–

za IR A. O. Mandzhukova-Stoyanova in C. Nedyalkova, advokati,

–

za Evropsko komisijo S. Grünheid in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), pravice do prostega gibanja in prebivanja, načel enakovrednosti, vzajemnega zaupanja in primarnosti prava Unije ter Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper IR zaradi kaznivih dejanj, povezanih z nezakonito trgovino s cigaretami.

3

Člen 5 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), določa:

„1.   Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:

[…]

[…]

2.   Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.

[…]

4.   Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.

[…]“

4

V uvodni izjavi 5 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:

„[…] Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. […]“

5

Člen 1 tega okvirnega sklepa določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

6

V skladu s členom 6(1) navedenega okvirnega sklepa je odreditveni pravosodni organ pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

7

Člen 8 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke, podane v skladu z obrazcem v prilogi:

2.   Evropski nalog za prijetje mora biti preveden v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov izvršitvene države članice. Vsaka država članica lahko, po sprejetju tega okvirnega sklepa ali pozneje, navede v izjavi, ki bo shranjena pri Generalnemu sekretariatu Sveta [Evropske unije], da sprejme prevod v enega ali več uradnih jezikov institucij Evropskih skupnosti.“

8

Člen 17 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Časovni roki in postopki pri odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje“, v odstavku 1 določa:

„Evropski nalog za prijetje je treba obravnavati in izvršiti kot nujno zadevo.“

9

V Prilogi k temu okvirnemu sklepu je obrazec, v katerem so podrobno navedene informacije, ki jih je treba podati v evropskem nalogu za prijetje.

10

V uvodni izjavi 14 Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1) je navedeno, da ta direktiva z namenom krepitve vzajemnega zaupanja med državami članicami določa skupne minimalne standarde na področju obveščanja o pravicah in obdolžitvah, ki se zagotovijo osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja, in temelji na pravicah, določenih v Listini, zlasti njenih členih 6, 47 in 48, ter nadgrajuje člena 5 in 6 EKČP, kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.

11

Člen 6 te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

2.   Države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega so osumljene ali obdolžene.

3.   Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.

[…]“

12

Okvirni sklep 2002/584 se izvaja z zakon za ekstraditsiata i evropeyskata zapoved za arest (zakon o izročitvi in evropskem nalogu za prijetje) (DV št. 46 iz leta 2005). Člen 37 tega zakona in obrazec, ki mu je priložen, ustrezata členu 8 navedenega okvirnega sklepa in obrazcu iz Priloge k temu okvirnemu sklepu.

13

Člen 55 Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) in členi od 72 do 74 Zakon za Ministerstvoto na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve) določajo, da je oseba, ki jo bolgarski organi na podlagi nacionalnega naloga za prijetje primejo v Bolgariji, obveščena o pravicah, ki jih ima kot prijeta oseba, in tudi o pravicah, ki jih ima kot obdolžena oseba.

14

V skladu s členom 59(1) in (2) NPK so v aktu, s katerim se odreja prisilni ukrep, kot je pripor, navedeni razlogi za ta ukrep in ta akt se izroči obdolženi osebi. V nacionalni odločbi za prijetje morajo biti obvezno navedene možnosti pravnih sredstev zoper to odločbo.

15

Člen 65(3), drugi stavek, in člen 269(3), točka 4(b), NPK ne nasprotujeta uporabi pravnih sredstev, kadar je oseba prijeta v izvršitveni državi članici.

16

V skladu s členoma 65 in 270 NPK je prijeta oseba obveščena o pravici, da lahko vloži pravno sredstvo zoper nalog za prijetje in se seznani z vsemi dokumenti v zadevi v okviru tega pravnega sredstva. Imeti mora možnost neposrednega stika s svojim odvetnikom, tudi če ji je dodeljen po uradni dolžnosti. Poleg tega sodišče prijeti osebi po uradni dolžnosti pošlje obtožnico, v kateri so podrobno opisana dejanja, ki so predmet obtožbe, in sklep o določitvi datuma obravnave, v katerem so podrobno opisane pravice, ki so ji zagotovljene v sodnem postopku. Prijeta oseba, ki je bila obveščena o svojih pravicah ter dejanskih in pravnih okoliščinah v zvezi s svojim prijetjem, lahko zoper to prijetje takoj vloži pravno sredstvo pri sodišču.

17

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari je enako dejanskemu stanju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75).

18

Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo, Bolgarija) je začelo kazenski pregon zoper osebo IR, obdolženo sodelovanja v kriminalni združbi, organizirani za izvršitev davčnih kaznivih dejanj.

19

Ko se je 24. februarja 2017 začela sodna faza kazenskega postopka zoper osebo IR, je ta zapustila svoje prebivališče in ni bilo več mogoče ugotoviti, kje je.

