno ne smejo več šteti za urbanistične projekte in ugotavljanje za vsak primer posebej, ki ga je treba izvesti v zvezi z vprašanjem o tem, ali je treba na podlagi kumulacije vplivov pričakovati znatne škodljive, moteče in obremenjujoče vplive na okolje in zato izvesti presojo vplivov načrtovanega projekta na okolje, ni potrebno, če je zmogljivost načrtovanega projekta manjša od 25 odstotkov praga?

IV.

Če je odgovor na prvo in/ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se lahko presoja vprašanja o tem, ali projekt morda znatno vpliva na okolje in je treba zato v zvezi z njim izvesti presojo vplivov na okolje, ki jo morajo v primeru prekoračitve diskrecijske pravice držav članic za vsak primer posebej izvesti nacionalni organi (v skladu z določbami člena 2(1) in tudi členov 4(2) in 4(3) Direktive 2011/92/EU, ki se v tem primeru uporabljajo neposredno), omeji na določene varstvene vidike, kot je na primer namen varstva določenega območja, ali pa je treba v tem primeru upoštevati vsa merila in vidike, navedene v Prilogi III k Direktivi 2011/92/EU?

V.

Ali Direktiva 2011/92/EU, zlasti ob upoštevanju zahtev glede pravnega varstva iz člena 11, omogoča, da presojo, navedeno v četrtem vprašanju, opravi prvič predložitveno sodišče (v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v okviru presoje lastne pristojnosti), v postopku katerega je lahko „javnost“ v skladu z zahtevami nacionalnega stranka le v zelo omejenem obsegu in zoper odločitev katerega je članom „zadevne javnosti“ v smislu člena 1(2)(d) in (e) Direktive 2011/92/EU na voljo le zelo omejeno pravno varstvo? Ali je za odgovor na to vprašanje pomembno, da lahko v skladu z nacionalno zakonodajo – ne glede na možnost ugotavljanja po uradni dolžnosti – le kandidat za projekt, organ, s katerim sodeluje, ali mediator za okolje [Umweltanwalt] zahteva ločeno ugotovitev v zvezi z vprašanjem o tem, ali za projekt velja obveznost izvedbe presoje vplivov na okolje?

VI.

Ali Direktiva 2011/92/EU v primeru „urbanističnih projektov“ v skladu s točko 10(b) Priloge II k tej direktivi omogoča, da se pred izvedbo potrebne presoje vplivov na okolje ali vzporedno z njo oziroma pred zaključkom presoje posameznega primera glede vplivov na okolje, s katero se pojasni potreba po presoji vplivov na okolje, izdajo gradbena dovoljenja za posamezne gradbene ukrepe, ki so del celotnega urbanističnega projekta, pri čemer v okviru gradbenega postopka ni opravljena celovita presoja vplivov na okolje v smislu Direktive 2011/92/EU in je javnost stranka le v omejenem obsegu?