This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62020CN0551
Case C-551/20: Action brought on 26 October 2020 — Hungary v European Parliament and Council of the European Union
Zadeva C-551/20: Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Madžarska/Evropski parlament, Svet Evropske unije
Zadeva C-551/20: Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Madžarska/Evropski parlament, Svet Evropske unije
UL C 19, 18.1.2021, p. 35–36
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
18.1.2021 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 19/35 |
Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Madžarska/Evropski parlament, Svet Evropske unije
(Zadeva C-551/20)
(2021/C 19/38)
Jezik postopka: madžarščina
Stranke
Tožeča stranka: Madžarska (zastopnika: M. Z. Fehér in K. Szíjjártó, meghatalmazottak)
Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije
Predlog
Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj
— |
člen 1, točka 6(c) in člen 2, točka 2, Uredbe (EU) 2020/1054 (1) in, podredno, vse določbe, ki so z navedenima določbama neločljivo povezane, razglasi za nične, |
— |
člen 1, točka 3, Uredbe (EU) 2020/1055, (2) v delu, v katerem je z njim spremenjen člen 5 Uredbe (ES) št. 1071/2009, tako da je pod točki 1 uvedena nova točka (b), in podredno, vse določbe, ki so z navedenimi določbami neločljivo povezane, razglasi za nične |
— |
Člen 1 Direktive (EU) 2020/1057 (3) ali, podredno, člen 1(6) te direktive, in, dodatno, vse določbe, ki so z navedenima določbama neločljivo povezane, razglasi za nične, |
— |
Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov. |
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
1. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe uredbe 2020/1054
Določba iz člena 1, točka 6(c), Uredbe 2020/1045, v skladu s katero se redni tedenski čas počitka ali kakšren koli tedenski čas počitka, ki traja več kot 45 ur in je nadomestilo za predhodne skrajšane tedenske čase počitka, ne preživi v vozilu, v praksi ni mogoče uporabiti, ker ni dovolj ustreznih prostorov za počitek. Ta zahteva nesorazmerno bremeni fizične in pravne osebe – voznike in prevozna podjetja – in pomeni očitno napako pri presoji s strani zakonodajalcev. Poleg tega očitna napaka pri presoji izhaja iz neobstoja kakršne koli ocene, med zakonodajnim postopkom, razpoložljivosti prostorov za počitek, ki bi ustrezali zahtevam iz izpodbijane določbe, kljub temu, da so bili v zvezi s tem izraženi resni pomisleki.
Madžarska vlada meni, da je člen 2, točka 2, Uredbe 2020/1054, ki določa datum do katerega morajo biti vozila opremljena s pametnih tahografom druge generacije (V2), nezakonit. Prvič, s sprejetjem te določbe sta zakonodajalca storila očitno napako pri presoji in kršila načelo sorazmernosti, saj nista opravila ocene socialno-ekonomskih posledic z določitvijo tega roka na zgodnejši datum. Drugič, zakonodajalca sta kršila legitimna pričakovanja gospodarskih subjektov in načela varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti. Tretjič, s to določbo je kršena zahteva po ohranitvi konkurenčnosti gospodarstva Unije, ki je določena v členu 151, drugi odstavek, PDEU, saj se trenutno ta zahteva še ne uporablja za vozila podjetij s sedežem v državah, ki niso članice Unije, tako da bi bila ta podjetja deležna jasne konkurenčne prednosti v primerjavi s podjetji Unije.
2. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe Uredbe 2020/1055
Madžarska vlada trdi, da je z obvezno vrnitvijo vozil vsakih osem tednov kršena zahteva po sorazmernosti in pomeni očitno napako pri presoji, saj Evropski parlament in Svet nista opravila nobene analize gospodarskega, socialnega in okoljskega učinka nove zahteve, tako da naj ne bi imela na voljo nobenega koristnega elementa za ugotovitev, ali je sorazmerna. Zakonodajalca sta tako kršila tudi previdnostno načelo, ker nista ocenila učinkov te zahteve na okolje. Zaradi te obveznosti se bodo morala vozila velikokrat vrniti prazna, kar bo povzročilo znatne emisije ogljikovega dioksida na ravni Unije.
Po drugi strani je z navedeno zahtevo kršeno načelo prepovedi diskriminacije, saj različno prizadene prevoznike s sedežem v središču EU in tiste s sedežem na obrobju, in zlasti v državah članicah „EU–13“. V skladu s členom 91(2) PDEU in členom 94 PDEU bi morala zakonodajalca upoštevati posebne okoliščine teh držav in se vzdržati sprejetja določb, ki imajo diskriminatorne učinke.
3. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe Direktive 2020/1057
Primarno, madžarska vlada predlaga razglasitev ničnosti člena 1 Direktive 2020/1057, ki zajema „posebna pravila o napotitvi voznikov“. Meni, da so ta „posebna pravila“ nezakonita, ker voznikov, ki opravljajo mednarodne prevoze, ni mogoče šteti za osebe, ki izvajajo čezmejni ukrep v smislu člena 1(3)(a) Direktive 96/71/ES, tako da ne morejo spadati na področje uporabe navedenih določb navedene Direktive.
Podredno, madžarska vlada predlaga razglasitev ničnosti člena 1, točka 6, Direktive 2020/1057, ker sta zakonodajalca kršila zahtevo enakega obravnavanja, s tem da oprostitev, ki se nanaša na dvostranski prevoz blaga, določene v členu 1, točka 3, Direktive, ne zajema tudi „kombiniranega prevoza s spremstvom“. Poleg tega madžarska vlada glede te določbe navaja tudi neobstoj preučitve učinka in, v tem okviru, kršitev načela sorazmernosti in očitno napako zakonodajalcev pri presoji.
(1) Uredba (EU) 2020/1054 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi (UL 2020, L 249, str. 1).
(2) Uredba (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza (UL 2020, L 249, str. 17).
(3) Direktiva (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2020, L 249, str. 49).