20

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 10. aprila 2017 za osebo IR izdalo odredbo o priporu, ki je nacionalni nalog za prijetje.

21

Zoper osebo IR, ki še vedno ni bila najdena, je bil 25. maja 2017 izdan evropski nalog za prijetje. Odvetnika, ki jo je zastopal po uradni dolžnosti, je nadomestil nov odvetnik, prav tako dodeljen po uradni dolžnosti.

22

Predložitveno sodišče je 20. avgusta 2019 ta nalog za prijetje odpravilo, in ker je želelo izdati nov evropski nalog za prijetje zoper osebo IR in je želelo pridobiti pojasnila o informacijah, ki jih je treba priložiti temu novemu nalogu, je Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi С-649/19, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah).

23

Po mnenju predložitvenega sodišča sodba z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75), čeprav so bili v njej podani odgovori na vprašanja, ki jih je postavilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ni odpravila vseh njegovih dvomov. Poleg tega naj bi se ob upoštevanju odgovorov v navedeni sodbi pojavili novi dvomi.

24

Predložitveno sodišče tako meni, da je namen vprašanj, postavljenih v okviru te zadeve, v bistvu pridobiti pojasnila o tem, kako mora to sodišče sestaviti nov evropski nalog za prijetje, ki ga namerava izdati zoper osebo IR v zvezi z informacijami glede pravic obdolžene osebe in ki ga mora posredovati izvršitvenemu pravosodnemu organu, in navodila o tem, kako mora to sodišče ravnati, če ta oseba vloži predlog za razveljavitev nacionalne odločbe za prijetje.

25

Poudarja, da so vprašanja v okviru te zadeve postavljena v okviru možnosti zahtevane osebe, da vloži pravno sredstvo zoper svoje prijetje, zlasti med trenutkom tega prijetja v državi članici, ki bo izvršila evropski nalog za prijetje, in trenutkom, ko je ta oseba predana državi članici, ki je ta nalog odredila.

26

Predložitveno sodišče meni, da iz sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75), izhaja, da se določbe členov 4, 6 in 7 Direktive 2012/13 ne uporabljajo za informacije, ki jih je treba posredovati prijeti osebi, preden je ta predana odreditveni državi članici. Iz tega naj bi izhajalo, da odreditveni pravosodni organ na podlagi te direktive te osebe ni dolžan obvestiti pred takšno predajo. Vendar naj bi se postavljalo vprašanje, ali načela, na katerih temelji pravo Unije, tej razlagi nasprotujejo.

27

Poleg tega naj bi bila v skladu s točkama 79 in 80 sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75), pravica do učinkovitega sodnega varstva spoštovana, če lahko oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, vloži pravno sredstvo zoper odločbo za prijetje, potem ko je predana odreditveni državi članici. A contrario takšno pravno sredstvo pred to predajo torej ne bi bilo potrebno za učinkovito sodno varstvo. V teh okoliščinah naj bi se postavljalo vprašanje, ali nacionalna določba, ki zahteva, da se zadevni osebi posredujejo informacije v zvezi z nacionalno odločbo za prijetje in pravico do pravnega sredstva zoper to odločbo, čeprav ta oseba ni v odreditveni državi članici, pomeni kršitev prava Unije.

28

Predložitveno sodišče se tako v okviru prvega vprašanja sprašuje, ali člen 6 Listine v povezavi s členom 5(1)(c), (2) in (4) EKČP, člen 47 Listine, pravica do prostega gibanja in prebivanja, načelo enakovrednosti in načelo vzajemnega zaupanja nasprotujejo temu, da odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ne izkaže nobene skrbnosti, da bi osebo, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, obvestil o dejanskih in pravnih razlogih za njeno prijetje in o možnostih pravnega sredstva zoper to prijetje, če je ta oseba na ozemlju izvršitvene države članice.

29

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, na prvem mestu, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da to sodišče ne sprejema trditve, da se zahteva iz člena 5(1)(c) EKČP ne uporablja za obdobje, v katerem je nacionalna odločba za prijetje podlaga za izdajo evropskega naloga za prijetje, ampak se uporablja šele po predaji zahtevane osebe. Tako bi bilo treba obdolženi osebi zagotoviti pravico do obrambe od trenutka njenega prijetja v državi članici, ki izvrši evropski nalog za prijetje.

30

Na drugem mestu, predložitveno sodišče v zvezi s spoštovanjem zahteve po „učinkovitem pravnem sredstvu“ v smislu člena 47 Listine meni, da ta člen 47 na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 5 EKČP priznava, da ima oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pravico, da je obveščena o dejanskih in pravnih razlogih za njeno prijetje in o možnih pravnih sredstvih zoper to prijetje, tudi če je prijeta v izvršitveni državi članici.

31

Natančneje, če bi ta oseba ob prijetju v izvršitveni državi članici uspešno izpodbijala to prijetje v odreditveni državi članici, bi to povzročilo razveljavitev odločbe za prijetje in torej preklic evropskega naloga za prijetje ter izpustitev te osebe s strani izvršitvenega pravosodnega organa. Zato naj bi možnost izpodbijanja nacionalne odločbe za prijetje, če je izvršitveni pravosodni organ v skladu z njo zahtevano osebo prijel, pomenila učinkovito pravno sredstvo v okviru postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje.

32

Vendar se predložitveno sodišče kljub sodni praksi, ki izhaja iz sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75, točki 79 in 80), sprašuje o učinkovitosti pravnega sredstva, ki ga ima na voljo zahtevana oseba in ki učinkuje šele po koncu postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje, to je ob njeni predaji v izvršitveni državi članici. Predložitveno sodišče meni, da ni mogoče predvideti, da je z Okvirnim sklepom 2002/584 izključeno, da se nacionalna odločba za prijetje vroči zahtevani osebi. Nasprotno, prav v okviru evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona naj bi bila potreba po obveščanju pred predajo obdolžene osebe največja.

33

Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba za dosego učinkovitega sodnega varstva poleg dveh ravni sodnega varstva, ki naj bi ju osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, priznavala sodna praksa Sodišča, pri čemer gre za raven sprejetja nacionalne odločbe za prijetje in raven izdaje evropskega naloga za prijetje, tej osebi priznati tretjo raven varstva, in sicer varstvo pred odreditvenim organom v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, čeprav navedena oseba ostane v izvršitveni državi članici. Poleg tega naj bi spoštovanje načela sorazmernosti zahtevalo, da ima ta oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper nacionalno odločbo za prijetje, čeprav je v odreditveni državi članici.

34

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče meni, da – drugače kot v povsem nacionalnem položaju – dejstvo, da odreditveni pravosodni organ ne izkaže nobene skrbnosti, da bi ustvaril pogoje za to, da bi bila oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, takoj ko je najdena in morebiti prijeta na ozemlju izvršitvene države članice, obveščena o dejanskih in pravnih razlogih svojega prijetja, neposredno posega v uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja, določene v členu 3(2) PEU ter členih 20 in 21 PDEU, saj ta organ s tem uresničevanje te pravice otežuje. V takem primeru bi namreč obstajalo neupravičeno neenako obravnavanje oseb, ki to pravico uresničujejo.

35

Na četrtem mestu, to sodišče meni, da glede na načelo enakovrednosti pravni položaj osebe, na katero se nanaša nacionalna odločba za prijetje, na podlagi katere se nato izda evropski nalog za prijetje, ne sme biti manj ugoden ob izvršitvi tega prijetja na ozemlju izvršitvene države članice, kot če bi bila ta oseba prijeta na nacionalnem ozemlju. Enako naj bi veljalo za vročitev te odločbe, če je bila ta izdana v nenavzočnosti obdolžene osebe.

36

Na petem mestu, načelo vzajemnega zaupanja bi bilo ogroženo, če oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, ne bi imela ustrezne možnosti za uveljavljanje ugovorov pred odreditvenim pravosodnim organom, čeprav je v izvršitveni državi članici. Če namreč take možnosti ne bi bilo, bi se izvršitveni pravosodni organ srečal z dilemo izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega na podlagi razlogov, ki so obstajali v preteklosti, za katere pa ni gotovo, da še obstajajo, kar lahko pomeni, da bi tak nalog izvršil, ne da bi bil prepričan, da so bile v odreditveni državi članici temeljne pravice zahtevane osebe dejansko spoštovane.

37

V okviru drugega vprašanja se predložitveno sodišče sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zahteva, da je obdolžena oseba, ki je na nacionalnem ozemlju ali na ozemlju druge države članice, z vročitvijo prepisa nacionalne odločbe za prijetje obveščena o dejanskih in pravnih razlogih za svoje prijetje ter o možnosti izpodbijanja tega prijetja. Iz sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75), naj bi izhajalo, da obdolžena oseba, ki je bila prijeta na podlagi izvršitve evropskega naloga za prijetje, nima na voljo pravic v smislu Direktive 2012/13, ki bi jih imela v primeru strogo nacionalnega prijetja, saj se je zakonodajalec Unije namerno odločil, da taki osebi ne podeli pravic iz členov 3 in 4 te direktive. Iz tega naj bi izhajalo, da bi bilo lahko v nasprotju z navedeno direktivo, če ji nacionalno pravo vseeno podeli te pravice, čeprav je bilo prijetje izvršeno v drugi državi članici. Poleg tega bi se postavilo vprašanje, ali predložitveno sodišče, kadar odloča o predlogu za razveljavitev prijetja, ki ga vloži obdolžena oseba, ki je v izvršitveni državi članici, tega predloga ne sme obravnavati do predaje te osebe po izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

38

Nazadnje, če bi bilo iz odgovora na prvo vprašanje razvidno, da pravo Unije zahteva, da je oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, obveščena o dejanskih in pravnih razlogih iz nacionalne odločbe za prijetje in o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo, ali če bi iz odgovora na drugo vprašanje izhajalo, da pravo Unije temu obveščanju ne nasprotuje, se predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje o tem, kako bi bilo treba to obveščanje zagotoviti.

39

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

40

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 6 in 47 Listine, pravico do prostega gibanja in prebivanja ter načeli enakovrednosti in vzajemnega zaupanja razlagati tako, da mora pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, ki je bil sprejet na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584, osebi, na katero se ta nalog za prijetje nanaša, posredovati nacionalno odločbo za prijetje te osebe in informacije o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo, čeprav je ta oseba v državi članici, kjer je ta nalog za prijetje izvršen, in ni bila predana pristojnim organom države članice, v kateri je bil ta nalog izdan.

41

Na prvem mestu, v zvezi s členoma 6 in 47 Listine je treba navesti, da Sklep 2002/584, kot je potrjeno v njegovem členu 1(3), ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 PEU.

42

Sodišče je v zvezi s tem na eni strani navedlo, da člen 8(1)(d) in (e) Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da mora evropski nalog za prijetje vsebovati informacije o naravi in pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja ter o opisu okoliščin storitve kaznivega dejanja, vključno s časom, krajem in stopnjo vpletenosti zahtevane osebe. Te informacije pa v bistvu ustrezajo tistim iz člena 6 Direktive 2012/13 (sodba z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 78), ki – kot je razvidno iz uvodne izjave 14 te direktive – določa skupne minimalne standarde, ki se uporabijo glede obveščanja oseb, ki so osumljene kaznivega dejanja ali ki se na podlagi tega preganjajo, o njihovih pravicah in obdolžitvah zoper njih, da bi se okrepilo medsebojno zaupanje med državami članicami, in se sklicuje na pravice, navedene v Listini, zlasti na njena člena 6 in 47, ki temeljita na členih 5 in 6 EKČP, kot jih razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.

43

Iz tega sledi, da je oseba, prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, v državi članici, ki ta nalog izvršuje, pred predajo pristojnim organom odreditvene države članice obveščena o razlogih za svoje prijetje, vključno s kaznivim dejanjem, katerega storitve je osumljena ali obdolžena.

44

Na drugi strani je Sodišče navedlo, da pravica do učinkovitega sodnega varstva v smislu člena 47 Listine ne zahteva, da se pravica do pravnega sredstva, ki jo zakonodaja odreditvene države članice določa zoper odločbo o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona, lahko uresničuje pred predajo zadevne osebe pristojnim organom te države članice. Sodišče je torej že odločilo, da nobena kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, ni bila obveščena o pravnih sredstvih, ki so na voljo v odreditveni državi članici, in da dostop do gradiva zadeve pridobi šele po predaji pristojnim organom odreditvene države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točki 79 in 80).

45

Tako iz sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C‑649/19, EU:C:2021:75), izhaja, da člena 6 in 47 Listine ne zahtevata, da ima oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona v smislu Okvirnega sklepa 2002/584, pred predajo pristojnim organom odreditvene države članice dostop do gradiva iz nacionalnega spisa in do informacij o možnostih pravnih sredstev, da bi odločbo o evropskem nalogu za prijetje izpodbijala pred odreditvenim pravosodnim organom.

46

Poudariti pa je treba, da je to razlago nujno mogoče prenesti na informacije v zvezi z nacionalno odločbo za prijetje, ki pomeni nacionalni nalog za prijetje, na podlagi katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje, in na različna pravna sredstva, ki so v odreditveni državi članici na voljo zoper to odločbo. V takem položaju so namreč pravice obdolžene osebe, ki izhajajo iz členov 6 in 47 Listine, zlasti pravica biti obveščen o svojih pravicah v okviru kazenskega pregona in v okviru obtožbe zoper sebe, varovane, prvič, ker evropski nalog za prijetje vsebuje informacije, določene v členu 8 Okvirnega sklepa 2002/584, in drugič, ker obdolžena oseba prejme informacijo o pravnih sredstvih v odreditveni državi članici in pridobi dostop do gradiva zadeve v skladu z Direktivo 2012/13 takoj, ko je predana pristojnim organom te države.

47

Ob tem predložitveno sodišče meni, da ta položaj ni zadovoljiv, in ocenjuje, da bi moral odreditveni pravosodni organ osebo, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, obvestiti o nacionalni odločbi, na podlagi katere je bil ta nalog izdan, in o pravnih sredstvih, ki so na voljo zoper to odločbo, preden je ta oseba predana odreditveni državi članici. Taka razlaga naj bi bila v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice zlasti v zvezi s členom 5(1)(c) in (f) EKČP v povezavi z odstavkoma 2 in 4 tega člena.

48

V zvezi s tem je treba spomniti, da ureditev evropskega naloga za prijetje, ki je določena s tem okvirnim sklepom, temelji na načelu medsebojnega priznavanja, ki se tudi samo opira na vzajemno zaupanje med državami članicami glede tega, da lahko njihovi nacionalni pravni redi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, ki so priznane na ravni Unije, zlasti v Listini (sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 77, in z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 71).

49

Če je bil evropski nalog za prijetje v tem okviru izdan za prijetje in predajo osebe, ki jo je druga država članica zahtevala zaradi uvedbe kazenskega postopka, so morala biti tej osebi v prvi fazi postopka zagotovljena postopkovna jamstva in temeljne pravice, katerih varstvo morajo zagotoviti pravosodni organi odreditvene države članice na podlagi nacionalnega prava, zlasti za sprejetje nacionalnega naloga za prijetje (sodbi z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi, C‑241/15, EU:C:2016:385, točka 55, in z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 72).

50

Sodišče je tako že ugotovilo, da ureditev evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo temeljnih in procesnih pravic zahtevane osebe na dveh ravneh, saj se sodnemu varstvu na prvi ravni, ob sprejetju nacionalne odločbe, kot je nacionalni nalog za prijetje, doda varstvo, ki ga je treba zagotoviti na drugi ravni, ob izdaji evropskega naloga za prijetje (sodbi z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi, C‑241/15, EU:C:2016:385, točka 56, in z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 73).

51

Izdaja evropskega naloga za prijetje lahko poseže v pravico zadevne osebe do svobode, ki je določena v členu 6 Listine, zato to varstvo pomeni, da je treba odločitev, ki izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, sprejeti vsaj na eni od dveh ravni navedenega varstva (sodbi z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 68, in z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 74).

52

Iz ustaljene sodne prakse torej izhaja, da če je taka odločitev sprejeta bodisi ob sprejetju nacionalnega naloga za prijetje bodisi ob izdaji evropskega naloga za prijetje, varstvo, ki ga zagotavljata člena 6 in 47 Listine, nikakor ne zahteva, da se zahtevani osebi zagotovi tretja raven sodnega varstva, kot je ta, ki jo je predvidelo predložitveno sodišče in v skladu s katero bi imela ta oseba pravico, da celo pred tem, ko bi bila predana organom odreditvene države članice, prejme nacionalno odločbo za prijetje, ki je podlaga za evropski nalog za prijetje, in informacije o možnosti pravnega sredstva zoper to odločbo.

53

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v okviru postopka v glavni stvari nacionalni nalog za prijetje izdalo sodišče in da enako velja za evropski nalog za prijetje, če ga bo predložitveno sodišče po potrebi izdalo. Iz tega sledi, da sta bili na obeh ravneh sodnega varstva zahtevane osebe sprejeti odločbi, ki načeloma izpolnjujeta zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.

54

Poleg tega je treba v zvezi s členom 5(1)(c) in (f) EKČP, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, spomniti, da se je treba, ker pravice iz člena 6 Listine, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do svobode in varnosti, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s členom 5 EKČP, ter imajo v skladu s členom 52(3) Listine enako vsebino in obseg, opreti na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

55

Člen 5(1) EKČP določa, da ima vsakdo pravico do svobode in varnosti ter da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih, ki so med drugim navedeni v odstavku 1, točki (c) in (f), tega člena. Navedeni odstavek 1(c) se nanaša na primer osebe, ki je prijeta in priprta zaradi privedbe k pristojnemu pravosodnemu organu, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, ali če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da je nujno preprečiti izvršitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju. Navedeni odstavek 1(f) se nanaša na primer zakonitega prijetja ali pripora osebe, da bi se ji preprečil nedovoljen vstop na ozemlje ali proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.

56

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da mehanizem evropskega naloga za prijetje, ki ga vzpostavlja Okvirni sklep 2002/584, ustreza položaju iz člena 5(1)(f) EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 55).

57

Kot navaja predložitveno sodišče, je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da je v okviru postopka izročitve, kadar je nacionalna odločba, na kateri temelji zahteva za izročitev, neveljavna, država prosilka odgovorna za nezakonito prijetje zadevne osebe v zaprošeni državi. V takem položaju je odgovornost države prosilke odgovornost, ki izhaja iz člena 5(1)(c) EKČP, in ne iz člena 5(1)(f) te konvencije (ESČP, 2. maj 2017, Vasiliciuc proti Republiki Moldaviji, CE:ECHR:2017:0502JUD001594411, točki 37 in 38).

58

Vendar je treba poudariti, da vprašanje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, nikakor ni primerljivo z vprašanjem odgovornosti države prosilke ali zaprošene države v okviru prijetja, odrejenega na podlagi zahteve za izročitev, ki temelji na nacionalni odločbi za prijetje, ki je bila izdana s kršitvijo temeljnih pravic zadevne osebe. Namen tega vprašanja je namreč le določiti, katere informacije je treba obdolženi osebi zagotoviti ob njenem prijetju v državi članici, ki izvršuje evropski nalog za prijetje, pred predajo te osebe državi članici, ki je ta nalog izdala.

59

V zvezi s tem je treba navesti, da informacije, ki morajo nujno spremljati evropski nalog za prijetje, omogočajo, da se obdolženi osebi ob njenem prijetju v državi članici, ki ta nalog izvršuje, zagotovijo zadostne informacije o tem, da so izpolnjene obveznosti iz člena 5 EKČP. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 42 te sodbe, oseba, prijeta v izvršitveni državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, prejme informacije, ki so določene med drugim v členu 8(1)(d) in (e) Okvirnega sklepa 2002/584 in ki v bistvu ustrezajo tistim iz člena 6 Direktive 2012/13, s čimer se tej osebi zagotavlja spoštovanje zahtev iz navedenega člena 5, zlasti ker na podlagi teh informacij lahko razume razloge za svoje prijetje in morebiti zoper to prijetje uveljavlja pravno sredstvo.

60

Iz tega sledi, da člena 6 in 47 Listine ne zahtevata, da odreditveni pravosodni organ osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje v smislu Okvirnega sklepa 2002/584, pred predajo pristojnim organom odreditvene države članice posreduje nacionalno odločbo za prijetje te osebe in informacije o možnostih pravnih sredstev zoper to odločbo. Ta člena 6 in 47, če se razlagata tako, zagotavljata varstvo pravic navedene osebe, ki ni nič manjše kot tisto, ki ga zagotavlja člen 5 EKČP.

61

Na drugem mestu, te ugotovitve ni mogoče spremeniti niti s pravico do prostega gibanja in prebivanja niti z načeloma enakovrednosti in vzajemnega zaupanja, ki ju je predložitveno sodišče navedlo v okviru prvega vprašanja.

62

Najprej, v zvezi s pravico do prostega gibanja in prebivanja se predložitveno sodišče sklicuje na morebitno različno obravnavanje, ki izhaja iz dejstva, da bo oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje in ki je bila prijeta v izvršitveni državi članici, vse informacije v zvezi z nacionalnim postopkom, uvedenem zoper njo, prejela šele, ko bo predana odreditveni državi članici, v nasprotju z osebo, ki je bila prijeta v odreditveni državi članici na podlagi nacionalnega naloga za prijetje.

63

Najprej je treba poudariti, da sodne prakse Sodišča, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, ni mogoče uporabiti za ugotovitev obstoja takega različnega obravnavanja, ker se ta sodna praksa nanaša na poseben položaj, v katerem nacionalna pravila države članice o izročitvi uvajajo različno obravnavanje glede na to, ali je zahtevana oseba državljan te države članice ali državljan druge države članice. Pravila, ki so predmet navedene sodne prakse, namreč vodijo do tega, da se državljanom drugih držav članic, ki zakonito prebivajo na ozemlju zaprošene države članice, ne prizna varstvo pred izročitvijo, ki ga uživajo državljani te države članice, in lahko torej vplivajo na svobodo gibanja in prebivanja prvonavedenih na ozemlju držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Izročitev Ukrajini), C‑398/19, EU:C:2020:1032, točka 39 in navedena sodna praksa).

64

Kot je Evropska komisija navedla v pisnem stališču, je treba ugotoviti, da ob upoštevanju namena mehanizma evropskega naloga za prijetje, ki je v skladu s členom 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584 omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da glede na cilj, ki mu sledi ta okvirni sklep, storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da se izvrši kazen odvzema prostosti, ki ji je bila izrečena (sodba z dne 13. januarja 2021, MM, C‑414/20 PPU, EU:C:2021:4, točka 76 in navedena sodna praksa), obdolžena oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje in ki je na ozemlju države članice, ki ni tista država članica, v kateri je domnevno storila kaznivo dejanje, ni v enakem položaju kot obdolžena oseba, ki je ostala na ozemlju te zadnje države članice. Za izognitev tveganju nekaznovanosti mora biti namreč oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pred začetkom izvajanja kazenskega pregona s strani pristojnih organov odreditvene države članice načeloma in v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 predana tem organom. Šele ko bo tem organom predana, bo njen položaj z vidika pravic do obveščenosti v kazenskem postopku, začetem zoper njo v odreditveni državi članici, v kateri naj bi bilo kaznivo dejanje domnevno storjeno, primerljiv s položajem osebe, ki je ostala v tej državi članici.

65

Dalje, podobno, načelo enakovrednosti, katerega spoštovanje zahteva, da se zadevno pravilo, ki ga v obravnavanem primeru ureja pravo odreditvene države članice, brez razlikovanja uporablja za postopke, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za postopke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava s podobnim predmetom in podlago (sodba z dne 10. februarja 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Zastaralni rok), C‑219/20, EU:C:2022:89, točka 43 in navedena sodna praksa), se lahko uporabi le, kadar se oseba, ki je prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, preda pravosodnim organom te države članice. Takrat mora ta oseba v skladu s tem načelom, kar zadeva postopkovna pravila, ki niso določena s pravom Unije, pridobiti enake procesne pravice, kot jih ima oseba, ki je v navedeni državi članici priprta na podlagi zgolj nacionalnega prava, saj sta njuna položaja v tistem trenutku primerljiva.

66

Noben element iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, pa ne omogoča ugotovitve, da bo pridržana oseba ob predaji pravosodnim organom odreditvene države članice deležna manj ugodne obravnave kot oseba, ki je v tej državi pridržana zgolj na podlagi nacionalnega prava te države.

67

Nazadnje, kot navaja Komisija, dejstvo, da postopek, ki je določen v Okvirnem sklepu 2002/584 – drugače kot postopki izročitve – ne zahteva, da se posreduje nacionalna odločba, na kateri temelji evropski nalog za prijetje, ne le, da ni v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja, ampak je izraz tega načela.

68

Sodišče je namreč večkrat opozorilo, da je namen Okvirnega sklepa 2002/584 tako z uvedbo poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene kršitve kazenskega prava, olajšati in pospešiti pravosodno sodelovanje zaradi prispevanja k uresničitvi cilja Evropske unije, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, ob opiranju na visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 42).

69

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 6 in 47 Listine, pravico do prostega gibanja in prebivanja ter načeli enakovrednosti in vzajemnega zaupanja razlagati tako, da pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, ki je bil sprejet na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584, osebi, na katero se ta nalog za prijetje nanaša, ni dolžan posredovati nacionalne odločbe za prijetje te osebe in informacij o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo, če je zadevna oseba v državi članici izvršitve tega naloga za prijetje in ni bila predana pristojnim organom države članice, ki je ta nalog izdala.

70

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da za zagotovitev skladnosti z Okvirnim sklepom 2002/584 od odreditvenega pravosodnega organa na eni strani zahteva, prvič, da osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pred njeno predajo pravosodnim organom odreditvene države članice ne posreduje nacionalne odločbe o njenem prijetju in informacij o možnosti pravnega sredstva zoper to odločbo, čeprav je v skladu z nacionalnim pravom te države to odločbo dolžan posredovati, in drugič, da če ta oseba kljub temu, da ni prejela informacij, vloži pravno sredstvo zoper nacionalno odločbo o svojem prijetju, navedeni organ to pravno sredstvo preuči šele po predaji te osebe.

71

Najprej je treba poudariti, da je drugi del drugega vprašanja hipotetičen. Ta del drugega vprašanja temelji na predpostavki, da oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje in ki je prijeta v državi članici, v kateri se ta nalog izvrši, pred svojo predajo v odreditveni državi članici vloži pravno sredstvo zoper odločbo o nacionalnem nalogu za prijetje, na kateri temelji evropski nalog za prijetje.

72

Vendar čeprav je za zagotovitev jamstva temeljnih pravic te osebe – kar lahko privede pravosodni organ do tega, da sprejme odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje – pomembno, da ima tak organ možnost zadevo v predhodno odločanje predložiti Sodišču, pa je za to možnost določen pogoj, da je odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča nujen, da se temu omogoči, da sprejme nov evropski nalog za prijetje glede obdolžene osebe v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točki 38 in 39), kar pa ni primer možnega odgovora na drugi del drugega vprašanja. Zato ta del drugega vprašanja ni dopusten.

73

V zvezi s prvim delom tega vprašanja je treba na prvem mestu preučiti, ali Okvirni sklep 2002/584 nasprotuje temu, da mora odreditveni pravosodni organ v skladu z nacionalnim pravom osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pred njeno predajo pristojnim organom odreditvene države članice posredovati nacionalno odločbo o njenem prijetju in informacije o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo.

74

Kot je bilo navedeno v točki 64 te sodbe, je v skladu s členom 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584 namen mehanizma evropskega naloga za prijetje omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da glede na cilj, ki ga uresničuje ta okvirni sklep, storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da prestane zaporno kazen, ki ji je bila izrečena.

75

Zato je bil z Okvirnim sklepom 2002/584 med pravosodnimi organi vzpostavljen poenostavljen in učinkovitejši sistem predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene kršitve kazenskega prava, ki omogoča, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 tega okvirnega sklepa, da se odpravijo zapleteni in zamudni postopki izročitve, ki so obstajali pred sprejetjem tega sklepa(sodba z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 54).

76

Za poenostavitev in pospešitev postopka predaje v skladu z roki iz člena 17 Okvirnega sklepa 2002/584 je tako v Prilogi k temu okvirnemu sklepu določen poseben obrazec, ki ga morajo odreditveni pravosodni organi izpolniti, tako da navedejo zahtevane informacije. Cilj teh informacij, ki so navedene v členu 8 tega okvirnega sklepa, je zagotoviti minimalne uradne podatke, ki so potrebni za to, da lahko izvršitveni pravosodni organi čim prej izvršijo evropski nalog za prijetje, tako da nemudoma sprejmejo odločitev o predaji (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točki 57 in 59).

77

Ker je treba v skladu s členom 17(1) navedenega okvirnega sklepa evropski nalog za prijetje obravnavati in izvršiti nemudoma, mora biti preučitev zakonodaje odreditvene države članice, ki jo mora izvršitveni pravosodni organ opraviti v okviru člena 2(2) tega okvirnega sklepa, nujno hitra in zato opravljena na podlagi podatkov, ki so na voljo v samem evropskem nalogu za prijetje (sodba z dne 3. marca 2020, X (Evropski nalog za prijetje – Dvojna kaznivost), C‑717/18, EU:C:2020:142, točka 37).

78

Zahteva po hitrosti in poenostavitvi postopka predaje med državami članicami, ki se uresničuje z Okvirnim sklepom 2002/584, pa bi bila ogrožena, če bi moral odreditveni pravosodni organ osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pred njeno predajo pristojnim organom odreditvene države članice posredovati nacionalno odločbo o njenem prijetju in informacije o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo. Posredovanje teh informacij in te odločbe bi namreč lahko oviralo izvajanje poenostavljenega sistema predaje obdolženca, ki ga uvaja navedeni okvirni sklep, s strani izvršitvenega pravosodnega organa, saj bi se moral ta organ, da bi zagotovil pravilno uporabo nacionalnih postopkovnih pravil odreditvene države članice, prepričati, da je obdolžena oseba dejansko prejela navedene informacije.

79

V primeru, navedenem v prejšnji točki, bi se lahko postopek predaje občutno zapletel, njegovo trajanje pa bi bilo lahko bistveno podaljšano, kar bi lahko ogrozilo cilj Okvirnega sklepa 2002/584, na katerega je bilo opozorjeno v točkah 64 in 74 te sodbe, in sicer izogniti se nekaznovanosti osebe, katere predaja se zahteva.

80

Zato je treba šteti, da Okvirni sklep 2002/584 nasprotuje temu, da mora odreditveni pravosodni organ v skladu z nacionalnim pravom osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, preden je ta oseba predana pristojnim organom odreditvene države članice, posredovati odločbo o njenem prijetju in informacije o možnostih pravnega sredstva zoper to odločbo.

81

Glede na to ugotovitev je treba na drugem mestu spomniti, da načelo primarnosti prava Unije daje prednost pravu Unije pred pravom držav članic in zato vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, saj pravo držav članic ne more vplivati na učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točki 53 in 54).

82

Okvirni sklep 2002/584 sicer nima neposrednega učinka na podlagi same Pogodbe o EU, vendar je posledica njegove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za prenos tega okvirnega sklepa skladno razlagajo svoje nacionalno pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točki 71 in 72).

83

Čeprav načelo skladne razlage ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava države članice contra legem, pa vseeno zahteva, da se upošteva celotno nacionalno pravo in da se uporabijo načini razlage, ki jih to pravo priznava, da se zagotovi polni učinek zadevnega okvirnega sklepa in doseže rešitev v skladu z njegovim ciljem (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točki 76 in 77).

84

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da odreditvenemu pravosodnemu organu nalaga, da svoje nacionalno pravo razlaga čim bolj skladno, na podlagi česar lahko zagotovi rezultat, ki je v skladu s ciljem Okvirnega sklepa 2002/584, ki nasprotuje temu, da je ta organ v skladu z nacionalnim pravom osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, pred njeno predajo pravosodnim organom odreditvene države članice dolžan posredovati nacionalno odločbo za prijetje in informacije o možnostih vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo.

85

Glede na odgovor na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

86

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: